Čaganka na štiri leta

Devetindvajseti februar je tako lep datum, da bi ga bilo škoda ne izkoristiti za delo v Čaganki. S tem se je strinjal tudi Potrpin, vprašal šefa Potrpina, če ima lahko fraj v petek in ker je šef Potrpin dovolil, je priskakljal do mene. Ne prezgodaj, kakopak, je vseeno imel par stvari prej za narediti, a še preden sva sedla v moj avto, mi je že zakrulil želodec. Mislim, ni mi, sem pa vedel, da mi bo, še preden bova prišla na delovišče tam nekje na 400 m globine. Zato sem predlagal fensi hamburger s slanino in jajcem v hotelu v Semiču, ki ga Ana tako hvali in ko sva ga vrgla v rito, nama absolutno ni bilo žal. Potem pa seveda še kofe ali dva pri bivaku, sončen dan naju prav nič ni priganjal v jamo, a sva malo pred četrto vseeno nehala guncati afne in se krepko obtežena podala v globino.

V bivaku v Severnem rovu na 250 m sva kakopak še en kofe spila, v novih delih Čaganke naju je pa začelo prati. V sredo je gor snežilo, kar krepko je pobelilo, ves ta stopljen sneg pa je seveda pronical v zemeljsko nedrje in naju močil. Namen sva imela širiti S meander na 400 m, a sva se vmes kar nekajkrat ustavila, ker sva imela macolo in špico in malo pucala, kar z Žekijem, ko sva širila, nisva, ker nisva imela macole. Kar vzame čas, je potrebno razopremiti in vrv potegniti gor, da je padajoče kamenje ne poškoduje …

Do S meandra sva prišla šele okoli osmih zvečer in kar takojci pljunila v roke ter širila, ko da sva plačana. Tam smo, ko smo prvič prodirali v globine, sledili najlažji varianti v meandru, širili tam, kjer je bilo pač najširše, a to je pomenilo, da smo potem par let vijugali po tisti jebi, ko da zadeva tam dol ni že dovolj komplicirana! Po kakšnih dveh urah sem predlagal, da kofe pavzo udariva in večerjo v rito pospraviva in Potrpin se je kar strinjal. Kofe sva spila, ga nisva pozabila, dimljene bohinske klobase v zaseki pa sva. Sva se namenila imeti močno večerjo, ker sva krepko garala, a jih je prijatelj pozabil v bivaku na površju, zato sva čvaknila pašteto in nadaljevala z delom. Potrpin je delal, ko da je kamnosek in ne električar, če sem hotel na vrsto priti, sva se morala skoraj skregati. Ob pol polnoči sva bila s prehodom zadovoljna, sem zadevo opremil z novo vrvjo in nekaj čez polnoč sva končno prišla do bivaka v Kalahariju. Na 450 m globine.

Sem kar na rit padel, zadeva dol še nikoli ni bila tako pospravljena, a ko sem v kotu zagledal zelene krokse, sem se takoj spomnil, da je bil zadnji dol Remih. On je pa znan pedantnež in redoljub!

Je Klemi rekel, da ga je moral dve uri iz postelje bezati, preden je vstal, zdaj sem pa videl, zakaj. Če je tako pospravil, se je zagotovo utrudil!

Sem nama skuhal makaronflajš, a nisem dobro prebral, da moram dati samo 4 dcl vode in sem zadevo stresel v liter kropa, pa je bila vseeno dobra. Mislim, če si moker in premražen, tudi juha iz makaronflajša prija …

V spalkah sva bila še pred drugo zjutraj, prijatelj je takoj vklopil gumb za izklop, jaz sem pa še malo v strop bivaka gledal. Je bilo prijetno toplo, pa še vodovod, ki sem ga napeljal pred leti, da imamo vodo pri bivaku, je delal na vso moč in je bil zvok slapu skoraj ob ušesu skoraj uspavajoč. Sem tudi zaspal, a me je tista pretakajoča se voda okoli pol petih iz tople postelje vrgla, sem moral odtočit. In so se kroksi izkazatli za čudovite! Samo natakneš jih odskakljaš odtočit, drugače bi moral pa mokre, blatne in mrzle škornje natikati! Res je pa tudi, da s kroksi po jami med brezni hoditi pa tudi ni najbolj pametno, ko napol spiš …

Ko sem potem zaspal, sem zaspal ko angelček in ko me je Potrpin zbudil ter vprašal, koliko je ura, saj sem imel samo jaz telefon, sem se mu mirno zlagal, da šele osem, čeprav je bila že prek devet. Jaz bi še spal, prijatelj je pa vseeno vstal in ko je skuhal dišečo kavo, so se tudi meni oči odprle. Sva potem kofetkala in čikcala in čmurila tam dol, je bilo kar prijetno, pa še klobase v zaseki je našel, da sva se prav fino najedla, preden sva se odpravila proti površju. Takoj iz bivaka ven sta dve zelo ozki vertikali, ki ju bo še potrebno malce razširiti in ko je prijatelj prisopihal do mene, je rekel, da ga mrzel, blaten in moker kombinezon ne moti več, da se je mašina že segrela na polno, saj je delala s polnimi obrati!

V S meandru sva še vrtalko in baterije pobrala, pa macolo in špico in kladivo in opremljevalno in ko sem se podal na vrv, sem kar zastokal! Nama potem ven ni šlo več tako hitro, plus kar dobro naju je pralo. Potrpin se je pritoževal, da mu en škorenj pušča, da ima povsem mokro, čez čas je pa ugotovil, da mu pušča tudi tadrugi. Pa sta verjetno okej, le ko voda teče po tebi, jo nekaj zavije tudi v nogavice … Sva pa še malo širila gor grede, tako da naju zeblo niti ni …

V bivaku v Severnem rovu sva si privoščila kofe, pa eno baterijo sem mu vzel, ker mu je mašina malce bolj kuhala ko meni, potem je pa meni kuhalo celo pot do površja! V zadnjih dveh breznih so me noge zaradi pasu že tako pekle, da če ne bi bila draga vrtalka klubska, bi jo kar tam pustil in enkrat drugič prišel iskat!

Ven sva pokukala nekaj čez sedmo zvečer. Preoblekla sva se in si privoščila kofe in radler, potem sem pa predlagal, da magari zakurim in nekaj na hitro pripravim toplega za pod zob. Pa se je prijatelj zbunil, da bova šla ko človeka jest v gostilno, da po takšni akciji se to spodobi. Sem zastokal, da kakšne pice ne bi, da mi že čez ušesa gleda, pa je kar pod strop skočil, da po takšni akciji se prileže meso. In to kvalitetno!

Sva v Črnomlju pri mostu zavila proti neki gostilni, za katero se je spomnil, da dobro hrano strežejo in ko sva zakoračila v prostor, so naju itak vsi pogledali. Nisva bila najbolj primerno oblečena za takšno fensijado, plus same dečve lepo urihtane so noter sedele, a ko sva potem naročila biftek na žaru z jurčkovo omako in pirejem (z nečim, pozabil) in zorjen belokranjski steak kmetije Starešinič (kar koli to že pomeni) s skutnim štrukljem in fižolovim pirejem, naju kelnarca ni več gledala postrani. Zaključila sva kakopak s kofetom, ko sva hotela od mize vstati, sva pa oba zatrokirala. In proti blagajni hodila ko dva invalida, kajti prav vse mišice so naju bolele!

A je bilo lepo, pa v S meandru bo zdaj manj kletvic …