Malo prezgodaj

Občine so padle, je sporočila Tjaša in vprašala, če bo kakšna akcija. Da prihaja 1. maj pa to. Ki ga tradicionalno preživimo v Čaganki. Ker karantena pa še ni padla, sem bil skeptičen. V jamo še ne smemo, druženje pa tudi ni najbolj zaželjeno.

A smo potem ugotovili, da smo novomeški jamarji itak družina, da bomo sedeli 2 metra narazen in smo pičili proti Čaganki. Jasna, Klemi, Ana, Tjaša, Remih in jaz. Ker v jamo še ne smemo, se je Klemi domislil, da bi pa malo drva pripravili za prihajajoče akcije, ker brez dela sedeti on ne zna. Je našel nekaj bolj kruljavih debel, ki so jih gozdarji, ko so letos podirali v bližini, pustili in jih nažagal na dolžino, ki paše našemu kurišču, delovna sila jih je pa k bivaku nosila. Moram priznati, da me je slaba vest, ko sem sedel ob ognju in opazoval bogo Tjašo, ki je morala delati, ko da je plačana in ves čas stokala, da je prezgodaj prišla, zato sem vsaj za sekiro zagrabil in zadeve na bolj kurišču primerne dimenzije cepil. Saj na začetku sem jih še dohajal, ko so po dva ali tri polena nosili, ko so pa ugotovili, da imamo gor tudi samokolnico, so me pa zasuli. Počival sem edino takrat, ko je bila šoferka Tjaša, ki je v blato do kolen prišla v najbolj lepih belih teniskah, ki ji pri rinjenju samokolnice niso dajale dovolj trakcije.

Je enkrat povsem izmučena sedla ob ogenj in stokala in stokala, kako da je prezgodaj prišla, jaz sem pa tudi kar sekiro odvrgel in ji pomagal stokati. Je bil še en stol prost …

So prišli še ostali in ker se je, kakor se za prvomajski tabor pri Čaganki spodobi, uscalo ko za stavo, so posedli tudi oni. A ne za dolgo! Je dež malce ponehal in je Klemi takojci za delo prijel, hkrati je pa še Remih skočil in začel nasekano zlagati v drvarnico. Sem potem, ker mi je bilo malo nerodno, še malo sekal, dokler nagravžnega žulja nisem pridelal, potem sem pa Klemiju drva postavljal na tnalo, da jih je on sekal, jaz pa povsem brez dela in nekoristen nisem bil. A ker ga nisem dohajal, sem postavil še eno tnalo, kjer mu je drva nastavljala pa Ana in je moj bogi mladi prijatelj sekal na dveh tnalih ekspresno. Sva ga komaj dohajala! Jasna in Remih sta v drvarnici zlagala, Tjaša je pa stokala, da zakaj je prezgodaj prišla …

Enkrat, ko sem se utrudil polena Klemiju nastavljati, mi je odstopila stol, da sem malo počil, ona je pa za mano stala, da je kakšno poleno ne bi zadelo in ko je že tako stala za mano, je opazila, da imam eno dlako v obrvi čist preveč dolgo in vprašala, če mi jo lahko izpuli, da jo namreč zelo zelo moti. Mene sicer ni motila, a sem ji dovolil, se mi je v tistih nekoč lepih teniskah kar malo zasmilila, pa še prezgodaj je prišla in je morala delati …

Jo je spulila in pokazala, kako dolga je in je bila res. Saj veste, pri starih stricih rastejo samo še nos, ušesa in obrvi. No, vsaj problem obrvi sva rešila …

Potem se je tudi Tjaša dela lotila in smo vse stolkli in zložili, ko smo končno sedli k zasluženi kavi, sta pa še Anži in Maxxine prišla. Onadva sta izkušena, nista prišla prezgodaj.

Smo fino naložili, zdaj imamo namreč drva, ko je žerjavica prišla, sem pa bale mesnin vrgel na ogenj. No, ne ravno na ogenj, sem čevape, pleskavice in nabodala vrgel v veliko posodo, kjer sem prej malo čebulo prepražil. So bili sočni in okusni, da ni za povedat. Verjetno zato, ker jih je Tjaša ves čas mešala, se je bala, da se bo pripalilo …

Smo se okrepčali, pa še za zjutraj je ostalo, potem smo pa spet k ognju sedli in moževali. Tudi ženski del našega kluba, kakopak! Piva v pločevinkah je bilo dovolj, pa še Anži je svoj zvarek prinesel, ki je bil sicer še topel, saj je še vrel v steklenicah, a jih to tam proti jutru ni več kaj dosti motilo!

Enkrat, ko je luna že krepko proti zahajanju polzela, je Maxxine komando dala in je Anži skočil ter proti domu odpeljal, Klemi je imel ravno dovolj hmeljevega zvarka v riti, da je pogumno zakoračil proti nekemu strupenemu, iz vesoljskih materialov, ravnokar kupljenemu bivaku, ki ga je želel sprobati in ga je že podnevi postavil. Sem bil podnevi prepričan, da si ne bo drznil zunaj spati, ker zdaj že medvedje hodijo okoli, a nisem računal na hmeljarski pogum. Je prepričano zatrdil, da bo medved že videl vraga svojega, če pride in ga zbudi, potem se je pa zvrnil v kitajsko zadevo in zaspal.

Remih se je nekako zlil po lestvah navzgor na podstrešje bivaka in v hipu zakurblal motorko, Tjaša je pa postokala, da pri smrčačih ne bo spala, ker je pozabila čepke za ušesa. Sem jo prepričeval, naj ostane, da ji čepke naredim iz kruha in bo zjutraj še prvo malico imela, a se ni dala. Je odšla domov, a se do avta ni upala sama. Sem se ji jaz ponudil za spremstvo do avta, a ko sem se spomnil, da nazaj do bivaka bom moral pa sam, sem prijavil še Ano. In smo trije pogumneži zakoračili po vlaki in smo bili pogumni do boga, dokler nisem skoraj na žabo stopil in sem zavreščal ko kakšna punčka, ko pride izza vogala in vidi starega pijančka tisto pijačo, ki jo je prek žeje spil, odtakati!

Tjaša je zaprhala, kakšen cagavec sem, da se (nagravžnih, moja opomba) žab bojim in se je sklonila, da je bogo simpatično žabico (kroto, spet moja opomba) malo s prstom pobožala, potem je pa še ona skočila in zavreščala. Ne, ni je žaba, le poleg nagravžne žabe je majcenega majcenega pajkca zagledala!

Je odpeketala domov, jaz sem pa pred spanjem kar tako iz navade malo v peči v bivaku zakuril. Nič posebnega, par polen. Saj škoditi ne more, sem bil prepričan, a sem malo pred peto zjutraj spet v gatah zunaj kadil in luftal! Jah, ja …

Klemi je vstal menda že pred soncem, še pred osmo je pa tudi vonj po sveže skuhani kavi pognal iz postelje. In smo potem nakapali vsi počasi ob ogenj in v miru in vsak s svojimi mislimi žulili kavo, Remih je pa na podstrešju žagal drva. Do visokega sonca!

Potem je tudi njega privabil četrti kofe, ki sem ga skuhal in se nam je pridružil, a ga je prej kakor kofein zbudil Klemi. Ker je imel obute krokse, ki jih je Remih kupil za na dno Čaganke, za v bivak na -450 m. Jih je hotel dol prinesti čiste, menda, kaj pa vem, da se bi šele v blatu Kalaharija umazali …

No, dodatno dozo kofeina je dobil pa potem, ko se je zazrl še v moje krokse, ker sem imel nataknjen drugi par novih kroksov, ki ga je tudi za na dno Čaganke kupil! Sem se potem še jaz začudeno zazrl v svojo obutev, ker sem mislil, da imam obute svoje. Pa sem imel res tanove, ki jih je kolega prinesel in hotel nove, še z etiketo, dol odnesti, ko bo spet dovoljeno po podzemlju brazdati! In mi je takojci postalo jasno, zakaj sem, ko me je je zjutraj vročina iz bivaka pregnala, na nos padel. Sem nataknil tanove krokse, ki so bili zvezani med sabo in sem, ko sem hotel narediti prvi korak, seveda zgrmel po tleh …

Ja, evo, tradicionalni tabor pri Čaganki je bil, čeprav brez jame. Smo vse pospravili in odpeketali domov, a se bomo kmalu vrnili. Kdaj bomo pa krokse dol v bivak na -450 nesli, pa ne vem. To bo prva akcija, ko bo jamarjenje spet dovoljeno. Druga akcija bo pa ta, da bomo dol na bivak v Kalahariju odnesli še dva zložljiva stola! Jap, tudi ta je že kupil! V Kalahariju bo prav gosposko udobno, vam povem …