Pomembna akcija

V Čaganki delamo vse mogoče, raziskujemo na vseh njenih koncih in na različnih globinah, napeljujemo telefonsko žico za jamarski telefon, oskrbujemo bivaka na 250 in 450 m globine, menjamo vrvi in vponke, ampak najbolj pomembna akcija v nedrjih Čaganke se je zgodila pa včeraj. Nanjo se je jamarska legenda Remih pripravljal se mi zdi da dlje ko šest mesecev, a ne me za jezik vleči, če sem kakšen mesec dol ali gor zgrešil!

Najprej je na spodnji bivak nesel en par kroksov in smo mu vsi priznali, da to je pa res dobra zamisel. Namreč, se skoraj pol kilometra pod zemljino površino po napornem delu širjenja in kopanja končno naješ, malce umiješ (ja, sem pred časom navadne zalivalne cevi napeljal skoraj do bivaka, resnici na ljubo moram pa tudi priznati, da dol jih je nesel pa Orešar!), preoblečeš v suho perilo in spraviš v bivak v spalko, zapreš trudne oči, da začutiš boleče mišice, potem … Potem te pa, kakopak, scat prime! In si natakšneš najbolj usrano blatne škornje, kar si jih morete zamisliti, mokre zunaj in znotraj, hladne ko smrt, da odpeketaš do luknje. In se potem v spalko vrneš in moker in blaten in umazan …

Kroksi so torej bili briljantna zamisel, to smo prijatelju vsi priznali, a ko ga enkrat pohvališ, človek dobi krila in akcijo še stopnjuje! Je kupil še dvoje krokse, da jih bomo dol odnesli in dva zložljiva stolčka, a potem nekako ni bilo ne volje ne časa zadevo uresničiti. Smo se verjetno z bolj resnimi posli v jami ukvarjali, kar nas pa ni motilo, da tistih novih novcatih kroksov, ki so čakale v zunanjem bivaku pri Čaganki, nismo non stop natikali in fotke potem Remihu pošiljali, ker ga nič drugega ni moglo bolj razjeziti! Kaj imamo mi tiste krokse, ki so za na dno namenjeni, nositi na površju, da bomo ves profil uničili in kako bomo potem spodaj scat hodili, če bodo drseli … Pustimo to, da kroksi v tistem blatu pri spodnjem bivaku niso najbolj varna obutev, pa če imajo nov profil ali ne, hecanje prijatelja je pač neprecenljivo!

Zadnjič me pa pokliče, da je temu treba narediti konec, da se je s predrago soprogo zmenil in mu je dala dovolilnico, v službi so mu tudi dan dopusta odobrili, čeprav je ravno z dopusta prišel in da zdaj pa greva. In da greva v enem dnevu gor in dol, da kaj bi dol spala. Sem se strinjal, čeprav sem poskusil, da morda bi pa dol vseeno prespala, je potem spočit lažje plezati gor, plus krokse in stolčka bi lahko sprobala. A se ni dal. Dol in ven, vmes je pa še na eno briljantno zadevo prišel, da bi še v Kalahari skočila pogledati. Ker tam pa v celi jami še edino nisem bil, on pa že! Pa da mi to pokaže …

Pobral sem ga v ponedeljek po službi, stolčke je imel že spakirane, krokse naj bi pa v bivaku pri Čaganki pobrala. Sem nekako računal, da bova okoli štirih že v jamo stopila, a sem naredil račun brez prijatelja, kakopak. Sva se ustavila v Straži, da sva pici naročila, ker človek mora jesti, mar ne, pa še v trgovino je po sendviče skočil. Pici sva (vsak pol svoje) pojedla pri bivaku, sta bili še topli, itak je zunaj pržilo ko da je poletje, v jamo sva se spustila pa šele okoli šestih! Remih je nosil veliko prasico z dvema paroma težkih kroksov in dvema težkima zložljivima stolčkoma, ni bilo prostora več niti za zrak, meni je pa svoj bidon uturil, ker sem imel v packi pač prostor. In sva oba lepo švicala dol, v srednjem bivalu na 250 m sva se le toliko zaustavila, da sem si en čik prižgal in da sem opazil, da vode v kanistru ni več in sem ga do dna Game Overja odnesel, kjer vodo lovimo. Tam vedno teče! Da ga napolni, ko se bova vračala, bi ga pa v srednji bivak odnesel …

Dol nama je šlo dobro, s Potrpinom sva v nekaj širilnih akcijah dobro razširila pot in ko sem končno sedel pred spodnji bivak, da v miru kofe spijem in malo počinem, je prijatelj že silil naprej. Da greva v Kalahari, da mi pokaže, kaj tam počnejo. Sem mu predlagal, da medtem ko jaz kofetkam, pa on razpakira svoj projekt, ker sem upal, da ga bo minilo mene siliti še naprej, a ga ni! Saj sem, to moram potiho priznati, najprej hotel zatrmuliti, da ne grem naprej, da bi šel ven, a sem se potem spomnil, da sem jaz njemu pokazal prek 2 km jame in da je povsem normalno človeško, da si on želi meni pokazati tistih 30 m. In sem zavdihnil in sva odpeketala proti Kalahariju, fosilnemu sifonu, kjer najbolj intenzivno zadnje čase delamo. Ma se mi ni mudilo, ker sem bil skeptičen, da bom sploh prišel do tja, saj mi je Klemi že pred leti, ko smo šele začeli kopati, povedal, da dol na neki stopnji pa jaz verjetno ne bom prišel čez, ker sem predolg.

A sem šel, prijatelj je kar žarel od ponosa, ko mi je pokazal tisti rovček. Da naj grem prvi. Prvih nekaj metrov sem se še spomnil, nič širši ni bil kakor takrat, ko sem še jaz tam ril in sem se rinil naprej kar brez strahu. Po nekaj desetih metrih, ne preveč napornih, so se pa zadeve drastično spremenile. Prišla sva do malce večje dvoranice, kar pomeni, da se s trebuha lahko vsaj na vse štiri postaviš in tam mi je pokazal, da to je to. In da naj grem po trebuhu z nogami naprej, da tako bo najlažje. Sem pogledal v tisto luknjico in kakor daleč sem videl, zadeva ni bila širša od švoh kanalizacijske cevi in kolikor daleč sem videl, se je dokaj strmo spuščala. Sem poskusil najprej po trebuhu, kakor mi je predlagal, pa ni šlo. Ramena so bila preširoka. Zato sem se ulegel na hrbet, z eno roko ob sebi, eno pa nad glavo in sem počasi drsel v globino. Po suhi zemlji! Nad nosom, morda 4 cm, pa kamnit strop! Na vsako stran pa morda 5 cm, ne več! Ma, saj sem vajen, nimam klavstrofobije, a sem rinil, ker sem vedel, da to mojemu dragemu prijatelju dela veselje. In čeprav sem vedel, da nazaj grede bo jeba, ko bo treba v hrib, ko gravitacija ne pomaga kakor pri polzenju navzdol! Parkrat sm se moral zaustaviti, če mi je roko ali rame ali čelado ujelo in se potegniti par centimetrov nazaj, da sem položaj popravil oz poiskal, da sem lahko nadaljeval, drugače je šlo pa brez težav. Po ne vem koliko metrih sva končno prišla do malo širšega kraja, kjer sem se lahko obrnil na trebuh, kajti čez ključni problem se lahko prebiješ samo na trebuhu. Namreč, polžiš navdol, dokler gre, dokler se z nogami ne zabiješ v kamniti zid, nato pa noge počasi pokrčiš in se z rokami porivaš navzdol oz naprej, noge pa vse bolj krčiš, ker se v tisti luknji smer spremeni in moraš malo navzgor. Kakšen švoh meter. Gor greš lahko pa samo tako, da se porivaš z rokami in noge vse bolj dviguješ, dokler končno ne prideš do prostorne dvoranice, kjer se trenutno dela. Mi je žal, ker zadeve nisem posnel, a vse skupaj je res kot majhna cev, morda 90 cm široka in 60 cm visoka!

Sem torej z nogami prišel do “zida” in to povedal prijatelju.

“No, zdaj pa noge skrči,” je rekel, “in se gor porini!”

Noge sem lahko pokrčil, saj sem bil na trebuhu in z nogo sem res “zatipal” odprtino, kako bi se pa lahko gor porinil, se mi pa tudi sanjalo ni. Sem namreč ležal povsem ploščato na trebuhu, roke sem imel pred sabo, ker ob telesu ni bilo prostora. Kar sem mu seveda povedal.

Pa je mirno veselo pojasnil, da on se da na komolce in se potem počasi dviguje in poriva.

Ja, itak, že mogoče, a jaz sem ležal plosko na trebuhu, z rokami pred sabo, v hrbtu sem pa čutil skalo stropa. Ni bilo šans, da se kakor koli dvignem in porinem. Ja, mi je bilo jasno, kaj naj bi naredil, a da bi se na komolce postavil, bi moral še pol metra nižje, za kar pa nisem imel prostora. Sem se počutil ko glavni junak v moji knjigi Kjer veter spi, ko se je prebijal čez najhujše ožine. A njemu je šlo za življenje, pri naju pa samo za firbec!

Nisem hotel takoj odnehati, saj sem vedel, da bo o tem govora na prvem sestanku na klubu (še sreča, da Remih svojega bloga ne piše), a ko sem poskušal spodviti roko, da bi si morda s komolci pomagal, sem začutil, kako se mi je skoraj zataknila. In sem zaklel ter odnehal. Če bi se tam zataknil, se mi tudi sanja ne, kako bi ti lahko kdor koli kakor koli pomagal!

Sva se odpravila proti bivaku, a je trajalo. Gor grede po drseči zemlji je mnogo težje. Ponekod je bil strop tako nizek, da niti škornjev pokonci nisem mogel imeti, pa nimam tako velikih podpatov ko košarkaši! Pa čelado sem si snel, saj se mi je non stop zatikala in sploh nisem mogel obračati glave, da bi videl, kako naprej …

Kakor koli, sem poskusil in uvidel, na katero delovišče ne bom mogel hoditi (razen če se ne razjezim in razširim!) in sva potem pri bivaku pojedla sendvič ter malo posedela. Remih na novem stolčku, ki ga je dol prinesel, meni pa skorajda ni pustil sesti na drugega. Ker je našel le en polivinil, s katerim je en stol zaščitil, njegov, če bi jaz sedel na nezaščitenega, bi ga umazal!

Se crkovanja proti površju nisem bal, s pol lažjo prasico ne bi bilo pretežko, a je prijatelj tam nenadoma opazil vrečko s smetmi, pretežno starimi konzervami, ki so spustile ali prerjavele. Težka za popizdit, velika pa tudi. Ko smo dol na akcijah, vsak vedno ven odnese le konzervo ali dve, kolikor ima pač prostora v torbi, ker ga je imel Remih tokrat pa veliko, je pa celo vrečko zabrisal v svojo transportko. Kar je pomenilo, da njegov bidon spet nosim jaz. Me je potolažil, da je lažji, ker sva sendviče pojedla in kofeta spila …

Nama je kar šlo, do Game Overja sem bil še kar olimpijski, ko sem si tam kanister z vodo pripel in potegnil proti srednjemu bivaku, sem pa zatrokiral. Dodatnih 15 kilogramov se hudičevo pozna …

Prijatelj pod mano je mirno rekel, da ima kanister tudi pokrovček in da če ne morem, naj vodo pač ven zlijem, a sem bil trmast, sem ga pritrogal do bivaka, čeprav me je jamarski pas dobesedno žgal v boke. Tam sva si vodo zavrela in čaj in cedevito pripravila, ko sem, dokaj dehidriran, skoraj na dušek spil pol litra vročega napitka, me je pa mraz ugriznil. Sva predolgo sedela, mokra in blatna …

Pa je gor kar šlo, nekje do sredini Sedemdesetmetrce, kjer sem si čikpavzo privoščil, naprej je šlo pa z ročno zategnjeno. Zdaj vem, kako se je počutila Mateja, ko sem jo prvič dol na kofe peljal … Mislim, ne vem, kako se je počutila, rezultat v hitrosti je bil enak, se mi zdi. Le da so mene kolena bolela in milijon žuljev sem dobil od ročnega žimarja, v ramenskih sklepih sem imel občutek da imam pa mivko, ki me žre in razjeda …

Remih se je zunaj že segrel, ko sem jaz končno crknil do njega, nekaj čez tri zjutraj je bilo in moram priznati, da je toplota prijala! Pri bivaku sva se preoblekla in malo očedila, potem pa radlerček in mrzla pica. Življenje je lepo, kaj bi sploh govoril …

Edino še ena groza je bila, preden sva se spat spravila. Sem stopil malo stran, da bi radler odtočil in ko sem mašinco bogo premraženo iskal, sem zatipal kot frnikola velikega klopa! Med mojimi nogami! Me je skoraj kap! Sem prav razmišljal, kako mi bo prijatelj ob štirih zjutraj klopa z malinc vlekel dol in kako se bo o tem še dolgo govorilo, ko je prasec na srečo kar sam odpadel. Sem si oddahnil, kakopak, še bolj pa potem, ko sem ugotovil, da se mi je v gatah le blato nabralo, ki ga v Čaganki seveda ne manjka …

Sem se še bolj detaljno opral, celo tako zelo, da me je spet začelo mraziti in sva se malo pred peto kar v postelji spravila. Remih je seveda v hipu zaspal, to delovni ljudje pač znajo in sem se kar hihital v svojo blazino, ko je zastotal ali zacvilil vsakič, ko se je premaknil! Dokler se sam nisem premaknil in še glasneje zacvilil …

Pa sem bil preveč utrujen, da bi zaspal, zato sem zunaj malo čmuril, do sedmih zjutraj, da je sonce vzšlo, potem sem pa končno zaspal. Ko angelček. Dokler me nekaj pred deseto ni zbudilo sekanje drv. Je prijatelj zunaj zakuril, da mi kavo v posteljo postreže. Se ni spomnil, da če imamo krokse in stole pol kilometra globoko v bivaku, imamo zgoraj pa tudi plinsko bombico …

Vse mišice so me bolele, tiste, ki me niso, so me pa potem, ko sem doma dve uri opremo pral …

Ampak, ja, se je splačalo, komfort je komfort, še posebej skoraj pol kilometra dol! Pa Čaganka je zdaj brez smeti, to tudi nekaj šteje …