Brez budilke

Vsak slovenski jamar, ki da kaj nase in je imel čas, je bil v teh dnevih na Kaninu. S Potrpinom sva nameravala gor v četrtek, ker naj bi v petek s Klemijem in Anžijem v Rolling Stonesu v Skalarju do obetajočega okna splezali, ki ga je Klemi lani odkril, vsi ostali so bili pa že gor. Še dobro, da je Kanin velik in perspektivnih lukenj dovolj, da so se jamarske horde porazgubile in nikjer ni bilo prevelike gneče. No, razen seveda v baznih taborih …

A kakor se rado zgodi, sva načrte na hitro spremenila, ker si je predsednik Jamarske zveze Slovenije zaželel na Kanin že v sredo in je potreboval družbo in itak da predsedniku samo pokimaš. Zadnja gondola na Kanin odpelje ob 14. uri, zato sva se s Potrpinom v Bovcu naslikala kakšno uro prej, kjer sem potem predsednika poklical, kje da je, da še kakšen kofe spijemo pred odhodom v višave. Bil je iskreno začuden, da sva v Bovcu, ker on je bil doma. In še bolj je bil začuden, kako nisva slišala, da gondola tisti dan ni vozila zaradi vetra …

Opcij je bilo več, a kaj dosti nisva omahovala. Najbolj logično, ki so nama jo vsi silili, da bi prespala v jamarski sobi v Bovcu in potem naslednji dan po gosposko z gondolo gor, sva takoj zavrgla. Kaj bi brez veze postopala v dolini, ko morava pa gor …

Sva si kosilce privoščila pa v trgovino sva po hrano skočila za v jamo, nato pa tri ure po Bovcu se vozila od turistične firme do turistične firme, če bi naju kdo gor zapeljal, da bi manj hodila, pa nisva imela sreče. Z vavčerji imajo tako polne riti, da niti pogleda ne dvignejo od pulta, če jih 43 skupaj ne pride! Sva zavila celo k modelom, ki zip line tržijo in gor zapeljejo ljudi s terencem, dol jih pa po zajli pošljejo, če bi naju do njihovega izhodišča zapeljali. Bi seveda plačala za vožnjo po zajli, čeprav za jamarje ni adrenalinska in zajle ne bi nič izrabila, ker bi samo skrajšano pot za pešhojo skrajšala. Ko je videl, da sva samo dva, je zdolgočaseno pogledal na koledar in zamomljal, da morda enkrat zvečer in se spet posvetil pasjansi na računalniku.

Zatorej sva, kar malce jezna, sedla v avto in se zapeljala, do koder sva se lahko. Torej ne daleč. Na srečo je bilo že kar pozno in tisti del hriba, po katerem naj bi hodila skoraj pet ur, ni bil več osončen, kar sva vzela za super. Da vsaj vroče nama ne bo pa to …

A ko sva stvari vrgla ven in sem zagledal ločena nahrbtnik in jamarsko vrečo, sem se spomnil, da prtljago v dveh delih nositi je čista jeba! Sem malo zastokal prijatelju, da to pa morda ni najboljša ideja, da greva peš, pa je suvereno vprašal, al sva možaka al sva možaka in sem pokimal. Potem sem jamarsko vrečo nekako privezal pod nahrbtnik in si zadevo oprtal na hrbet. No, Potrpin mi jo je pomagal, jaz pa njemu njegovo, ker sama nisva mogla! Jaz sem doma zadeve mazohistično stehtal, skoraj 35 kg je pokazala tehtnica, pa potem sva še par kil hrane si razdelila za nošnjo in se mi ni zdelo preveč, ker sem bil prepričan, da to za gondolo ni prevelik zalogaj! Za hrbet pa je bil. Že v prvih kilometrih, ko je bila cesta še relativno položna (no, skoraj navpična še ni bila!), sem cvilil, da so me kar ušesa bolela. prijatelj se je pa čedalje bolj odmikal! Vam povem, sem poskušal, res sem poskušal! Pustimo ob strani to, da me je zaradi totalno nepravilnega težišča med hojo navkreber ves čas zvijalo nazaj in v desno stran, bolj me je motilo to, da če sem napravil korak, ki je bil daljši od 25 cm, me je išijas udaril, da sem kar podnevi zvezde videl, saj mi je tista nesimetrična pizdarija očitno na nek živec v trtici pritiskala! Po kakšnih dveh urah me je prijatelj počakal, sva enega pricinila, verjetno je pa po mojem obrazu ugotovil, da umiram, če mu nisem sam že vsaj 1324 krat povedal in mi je pomagal vrečo zavezati na vrh nahrbtnika. Je bilo boljše, vsaj na trtico me ni več pritiskalo in nazaj krivilo, le še v desno me je vleklo, a to sem nekako skompenziral. Cesta se je pa ves čas bolj navpik postavljala in ko sem že hotel obupati, poklicati gorsko reševalno ali kaj, sva prišla do C postaje. Kjer je Potrpina prešinila briljantna zamisel – kaj če bi jamarsko opremo pustila tam in jo žičničarji zjutraj samo v kabino ruknejo in gor pritrogajo?!

Sem bil takoj za, vreči sva zabrisala k vratom žičnice  in nato kakšne pol ure v strm hrib žvižgala od udobja. Kaj pa je to en dvajsetkilski nahrbtnik na hrbtu, to ni nič! Potem se je pa cesta še bolj navpik postavila, sonce je zašlo, pihati je začelo, da je brilo okoli ušes, midva pa v kratkih hlačah in majicah! Švicala torej res nisva, zeblo naju je pa ko cucka. Flis sem v nahrbtniku našel, pa rokavice tudi, hlač pa ne, prav tako Potrpin, ki si je vsaj jakno oblekel. Ne bom razpredal, kako sem trpel potem vse do koče Petra Skalarja, ki jo je za tri mesece za potrebe jamarjev najela Jamarska zveza Slovenije, ker predragi predsednik Benko trdi, da sem šel zanalašč peš gor, samo zato, da bom potem na blogu lahko stokal in njega krivil. Ker morda je to celo malo res, a moram biti iskren, vsa morebitna tovrstna zloba me je zapustila že po prvi uri pešačenja!

V koči kar nekaj veselih jamarjev in jamark, sva dobila toplo večerjo in čaj in kofe, čeprav je bila ura že skoraj polnoč! Sva vse rekorde v počasni hoji podrla! Preden sem crknjen, bolečih nog, rok, hrbta in vsega ostalega padel v posteljo, sem z bolečimi prsti napisal naši jamarski pripravnici Mateji, za katero sem vedel, da pride gor naslednji dan, da če je carica, naj mojo prasico z D postaje do koče prinese. In ko sem v naslednji minuti zaspal, mi ni bilo nič nerodno, nimam kaj tajit! Aja, isto sporočilo sem tudi dragemu predsedniku poslal, a se je pretvarjal, da ga ni dobil …

Zjutraj, ob kavici, zunaj na sončku, s čudovitim razgledom na dolino, so se ljudje na D postajo odpravljali po robo, skupno jamarsko pa to, midva s Potrpinom, ki sva edina imela osebno opremo tam, sva se pa lotila neke deske popravljati, na katerih se pred kočo sončiš! Pa moram poudariti, da jaz tega nisem hotel, jaz bi mirne duše lahko tudi samo kofe žulil in se soncu nastavljal, dokler roba ne pride, a Potrpin ne zna sedeti križem rok. Ta hudič najde delo, pa če ga tri kilometre okoli ni!

Mojo prasico je potem prinesel Rehar v rehartransportki, kamor spraviš tavelik hladilnik, skupaj s sto kilami ostalih zadev! Ta človek je res car. Ko sva s Potrpinom dan prej v hrib hodila, on se je pa z Rokom v jamo odpravljal, me je po telefonu spraševal, če nama prideta nasproti in pomagata nesti, da bosta šla v jamo pač malo kasneje! Saj sem bil v dilemi, sem hotel reči ja, ampak vsaj toliko malo samospoštovanja pa še imam. Menda, kaj pa vem. Če bi poklical dve uri kasneje z enako ponudbo, bi se mi zagotovo že jebalo sladko za samospoštovanje in bi mirno rekel ja …

Pa Potrpinova transportka je tudi prišla, jo je menda Mateja prinesla! Poleg svoje opreme! Če si car, si pač car!

Poklical je Klemi, da Dolenjci razturajo na taboru malo niže od koče in da ne bo šel v Skalarja, ker ga nekaj hrbet heca, s Potrpinom sva pa potem malo kolebala, kaj narediti. Jaz sem bil iskren, sem priznal, da z lahkoto pred kočo na sončku ležim, sem imel s sabo kindla in milijon knjig, kave je pa gor, ko da si v nebesih, a je Potrpin spet preblisk dobil. Da pojdiva vseeno, a sva možaka al sva možaka! Sva se potem odločila, da greva dol, a da se nama nikamor ne mudi in sva se malo sončila, malo kofetkala, malo kosilo jedla malo se pa po riti praskala in se v jamo podala šele okoli petih popoldne. Mlada nizozemska družina, ki je bila tudi gor, naju je opazovala in čez čas je glava družine, torej ata, vprašal, kam se odpravljava. Da greva v Skalarja, malo manj kot 1000 m globoko jamo, malo se po riti praskat v bivak na 600 m globine, kjer bova prespala, naslednji dan pa ven prideva. Je bil navdušen nad nama, kolegi jamarji s presvetlim predsednikom na čelu so pa malo nos vihali nad brezveznim turizmom, ko je toliko dela v drugih jamah. Ata Nizozemec je vprašal, če je jama daleč in ker je le pol ure od koče, je vprašal, če lahko gredo poleg. Sem dovolil, če bo nesel mojo prasico in je bil takoj za pa še zahvaljeval se je. Si je težko zadevo oprtal na hrbet in smo pičili v hrib, sem pa seveda opazil, kako Potrpin njegovo ženo in hčerko gleda in kalkulira, če bi kateri od njiju pa svojo torbo uturil. A sta bili obe premajhni in si ni upal …

Med potjo smo malo klepetali, sem izvedel, da njihov najvišji hrib ima 74 metrov, vsi navdušeni so pa potem še par metrov v jamo stopili, da se bodo doma lahko hvalili, da so bili v tisočmetrci! Smo se poslovili, oni so odšli nazaj proti koči, midva pa v luknjo. Jama ima morda stopinjo ali dve, je bila razlika kar ogromna, kar v ušesa je mraz ugriznil, čeprav sva v globino letela ko v prostem padu! Kljub težkim prasicam ni bilo nobenega švica! Čez Delirijum, ki sem ga kakšni dve leti nazaj jaz opremljal, sva poletela, na vhodu v meander Strela sva pa prvo čikpavzo udarila. Strela je pravzaprav do bivaka edini kompliciran, ozek del in bal sem se predvsem izhoda iz meandra. Ker zavije pod ostrim kotom in ko sem bil pred osmimi leti dol, sem moral z nogami naprej, so mi kolegi pomagali, ker sem predolg! Nekje na sredini, v ključavnici, sem opazoval prijatelja, ki je kakšno glavo ali dve manjši od mene, kako se je zarinil v najožjo ožino meandra (pa je povsod ozek!) in ni bilo niti centimetra več prostora okoli njegovega telesa!  Sem se zarinil za njim, brez strahu, tam sem že šel, sekiral sem se samo za izhod! Ko me je stisnilo, mi ni bilo pa nič jasno! Komaj sem se ven izvlekel, šele ob povratku sem ugotovil, da bi morala v tisti del malo višje, ker je širši, spodaj se noben pameten ne guzi … Pri izhodu iz strele, kjer mi je srčni utrip nabilo trikratno, pa se prijatelj prebije skozi oster zaključni zavoj in z druge strani vpije, da je izi, da naj kar grem za njim. Sem vpil nazaj, da je zanj izi, da je za vse kratke izi, jaz pa nisem kratek, a je vztrajal in sem se iz inata zarinil noter, da mu dokažem, da ne gre, pa je šlo z lahkoto! Sem šele ko sem ven prišel, izvedel, da sta Maffi in Božo zadevo pred dvemi leti razbila, tudi zaradi tega, ker jaz nisem mogel priti čez! Mah, jamarji so carji, ampak res!

Ko sva se končno prebila iz jebenih ožin, iz Strele ti materne, sva še enega prižgala, potem sva se pa v mogočno brezno Mali brat začela spuščati. Scalo je do nezavesti, cela jama je bila mokra, kot je še nisem videl, čeprav sem bil tam zdaj že kar nekajkrat, saj je prejšnje dni na Kaninu dobro zalivalo. Nekje proti koncu brezna sva na vrveh prečila v okno in ko sem se s krepke prhe potegnil v rov, sem bil kar vesel, Ker sem vedel, da bivak ni več daleč. Še dve krajši stopnji sva se spustila, potem pa … Potem pa nisva več vedela kam!

Sem v majhni dvoranici oprezal za bivakom, a ga seveda ni bilo, saj ni majhen, da ga spregledaš, na obeh koncih dvoranice pa dve mogočni mogočni brezni! Sem prijatelja vprašal, kam se gre, pa je zmignil z rameni. Da se mu niti sanja ne! Kmalu bi me kap. Ker on je bil v bivaku dve leti nazaj. Je v svojo obrambo povedal, da sta se takrat dol spuščala z načrtom jame v žepu, da pa tokrat načrta ni vzel, ker sem bil jaz že tolikokrat v Skalarju. Ja, desetkrat, ampak v bivaku nazadnje pred osmimi leti …

Ma, ne bom razlagal, kaj vse sva v tisti dvoranici počela in kam vse sem pokukal in kam vse bi lahko padel, ker mi bodo jamarski izpit vzeli, celo par stopenj po vrvi sva se vrnila, da se bolje orientirava, pa nič! Skoraj bi me kap, ko je Potrpin, podhlajen in moker kot jaz, stoično izjavil, da če ne bo šlo drugače, bova pa ven špricnila! Sem kar pod strop skočil. Da jaz ne bom nikamor špricnil, da sem dan prej šprical na Kanin, otovorjen ko osel, dan kasneje pa iz pol kilometra pod zemljo ne bom šprical ven sredi noči! Da imam spalko in da bom kar tam spal, brez bivaka torej. Se je strinjal z mano, na načelni ravni, potem je pa spet briljantno vprašanje zastavil – kaj pa, če je bivak še nižje dol? Lahko da je, samo kako bova dol prišla, sem prašal. Po vrvi, je odvrnil mirno. Po vrvi, ki je jaz nisem videl, saj sem gor v kamin gledal, kamor so neki Čehi plezali in se tiste dvajset let stare češke vrvi živ nisem hotel niti dotakniti …

Sva se spustila torej še kakšnih 100 m nižje, da naju je še bolj napralo in ko sva iz brezna prečila v okno, sem takoj ugotovil, da zdaj sva pa na pravi poti. Še nekaj deset metrov po blatnem, nizkem meandru, pa sva bila pred bivakom. Narejenim iz padala. Se mi je milo storilo, ko da sem v topel dom prišel! Dobre 4 ure sva potrebovala, če se ne bi izgubila, bi bila v postelji lahko že prej!

Skuhala sva si makaronflajš iz vrečke, ki sva ga prinesla s sabo, že pred enajsto pa sva bila že v spalkah! Sem se malo bal, kakšen bo spanec, ker nazadnje nas je noter spalo 11 in je bilo grozno grozno neudobno! Tokrat sva bila dva, sva si nametala nekaj podmetačev po dolgem in zaspala ko odojka! Bivak se je hitro segrel plus spalki imava dobri in je bilo toplo ko v zakurjeni sobi. V Rolling Stonesu, skoraj 300 m globokem breznu, ki je bil le par metrov od naju, pa je šumela voda, da sem se bal, da bom moral vsako uro odtočit, a ni bilo nobene potrebe …

Ob sedmih zjutraj je Potrpin oznanil, da je ura sedem, pa sem samo zamomljal, da se nama nikamor ne mudi in da naj počaka na sončni vzhod. Me je ubogal in vstal ob 9h, da je skuhal kavo, vonj po kavi je pa še mene ven prignal! Pojedla sva pašteto in kruh, spila še en kofe, vse pospravila, pobrala smeti, nato pa kar ven počasi krenila. Sva imela namen še Reharja in Roka na delovišču kakšnih 300 m višje obiskati, a se nama ni nikamor mudilo. Je pa jeba v takšnem mrazu in vodi ven plezat, se kljub naporu sploh ne ogreješ! Tudi potiš se ne. Dogovorila sva se, da si pred Strelo enega prižgeva, po Streli pa kofe in juho privoščiva in sva kar pridno plezala.

Sva si pred Strelo torej pavzico privoščila, nato pa spet naprej. Da se lahko zarineš v meander, moraš malo prosto poplezati in ko sem zadnji dim vlekel, je pa naenkrat močno zaropotalo. Je prijatelj zgrmel na tla. Na srečo ne globoko, čeprav je le pol metra od tam, kamor je zgrmel, globoko brezno! Dlan in prsti so mu takoj otekli, pa v stegensko mišico se je udaril! Mi je kar vroče postalo! Sicer smo res imeli dve leti nazaj vajo z dna Skalarja, a je šel “poškodovanec” čez Strelo peš, ker bi predolgo trajalo, da bi jo naši minerci razširili …

Na srečo se je čez meander lahko prerinil, saj je tudi on vedel, da drugače bo še dolgo not. Sva skoraj tri ure potrebovala, da sva spet v normalne dele prišla, torbi sta se ves čas zatikali, v najožjem delu mi je pa še dol zdrsnila in sva se kar nekaj časa trudila, da sva jo ven dobila …

V Deliriju sva si privoščila kavo in juho in preverila roko. Je bila okej, le močan udarec očitno, je prijatelj zagotovil, da bo prilezel ven brez težav. Bi me spet kmalu kap, ko je resno vprašal, če zavijeva levo in greva še do Reharja in Roka, ga je šele moje vpitje na pravo pot spravilo …

Ven sva pokukala še po soncu in je prijalo. So me občasno zaradi mraza kar prsti boleli!

V koči pa hrane, tople in okusne, da je ritka ploskala, pa kavice in čaji, kakopak. Pa dobra družba in mehka postelja. No, v postelji seveda ne … Aja, pa Benko, kakopak, z malce vina v ritki, da so bile njegove zgodbe še bolj sočne in še bolj duhovite!

V soboto pa končno domov. Z vso opremo eno uro do D postaje in gondole, sem mislil crkniti. Tam pa Jerica in Samo, sta prišla vsak po 20 kg robe za v kočo in zvezni bivak …

Ja, na Kaninu je bilo pestro, so kolegi seveda resno delali v resnih jamah, samo o tem bodo itak sami povedali. O Mateji bom pa jaz, je šla prvič na Kanin in na resno tlako v jamo in je še bolj zagreta. Sem danes ob najbolj prijetnem jamarskem opravilu, pranju opreme v potoku, sam pri sebi stokal, kako mi bo hrbet ven vrglo, pa mi pošlje sporočilo, da se ravno s Kanina pelje in kdaj gremo kaj resno v Čaganko! Plus Irena je sporočila, da ima še nekaj dopusta …

Me je kar zmrazilo, nič ne tajim, čeprav imam hrbet opečen do amena! Lani mi je opeklo noge, da sem jih komaj premikal, tokrat mi je predraga soproga dala kremo za sončenje s faktorjem milijon. Ampak jo je dala samo za roke in noge, ki posledično niso opečene, za hrbet je pa pozabila …