Pomoč na cesti

Naš komandant, kot zdaj že vsi, ki občasno berete moj brlog, veste, večkrat dobi čudovite zamisli. Tokratno srečanje razširjenega vodstva Jamarske reševalne službe si je zamislil v čudoviti planinski koči na čudovitem placu s še bolj čudovitim razgledom! Ja, vem, si rečete, kakšnega čudovitega komandanta da imamo in načeloma se povsem strinjam z vami, a hudič se vedno skriva v podrobnostih! Res je izbran plac pravljičen, hrana božanska in vse, a moram povedati, da z vozilom ni dosegljiv, bujenje na (vedno obvezen) kondicijski pohod pa že okoli šeste ure zjutraj!

Tokrat sem jo odnesel relativno dobro, vsaj tako sem mislil, sem na pot krenil s Tanjo, ki je mlada mlada mamica šele v soboto, pa še dokaj kulturno uro sem si izboril, misleč, da bom kondicijski pohod preskočil. Pa saj moram biti iskren, mi je skoraj uspelo …

Sanja se mi ne, kje sva se vozila, kraji res čudoviti, a še nikoli za njih nisem slišal, vožnja pa komplicirana, kot bi se na Vršič peljal! Sami ovinki in ves čas navkreber, da sem non stop le med prvo in drugo prestavo izbiral! Pa ne le zaradi strmine, čeprav sem opazil, da v tiste kraje elektrika prihaja po bodeči žici, drugače strmine ne bi zdelala. Sva se namreč vozila po priljubljeni cesti za kolesarje. Pa ne tiste navadne, ki imajo košarico za v trgovino na krmilu, temveč za tiste najbolj strupene, ki jih nekajkilometrski klanec z ogromno višinsko razliko ne prestraši! Približno takšne, kot je naš predragi Remih. Mislim, on takšnih strmin ne premaguje, le opremo ima takšno kot tisti strupeni kolesarji …

Torej, večinoma ni bilo težav, čeprav je cesta ozka, sem jih z lahkoto prehiteval in se hihital v prijetno klimatiziranem vozilu, parkrat sem celo pomislil, da bi uporabil megafon, ki ga imamo v intervencijskem vozilu, in tiste uboge hudiče, ki so brcali iz petnih žil, malce vzpodbujal, jim kakšen vic povedal ali kaj, pa se potem nisem upal. Sem le mimo njih špricnil …

Potem sem pa enega strička mojih let ujel. Je bil opravljen v strupeno kolesarsko opremo, pa tudi kolo je verjetno koštalo ko oba moja avtomobila skupaj, sem prepričan, pa bi tudi tega brez slabe vesti mimogrede prehitel, a sem ga dohitel na delu ceste, ki so jo ravno obnavljali. In je bila ozka, da tudi pomislil nisem, da bi švignil mimo njega, ker bi ga nasadil in bi v hrib potem preveč z lahkoto prišel!

Sem še malo klimo pojačal in srknil še en požirek hladne kave in počasi ter brez živciranja vozil za njim. Pa nehote sem njegove noge in rit in hrbet občudoval, same mišice, vam povem. No, na riti jih sicer nisem videl, ker je imel tiste jebačke hlačke očitno podložene, a ne bomo tukaj zdaj malenkostni! Sem prepričan, da jih je imel tudi tam …

Je počasi brcal v skoraj navpičen klanec, sonce je pržilo kakšnih 33 stopinj plus, jaz sem pa počasi za njim vozil, drgetal od mraza zaradi klime, srkal kavico in poslušal muziko. Ko sem se mu dovolj približal, me je verjetno slišal in je z roko samo mimogrede namignil, naj grem mimo, a ker sem še vedno vozil za njim, se je čez čas ozrl. Še prej dvakrat ali trikrat pomignil, naj grem kar mimo. No, ko se je ozrl, se mi je kar zasmilil. Rdeč v glavo ko jaz, ko rinem iz dna Čaganke, prav tako moker ko jaz, le blaten ni bil, trpeč izraz na obrazu pa zagotovo ko moj v predzadnjem izhodnem breznu, ko sem že 20 ur v jami! Se je ozrl, malce celo jezen, ker sem ga živciral direkt za ritjo in ga nisem hotel prehiteti, potem je pa zagledal, kakšno kravo vozim in da mimo ne bo šlo, pluš še ene 10 avtomobilov za mano je verjetno opazil, ga je pa kar malo panika zagrabila.

Enkrat, ko sem bil še majhen, sem opazoval konja pri delu v gozdu. Ko ga je kmet vodil do podrtega drevesa, mu je mirno sledil in lahko si videl njegove mišice in vse, a ko ga je zapregel za ogromno deblo in z bičem švignil po zraku, da je rahlo tlesknilo ter je živinče potegnilo, najprej le malo, misleč, da bo šlo z lahkoto, se ni nič zgodilo. Kmet je še parkrat po zraku zavihtel bič, še z besedami ga je spodbujal in konju je šele v tretje ali četrto uspelo zadevo premakniti. In ko jo je, si lahko iz letala opazil prav vse mišice v njegovih nogah in hrbtu, kako na moč delajo!

No, na tega konja me je tisti striček na kolesu spomnil. Ko je zagledal kolono za sabo in v sekundi prekalkuliral, da ga na odseku, ki so ga prenavljali, ne bomo mogli prehiteti, se je bošček vdal v usodo in pohodil stopalke. Ker cesta je bila zamejena s stožči še daleč daleč naprej, dokler se je videlo. In je pritiskal tako močno, da sem še sam moral malce bolj na plin stopiti, hkrati sem pa lahko njegove mišice občudoval! Še celo ritne so ven stopile čez debelo podložene fukiš kolesarske hlačke!

Po kakšnih desetih minutah se je cesta toliko razširila, da sem lahko mimo njega zapeljal in sem mu potrobil v slovo. Pogledal ga nisem, ker drugače bi verjetno moral zaustaviti in z defibrilatorjem par minut poleg njega čakati za vsak slučaj! Me prav zanima, kako je zvečer prijateljem, s katerimi si na internetu deli rezultate kolesarskih aktivnosti, da jim lažje pride potem ali na ženi ali pod tušem, razložil, zakaj je deset minut vozil na robu infarkta …

Ko sva bila že tako visoko, da so kmetje šele prvo travo kosili (v dolini že drugo) in je temperatura padla za skoraj 10 stopinj, sem pa mojega dragega prijatelja Anžiča, ki je bil že gor, poklical. Ker jaz sem človek z načrtom in sem vedel, da ko ga bom poklical, bo z LandRoverjem JRS prišel pome. Ker me ima rad.

Pa pustimo to, da se je najprej pretvarjal, da zveza ni dobra, ker je vedel, kaj hočem od njega! Je ves čas ponavljal, da je peš le 40 minut u izi. A jaz se teh zgodbic ne grem več, še nikoli ni bilo samo 40 minut in še manj u izi! Pa četudi bi bilo, bi bilo 40 minut preveč. Ja, naš komandant nas vedno dobro nahrani, a vedno tudi poskrbi, da vse kalorije zaužite pokurimo, za dobro vago pa tudi kakšne od prej!

Naju je potem itak ven vrglo, a nisem obupal, sem pobrskal po Bernardovem mailu, ker sem se spomnil, da po eni cesti se pa lahko tako visoko pripeljemo, da je hoje le 10 minut in sva potem tisto drugo cesto iskala, ki je pa nisva našla. Ker sploh nisva vedela, kje sva! A sem vseeno potem z gozdne ceste na še bolj gozdno cesto zavil, še bolj navpik postavljeno, ker naš kombi ima itak neke vrste štirikolesni pogon, a se je kmalu izkazalo, da vsemogočen pa le ni!

Sem poskusil nazaj, pa ni šlo, sem poskusil naprej, še manj, zato sem ga ugasnil in spet poklical dragega prijatelja Anžiča. Da naj sede v LandRoverja JRS in po naju pride. Mi je malce nejevoljno odvrnil, da ne bo šlo, da on je na zapovedanem pohodu (od tod torej slaba volja!) in da preden on do avta pride, bom jaz  že zdavnaj peš gor. A ni vedel on, s kom ima opravka, ne bodo mene amaterji hoditi silili, sem mu samo odvrnil, da mu pošljem lokacijo, kjer sva se zataknila in da ga čakava. Če bo potrebno, tudi do večera …

In čez kakšno uro je prišel. No, so prišli. Pohodniki. Peš! Ker je bilo bliže do mene kakor do koče in terenca! In ker je v slogi moč, so me ročno ven porinili iz blata! Anžič, fovšija fovšna, je seveda ves čas navijal, naj gre Bernard za volan, ker obvlada, ker mi ni privoščil, da se jaz ne matram, sem mu usta zaprl šele s tem, da sem dolga leta drajsal Lade Nive …

Pa usran sem že bil, ker sem najprej seveda Tanjo za volan posadil in poskusil poriniti, pa ni šlo, le ofrajhala me je z blatom do ušes! Jaz sem pa potem ostale reševalce, ki so reševali reševalca …

Smo se potem vsi odpeljali po tisti vlaki, od koder je samo švoh deset minut izi hoje (ali pet minut normalne!) in sem seveda na pot krenil v sandalih! Kaj bi za pet minut izi sprehoda gojzarje natikal, vas prašam!

In ni bilo deset minut in ni bilo izi. Je bilo pa potem izi strička drkat da je Čeh, ko smo končno do koče prišli in so tudi ostali planinci opazili mojo obutev …

Smo seveda najprej pokofetkali, a ker je sonce pržilo na moč, se je naša zlata Zdenka kar do modrčka slekla. Smo malce protestirali, ker so se nekateri starejši planinci malo zaslinili in so bile njihove povečini ženske v zlatih letih malce nejevoljne, pa se ni dala. Da tam sta tudi dve v modrcih! Smo pogledali, pa smo samo v hrbet dva možaka z malce daljšimi lasmi opazili, ki sta bila brez majice in sta imela okrog prsnega koša pripet trak za merjenje utripa ali kaj ti jaz vem, kaj ti ljudje vse merijo. Je pa od zadaj res bilo videti kakor modrc brez naramnic, čeprav veliko žensk s tako mišičastimi hrbti ne poznam …

No, ko je bil pohod končan, se je pa lepši del začel – hrana ko na ohceti, pijače in kave pa v potokih. In čeprav smo vsi enako veliko jedli, je samo mene trebuh bolel, ker prej pač nisem nič kalorij pokuril! Pa še dve porciji palačink s smetano in sveže nabranimi borovnicami sem pojedel …