Trmasti

Kdaj gremo spet v jamo, je ponavadi vprašanje tanovih dveh že takoj, ko pridemo iz jame. Včeraj smo v klubu pripravljali kandidate za jamarje in jamarske pripravnike na jesenske izpite, pa sta spet postokali, da bi kaj v jamo lahko šli, ko sta še na štrikih viseli in sem se spomnil, da smo se menili, da moramo vrv v Sedemdesetmetrci zamenjati, ker zdaj ima pa res že preveč vozlov. Vozel na vrvi naredimo, ko se poškoduje …

In sta bili takoj za, kljub temu, da sem jima zagrozil, da to pa ne bo turistični spust v jamo, temveč delovna akcija, da bosta torej morali delati! Prva naloga je bila odnesti 130 m nove vrvi v moj avto. Nista protestirali …

Danes smo sicer do Čaganke odpeketali takoj po njuni službi in bili gor že dokaj zgodaj, kaj smo pa potem počeli, da smo se v hlad podzemlja spustili šele okoli sedmih, se mi pa sanja ne. No, okej, nekaj kav sem spil, to je že res, ko smo ob ognju sedeli, ampak kaj dosti me priganjali nista, torej ni samo moja krivda!

Dogovorili smo se, da novo vrv dol nese Mateja, Petra potem staro ven pritroga, jaz jo pa zamenjam, ker oni dve tega še ne znata. A me je že med hojo do jame vest ugriznila, ko sem opazoval ubogo mladenko, upognjeno pod težo mokrega štrika (moker je bil zato, ker moraš novo vrv vedno namočiti za dan ali dva) in sem ji predlagal, da jaz vzamem transportko. Je bila odločno proti. Tudi v jami mi je ni hotela dati, čeprav je parkrat postokala, da z bremenom na vrvi je pa čisto drugače …

Nad 70metrco sem staro vrv odvezal, privezal novo in se po njen počasi spuščal v globino. Pri vsakem pritrdišču sem odvezal staro vrv in opremil z novo, je šlo kar okej v globino. Petra je bila že na polici, Mateja je za mano preverjala, kako sem potegnil. Na polici smo si kavo privoščili, Petrolovo, kakopak (no, Petra je ne pije, menda upa, da bo kakšen centimeter še zrasla), potem pa do konca delo opravili. Torej preopremili komplet brezno, do globine kakšnih 140 m.

Nato smo se napotili proti površju. Mateja prva, ker je svoje delo opravila, torej prinesla novo vrv, jaz drugi, ker sem svoje napravil, torej preopremil, Petra zadnja, ker je morala ven nesti staro vrv. Mokro, blatno, težko. Do police je trogala kakšnih 40 m stare blatne svinjarije, ker sem jo na polici prej prerezal in sem bil prepričan, da ji bo dovolj, a ko sem ponudil, da jaz transportko vzamem, ni hotela niti slišati. Sem torej splezal do začetka mogočnega brezna, kjer sva z Matejo gor potegnila preostalo staro vrv, ko je do naju prišla Petra, sva pa tisto blatno gnusobo natlačila v njeno transportko. Komaj komaj je šlo vse noter. Jo je potežkala in priznala, da zdaj pa ve, zakaj transportnim vrečam jamarji rečemo prasice!

Mateja je špricnila ven, da na ogenj naloži, da bomo imeli večerjo, jaz sem pa le naslednje brezno splezal, prepričan, da bom potem lahko vzel transportko od Petre. A sem se motil. Drobceno bitje, ki je pod sabo trogalo skoraj tretjino svoje teže, če ne še več, niti slišati ni hotelo nič o tem!

Sem splezal še naslednje brezno, prepričan, da si bo vsaj tam premislila, pa si ni. Čeprav sem jo prvič videl prepoteno! Da ni več daleč do površja in da bo že nekako zmogla. Sem jo prepričeval, da je svoje že dokazala in naj mi zabožjovoljo preda transportko, pa je ni hotela. Da jo bo ven prinesla, ker bo potem naslednjič, ko bo šla brez nje, ful vesela …

Argumentu nisem mogel nasprotovati in sem jo počakal zunaj. Sva skupaj odšla do bivaka, kjer je ogenj veselo gorel, Mateja je pa že pripravljala dobrote za na žar – bučke, sire, krompir … Vegetarijanska veselica, kakopak, če hrano nabavlja vegetarianka. A je zlata, je tudi name pomislila. Sem ji rekel, da bom zadovoljen tudi z vegetarijanskimi zadevami, a če res hoče, lahko kupi kakšno klobaso zame. In jo je. Ko jo je vzela v roke in mi jo ponosno pokazala, mi je kar malo nerodno postalo, nič ne tajim! A je bila dobra.

Ko sem ju razvažal domov, je bilo že kar pozno, glede na to, da imata obe službi, sta v avtu seveda obe zaspali. Z Matejo ni bilo nobenih težav, živi ob cesti med Novim mestom in Čaganko, Petra pa živi menda v zelo zelo lepih krajih (je zatrdila, če se tam voziš podnevi) in ko sem jo odložil in se napotil proti domu, sem bil prepričan, da bom do zjutraj lutal po meni neznanih hostah. A mi je nekako uspelo priti na glavno vaško cesto brez pretiranih dram …

Torej, vrv je zamenjana, a kaj dosti počitka ne bo, sem tam ob ognju izvedel za njune načrte za naslednje kratkoročno obdobje, veliko jam se nam obeta …