Odločitev

Izkoriščamo lepo vreme in na sprehodu s kuzlico tudi kaj posedimo. Je potrebno izkoristiti, ne bo trajalo. Kzlica pa seveda ne sedi. Gre na šiht. Koplje. Nimam blage, kaj išče, a koplje, ko da je plačana! Vsakič. Mali je ful vesel, ko jo vsak dan tušira potem …

Torej, malo posedemo, se nastavljamo sončku, kuzlica pa koplje, koplje. Ko je posedanja domov in se odpravimo proti domu, ona še vedno koplje in moram kar dvakrat ali trikrat zažvižgati, da se zdrzne in priteče. Vsak dan je tako.

Včeraj je bilo pa malo drugače. Sva s predrago soprogo malo dlje posedela ko po navadi, kuzlica, ki je kopala nedaleč proč, pa se je kar nenadoma zdrznila in z brega z vso hitrostjo švignila mimo naju, ki sva sedela na klopci in odbrzela proti nekemu paru, ki je bil že krepko daleč proč na ovinku. Najprej mi sploh ni bilo jasno, kaj se je zgodilo, potem sem pa poštekal, da je mislila, da sva jo pozabila in jo je kakor ucvrla za nama. Da sva sedela na klopci, sploh ni pomislila …

No, sem zažvižgal in se je vrnila, verjetno malce zmedena, nerodno ji pa ni bilo, psi nimajo takšnih čustev. Pa bi ji bilo lahko, ker sem se na ves glas krohotal …

In sem se spomnil, kako sem pred doooolgiiiimiii leti jaz nekaj podobnega ušpičil. Družinsko smo bili na obisku v Ljubljani, pri družinskih prijateljih, ker se pa starejši že zelo dolgo niso videli, je bil obisk celodneven. In naju je s sestro njihova hčerka povabila nekam v mesto, na sladoled ali kaj, se ne spomnim. Smo vstopili na trolo, da se odpeljemo v center ali kam in spomnim se, kako nama je prijateljica, verjetno malo starejša od naju, naročila, naj se jo drživa, ker Ljubljana je velika pa to. In sva se jo, kakopak. Trola je bila nabita in smo stali pri vratih, pri eni od postaj se je pa en sedež sprostil. Kakor se spodobi, sem takoj treščil svojo rit vanj, sestra in prijateljica sta pa še vedno stali pri vratih, kakšen meter od mojega sedeža. Kar nekaj časa smo se vozili, verjetno sem odtaval v mislih ali pa sem le občudoval gromozansko mesto, kaj pa vem, a ko sem na enem od postajališč pogledal proti sestri in prijateljici, teh ni bilo več tam. Vrata pa odprta. Itak kaj dosti nisem razmišljal, le kot tiger sem se odgnal s sedeža proti njim in skočil na pločnik v zadnjem hipu, so me zapirajoča vrata skoraj ujela. Poln adrenalina sem si za hip oddahnil, uspelo mi je, potem sem pa proti troli pogledal in v njej zagledal seko in prijateljico. Sta sedli na prosta sedeža …

Jebajga, nimam kaj tajit, usral sem se! Prenosnih telefonov ni bilo, meni se pa tudi sanjalo ni, kje sem in kam bi moral iti! A je na srečo prijateljica reagirala pametno, je skozi okno zavpila, naj tam počakam, da pridejo nazaj s prvo trolo z naslednje postaje …

Sem počakal, kaj sem pa hotel. A če kuzlici včeraj ni bilo nerodno, je meni takrat bilo, se še dobro spomnim …