Zlata ribica

Irena si je za rojstni dan zaželela nekaj ne preglobokega in ne prenapornega. Kar je kar samo izbralo Cink križ. Edini problem je bil, ker imamo razglašeno pandemijo in nas več ko 6 skupaj ne sme iti, avanture željnih je bilo pa več. A kakor se pogosto zgodi, sva na koncu ostala z Ireno sama, ostali so našli nekaj pametnejšega, gledanje TV, recimo …

Ker sva bila samo dva, se nama torej nikamor ni mudilo in ker se nama nikamor ni mudilo, sem prijateljici predlagal, da ona opremi. Ker zdaj že zna. In je bila takojci za. Imela sva dve prasici, v vsaki po 100 m vrvi, čeprav je prvo brezno globoko le 107 m, a pritrdišča pač vzamejo nekaj metrov, jaz sem pa dol nesel še krajši konec vrvi in vrtalnik. Irena je z eno prasico počasi opremljala, jaz sem bingljal z drugo vrvjo nad njo, kadil in pametoval. Mi je kar šlo, pametovanje namreč, samo eno sidrišče je falila, da je morala poplezati nazaj gor par metrov! Tam, kjer sva morala začeti opremljati z drugo vrvjo, sem ji predlagal, da nadaljujem jaz, pa se je počutila olimpijsko in sem ji le podal torbo z drugo stometrco in je pičila do dna vhodnega brezna. Jaz pa počasi za njo, s čikom v ustih!

Na dnu me je vprašala, če sem prdnil in sem bil kar malo užaljen, da me je zamenjala z Grdinom, a ko je še kar vztrajala, sem malo okoli pogledal in crknjenega krta ugledal. Nimam blage, kako lahko te majhne živalice v tako veliko brezno padejo …

Ker sem bil še olimpijski, saj nisem nič delal in da njen rojstni dan ne bi bil samo nekaj, kar je že doživela, sem ji povedal, da bova nadaljevala še skozi ožino v naslednje brezno, kar iz navadnega jamarja naredi tapravega jamarja in je bila takoj za. Sem že doma domislil načrt in sem bil kar ponosen sam nase, kako bom vse skupaj speljal, a kakor pravi Mike Tyson, vsak ima načrt, dokler jih prvič na gobec ne dobi …

Sem se v popolnoma novem kombinezonu zarinil v ožino po levem boku in me je kar zabolelo, ko sem opazil, da ga je mokro blato umazalo! Potem sem se zarinil še malo naprej, kjer te nekako na sredini prehoda pričaka kamen, ki štrli skoraj do polovice iz stene in ožino naredi še bolj ozko in ni šlo. Sem parkrat poskusil, a ni šlo! Sem se spomnil, da mi je Bukovec, ko sem se prvič poskusil prebiti v drugo brezno Cinka, razlagal, da tistega kamna ne smeš dobiti v rit, meni je pa ravno v rit rinil spet! Torej sem nekaj delal narobe!

Prav jezen sem bil sam nase, ker zdaj sem bil pa že tolikokrat tam, da bi lahko vedel, pa tudi vedno na blogu zapišem, kako se spopasti z ožino, pa sem bil prepameten, da bi poiskal in prebral! Sem se torej zrinil ven, kar je kar trajalo, saj je vstopni del res zelo ozek in moraš prav paziti, kako čelado obrneš, saj gre skozi le v samo točno določenem položaju, pa tudi med rameni in skalo je le par milimetrov prostora. Seveda če imaš eno roko naprej in eno roko ob telesu …

Sem se torej privlekel ven in se takoj spet zarinil v ožino po desnem boku. Pa ni šlo! Niti najmanjše možnosti ni bilo, da bi šel noter po desnem boku, mi je takoj roko in rame zagrabilo!

Sem se spet zvlekel ven in čeprav je Irena pa že malo dvomila takrat, ker je vse skupaj že res kar trajalo, sem zatrmoglavil, da še enkrat poskusim po levem boku in se v rovu pred kamnom poskusim obrniti na desni bok in mi je uspelo! Verjetno po kakšnih desetih minutah, ker sem moral najti točno določen del rova, ki je bil dovolj širok, da sem nekako spacal obrat.

Sem kar vriskal, priznam. Potem sem se skolovratil mimo tistega štrlečega kamna, ki mi je zdaj rinil v prsni koš, a prsni koš se vsaj malo poda in ko sem bil mimo, mi je Irena podala torbo z vrtalnikom in opremo za opremljanje. Počasi sem zdrsnil v vertikalo in z nogami iskal oprimke za noge, da ne bi zdrsnil prenizko. Ko sem končno našel primeren položaj, sem pa bruhnil v smeh! Namreč, pred leti sem že prišel na zamisel, da bi opremil ta prehod in sem se noter zarinil s tavelikim vrtalnikom, pa je v prelomu tako ozko, da ni bilo niti najmanjše šanse zavrtati luknjo za sidrišče.

Potem sem ves čas sanjal, da bom šel zadevo opremiti z majhnim vrtalnikom in da to bo pa šlo in ker je od tega minilo že nekaj let, sem bil prepričan, da je tam prostora za plesat. Pa ga ni!

Skoraj eno uro sem vrtal in nabijal, ker v ožini je vsako delo naporno in zamudno! Ireno na drugi strani je že zeblo in bi šla zagotovo ven, če ne bi kmalu končal. Sem nabil dva sidrišča, naredil dvojno pritrdišče in jo povabil skozi ožino. V minuti je bila pri meni! Včasih je majhnost pač prednost …

Po vrvi sem se spustil kakšnih 20 m nižje, se odpel z vrvi in počakal, da se mi je pridružila. Ji čestital in spil pol plastenke njene vode. Dehidriran sem bil do nezavesti, iz mene se je kar kadilo, svojo vodo sem pustil pa zunaj, ker se v Cinku nikoli ne matram toliko, da bi moral piti. Nisem razmišljal, da bom šel tokrat čez ožino …

Sem jo kar nazaj gor poslal in si enega prižgal. Sem se opomnil, da ji moram potem zunaj zaračunati za pasivno kajenje, ker se je v tisti ozki prelomnici kar nakadila mojih cigaret, čeprav protestirala pa ni. Le matrala se je. Kar me je začudilo. Ker sem ravno zato opremil, da se ne bomo več matrali!

Prej, ko v ožini ni bilo sidrišča, smo se kar po vrvi brez vmesnega pritrdišča spuščali, kar je pomenilo, da te je pri plezanju ven do nezavesti vleklo v najbolj ozke dele, zdaj, ko sem tam sidrišče pricmaril, bi pa moralo iti brez težav. Pa očitno ni šlo …

Sem splezal do nje, ko se je izpela z vrvi in takoj opazil, v čem je težava – včasih majhnost v jami pa tudi ni prednost! Ni imela dovolj dolgih nog, da bi se s stopov odrinila v horizontalno ožino, potegniti se pa tudi ne moreš kar tako, ker si zvit v čudnem položaju. Zato sem ji koleno podstavil pa malo z rokami pomagal in ji je steklo. Takoj, ko je bila v ožini, je pa kar izginila iz nje! Ja, majhnost je včasih pa tudi prednost …

Potem je pa name prišla vrsta, da se soočim s prehodom. A tokrat sem šel v luknjo z glavo. Nisem vedno zlata ribica! Nazadnje, ko sva bila tam z Remihom, sem se v ožino ven, medtem ko je bil on pod mano, podal u izi, brez razmišljanja, ker sem itak car, in sem se totalno zataknil! Namreč, stopno zanko imam na levi nogi in ker je nisem premaknil, nisem mogel stopiti nanjo, da bi se porinil v ožino in sem crkoval tam ko riba na suhem, v prijateljevih očeh sem pa skoraj vse carske točke izgubil. Ker on je ven švignil v par minutah …

Tokrat, kakor rečeno, sem se v ožino podal z glavo! Sem stopno zanko prestavil na desno nogo, prepel ročni žimar, izpel popkovino, se počasi zarinil v horizontalo in mi je uspelo. U izi totalno! Sem kar samega sebe potrepljal po hrbtu, kakšen car sem, če hočem biti in se počasi, po centimetrih rinil proti tistemu štrlečemu kamnu. Še ves olimpijski sem se še enkrat potrepljal po hrbtu še zato, ker sem tako dobro opremil, da zdaj je pa res lažje in bolj varno, potem …

No, potem se je pa ustavilo! Povsem! Sem rinil in vlekel in preklinjal, pa ni šlo! In čeprav mi je bilo nerodno, nimam kaj tajit, sem poprosil jamarsko pripravnico Ireno, če mi lahko pomaga. Če mi vrže vrv, da bom pripel svoj žimar in me bo potegnila ven. Je to naredila takoj, ker je moje crkovanje par metrov od nje že res dolgo trajalo in se ji je že ven mudilo.

Sem pripel vponko na svoj žimar in je vlekla in vlekla, jaz sem rinil in brcal in vse, pa nič!

Sem se spomnil Sukija, ki se je tudi iz tam kobacal, Klemi ga je pa snemal in ga je prosil za pomoč, Klemi mu je pa odgovoril, da mu ne more pomagati, ker da snema. Nabijem na kurac in tebe in tvojo kamero, je bila Sukijeva legendarna izjava, po kateri je Klemi le odložil kamero in mu podal roko …

Jaz sem bil tudi blizu temu, da začnem vpiti na drobno prijateljico, naj se neha zajebavati in končno potegne, kot se zagre, ko mi je končno potegnilo!

Z roko sem začel šariti okoli trebuha, kar je bilo počasno in mukotrpno, saj sem potreboval par minut, da sem jo lahko do pasu sploh spravil, potem sem pa v hipu ugotovil, v čem je težava. Z dolgo popkovino sem zagrabil zanko vmesnega pritrdišča in seveda ni moglo iti naprej, saj sem bil dobesedno privezan! Kakšnih pet minut sem potreboval, da sem zadevo rešil, potem je pa končno šlo. Čeprav ne več olimpijsko, ker mi je, ko sem kot privezan cucek vlekel in se zaganjal, vzelo precej moči …

Sva se končno podala proti ven, Irena prva, jaz za njo sem pa pospravljal. Ko sva prišla nekje do sredine, sem ji pa 100 m vrvi podal, da jo ven odnese, jaz sem začel pospravljati pa naslednjo vrv. 100 m vrvi ni ravno kašji mačelj in se mi je kar malo zasmilila, ne pa seveda toliko, da bi jaz dve stometrci ven nesel. No, bi jih, če ji ne bi šlo, a ji je šlo. Z nekaj trme, verjetno …

Zunaj je bila šele okoli osmih zvečer, je bila že tema, jaz sem bil še kakšnih dvajset metrov nižje, v jami. Začela je vpiti in vriskati in sem bil prepričan, da se radosti, ni kar tako stometrco opremiti, premagati ožino v Cinku in še ven eno stometrco nesti! Naj se veseli, saj se zasluženo, sem si mislil, potem je začela pa še bolj vpiti, da tam je ena žival v temi in sem jo tudi razumel. Meni se to ves čas dogaja …

Ko sem se prek zadnjega pritrdišča prepel, da izplezam iz jame, sem pa skoraj njo v jamo potegnil. Ker je bila pripeta na vrvi, za vsak slučaj, če bi tista zver bližje prišla, da se v jamo vrže.

Jap, tudi to poznam, neštetokrat že doživel!

Še nikoli prej se mi pa ni zgodilo, da bi domov norel zaradi policijske ure in se tresel zaradi kazni! V Sloveniji je namreč prvič po 2. svetovni vojni od 21. do 6. ure policijska ura in ko sem doma parkiral, sem bil že skoraj v prekršku …