Ta vrag od pandemije postaja vse bolj naporen! Saj človek se lepo briga zase, si na sprehodu s kuzlico nadane masko, kar ni konec sveta, pa tu in tam skuha kofe, da čik ob knjigi ali časopisu bolj paše pa nekako gre. Potem pa kofeavtomat zašteka. Mislim, ne povsem, saj je čisto počasi nakazoval, da je na tem, da bo od prekomernega dela dušico izpustil. Če bi takrat takojci novega kupil, ta pandemija sploh ne bi imela učinka name, vam povem! Dobro, itak nisem pristaš te novodobne potrošniške norije, vse takoj novo in takoj, ko le malo zaškripa, to sem menda že tisočkrat dokazal in še sreča, da nisem Gorenjec, ker bi me škrtosti obtožili. Jaz le rad stvari popravljam in kupim novo, šele ko do konca pokvarim v teh poskusih! Včasih rata, včasih ne. Pri predzadnjem pralnem stroju je predraga soproga postokala, da se vrata težko zapirajo (ali odpirajo, sem pozabil) in sem preveril in takojci našel rešitev! Če si zaprta vrata pralnega stroja pritisnil malo (no krepko) navznoter in malo diagonalno navzor na levo ter hkrati pritisnil na gumb za odpiranje, so se odprla. Evo, rešeno, sem si pomel roke in je bilo. Čeprav z ženinim negodovanjem in protestom. A ni bilo za dolgo. Se je kmalu do konca pokvarilo. A je ravno toliko časa še delalo na moj način, da je šla v tem času garancija v franže …
In, ja, ko je kofeavtomat prvič postokal, da sem moral ročico parkrat krepko povleči, da se je odprl, bi moral takoj kupiti novega. Ker je tako poceni, da se niti garancije ne bi splačalo uvaljavljati, prisežem! Ja, okej, v garaži imam še vedno tistega dražjega od obeh mojih avtov skupaj, ki je tudi nekaj trokiral in sem ga samo malo odprl, da vidim, kaj je narobe, ker sem bil prepričan, da bo napakica vidna s prostim očesom z vesolja! Zadeva pa tako komplicirana, da je seveda nato nisem znal nazaj sestaviti. In, ja, seveda nisem nobene napake očitne videl, da bi ga lahko sam popravil …
Mislim da je ravno tisti dan, ko sem popravljal kavni avtomat (tadrag), sestra na obisk prišla in ji je bilo vse v hipu jasno, ker je ob naslednjem obisku že kavni avtomat iz Hoferja prinesla. Na kapsule. V sili hudič muhe žre, pravijo in sem se nanj navadil, moja predraga pa ne, demonstativno ga ne pije. Navija za tistega tadragega, jaz sem pa škrt. Kaj bi novega kupovali če ga pa imamo …
In zdaj je tapoceni zatrokiral kar krepko, je včasih trajala borba po minuto ali dve, da je kapsulo izpljunil in je moja predraga priložnost videla, da novega nabavimo, takšnega, da bi tudi ona kavo potem lahko pila. Ji ne morem dopovedati, da je brez veze hipoteko na hišo jemat za en kofe, ki ga ona spije dnevno, a ji niti nisem potreboval, ker je pandemija tehnične trgovine zaprla. Sem si kar oddahnil, ko sem se proti Hoferju peljal po nov strojček, ker Hofer niso zaprli in sem veselo na blagajni vprašal, kje imajo strojčke. Pa je pokazala nekam proti bananam ter dodala, da mi ga žal ne morejo prodati, ker tehnične robe ne smejo prodajati. Čeprav imajo odprto. Da prodajajo samo hrano. In banane. Sem že hotel eno ali dve kupiti, da bi jo v rit kakšnemu pametnjakoviču vtaknil, ki tako pametno razmišlja, pa je potem nisem.
Sem se raje domov vrnil, kofeavtomat na mizo vrgel in orodje pripravil. Itak da se mi je predraga soproga smejala, da bomo imeli spet rezervne dele, a sem jo suvereno zavrnil, da tokrat temu ne bo tako, ker je zadeva in poceni in enostavna in nujno potrebna za mirno prebrodenje izrednih razmer. Mi ni verjela in ko sem do prve ovire prišel, je bila takojci ob meni. Da naj kar na silo potegnem, je predlagala, da ni nobenega skritega vijaka. Nisem nasedel na trik, ker vem, da bi ona rada, da to poceni plastiko pokvarim in potem tadrago plastiko nabavimo! Sem si vzel čas, ker zdaj pa že vem, če ne gre narazen, je zagotovo kje skrit vijak. Samo poiskati ga je potrebno. No, saj sem tudi prej vedel, le potrpljenja mi je ponavadi zmanjkalo.
Tokrat sem vse našel in zadeva je šla kar lepo narazen. In tudi napako sem našel, a se je žal ni dalo popraviti. Mislim, neka plastika se je toliko zdrsala, da ni več tekla po vodilih, ko si poskušal odpreti. Tukaj pa nič ne moreš, ker je zadeva res tako zastonj, da rezervnih delov verjetno sploh nimajo!
Sem moji predragi vse pokazal in razložil in jo je zanimalo kot mene zanima setveni koledar pozimi (no, bodimo iskreni, kateri koli letni čas bi lahko tukaj napisal!), razložil sem ji pa tudi, da imam rešitev. Da bom moral le vsakič na vrhu pritisniti, da tisto plastiko obrabljeno v vodila spravim, pa za nekaj časa bo. Sem točno odkril, kje moram pritisk vzpostaviti! Jo je spet zanimalo ko mene setveni koledar na splošno …
Sem zadevo spet sestavil in takoj preskusil in deluje! Sem jo preskusil parkrat, preden sem se zabubil v kabinetu. Predraga me je pa zvečer poklicala v kuhinjo in na mizi pokazala dva majhna vijačka. Ter vprašala, od kod sta! Je komaj zadrževala nasmešek. Mamujima, sem nemo zaklel, pa saj vse dela! Pa itak sem vse nazaj prišravfal!
Ko se ji je nasmeh še bolj širil, sem pa s poker faco omenil, da sem tista dva pa pripravil, da bom predal popravil in da nista od kofeavtomata. Ni verjela.
Se mi zdi, da je že ene tri leta predalnik za pokrovke, ki jih uporabljamo le ob največjih praznikih, pokvarjen, pa sem ga tudi na svoj način popravil. Se je dno odlepilo oziroma toliko upognilo, da je iz utora ušlo in ko si predal odprl, so pokrovke potem spodaj dol padle.
No, moram biti iskren, to se je samo enkrat zgodilo, prvič, potem sem komplet vsem članov družine pokazal, kako se predal odpira, pa je bilo rešeno. Le počasi ga odpreš z eno roko, z drugo pa pod njim držiš tisti poden, ki drugače noče ven!
Pa ker predal res poredko odpiramo, smo se na to kar nekako navadili in nismo delali drame. Jaz sem na to celo čisto pozabil (kaj bi razmišljal o stvareh, ki ne potrebujejo razmišljanja!), a sem dan prej nekaj iskal in pomotoma tisti predal odprl in komaj komaj še pokrovke ujel, da niso zaropotale čez vso ulico!
Sem tista vijačka potem z lahkoto in zelo hitro predalu namenil, brez razmišljanja.
A še preden sem se uspel po hrbtu potrepljati, kako hitro se znajdem, me je moja predraga kar hitro urihtala. Ker je že dolga leta z mano in me pozna.
No, bom počakala, da vidim, kako ga boš popravil.
In sem ga, kaj sem pa hotel! Nisem bil najbolj ponosen na izdelek, čeprav zdaj deluje, a če bi ga popravljal brez prisile in presinga, bi uporabil malo večje vijake in več bi jih noter fliknil. No, saj morda jih pa še bom, ko bo recimo v službi. No, saj kolikor se poznam, jih verjetno ne bom, ker stvar trenutno deluje …
Zvečer je pa Klemi na pir prišel (kavo kuham samo še zame, ker ne vem, koliko časa bo zadeva še delovala, saj je že čisto upognjena od mojega pritiskanja!). Sem se mu potožil, da sem malo utrujen, sem bil v globoki jami, v naši občini jih je na srečo kar nekaj. On je pa med žuljenjem piva samo mimogrede navrgel, da je tudi malo utrujen, je ravno oddelal prostovoljen dvanajsturni!!!! šiht v skafandru v domu starejših občanov, kjer jim zaradi pandemije obupno primanjkuje ljudi in da bo to počel še kar nekaj dni.
No, saj človek ne potrebuje veliko, da se začne počutiti kot drek. Le taprav kralj mora priti mimo …
