Pa je prišlo naših pet minut, kakor pravijo. Dobro, 14 ur poziranja in glumljenja se je strnilo v dobre štiri minute v oddaji, ki ste si jo lahko ogledali na TV Slo, vse za popularizacijo jamarstva.
Tukaj je pa prispevek iz oddaje Slovenskega magazina o Kočevskem.
V ponedeljek nas gre par možakov na trenutno dno Čaganke, bolj ko ne turistično, le kabel za vox nameravamo dol nesti in ga do Kalaharija potegniti. V družbi bo tudi možak na kvadrat Anžič, ki se ožin in globin ne boji in malce potiho razmišljam, da bomo Urošev rekord spuščanja in dviganja iz Čaganke morda podrli. Tam okoli 17 ur in pol se giblje trenutni rekordni čas. Razmišljam pa tudi, ali bi razpisal nagrado v obliki pečenih čevapov, par kav in piv pri bivaku za tistega, ki bo najbolj natančno uganil čas spuščanja in dvigovanja velikega možaka v ozkih delih Čaganke … 🙂
Danes je bilo nadvse primerno vreme za obisk podzemlja in skupina belgijskih skavtov je bila seveda vremenu in dogodku primerno oblečena. Skoraj vsi so bili v kratkih hlačah! No, nekatere skavtske deklice so bile celo v vročih kratkih hlačkah! Deževalo je kot iz škafa in sem bil prepričan, da jih bo želja po obisku slovenskega podzemlja minila, pa jih ni. So imeli to v programu za danes in s programom se očitno ne hecajo. Noge očitno po tanovem skavtske deklice brijejo (sem preveril), programa pa še ne spreminjajo. Napredek prihaja s počasnimi koraki. In sva s Klemijem pičila v Rog, kaj sva pa drugega hotela. Dobro, Krevs je recimo ostal doma, ker je bilo za njegov okus prehladno in premokro, saj on pač ni skavt, a sva s Klemijem potem vse skupaj postavila tako, da sva tudi dva obvladovala zadevo. Saj dol je še kar šlo, so se mirno pustili pripenjati na štrik in ponavadi šele ko so zabingljali, ugotavljali, da to morda ni za njih, gor se je pa malo bolj zakompliciralo. Medtem ko so si pod Klemijevim patronatom ogledovali jamo, sem pa jaz ogenj zakuril, na kar sem bil zelo ponosen. Ampak res, ker morate vedeti, da je scalo. Papirja nisem imel, le vžigalnik in zelo zelo verjetno mi ne bi uspelo in sem celo že hotel odnehati v nekem trenutku, ko sem opazil, da sem zaradi velikega števila skavtov na vrvi skoraj povsem uničil rokavice. Ki so prevlečene z gumo in mi je mimogrede posijalo. Sem nekaj koščkov gume z rokavic uspel strgati, ostalo je šlo potem zlahka. Je zagorelo in zatoplilo, vmes je pa Klemi začel vpiti nekje iz globine, da zdaj bodo pa šli počasi gor. Smo jim jamarske lestvice pripravili, da so se malo matrali ven, jaz sem jih z vrha le varoval, če bi jim spodrsnilo ali kaj, a sem na koncu kar krepko švical tudi od znotraj ven, saj sem moral veliki večini kar močno pomagati. Vmes je pa še ena deklica malce živčnega zloma doživela skoraj že pri izhodu iz jame in sem moral še psihologa igrati. Saj ni težko, vzpostaviš očesni stik, povprašaš po imenu in potem razložiš, kako boš pomagal, pa je. A očesnega stika nisem mogel vzpostaviti, ker deklica gor ni mogla gledati, saj so se ji oči dobesedno utapljale v solzah, po imenu sem jo sicer ene petkrat vprašal, a nisem razumel, kakšno ime ima, še nikoli namreč nisem slišal, da bi bilo komu tako ime, kaj veliko ji pa tudi nisem mogel pojasniti, kako jo bom ven potegnil, ker je enkrat vmes iz angleščine prešaltala na flamščino in sva imela težavo, ker potem sem tudi jaz kar na slovenščino prešaltal, je enako zaleglo. Sem potreboval kar nekaj časa, da sem ji razložil, da jo varujem in da se lahko spusti z lestev in malo spočije roke, ni povsem verjela. Saj sem jo razumel, včasih tudi jaz celo samemu sebi ne zaupam, kaj šele nekemu neznanemu stričku, a ko se je spustila in malo zabingljala in jo je malo obrnilo okoli osi, potem je šele bila veselica. Dol so se kar umaknili pred poplavo, jaz sem pa na tisto njeno nerazumno govorico samo z ja, ja odgovarjal in jo potem kar ven potegnil brez velikih komplikacij. In bil kar malo razočaran nad današnjo katoliško mladino, še hvala mi ni rekla, samo zbežala je od jame proč …
Dobro, drugi so menda uživali in bodo v Slovenijo prišli morda še kdaj, ko bodo malo starejši in bodo že kaj do denarja prišli, tako se gradi turizem, s Klemijem sva pa počasi vse pospravila in odpeketala na kofe v ne tako bližnji kafič. Sva si ga zaslužila danes, ampak res.
Za vse tiste, ki še niste bili v Čaganki, se je Tomi potrudil in naredil 3D model, da se vsaj začuti, kako je zadeva približno videti. Vsi, ki se vam tudi po ogledu modela zdi, da je vse skupaj enostavno in lahkotno, vljudno vabljeni na obisk. Kofeti se kuhajo na -230 m v prvem bivaku, za malce bolj zahtevne ga skuhamo tudi na – 448 m, v galeriji Kalahari, kjer je res prav udobno!
[youtube]http://youtu.be/Dhfgyw3-WwY[/youtube]
Sem tam na morju opazoval enga fantka in ga sploh nisem spoznal, ker je imel prej vedno dolge lase, zdaj je bil pa na krtačko postrižen. Povsem drug pobec, vam povem. In sem se spomnil na zgodbico iz nekdanje družbe spred mnogih let. Je bil med nami en tak malo bolj hudokurčen obrtnik, lep možakarček, poln denarja, kar je seveda pomenilo, da so se bejbike kar dobro lepile nanj. In ko jih je tako trgal s sebe, se je enkrat seveda nesreča pripetila. Je bila ena malo dlje zalepljena ali kaj in je zanosila. Res je, da je ogromno splavov po Krki splavalo v vseh letih, a ker je bila ženska ravno frišno ločena in še bolj frišno poročena in ker si ni delala nobenih utvar glede prihodnosti z obrtnikom, se je odločila, da bo otroka zadržala. Pa kakšna zelo naporna odločitev to ni bila. Saj vemo, koliko vrst otrok poznamo, ne? Zakonske, nezakonske in podtaknjence. Se je torej rodil zakonsko podtaknjen otroček, ki je prav vsem prinesel veselje. Mojemu prijatelju obrtniku ponos, kako je on čisti car, kako zna sinove delat, saj je imel v zakonu tudi dva majhna sinčka, rogonosnemu očetu veselje in zadoščenje, ker se je prejšnja soproga od njega ločila zato, ker nista mogla imeti otrok (da je tudi njegova nekdanja soproga zelo kmalu po ločitvi rodila, ni pa nobenih sumov glede sina vzbudilo!), mama pa je bila vesela, kakor je vesela vsaka mama. Z leti se je umirila in bi vse teklo po reglcih, kakor mora, če se ne bi tako družina s podtaknjenim otrokom kakor obrtnikova družina odločili za nakup sosednjih zazidljivih parcel. So postali sosedje in se, kakor se to rado zgodi, tudi spoprijateljili. Dobro, saj kakšne slabe vesti ni bilo pri prešuštnici, mi je zaupala, ker je od dogodka minilo že kar nekaj let in je obrtnikovi soprogi povsem mirno lahko zrla v oči, ko sta skupaj kofetkali, hudič pa se je pokazal zaradi frizur. Vsi trije fantki so imeli v nekem trenutku namreč enake frizure in če si jih opazoval od daleč, si takoj videl, da so od istega petelina! Na srečo je mama s podtaknjencem to podobnost prva opazila in svojega kar doma ostrigla, da se je vsaj po frizuri razlikoval, prijatelj mi je pa potem ves paničen enkrat razlagal, kakšne probleme ima, ko hoče njegova včasih v šopingu na Ponterosu kupiti še oblačila za sosedovega, ki je tako prijeten. Da bodo imeli vsi trije enako …
Kako se je razpletlo, ne vem povsem natančno, ker smo potem, ko se je prijatelj preselil, nekako izgubili stike, a menda so nekako zvozili, ne da bi kdo posumil. Vsaj prva leta ne, dokler sem imel vsaj občasne stike, kako je zdaj, pa ne vem … No, pa saj niti ni pomembno, važno je, da so otroci zdravi, kakor pravijo …
Aja, tisti pobec z morja ni podtaknjenec, le spomine je vzbudil …
Eva je končno prišla. In zelo lepo diši …
