Avtor: šini

Poklici niso večni, spreminjajo se, umirajo, nastajajo novi. Dobro, gospod Grah, javni uslužbenec, se nima kaj bat, to ne bo nikol crknlo ali se spremenilo, poklic perice recimo pa je v bistvu crknil s prihodom pralnega stroja. Vsaj mislil sem tako, dokler nisem jamar postal in opremo prvič opral v pralnem stroju in je preljuba mi soproga upravičeno znorela. Sem potem pral pred hišo s cevjo, a kaj, ko je ves drek odneslo k sosedu in je moral prati potem še on, ker drugače je vse v hišo znosil, pa sploh ni jamar. In sem se vrnil h koreninam, na potok. A poklic perice je težak ko sto mater, raje iz Čaganke z dna prilezem kakor se dve uri sklanjam nad vodo in ribam in mi hoče hrbet zlomit! Pa še dokaj osamljen poklic je to, nehvaležni otroci se mimogrede poskrijejo, ko začnem v vozilo nositi usrano opremo, ker dobro vedo, kaj bo sledilo. In jih potem lovim ko kokoši po hiši in silim v delo, ki ga ne marajo. Dobro, včasih se s kom spajdašim, a to je bolj poredko, tisti, ki živijo v bloku, recimo Klemi, nimajo nobenih težav opreme zabrisati v kopalno kad. Če se zamašijo cevi, se itak tistim spodnjim, iz nižjih nadstropij, kar naj se oni drkajo s tem, če se zamašijo meni, moram jaz zavihati rokave …

Je pa pranje opreme dobro v meditativnem smislu, lahko malce podoživiš dogodke, se spomniš stvari, ki si jih pozabil, recimo. In se spomnim zgodbe Marka Z. o tem, kako so trije iskali nove jame v gorenjskih hostah, po nekaj urah so se pa poklicali po telefonih in dogovorili, da se dobijo pri drvarju, ki so ga slišali žagati z motorno žago. Končno pridejo do drvarja, se pokličejo ter ugotovijo, da so vsak pri svojem …

Zadnjič, ko sva s Klemijem v Klevevžu prala, sva se v bližnji gostilni potem za likof ustavila na kavici. Ko sva potem proti njegovemu kinderjajček avtomobilčku hodila, sem pa zagledal svojo najboljšo še ne posneto fotografijo. Marko P. sicer pravi, da je najboljši fotoaparat tisti, ki ga imaš s sabo in da je tudi tisti na telefonu dovolj dober za svetovno uspešno fotografijo, če nimaš boljšega, a sem takrat, ko je Klemi odklepal svoj kinderjajček avtomobilček, ugotovil, da je za dobro fotko potrebno imeti tudi malince. Fotoaparat sem imel, malinc pa ne in posledično zdaj nimam carske fotografije. Namreč, na parkingu so bili parkirani trije avtomobili in ob vseh treh je pri odprtih vratih stal voznik. Ob Klemijevem kinderjajček belem avtomobilčku je stal bel Klemi, ob njem pa dva ogromna črna terenca z zatemnenimi šipami, v katerega bi Klemijev avtomobilček z lahkoto spravila, četudi bi imel bicikl na strehi namontiran, ob odprtih vratih pa dva črna možaka. In je blo smešno za popizdit, a nisem imel malin narediti posnetka in potem tistima modeloma razlagati, zakaj sem ju fotkal. Sem malce razočaran sam nad sabo sedel na sovozniški sedež in potem s kotičkom očesa opazil, da temnopolti možakar le s težavo zadržuje smeh. Mu verjetno ni bilo jasno, kako sva se sploh noter v kinderjajčka spravila, a ni imel malinc glasno se smejati, ker sem bil za eno glavo višji od njega. Plus rdečo kožo na rokah sem imel, ko sem pa dve uri jamarsko usrano opremo ribal …

Ko Čaganka gre, za garače ni problem, kljub blatu. S Ticotom sva se v bivak odpravila že v petek ponoči, da bova lahko zjutraj dlje spala, kar je bila v bistvu napaka. Mislim, da se takšna dva junaka spet na kup spraviva. Je bilo vse v redu, dokler ni moral ustaviti, ker je bilo na cesti šest mladih divjih prašičev. Sva jih občudovala, ko so trapljali po cesti gor in dol, ne kaj preveč prestrašeni, dokler seveda fotkiča nisem vzel, vtem so pa izginili. In ko sva par minut kasneje parkirala ob cesti, od koder sva morala par sto metrov peš do bivaka, je Tico zadevo seveda moral uročiti. Je vprašal, če me ne bo nič strah, ko bova po gozdu capljala do bajte. In itak da sem to misel nekam globoko v podzavest rinil, dokler je glasno ni izrekel, potem sva pa ko dva specialca tiste metre premagovala in v blatu z lučkami iskala sledi medvedov in prašičev in na ves glas krulila, da beštije preženeva. Za tankimi lesenimi zidovi je bilo potem bolj pogumno pa z ognjem zunaj, a od spanca ni bilo kaj dosti, ker sva se predolgo pogovarjala in so čez nekaj švoh uric že Ljubljančani prišli s Klemijem in nekim Švedom. Ki se je kasneje izkazal za Rusa, ki dela na Švedskem, a ne bomo cepidlačili. Se je ekipa za na dno kar kmalu v jamo odpravila, Teu sem pa iz čiste fovašrije še kabel za vox porinil, da ga dol nese, ker smo ga zadnjič premalo vzeli. Zakaj iz fovšarije? Ker model pride na akcijo z asistentko, da bosta skupaj lovila jamske beštije! Čudovit job imajo nekateri, majkemi! A sem mu v bistvu naredil uslugo s kablom za jamarski telefon, ker je v očeh spodnjih garačev izpadel kot totalni car, saj so ju dve uri poslušali, kako sta se nad njimi kakor s kablom matrala, asistentka ga je pa vsake tri minute spraševala, če mu ga še malo potegne …

Dejan, Jasna, Tico in jaz smo se pa v novoodkrito dvorano na koncu Južnega rova odpravili, pogledat, kaj so Gorenjci zadnjič naredili. V Akustični smo enega pricinili, Tico je pa medtem začel slačiti pas, ker več ne kadi. In je imel in čas in malo preveč kilogramov tudi. Sem ga nemudoma še jaz posnemal, Dejanu se pa takšne telovadbe absolutno ni ljubilo izvajati, da če je ozko al kaj? In itak da ni, sva mu odgovorila, le enkrat da je treba na trebuh in zaradi enkrat na trebuh se pa on že ne bo matral s snemanjem pasu in potem z oblačenjem. A ko smo prišli v Gorenjsko dvorano skozi ozek prehod, ki so ga razširili Gorenjci, se je vmes zelo hitro izkazalo, da Gorenjci so šparovni ljudje tudi pri širjenju in niso čisto nič preveč razširili in smo našega Dejkota kar nekaj časa čakali, da je prišvical v nove dele, vmes je pa klel tiste, ki so širili in tiste, ki so mu rekli, da to ni ožina. Sem prižgal tamočno luč in zadrževal dih, ker mi je Marko Z. povedal, da so novi deli ful lepo zasigani in da je celo nekaj povsem belih kapnikov. Smo se že prej menili, da bomo morali torej v novih, zelo lepo zasiganih delih pazljivo hoditi, da vsega ne zaserjemo, a smo bili seveda žrtev gorenjskega humorja. Je bilo le par kapnikov, eden resda bel tudi, blata pa več ko v vsej jami skupaj! Smo vse prešnjofali, potem sem se pa na koncu dvorane kar v ožino zarinil in še za ene deset metrov zadevo podaljšal, dokler res ozko ni ratalo, a zadeva gre, le macolo bomo potrebovali. In iz tiste ožine je spet prifrfotal netopir, kar pomeni, da bomo še delali. Po kakšnih treh urah smo odšli do pasov, prijetno spočiti enkrat za spremembo, je bilo lažje ko na dno riniti, a je seveda potem moral Tico zakomplicirati. Da tako spočiti ven ne moremo priti, da to ni nič, da bomo sprobali reševalno tehniko, ki nam bo znala kdaj priti prav v novih delih, kamor nosila niti pod razno ne morejo. In je Jasno s tehniko protiteže vlekel po blatni Akustični gor in je kar šlo, mene je pa zadolžil, da jo potegnem na stropni kakšnih trideset metrov v luft. In sem jo, jaz imam sestro rad in je uživala, jaz pa malo švical, potem je pa Tico zavpil, da naj manever kar pustim, da bo še on Dejana potegnil, da Dejan bi tudi rad videl, kako to zgleda. Smo se sicer prej menili, da Dejkotu ne bomo nič pomagali, da se ne bo klinac razvadil, a je potem milo gledal, da si je Tico premislil in potem posledično crknil. Jaz sem pa kar ven potegnil in najprej za kofe pristavil in nato ogenj zakuril, da smo čevape na žar vrgli, enkrat še po dnevu sta pa Teo in asistentka ven priskakljala. Umazana kot le kaj, vesela in kave in čevapov. Špela samo napol vesela, je samo pivo vzela, mesa pa ne, je potem raje eno zelenjavo matrala nad žerjavico. Okoli desetih zvečer je Diba prisvinjal in bentil nad Teom, ki je v jamo pasti postavil, da cela jama smrdi po mrhovini in da je komaj dihal, ko že tako primanjkuje zraka, da edino parkrat mu je prav prišlo, ko je bil še Klemi za njim, da je vseeno lahko prdnil in se potem na Tea in pasti izgovarjal …

Kakšno uro za njim sta pa Rus in Klemi pokukala v toplo noč z novico, da sta jamo še za debele dodatne metre poglobila in za najmanj dvesto metrov tudi podaljšala, saj jih je spodaj  prečni rov z dvorano razveselil, so se lahko vsaj malo zravnali in sprehodili ko ljudje. In da gre še dol in da še ne bomo nehali, da pa tako na oko je jama vsaj 450 metrov že pod površjem. In smo še vse čevape spekli, ker žerjavica je bila še dobra, hkrati pa še Špelin podkombinezon v dimu posušili, da bo jutri lahko novince v neko drugo jamo peljala. A se mi dozdeva, da je z dimom predvsem vonj po matru in vonj po blatu zakrila, da bodo tečajniki za njo lahko pri matranju bolj na prekajeno šunko mislili kot na kaj drugega …

S Klemijem sva okoli pol dveh zjutraj vrtalnik še Urošu odpeljala, ker gre zgodaj zgodaj zjutraj v jamo delat, a sva ga morala počakati, da se je iz gostilne pripeljal na primopredajo, po primopredaji se je pa spet odpeljal, je še nekaj v gostilni pozabil se mi zdi …

1, 2, 3, Fertig, piše na škatli. In itak da ni, še nikoli ni bilo, a dr. Krevs je še stokrat hujši od mene. Če si zabije v glavo, da bo nekaj stalo, bo stalo, pa če do milijon preštejemo! Sem priskakljal do njega, ker mi tasrednji bogi sin z novim, povsem obnovljenim avtomatikom živce žre, da kdaj bo zrihtana tista malenkost, da se bo lahko vozil, a sem kmalu opazil, da še ne kmalu. Sva najprej ko gospoda sedla pod eno marelo, kjer je pribijalo sonce, zato je v hišo skočil po drugo marelo za nad drugo mizo in ko je vstopil, je pa Bonko izstopil. Je dr. Krevs malo pobogal, kar mačka kaj zelo ganilo ni, zato je šel še enkrat v hišo in ven pritrogal še Bineta, ene tridesetkilskega zekoslava. In ga zabrisal za Bonkotom, da bosta pazila en na drugega. Midva sva potem v senci mirno pijuckala pijačo, pogovarjala se kaj dosti pa nisva, ker je najprej Bine skozi živo mejo skočil pogledat, kako sosedino korenje kaj napreduje in ko ga je dr. Krevs lovil, je k drugemu sosedu pa Bonko šmrcnil, pokukat, če je kaj novega. In so se tako igrali švoh urico, dokler še Mojčka ni prišla ven in se pohvalila, da imajo nov bazen, da ga bom pomagal potem iz avta vzeti. Sem mirno pokimal, ker lani so nabavili en lavor, ker grejo po vrsti, začnejo pametno z majhnim, da se naučijo. Sem si mislil, da pretegnil se ne bom torej in sem še naprej užival v predstavi. Bi lahko napisal nemi predstavi, a bi se zlagal, ker nema je bila samo na začetku, proti koncu je bil jezik že kar močan in bi bil film s takšnim tekstom označen kot neprimeren mladini. Če kakšno močno spustiš, pomaga, ko greš k sosedu stotič po zajca! In pomaga, ko za Bonkotom vpiješ, zakaj ne more biti tako priden ko Bine, ki leži na njihovi travi (samo takrat je že spet glih k sosedom nekaj skočil pogledat!). Sonce je polahko zahajalo in je zato dr. Krevs živalsko cesarstvo počasi pospravil (Bineta celo dvakrat, ker je enkrat spet ven prišel nekaj pogledat, ko je Bonkota pospravljal), jaz sem pa vstal, da pomagam tisti bazenček pospraviti in potem odpeketam domov. Se mi je že malo mudilo, sem predolgo užival v predstavi. A ko smo stopili do Mojčkinega bolida, bi me pa kmalu kap, ker je, kako nepredvidljivo, kupila največji obstoječi bazen, dolg 6,3 m in širok 3,5 m. To je že tak bazen, da se iz Šmarjeških toplic pritožijo zaradi nelojalne konkurence! Smo trije možaki zagrabili in sem povlekel proti garaži, ker sem domneval, da bomo zadevo pod streho in na varno spravili, a sem kakopak domneval napačno. Ker dr. Krevs je imel v glavi že plan. Da bomo bazen kar postavili, itak da na škatli piše 1, 2, 3! Da kaj čmo čakat, če smo že tle! Sem se nekaj izvijal in to, da to ni tako izi bizi, a ko dr. Krevs zatrmuli, tle ni debate. Je škatlo kar razpakiral in začel ven zadeve jemati, čeprav sem mu toplo polagal na srce, da naj nikar vsega ne razkoplje, ker kdo bo pa to potem skupaj dajal. Je vse ven zmetal, na moje vprašanje, kam bomo zadevo postavili (sonce je v bistvu že zašlo, čeprav svetlo je pa še bilo), je pa kar nekam za hrbet pokazal proti vrtu. In ker je zame 6 in nekaj metra kar veliko, sem predlagal, da meter privleče in da zadevo zmerimo in smo zmerili in takrat je bilo prvič, da sem ga videl malo zamišljenega. Ker 6 m je le 6 m! Plus ko se on po vrtu med plevelom sprehaja, je zadeva vodoravna, takorekoč v vaservagi, ko pa 25 tonsko zadevo postaviš, pa mora res biti ravna ravna, da vsa tista voda ne steče k sosedom! In zadeva že na prosto oko ni bila ravna! Je malce zaskrbljeno opazoval zemljišče in potem zabogal na Mojčko, da naj zadevo v škatlo zmeče in nazaj odpelje. Sem potreboval ene 15 min, da sem ga prepričal, da prefrezan vrt ne bo takšen problem zravnati, da se je strinjal in sem mislil, da grem lahko domov, ko je od nekod grablje privlekel. Takšne s pol štila, ker je pol štila odžagal, ga je nekaj potreboval! Te je dal ženici, ki je vajena sklanjanja, saj ima majhnega sinčka, sam je zagrabil motiko, prijatelju je v roke porinil lopato, jaz in Amanda sva pa v zrak gledala. Amandi je potem nerodno ratalo in je s kolesom skočila domov po grablje in se nazaj pripeljala ko Donkihot, jaz sem pa še vedno v zrak gledal, ker doma nimamo grabelj in nisem imel kam skočit. A so bili veseli, da sem bil tam, četudi nisem nič delal, ker če si dobre volje, je delati lažje. In sem pač delal, kar znam, v dobro voljo sem jih spravljal, čeprav je to težko opravilo, ko kmetje delajo z orodjem, ki ga niso vajeni!

Kakor koli, luna je bila že visoko na nebu, ko je bilo zemljišče zravnano in dr. Krevs je spet za bazen zagrabil. Da zdaj ga bomo pa postavili. A ga na srečo nismo, ker ima človek jutri šiht in se je verjetno spomnil, da je že malo prestar za direkt z dela na šiht skakat … Ga bomo menda jutri, potem ga bo pa napolnil in verjetno boste itak po radiu slišali, da je v Mačkovcu za dva dni vode zmanjkalo iz neznanega razloga …

Zadnjič enkrat sem se smejal gospodu Grahu, ki se je čemaža vsakodnevno nažiral (pravi, da zato, ker je zdrav, jaz pa mislim, da malo tudi cena igra vlogo, v hosti lastnoročno nabran je cenovno bolj ugoden za javnega uslužbenca) in potem mislil, da v črevo krvavi, ker je bil kakec sicer čvrst kakor pri tistem psu iz reklame (dlako je imel pa svetlečo, kar za javnega uslužbenca pa ne drži), le barva je bila preveč temna. In itak da se po tovrstnih debatah počutim pogubljenega. Res. Ko nekdo razlaga, da je nehal kaditi in kako zdaj zdravo in globoko diha, jaz avtomatsko še dva naenkrat prižgem in si dopovedujem, da bom zihr že jutr crknu, ker ne neham kadit, ko poslušam Klemija, kako živi brez sladkorja in kruha, že vidim moj prerani grob in me vest peče, ko si cockto naročim in sladkor v kavo vsujem plus sekiram se, ker si na trinajsturno tlako v globoko jamo kruh s sabo vzamem in ko ta kruh na dnu hočem pojest in od njega najdem v prasici dobesedno samo mikroskopske drobtinice, si v bistvu oddahnem, ker bom brez kruha in bom zdrav ko Klemi, ko pa po trinajstih urah živalskega matra brez hrane ven pridem, zahtevam samo kofe in čik! Pol ti pa še prijatelj začne razlagat, da kakce moraš preveriti, ker kako boš drugače opazil, če krvaviš in si rečem, da sem gotov. Ampak res gotov, ker jaz kakca pač ne gledam. Tam mam en gumb in ga pritisnem in ga ni. Postane problem komunale. Jaz sem pa odpisan, ker lahko že zdajle krvavim in sploh ne vem in ko bom tole objavil, bom lahko čez pol ure že crknil. Evo, s takšnimi strahovi se občasno ukvarjam in ker vem, da ne bom nič glede tega ukrenil, sem gotov. Dobro, saj pol si skuham kofe in enga pricinim in mi je vseeno in pozabim, ampak zadnjič na taboru me je pa skoraj kap. Saj vem, v mojih letih to niti ne bi bilo tako zelo presenetljivo, a zame je bil to vseeno čisti šok, da sem bil tako blizu preranemu grobu. Ko so vsi odšli in smo ostali samo še Miha, Klemi in jaz, sem se odločil, da še jaz naš novi sekret sprobam. Drugače imam glede takšnih stvari težave in vsako sranje iz katerega koli konca sveta kar domov prinesem, tokrat so bili pa tisti makaronflajši, prebranci, čevapi, šnicli, jogurti, klobase …. vseeno preveč. In sem odpeketal, kakmor še cesar odpeketa peš, na hitro opravil, kar sem imel opraviti  in že skoraj odšel iz posvečene kamrice, ko me je en hudič premamil, da sem pogledal v luknjo. Itak sem vedel, da ne smem, ker na poljskem stranišču ni sifona, ki pogoltne in očem skrije človeške iztiske in itak sem vedel, da absolutno ne smem pogledati, ker drugače nikoli več ne bom sedel na tisto klopico z luknjo, a sem vseeno pogledal. Me je hudič ravno pravi čas opozoril, da moram preveriti, če kaj krvavim! Sem pokukal in ko sem opazil, kaj je iz moje riti priletelo, sem se še enkrat skoraj usral, tokrat od strahu, potem sem se pa opotekel iz tiste lesene hišice in se z roko za hip naslonil na prvo drevo, ki na srečo ni bilo preveč oddaljeno. Sem globoko dihal in si kljub temu, da sem se prepričeval, da ne smem paničariti, govoril, da sem gotov. Ampak res gotov in to gotov v roku od takoj. Ker če človek takšno iz sebe iztisne, potem smrt ni več daleč, v to sem bil prepričan! Malo sem tudi javnega uslužbenca klel, ki me je v to premamil, bi raje videl, da crknem neveden, a čisto zares sem klel le usodo. Tako še ne star, še skoraj mlad, glih dobro se je Čaganka začela odpirati, jaz bom pa moral iti krompir kako raste od spodaj gledati! Ah, ta kruta, kruta usoda! Po slabi minuti se je dihanje malo umirilo, da sem si lahko enega s tresočo roko prižgal, parkrat potegnil, potem se pa nazaj proti taboru napotil, da vsaj še en kofe spijem, preden grem, med hojo se mi je pa posvetilo. Smo pospravljali tabor in ko je na vrsto prišel kotel z makaronflajšem, na katerega je vso noč padal dež, je Miha suvereno predlagal, da ga v sekrat vržemo in ne v smeti s pretežno pivovsko embalažo. Se nisem najbolj strinjal, da bomo s tem živali privabili, a je pojasnil, da jih tudi z iztiski privabljamo in da je torej vseeno, da je manj škode, kakor pa če bi bio odpadke v embalažo vrgli. In sem torej vsebino kotlička plus vso hrano, ki je ostala po krožnikih in piskrih, stresel v sekret, vmes pa na to pozabil in sem potem mislil, da je to vse skupaj iz moje riti padlo. Poštena napaka, vsakemu bi se lahko zgodila, sem prepričan!

V nedeljo sva s Klemijem potem opremo v Klevevžu prala v topli vodi, kjer naju je podjetni Marko P. našel in falabogu vsaj on slabše zgleda ko jaz, čeprav je spet začel relativno redno seksati in malo manj piti, pa kofe si na srečo tudi še sladka, tako da je bil potem Klemi videti kot čudak, ki se je cukru izogibal. Danes sva pa s Klemijem še tovariško pomoč na štriku trenirala in ko sem tako bingljal med njegovimi nogami, povsem nemočen in brezizhoden, je začel razlagati o koristnosti teka in nekadilstvu in brezkruhstvu in brezcukrstvu … Me je za hip, čeprav res samo za hip, spomnil na Jehovove priče. A podobnost ni preveč očitna, tistim klincem vsaj vrata pred nosom lahko zaloputneš …

Akcija je bila uspešna. Na srečo je vse dni scalo kot iz škafa in ni prišlo veliko ljudi. No, hecam se. Scalo sicer je, ljudi je bilo pa vseeno veliko. V četrtek sta bila na dnu Klemi in Anži z dvema Rusoma, mi smo pa zunaj pripravljali in pedenali tabor. Ko sta Rusa prišla iz luknje, umazana kot le kaj, je jamar, ki že od leta 1997 sodeluje pri raziskovanju najgloblje jame na svetu, Voronje, navdušen povedal, da je Čaganka sporstka. Jebeno sporstka! Jasna je na hitro premešala prebranac s klobaso in zadevo ponudila junakoma, a je eden od njiju povedal, da je vegetarijanec, zato sem mu ponudil češpljevo marmelado, ki smo jo dobili zadnjič. Je ves navdušen pokimal, da to pa bi, z veseljem, a je potem nisem našel in sem mu prinesel ajvar, ki je bil edina nemesna stvar v bivaku. Se je seveda čudil ko sto vragov, kako so jeziki podobni in hkrati različni, da pri njih marmelada rečejo eni drugi stvari, a jedel je vseeno. Mi smo pa prebrance vsi veselo tolkli in ko je čez čas začel delovati in se je vrsta jela delati proti našemu novemu stranišču, sem se spomnil, da sem par ur prej izkoristil malo sonca in zadevo na sveže prebarval in sem potem na počepe odhajajoče opozarjal, da naj na hitro opravijo in se ničesar ne dotikajo. Pa da naj v kamrici nikar ne kadijo, ker je bila barva mešana z bencinom … Dobro, tisto malo sonca sem izkoristil tudi za prebarvanje lestev za na skupna ležišča na podstrešje in so potem revčki morali hoditi gor po starih, kratkih lestvah, le prvih nekaj jih je šlo gor komot po novih, dolgih, so imeli pa zato roke umazane …
Žurka se je lepo razvila, nas vseh 20 je zagotovo spilo vsaj 5 piv in 3 radlerje, ko sta z dna prišla pa Klemi in Anži, ki sta Čaganko še za ene švoh 20 m poglobila, smo se pa počasi spat odpravili. Jap, Čaganka je resna jama, pred spustom vanjo ni zajebancije!
Prva širitvena ekipa z Urošem, Ticotom in Timom je krenila proti dnu ob 8. uri zjutraj, ostali smo pa leno kofetkali in čakali brata Zakrajšek in njunega prijatelja Jezerjana. To je ena takšna luštna gorenjska fora, ko povabiš prijatelja Marka Z. na žur, on pa na žur ne pride praznih rok, temveč s sabo pripelje še brata in prijatelja. Ker so se predolgo rihtali in se jim res nikamor ni mudilo, smo se ostali okoli 11. ure kar v jamo podali. Ogromno skupino so sestavljali predvsem »turisti«, ki so se nameravali spustiti do bivaka na -200m in si pobliže ogledati blatne znamenitosti, midva z Maksom sva se namenila pa do delovišču na dnu potegniti žico za vox. V bivaku smo se potem zasedeli ko stare babe in blebetali, ko sem na hitro pa še en kofe skuhal, se je pa pojavila težava, ker smo ga zadnjič spucali in očitno ven odnesli tudi vse skodelice in kozarce. Na srečo je bil tam še en čist lonček, iz katerega smo potem družno pili, šele ko smo ves kofe že požrli, sem se spomnil, da nam je lonček pustil Teo, da bomo vanj ujeli tisto pijavko. Dobro, je poslužil bolj plemenitemu namenu, pijavko bom pa kar v žep spravil, če jo srečam. Klemi pri voxu je parkrat protestiral, da je vse moje zgodbe že stokrat slišal in da naj se odpravimo naprej delat in da bomo spodnji bivak pod nujno ukinili, pa smo vseeno še kar sedeli, dol sta prišla že tudi Matjaž in Bor, ki sta se namenila zamenjati prvo delovno ekipo na dnu. Itak da sta se ustavila na kofetu, šele prihod Walterja Z., samega presvetlega vodje Jamarske reševalne službe nas je na noge spravil, čeprav dol ni prišel službeno. Sam sem sicer hotel počakati še Marka Z., a se niso dali, da naj kar grem, da Marko gre bolj počasi, da obuja spomine … Sem se poslovil od Maksove mamice in se z njenim sinkom odpravil v nove dele. Sva kmalu prišla do konca žice, naprej je šlo pa bolj počasi, ker sva jo morala umikati s poti, kar je dokaj zamudno. Maks ni bil preveč pameten in junaški, se je prvič dobro naučil lekcije, a nekje na -350 m, ko se je zarinil v neko ožino, se ni mogel premagati in je zbodel, kdaj bomo do kakšnih resnih ožin prišli. Sem ga ravno hotel spomniti na prejšnjo akcijo, ko je zahrskalo in je človek obvisel na čeladi, ki se je v ožini zataknila. In potem ene par metrov ni duhovičil, a kaj, ko imajo mladi kratek spomin … Nekje na 400 m globine sva iz transportke potegnila zadnji konec žice, dna pa še kar ni bilo. Je Maks premalo noter nametal, da ni pretežko nosil! Sem namontiral slušalko, malo poklepetal s taborom, potem pa proti dnu nadaljeval, da vidim, kaj imajo to za eno žurko. Nekje pod enim slapom sem srečal Tima, ki je ves blaten in moker ležal ko na plaži. Kje ima Uroša, sem ga vprašal in je pokazal nekam v globino ter mirno dodal, da se tam dol nekje zatika. Je čez čas prisopihal, moker, blaten, prepoten. Da je za popizdit zajebano in da za dva mesta malo više sploh ne ve, kako bo ven prišel, za ene sedem niže se pa tudi ne spomni, kako mu je uspelo dvigniti se. In da kdor je bil v Čaganki na dnu, nima v Feranovi buži  pravico reči niti P od ženskega spolnega organa! To je verjetno malo name letelo, k sem se zadnjič pri njih zatikal in pizdakal, a se s prijateljem nisem hotel kregati, ko se je pa tako matral. Lahko sem le ugotovil, da so ga na zadnjem jamarskem taboru v Hudi luknji dobro nasmolili, ker so mu prodali spominsko majico s trebuhom (jaz sem kupil enako, le z malo manjšim trebuhom) potem smo odšli vsak v svojo smer. Novih delov se kar ni hotelo nehati in vse ožje je postajalo, kar imam v bistvu rad, če je vsaj za roke plac, a čisto do dna mi ni uspelo priti, ker je v meandru pod mano ko furman klel Tico, da ne najde poti ven in da naj mu posvetim. Sem svetil, a nisva nič našla in je kar stokal ene tri metre pod mano in se rinil levo in desno, dokler kar daleč stran od njega nisem zagledal malo širšega dela, skozi katerega se je končno osvobodil. Za njim pa še Maks. Da če grem čist dol, da me bosta počakala, sta uživala, a me je slika zataknjenega Uroša opomnila, da grem dol lahko tudi naslednjič, ko bom spet kabel vlekel in smo kar proti površju pičili. Maks prvi, da je lahko rekel, da transportke ni videl in sem jo zatorej moral vzeti in odnesti jaz (tudi prazna se zatika ko prasica!), Tico pa zadnji. Do ožine, kjer se vedno zataknem in sem se tudi tokrat in sem povsem znorel in kar s kamni razbijal kamne in širil, potem je šel pa Tico pred mano do Borisovega meandra, kjer se pa on vedno zatakne. In sem si na pritrdišču kar enega prižgal, ker sem vedel, kaj bo, a da se bo tako zataknil, se mi pa tudi sanjalo ni. Je prosil za pomoč in ko sem se nekako prebil pod njega, bi me itak kmalu kap, ker se mu je v pantin zataknila vrvica od transporte in je nogo v ožini dvignil tako visoko, da se niti premakniti več ni mogel. Jaz ga pa tudi nisem mogel rešiti in sem predlagal, da bi kar z nožem prerezal zadevo, a je znorel, če sem znorel, da pantin je drag ko žafran in da nas se kaj potrudim. Sem sicer mislil prerezati vrvico transportke, a itak je bilo tako ozko, da do noža ne bi prišel, sem se potrudil in nekako snel pantin, ko se mu je noga končno sprostila, me je pa v zahvalo avtomatsko direkt v kljun brcnil. In ko sva se končno ven skobacala, je predlagal, naj kar enega prižgem, česar kot novopečeni nekadilec ne prakticira več. Potem sva se počasi zatikala do sestre od tiste ožine, kjer se tudi vedno zatakne, samo ne tako hudo, v spodnjem bivaku sva pa Uroša in Tima ujela. Tico je kar naprej odpeketal, jaz sem si pa kofe skuhal in ko sem celo džezvo počasi žulil z res velikim guštom (spet iz kozarca za glisto), sem prek jamskega telefona še v bazo poklical in prosil, naj k meni domov pokličejo in mobitel k voxu prislonijo in sem še s preljubo ženo in otroki malo poklepetal. Carsko, res! Potem sem pa še zadnji čik prižgal, ker sem si jih premalo v jamo vzel in zatorej kar pospešeno proti ven krenil. V nedeževno noč sem pokukal ob deset do enih zjutraj, v taboru pa še vsi budni, žurka na vrhuncu. Marko Z. je res pripeljal s sabo brata, a je brat povsem netipično gorenjsko s sabo prinesel čudovite mesne dobrote, ki jih je tudi lastnoročno mrcvaril nad ognjem. Sicer sem bil lačen k svina, ker ves dan nisem nič jedel, a sem najprej en kofe spil z enim čikom na dušek, med drugim kofetom in čikom sem pa že toliko k sebi prišel, da mi je Walter lahko par čevapov v kljun vrgel. Potem sem se preoblekel in pojedel še golaž, potem je pa prišel čas obračuna. Je vodja JRS resno začel, da me mora pokritizirati, ker kot odgovoren človek … A stavka ni končal, ker ga je zlati brat Marko Z. prekinil z vprašanjem, če je prebral mojo knjigo. Walter je z majhno zadrego, kot fantič, ki ga ujamejo, da na sekretu študira prepovedano literaturo z malo teksta in veliko slikic, priznal, da jo je, potem je sledilo drugo vprašanje zlatega bratca: Kako lahko potem rečeš, da je odgovoren človek?! Kakor koli, ko sva se z Maksom spuščala proti dnu, je z dna priskakljala Matjaževa Katarina, da gre ven. Se mi ideja ni zdela najbolj posrečena, da se sama potika po takšnem težkem terenu in sem ji predlagal, da naju počaka, da končava, a ni hotla, potem sem predlagal, da se jaz obrnem in se ji pridružim in Maks sam potegne, pa tudi ni bila za to, potem smo se pa kar poslovili in nadaljevali vsak s svojo raboto. Potem se je pa bogica nekje zataknila in je na srečo Walter mimo prišel in jo rešil (pustimo ob strani, da je pri tem trpel ko Kristus na križu in da si je za dokaj enostaven manever vzel več časa kakor jaz za kompliciranega s Ticotom!), jaz sem bil pa kritiziran zaradi neodgovornosti. Seveda sem takoj protestiral in od zlate Matjaževe Katarine zahteval, da pove, kaj sem ji prvo dejal, ko je rekla, da bo šla kar sama ven. In je zlata Matjaževa Katarina malce pomežiknila z velikimi očki in mirno povedala, da sem ji rekel, da kar naj gre, da jo bomo itak še toplo kje najdl in izkoristl! Kar sem sicer res rekel, a to ni bila prva opcija, to je bilo šele potem, ko sem kot odgovoren človek izrabil vse pametne predloge!
Ja, o takšnih dolgih taborih, ko je ogromno ljudi in ogromno smeha in še več dela, človek lahko piše in piše in piše, a kdo bo to potem bral?! Zato samo še najpomembnejše – Gorenjci, carji, ki niso prišli praznih rok in ki rok niti v žepe niso tiščali, so uspeli odpreti Južni rov in našli novo ogromno dvorano, dolgo 100 m, lepo zasigano in v vseh pogledih fascinantno. Zato smo prehod njim v čast poimenovali Gorenjska pasaža. So pa pametni, na dno pa ne gredo, a ne zato, ker je tam ozko in zajebano, temveč zato, ker tam menda ni možnosti takšnih fascinantnih prebojev! Zlati Bor, za katerega bomo morali v naše novo stranišče odnesti par revij z malo teksta in veliko slikic, da ne bo brez veze izgubljal časa v tistem majhnem prostoru, je, ko je okoli treh zjutraj prišel z dna, mirno izjavil, da smo čist prfuknjeni, ker še kar rinemo in da on bi dol naslednjič kar mal cementa nesel in zaključil, celo Matjaž, ki je eden redkih s spominom zlate ribice in vedno rad pride pomagat, je tokrat prosil, naj ga šele čez kakšen mesec ali dva spet kaj pokličemo. Uroš, ki je bil s Timom (star je 15 let in daleč najmlajši jamar, ki je kdaj bil na dnu Čaganke) najdlje v jami, skoraj 18 ur, se je že letos javil, da drugo leto spet z veseljem pride in nam bo zunaj kuhal, Katja (bom kr tiho, k vse napiše) tudi še pride, ker tokrat v jamo ni šla zaradi težav s pljuči, a pride morda ne samo zaradi jame, si je namreč vsako jutro (po nesreči, ker so plastenke iste!) umivala zobe z bosanskim šnopcem in se ji je dopadlo, Jerco moram pa pohvaliti, ker nam je v bivaku razdelila neke majhne velikonočne čokoladne jajčke (sam bogve iz kerga leto, k so bli že malo trdi), pa prinesla je Jernejino čokoladno sigasto skulpuro. Barva in oblika sta sicer neverjetno spominjali na neko drugo skulpturo, a okus je bil bogovski in ko sem jaz odlomil prvi košček in dokazal, da gre res za čokoladno sigo, smo jo zmazali v trenutku! Ja, seveda, Maksova mamica! Človek bi jo oženil, vsaka ti v posteljo ne prinese kavo. Res je sicer, da sem jo zavrnil, čeprav stežka, a ko mi jo je pomolila pod nos, sem imel pod kapo šele slabi dve urici spanca. Je pa teknila tudi hladna, to že moram poudariti in upam, da je ta lepa navada ne bo minila!
Z zlatimi črkami pa bo (deloma sicer z mešanimi občutki) v spominu ostal zapisan Marko Z., ki mi je ob treh zjutraj ob ognju malce pregnetel razbolele ramenske mišice. Človek je zagotovo obiskoval kakšen tečaj, ker samouki niso tako vešči, pod njegovimi čarobnimi prsti sem se dobesedno topil! Sem moral prav zavestno držati odprte oči in se ves čas opominjati, kdo stoji za mano, da me ne bi preveč odneslo in zaneslo, ko je kasneje prešaltal pa še na Matjaževo Katarino in sem se zazrl v njen blažen izraz na obrazu, sem pa kar odločno prepovedal tovrstno raboto, medtem ko njen izbranec gara kakšnih 430 metrov pod našimi nogami!
Vse lepo se enkrat tudi konča in dež je končno razgnal tudi nas. Na koncu smo ostali Klemi, Miha in jaz, da smo vse pospravili in za likof odšli v prvo gostilno na zaslužen kofe. In nato še v drugo na še en kofe, ker v prvi gostilni niso imeli vroče čokolade za Mihata …

Evo, odhajamo na tabor Čaganka 2014 in ne bomo odnehali, dokler ne prebijemo meje -500. Potem bomo pa še bolj zagrabili, kakopak. Zgodaj zjutraj se bodo medvedi verjetno čohali za ušesi, ko bodo opazovali preobremenjene avtomobilčke iz vse Slovenije z umazano opremo (čeprav je večinoma oprana), pa še kakšen ruski bo vmes za dobro vago. S prvo ekipo se bo namreč spustila tudi ruska, ki je raziskovala prvo, pred kratkim najdeno črnogorsko tisočmetrco in je v Slovenijo malo na obisk prišla. Pa ker jamarjem hitro postane dolgčas, so si kakšno jamico zaželeli in so jim predlagali našo Čaganko. V ruski ekipi je tudi član razvpitega Cavexa, ki jamo, v kateri sem jaz recimo dva dni crkoval, opremi, razišče in razopremi v enem dnevu. In zdaj malo potiho upam, da bo iz naše Čaganke prilezel napol živ in rekel ko naš Marko Z., da če mu v naslednjih petih letih kdo samo omeni Čaganko, dobi direkt na gobec! Ma, saj vem, da bo žvižgal gor in dol, a če človek tu in tam malo posanja, ni nič narobe, ne?!

Torej, ajncvadraj in me par dni ni …