Avtor: šini

Evo, odhajamo na tabor Čaganka 2014 in ne bomo odnehali, dokler ne prebijemo meje -500. Potem bomo pa še bolj zagrabili, kakopak. Zgodaj zjutraj se bodo medvedi verjetno čohali za ušesi, ko bodo opazovali preobremenjene avtomobilčke iz vse Slovenije z umazano opremo (čeprav je večinoma oprana), pa še kakšen ruski bo vmes za dobro vago. S prvo ekipo se bo namreč spustila tudi ruska, ki je raziskovala prvo, pred kratkim najdeno črnogorsko tisočmetrco in je v Slovenijo malo na obisk prišla. Pa ker jamarjem hitro postane dolgčas, so si kakšno jamico zaželeli in so jim predlagali našo Čaganko. V ruski ekipi je tudi član razvpitega Cavexa, ki jamo, v kateri sem jaz recimo dva dni crkoval, opremi, razišče in razopremi v enem dnevu. In zdaj malo potiho upam, da bo iz naše Čaganke prilezel napol živ in rekel ko naš Marko Z., da če mu v naslednjih petih letih kdo samo omeni Čaganko, dobi direkt na gobec! Ma, saj vem, da bo žvižgal gor in dol, a če človek tu in tam malo posanja, ni nič narobe, ne?!

Torej, ajncvadraj in me par dni ni …

Danes sva s Klemijem skočila v nabavo za prvomajski tabor pri Čaganki tik pred zaprtjem trgovin. Bi morda skočila bolj zgodaj, če Maks ne bi na kofe pripeljal poln kombi jamarjev, vračajočih se iz jamarjenja po Bosni. Saj so stokali, da jim je malo nerodno, a vstopili so vseeno, ko so se malo udomačili, pa tudi priznali, da vsakemu to povedo, ko pridejo na obisk. Da jim je nerodno, namreč. A preganjal jih nisem, ker so s sabo prinesli vse in so bili kot pravi jamarji na turneji skoraj povsem samozadostni. Le kofete sem cmaril in vodo točil, za dve banjici sladoleda sem jim pa samo žlice dal, ker so sladoled tudi prinesli s sabo. Potem jih je končno domotožje premamilo in so odpeketali proti domu pod tuš, da bodo čez dva dni na tabor k Čaganki prišli čisti, s Klemijem pa v trgovino. Kupovanje mi gre vedno totalno na živce, le za jamarijo nekoliko potrpim, a tudi to ima svoje meje. In sva se vsa živčna sprehajala po Lidlu in konzerve nabirala in krožničke in vse, pri tem pa kot dva najbolj revna penzionerja z miljon urami prostega časa preučevala tudi cene. Sva jemala najcenejše, kakopak, jamarji smo skromni ljudje! In se je izkazalo, da ima Klemi več izkušenj kakor jaz, saj je on v košaro metal ene konzerve, jaz sem jih pa ven jemal in v košarico nametaval tiste z oznako garantirano najcenejši izdelek. Dokler ni popizdil in pojasnil, da moram gledati nekam pod ceno, kjer čisto na drobno piše, koliko izdelek košta na kilogram! In je spet nametal v voziček manjše konzerve, ki so bile po mojem mnenju dražje od večjih tudi po ceni na kilogram, a ker sem bil že čist prešvican od nakupovanja, nisem ugovarjal in sva kar debelo obložena odvihrala ven. V Volvota sva voziček skoraj dobesedno kar prevrnila, nisva imela živcev zlagati, za kar sva se kasneje kesala, saj sva skočila še v Merkator po drug voziček, ki ga pa skoraj nisva imela kam zložiti! Vmes je pa dr. Krevs klical, naj prideva pogledat, kakšno stojalo za kotel je zvaril in sva kar zaključila s šopingom in odpeketala do njega. Sva ohala in ahala in tisto zarjavelo mojstrovino občudovala skoraj z blago erekcijo, potem pa ugotovila, da tega zagotovo ne bo mogel zložiti v svojega japončka in da bo šel na tabor verjetno s prikolico in sva hitro še prtljažnik Volvota pri njem raztovorila, da bo potem zadevo kar s prikolico gor pripeljal. Se ni kaj dosti branil, on rad polne prikolice okrog prevaža, se verjetno počuti ko zajeban tovornjakar, kaj pa vem, bolj se je bunil in pizdakal, ko sva se še v klubsko skladišče zapodila in nabirala potrebno opremo (tokrat nisva bila nič živčna) in smo se cukali in pulili za vsako vponko in košček štrika.

Doma me je pričakal eden bolj duhovitih mailov, mi je Uroš sporočal, da je danes Marka Z. srečal ter mu povedal, da gre delat na dno Čaganke in da je Marko rekel, da se mu bo pridružil. Sem itak takoj Marku Z. poslal ta vic, samo ga ni glih najbolj štekal, je verjetno malo blond. Njemu je bilo smešno to, da je Uroš rekel, da bo šel delat …

Zvečer me je pa še Tico presenetil. Je vprašal, če smo kaj normalne hrane kupili in sem veselo ponosno povedal, da ja, da same prebrance in fižole in klobase in se je zbunil. Nisem povsem štekal, ker to ima rad, a je pojasnil, da eno je, če trije ali štirje to hrano natepavamo in gremo potem v jamo z ritmi streljat in tekmovat, kdo bo bolj odmevnega zajodlal, če jih bo pa 30 ali 40 to jedlo in šlo v jamo, da pa to ne bo več smešno! Kar je morda res. Razmišljam, da bi morda pa za tokratno Čagankarjenje prepovedali karbidovke na čeladah in drug odprt plamen …

V nedeljo dopoldne smo Jasna, Anži Klemi in jaz odskakljali do bivaka, da še par nujnih stvari postorimo pred prvomajskim taborom. Deske in plohi so naz že čakali na gozdni cesti in bi jih morali ročno znositi do lokacije in bi crknili in nikoli več v jamo šli, a na srečo je Anžiju ati posodil svoje terensko vozilo (za po cesti, seveda) z majhno prikoličko (za največ 50 litrski sodček za vino za iz vinograda) in smo bogega Anžija celo pot kibicirali, da ne upa z džipom tiste deske gor potegnit. Itak da si ni upal, ampak ker nekako pa mora dokazati, da je pravi možak (z dlakami pod nosom še ne more!) in ker smo res najedali, je rekel, da bo poskusil. Malo se mu je vozilo atitovo smililo, ko je v blato zapeljalo, a ko je videl mojo petko, kako s polnim gasom v blatni hrib ruli, da se dobesedno gume smodijo (saj brzina je bila pa morda 0,5km/h, kljub temu, da so se kolesa obračala 120 na uro!), je dokončno popustil. Smo naložili eno tretjino desk, dolgih 5 m na prikoličko za 50 litrski sodček in je zadnji konec avtomobila atitovega kar privzdvignilo, tako da je šel samo na prvi pogon, a ker je avto hud, je vseeno zvozil in smo zvozili vse. Na srečo, ker drugače bi crknili! Potem se je Anži elektrike v bivaku lotil (bomo imeli akumulatorske ledice za fukiš ambient), ostali pa skupnih ležišč na podstrešju. Kar je pomenilo vse tiste silne in težke plohe gor zmetat in smo se kar dela lotili, dokler Anži ni ugotovil, da bo žičke vezal na podstrešju in smo morali počakati, da je najprej on končal. Pravi možak je suveren električar, čeprav se mi je čudno zdelo, ko smo testirali zvezano, da se je od mene umaknil, ko sem stikalo pritisnil! Pa par lukenj v strop zavrtati za ledice tudi ni znal in sem jaz vzel tisto krožno žago in pritisnil, da krogec izrežem in se mi je čudno zdelo, kaj vsi skačejo in se nekaj skrivajo, ker nisem opazil, da je krožna žaga odletela. Se je na srečo ustavila pred Klemijevimi škornji in ne v kakšni glavi! Malo po deveti zvečer, ko smo ravno pavzo udarili, se je pa oglasila naša jamarka Lenka, ki ji že en mesec obljubljam, da jo bom v jamo peljal, plus še prijatelja in prijateljico je s sabo pripeljala. Je rekla, da zato, ker sta si želela jamo videti, a jaz vem, da se je medvedov bala in ni hotela sama po gozdu capljati. So prinesli čudovit štrudel, domač špeh, možakar pa še kozarec slivove marmelade. Sem crknil od smeha, ker nisem vedel, da je Lenka dan prej šalo na blogu prebrala in mu je ona predlagala, naj raje marmelado prinese, ko jo je spraševal, ali lahko prinese steklenico šnopca! Smo torej odpeketali v jamo, Anži domov, Klemi pa na podstrešje. Malo smo imeli problem v temi in na novo ozeleneli hosti jamo najti, a smo potem jo in so si jo ogledali do obisti. So bili zadovoljni in so odšli proti postelji, midva s seko pa v bivak na večerjo in še malo na tlako. Okoli polnoči smo vsi trije končno sedli za mizo in še malo poklepetali, a ne za dolgo. Se je zgodilo kot vedno, Klemi je legel in zaspal, sestra je legla in se še nekaj pogovarjala z mano in potem zaspala, jaz sem pa v zrak buljil do ene štirih, ker sem časopise doma pozabil! In sem jima za kazen skoraj ves štrudel pojedel, potem sem moral pa za kazen malo čez osem zjutraj že vstati. Smo pokofetkali, vmes je pa nehalo deževati in sta se Jasna in Klemi lotila kakalnik zbijati malo stran od bivaka, jaz sem pa nove lestve naredil najprej (so slabše in manj nosilne od starih, a so vsaj višje), nato pa še celo podstrešje z linolejem pokril.  Da trudnim jamarjem na skupnih ležiščih ne bi trske spanca kratile! Linolej smo seveda nafehtarili pri Lenki, prejšnjo noč, ko je na dežju stala in ji je s strehe kapljalo, nam je pa še žleb obljubila. Jap, jamarji smo res pravi nabiralci!

Stranišče je hitro letelo skupaj, težava se je pojavila šele, ko smo sedalni element začeli zbijati in nismo vedeli, kako veliko odprtino moramo pustiti. Sem vzel telefon in najprej gospoda Graha poklical, za katerega sem bil prepričan, da bo podatek iz glave vedel, ker najbolj pogosto uporablja posvečen prostor, a se ni oglasil, prav tako še nekaj drugih ne, na koncu je zadevo doma izmeril moj najstarejši. Jasna je protestirala, da mora biti odprtina večja, a s Klemijem nisva popustila, saj se luknja ne meri po velikosti riti temveč po velikosti straniščne deske … Kakor koli, malo pred nočjo je bil kakalnik zbit, a ga še nihče ni sprobal, ker zame ga nista dovolj hitro zbila, je bil prebranac preveč neučakan, podstrešje pokrito in vse taglavno delo opremljeno, kar je pomenilo, da je pa dr. Krevs lahko gor z družino prišel malo pokontrolirati. Je prikimal, da je OK, zato smo se lahko v najboljšo bistriško gostilno odpeljali na en švoh špricarček okoli devete zvečer in preverili še žlebe, potem pa počasi proti domačemu tušu … Ker tabor bo kmalu, vmes moram pa še spalko iz bivaka oprati in posušiti. Sem bil zgrožen, ko sem gor prišel, da je nekdo hodil z umazanimi škornji po notranji strani kapuce (zdaj imamo luč in se opazi!), sem se šele kasneje spomnil, da ponavadi ne pridem najbolj čist iz Čaganke in si obraz očitno kar ob spalko obrišem …

Ob ubijalski pol šesti zjutraj na pot in nad Bled, kjer se je zgodila vaja JRS. Zame več ko dobrodošla, če ne treniraš, hitro pozabiš. Ena skupina se je kar v steno zapodila in povadila izvlek nosil, druga na travniku na sončku ponavljala teorijo. Sem bil v prvi ekipi, kar se mi je zdelo boljše, ker smo se namatrali in vse ponovili, potem je bilo kosilo, potem pa na sonček in na travo na teorijo. Kjer lahko pa tudi eno oko zapreš in ni nič narobe, na manevrih ga ne moreš. Druga ekipa vsa zmečkana od sonca in mehke trave pa polnih želodcev v akcijo. No, a roko na srce, tudi na soncu kaj dosti počivali nismo, je bila teorija zelo zanimiva, plus tu in tam nas je odneslo v primere iz izkušenj za boljšo podkrepitev, kar je pa res zanimivo. Ker kako bi drugače izvedeli kakor iz prve roke, kaj je prva stvar, ki jo narediš, ko dobiš klic, da moraš na reševalsko akcijo?! Vas zanima? Ko dobiš klic iz centra, da moraš v akcijo, ker se je nekdo ponesrečil v jami, je itak jasno in predpisano, a v resničnih primerih ni nikoli tako, kakor piše v skriptah in knjigah. Smo danes izvedeli od starih mačkov, ki so malo podoživljali. Dobiš klic, da moraš na reševanje in prvo, kar storiš, je, da greš kakat. Kar je nekako logično – adrenalin, napetost, akcija, pričakovanje, želja pomagati … Smo vsi frišni in brez izkušenj iz resničnega reševanja samo resno kimali. In kaj narediš, ko dobiš klic, da moraš na reševanje na Kanin, kjer so najgloblje jame, v Bužo ali Čaganko? Težko vprašanje, nismo vedeli odgovora, a so nam ga izkušeni rade volje zaupali – še enkrat greš kakat, drugič malo bolj redko! Sem se nemudoma spomnil na tisto anekdoto, ko so starosto lovskega kluba vprašali, kdaj ga je bilo na jagi najbolj strah. So oča malo pomislili, potem pa povedali, da je bilo to takrat, ko je v Afriki lovil leva. Ga je pustil, da je pritekel na 30 metrov in sprožil iz prve cevi, ki pa je zatajila. Lev je bil že na dvajsetih metrih, ko je pritisnil na drugo cev, ki je pa tudi zatajila. Vsi prisotni mladi jagri, ki so zadrževali dih, so seveda v en glas vprašali, kaj je storil potem. Usral sem se, je bil iskren očak. Saj mi bi se tudi, so jeli zatrjevati vsi. Ja, ampak jaz sem se zdajle …

Smo potem soglasno sprejeli odločitev, da se je v takšnih jamah, ki te prisilijo, da greš pred reševanjem celo dvakrat kakat, absolutno prepovedano poškodovati se, nato pa obdelali še par nesreč iz bližnje zgodovine. Je recimo drvar padel v enajst metrov globoko brezno s prižgano motorko, okoli luknje, ki je ni videl, je nekaj žagal. In firbec nekaj nas frišnih, še brez izkušenj iz realnega reševanja, je nemudoma zastavil najbolj pomembno vprašanje – je motorka še delala?!

Ko je sonce počasi izginjalo za obzorjem in je celo kapljati nekaj začelo, smo pa pod razno prišli, kar pomeni tudi kakšno šalo ali dve. Zmagovalna po mojem mnenju je bila Dejanova. Kako spoznaš pravega copatarja? To je možak, ki iz škafa sliv, ki jih dobi, skuha marmelado namesto šnopca …

Na ljubljanski tržnici  se srečata sošolca iz gimnazije.

Živjo, pa kje si ti, te nism vidu sto let … Kolkr vem, si končou arhitekturo, ane …?

Sm, sm … Povprečje 9,8. Pol pa magisterij, zdej pa doktorat pripravljam.

Vsa čast, stari, ti si biu zmeri genij. In po kolk maš dons radič?

Gospod Grah je ves vesel klical, ko sem ravno kofetkal in sem mislil, da je vesel, ker je končno spet v službi in se lahko spočije, a je bilo njegovo veselje druge narave. Če spim, je vprašal, kar nekako v nekakšnem pričakovanju, a glede na to, da sem se pogovarjal z njim, je odgovor pravzaprav poznal. Da sem že pri drugi kavi, sem se pohvalil, a veselje mu še kar ni splahnilo. Če sem ob pol enajstih še spal, ga je zanimalo in sem ga očitno kar nekako razočaral, ko sem se pohvalil, da sem vstal danes pa že ob desetih. Saj ne, da pričakujem medaljo za ta dosežek ali kaj, a razloga slabi volji zaradi mojega zgodnjega vstajenja pa res nisem videl. Me je kar malo začelo zanimati, kaj ima prijatelj za hribom. Če sem čutil potres, ga je zanimalo in itak da ga nisem in je potem zreferiral, da je bil nekje v Sloveniji potres in da ga je on čutil, da je ravno v monitor nekaj buljil (pasijansa, saj veste, javni uslužbenec pa to) in se je zatresel, ko da bi v sosednji pisarni nekdo močno padel s stola. Me je ta primerjala kar malce presenetila, ker očitno ve, kako se zatrese monitor, če v sosednji pisarni kdo močno s stola zgrmi, potem sem se pa spomnil, da govorimo o javni upravi. Kjer se kaj takšnega verjetno dnevno dogaja, ko kdo malce zadrema z nogami na mizi in se potem zvrne …

Kakor koli, mi je že ene pol ure razlagal na dolgo in široko in sem vedel še manj, za kaj gre, zato je na hitro zaključil. Da naj kofe pristavim, da bo v minutki pri meni, da se bova v živo pomenila. Ne vem, koliko časa že kofetka pri meni, a se očitno še vedno ni navadil, da pri meni ne dobi turške kave, ki bi jo moral pristaviti in zakuhati in podobno. Ko pride, pritisnem na gumb in to je to. Ko je pozvonil, sem torej pritisnil na gumb in sva odšla na vrt. Tam je pa malce psihološko premolknil, saj veste, suspenz pa to, potem pa skorajda svečano vprašal: Te je potres zbudil? Hm, zdaj me je pa že zares iritiralo vse skupaj in sem zahteval, da pojasni, kaj pravzaprav sploh hoče. Mislim, kratko in jedrnato in razumljivo. In je spet ponovil, da je bil nekje v Sloveniji potres, kar dovolj močan, da ga je tudi on začutil in je kot zaveden in ekološko ozaveščen občan takoj skočil na uradno stran agencije, ki se s potresi v Sloveniji ukvarja in začel izpolnjevati anketo. Kako je čutil, kdaj je čutil, če se je bal, če je kaj škode in podobno in je kot zaveden občan to anketo lepo izpolnjeval (dobro, če bi delal za trakom v Revozu mu zavednost verjetno ne bi pomagala, bi moral anketo izpolniti kar lepo doma, predvidevam, a to je že druga tema), dokler ni prišel do vprašanja, ali ga je potres zbudil. In ker na celem svetu edino mene pozna, ki bi ga lahko potres ob pol enajstih dopoldne zbudil, je nehal izpolnjevati anketo, svoje pomembno delo je dal tudi na stand by in me je poklical, potem pa še osebno prišel poanketirat. In se mu je vse skupaj zdelo ful smešno, da kakšno je to vprašanje, če te je ob pol enajstih dopoldne potres zbudil in da je to lahko samo zame in izrecno zame napisano, dokler ga seveda nisem opozoril, da je včasih pa potres tudi ponoči, ko vsi normalni ljudje, vključno z njim, spijo in torej obstaja možnost, da ga potres zbudi. Ali pa ne. In je torej vprašanje povsem legitimno za vse, ne le za lenuharje moje baže. Se je malo zamislil, mi dal prav, potem sva pa drugo lekcijo ponovila. Če imam pod lesko šmarnice, je bilo vprašanje. Že ene tretjič zapored, samo je pozabil. Ne, niso šmarnice, solzice so, sem odvrnil in v sebi potiho zrecitiral hkrati z njim nadaljevanje pogovora: Sej to je isti kurc, šmarnice ali solzice. So pa iste ko čemaž … In je že tretjič v tem mesecu spet vstal, stopil do šmarnice, odtrgal en listek, ga zmečkal, preveril, če diši po česnu in mi potem dal prav. Potem sva še par besed o barvi kakca rekla, če čemaž pogosto ješ in sem se (spet) počutil ko v tisti reklami o psu, ki ima čvrst kakec, potem so ga pa obveznosti naprej odnesle. Jaz sem pa nekaj časa razmišljal, kakšen je čemaž in kje bi dobil par listkov, da mu jih naslednjič, ko bo prišel in ista vprašanja zastavljal, pod nos pomolim in malce rutino razbijem, potem sem si pa rajši še en kofe skuhal in dva in je šlo dopoldne počasi v poldne …