Avtor: šini

Ko možak v spalnici ne zadovolji svoje žene, je čas, da se oglasijo alarmni zvonci. Jaz je, bogice svoje, že nekaj časa ne zadovoljujem, samo ne vem, al sem bolj flegma al samo bolj gluh, da tistih alarmnih zvoncev ne slišim. Ali pa neumen, kaj pa vem … A kar koli že bil razlog, soproga moja predraga je v spalnici nezadovoljna in jaz bi se moral sekirati. Pa se nekako ne. No, nisem se do danes, ko je v spalni srajci prišla v moj kabinet in zahtevala, da jo zadovoljim. Ma sem imel še ene miljon stvari za nardit, šele noč je prišla in mi ni nič dišalo, a ker je le vztrajala in vztrajala, sem popustil. Sem jo poslal v spalnico, v posteljo, da bova takojci zrihtala. Je veselo odskakljala, kako malo ženske potrebujejo, jaz sem pa počasi vstal s stola in seveda najprej poiskal svoj telefon. Sem odtipkal njeno številko, itak jo imam na speed dialu in takoj se je oglasila.

No, pa začniva, sem bil malce nejevoljen, hkrati pa tudi malce ponosen na napredek. Pred leti, ko so nam optiko v hišo napeljali in tisto centralno škatlo pri meni v kabinetu namontirali, sva morala vpiti po vsej hiši, ko sem kable rihtal, ali je pa kakšen od najinih sinov vmes stal in prenašal sporočila, zdaj to lahko opraviva po telefonu in ni potrebno ob polnoči z vpitjem sosedov vznemirjat, da naslednji dan sumnjičavo gledajo mojo predrago soprogo, ali je s pudrom kakšno modrico morebiti zakrila. Ker če je takšno vpitje v hiši, zihr tudi kakšne batine sledijo, si verjetno mislijo …

Sem nekaj kabinet preurejal in belil in vse in očitno kabel za spalnično televizijo poškodoval in je bila namesto slike na ekranu že en teden samo ena grozna kockasta packa, moja predraga pa vsa nesrečna. In če pred leti ne bi kabla speljal po črti najmanjšega upora kar skozi strop in vse skupaj zalil s silikonom, bi tisti kabel lahko na hitro zamenjal in bi bila zadeva rešena, tako pa vem, da me čaka vsaj ura ali dve posla in odlašam. Pa itak mi soproga predraga vedno zateži tik pred spanjem, ko itak ne morem nič naredit. Mislim, lahko, samo bo ropotalo in smo potem spet pri sosedih, ki sumnjičavo opazujejo za podpludbami na njenem obrazu …

Tokrat sva se kulturno pogovarjala prek telefona, brez vpitja. Še vedno ni nič, je žalostno potožila. Sem stopil do kabla, ki izginja nekam v strop in ga malo potresel. Zdaj je pa boljše, je bila vesela, ne čist OK, ampak vsaj gledljivo. Sem ji zadovoljen zaželel lahko noč in obljubil, da bolj za stalno bom pa res v kratkem rešil in bo slika hunky-dory, ne samo gledljiva! In je še ona meni zaželela lahko noč, ko bom pač odšel čez par ur v posteljo in je spet mir in zadovoljstvo v naši hiši …

Ko sem v prejšnjem zapisu blebetal o zdravniku, ki je končeval delovnik in je k njemu prišel možak z nožem v hrbtu, sem se spomnil na zgodbico, ki mi jo je pred časom povedal prijatelj, ki dela na rentgenu v UKC v Ljubljani. So ga poklicali, naj slika eno ženičko z zapičenim nožem, da jo bodo lahko operirali, so morali videti, ali so poškodovane kakšne žile ali kaj drugega. Je prijatelj ravno z malice prihajal in je mirno stopil v ordinacijo, tam bi ga pa nepripravljenega skoraj kap. Na stolu je mirno sedela stara kmečka ženica, z ruto na glavi, kar pravzaprav ni bilo nič šokantnega, a ko jo je ogovoril in se je obrnila proti njemu, seveda ni mogel spregledati manjšega noža v njenem očesu. Ponavadi se je z bolniki pogovarjal o nesreči (ali bolezni) predvsem zato, da jim je misli odvrnil od tsistega, kar je  sledilo, ženico je pa o dogodku zaslišal iz čistega firbca, je kasneje priznal. Ženica pa tudi ni bila kaj dosti prestrašena in je mirno povedala, da je na vrtu čistila solato in ko ji je spodrsnilo, si je ponesreči pipec zapičila v oko. No, ne prav v oko, v kotiček očesa, v solzni kanal. Kar ven potegniti si ga zdravniki niso upali, zato so potrebovali rentgensko sliko. To mu je pripovedovala, ko jo je spremljal k rentgenu. Tam je mirno ubogala njegova navodila in nastavila glavo tako, da bi se na sliki najboljše videlo, ko je pa že skoraj ven stopil, da bi rentgensko sliko napravil, kar je počel iz sosednjega prostora, ga je pa nazaj poklicala. Da je rentgen nevaren in če ji ne bo dal nobene zaščite za rodila, ga je resno in prestrašeno vprašala. Jo je s komaj zadrževanim nasmeškom vprašal, koliko je stara in jo ob ponosnem odgovoru, da skoraj 85 let, potolažil, da zaščite ne potrebuje, ženica je pa zatrmulila. Da hoče zaščito in jo je torej moral zaščititi s svinčenim predpasnikom, če je hotel sliko dobiti. Sliko je potem seveda dobil in so ji z manjšim posegom pipec tudi odstranili, ker na srečo nič vitalnega ni bilo poškodovanega, otrok pa potem menda ni več imela svežih. Pa ne zaradi rentgena …

Prijateljica ima v svojih mailih poleg podpisa napisano tudi, da imajo nasmehi bumerang učinek. Verjetno je to res, no, seveda je res, če ste dobre volje, boste v dobro voljo spravili še kakšnega, če pa se krohotate nekomu, ki se je pri zabijanju žeblja krepko udaril po palcu, se zna zgoditi, da se človek ne bo smejal z vami, temveč se boste vi jokali z njim. Pred leti sem nekaj brkljal po motorju avtomobila. Kaj pomembnega že ne, verjetno sem woofer priklapljal direktno na avtomobilsko baterijo ali kaj, ker me je udarilo ko sto vragov in dobesedno na rit vrglo. Na drugi strani ceste sta pa dva mlada Romanija sedela v senci in me opazovala, kar me je že itak iritiralo, plus sonce mi je pribijalo v hrbet in mi ni šlo, plus na rit me je elektrika vrgla. In Romanija sta seveda na hrbet padla od smeha (na ritih sta že bila) in se krohotala do solz, zato nista takoj opazila, da sem skočil čez cesto in kar naenkrat smrtno resen in razpizden ko sršen s slamico v riti stal ob njima. Itak ju je smeh v sekundi minil, verjetno tudi zato, ker sem bil za ene tri glave višji od njiju. A je smešno, al kaj?! sem zavpil, da sta se kar stresla, potem pa začela jecljati, da ni smešno in se mi opravičevati. Potem sem pa nase pogledal z njunimi očmi in itak sem se še jaz začel krohotati. Romanija pa nista vedela, kaj naj si mislita. Itak da je smešno, sem jima priznal in obema ponudil čik v opravičilo. Potem ju pa nagnal, ker sem vedel, da bom spet slabe volje, takoj ko se bom spet pod pokrov motorja zakopal …
Ampak, ja, nasmehi imajo bumerang učinek, dober nasvet pa tudi. Kar nekaj mailov sem dobil z izjavami, da me imajo prijatelji radi, ko sem par dni nazaj objavil zapis o tem, da moramo prijateljem večkrat povedati, da jih imamo radi. Bole se je celo tako raznežil, da je ljubezen izjavil ne samo meni, temveč tudi svoji predragi Mojčki! Mislm, tu mač … Ja, seveda, prav je tako, čustev se ne smemo sramovati in jih moramo večkrat izraziti, čeprav morda mislimo, da tisti drugi itak ve, da ga imamo radi, da kaj bi torej izgubljali po nepotrebnem sapo. Ne smemo pa seveda tega zlorabljati, kakor recimo javni uslužbenec gospod Grah, ki me je po zapisu poklical, izjavil, da me ima rad, v isti sapi pa že vprašal, če mu bom kofe skuhal … Seveda sem mu ga, saj ga imam vseeno rad!

Proti večeru je pa Siki poklical in sem že mislil, da me ima tudi on rad, pa je le potreboval nekoga, ki bi prijatelju padalcu pomagal z drevesa. Ker je to resna zadeva, sem predlagal uradno reševalno akcijo, a jo je zavrnil, da je potrebno le padalo z drevesa spravit, da padalec je že sam priplezal dol. In ker je bilo že kar pozno in sem bil že nekaj len, padalo pa na drevesu zelo daleč proč, sem se spomnil tistega bogeca, ki je k zdravniku prišel z nožem v hrbtu prav v trenutku, ko se je zdravnik odpravljal domov. Je že zaklepal ordinacijo pa to. Možakar je stokal, da ima nož v hrbtu in da potrebuje pomoč, doktor pa, da je že zaključil z delavnikom in sta se nekaj časa tako dajala, potem se je pa končno zdravniku zasmilil in je popustil. Da mu bo pomagal. Mu je izpuilil tisti nož iz hrbta in mu ga zapičil v oko ter ga poslal k okulistu, ki je imel daljši delovnik od njega … Sem torej prijatelju predlagal, naj njegov prijatelj pokliče gasilce, da so oni najbolj opremljeni za takšne zadeve, a je izrazil dvom, če bodo prišli za takšno malenkost, zato sem mu dal še dodaten predlog, da naj na drevo k padalu še kakšno mačko zabriše in bodo zihr priskakljali na pomoč. Ko bodo mačko dol snemali, naj jih pa poprosi, da še padalo dol snamejo … Je malo pomislil in potem vprašal, kako naj pa mačko prepriča, da bo pri padalu gasilce čakala, na kar pa nisem imel odgovora, ker vseh rešitev pa tudi jaz ne morem iz rokava strest …

https://www.youtube.com/watch?v=MR0PwkCRIpg&feature=player_detailpage

Če povabiš Tomija, da posname film o jamarjih in jamarskih reševalcih ter mimogrede še videospot za najjačo slovensko glasbeno skupino, zna možakar zakomplicirati in je vse skupaj lahko zelo naporno, ker je pač perfekcionist, a je zato rezultat vedno odličen. Napovednik za jamarski filmček je sicer napravil v enem dnevu, potem sva pa z Juniorjem ene milijon kofetov spila pri njem, ko je zadevo poliral. Pa potem zradiral in na novo poliral, pa spet zradiral in nekaj drugega postavil … Ampak spodaj prilimani napovednik je v bistvu skoraj u piko takšen, kakršnega je napravil že naslednji dan po akciji. Le detajli so bolj spolirani, pa eneparkrat je verjetno moral pred spanjem pod mrzel tuš, ko je svoji predragi vedno rekel, da pride domov najkasneje ob 5 h, ob 8 h je v napovedniku samo še kakšno malenkost moral prestaviti, domov je odpeketal pa ob  10 h zvečer, ko je mene lakota domov pregnala …

No, ker vas ene sedem še vedno ne ve, kdo je moj prijatelj Tomi, sem TULE že enkrat prej skoraj vse o njem napisal …

Pred leti sem prevedel kratko zgodbo Greh prijateljice Jelene, mlade srbske pisateljice, o sedmošolčku Pavletu, ki je v trgovini ukradel vrečko čokoladnih bonbonov. Denarja je imel dovolj le za eno vrečko, želel si je pa tako sadnih kakor čokoladnih in ker se ni mogel odločiti in ker se mu je že zelo mudilo domov, je sadne odnesel k blagajni, čokoladne pa je skril pod jopič. Trgovec, sosed, ga je seveda zalotil in mu za kazen vzel šolsko torbo ter mu naročil, naj pride oče ponjo. Da mu bo lahko povedal, kakšnega sina ima …

Zgodba je večplastna in venomer skače naprej in nazaj, v njej ves čas spoznavamo fantka in njegove strahove, pa očeta, mamo, njihove težave … Konča se tako, da mali po celodnevnem vandranju po mestu že proti večeru zavije proti stolpnici v središču mesta, ravno ko sosed zapira trgovino in razmišlja, da je dečka verjetno prehudo prijel in se odloči, da mu bo torbo odnesel domov z izgovorom, da jo je pozabil v trgovini, ukradene bonbone bo pa zamolčal. Tudi deklica, v katero je Pavle skrivoma zaljubljen, se odloči napisati prvo ljubezensko pismo, namenjenu kakopak njemu in zdi se, da se bo vse dobro končalo, ko avtorica zavije v povsem drugo smer in dečka “skoči” s stolpnice: Dve ulici desno od zgradbe, na katere strehi so ostali bonboni, ki so z rokom trajanja preživeli Pavleta, so hodili Cigani, trobentači, igrali so za ples in peli v sebi, pet ulic levo je Pavletova mama čakala svojega sina s slavnostnim žitom in čakale so ga tete z mesnatimi prsti. Sedem ulic nizdol po mestu je Marica pisala svoje prvo ljubezensko pismo, štiri ulice od tam pa je trgovec Slavko postavljal Pavletovo torbo pred prodajalno, da bi jo vzel, če vseeno spet pride. Vse to je videl Pavle, ko je zadnjič potoval, ampak tedaj je bilo že prepozno. Za vse njih.

Ta nekako grozno čudovita kratka zgodba me pravzaprav nikoli ni zapustila in me tu in tam opomni, da nikoli ni tako hudo, da se ne bi dalo popraviti in da je vedno potrebno premisliti, preden naredimo kakšno neumnost, pa da se je vedno potrebno pogovarjati. A zakaj sem se nanjo spomnil prav danes? Sem vstal malce bolj zgodaj kakor ponavadi, a še vedno ne tako zgodaj, da prve kave ne bi mogel spiti na terasi. Sonce je že prijetno grelo in odsotno sem prebiral časopis, ko je potrkal telefon. Maile sem že prej prebral in me nov niti ne bi premamil, a ko sem videl ikonco za kratko sporočilo, me je firbec nemudoma premamil, da sem stegnil roko. Me je zanimalo, kdo mi pošilja sporočilo ob uri, ko ponavadi še spim. Na ekranu se je zasvetila fotografija mojega zlatega srednjega sina, kar je povzročilo dvig obrvi, saj bi naj bil mali v šoli, ko sem pa prebral sporočilo, mi ni bilo pa čisto nič več jasno! Je pisalo samo kratko: Oči, rad te mam! Hm … Mopeda še ni dobil, da bi se mi tako dobrikal brez razloga, pa še iz šole, potem sem se pa spomnil na Jelenino kratko zgodbo in me je prav panika zagrabila! Sem najprej pomislil, da je kakšno neumnost ušpičil in preden se je vrgel z bloka, še sporočilo poslal in itak da sem mu takoj odgovoril z vprašanjem, kaj je narobe! V naslednji sekundi sem pa že tipkal novo sporočilo, da imam tudi jaz njega rad najraje na svetu, potem je pa že prišlo sporočilo, da mu je sošolka vzela telefon in da se je malo pohecala. Pa nisem bil jezen, včasih je v redu povedati, da se imamo radi. Sem potem odskakljal po opravkih in si prav želel srečati kakšnega prijatelja (ali prijateljico), da povem, da jih imam rad, a ko zakleto danes ni bilo nikogar nikjer. Še celo javni uslužbenec gospod Grah je moral delati in ko sem v nekem kafiču pil kofe, sem celo razmišljal, ali bi kelnarci polepšal dan z izlivom čustev, a sem se potem na srečo zadnji hip ovedel, da bi ji verjetno dan pokvaril plus s policijo bi znal imeti opravka, sem ji pa napitnino stisnil in je bil efekt enak …