Avtor: šini

Pred leti, ko so bile središče socialnega življenja še gostilne (no, saj so lahko še vedno, kaj pa vem, jaz sem bolj po jamah), se je v njih marsikaj dogajalo. Mislim, itak, dedci so tam preživeli večino svojega časa, drugo večino v službah, domov so skočili pa le na ženo skočit ali pa jo premikastit, kar je bilo bolj primerno trenutku. No, saj pravim, lahko da je še vedno tako, a kaj jaz vem, jaz sem bolj po podzemlju …
In mi je dedek pripovedoval včasih, kakšne vse so po gostilnah razdirali. Je tu in tam, bil je upokojen kovač, seveda skočil na špricar, jaz sem bil pa ravno dovolj star, da sem se mu lahko tu in tam pridružil. Mislim uradno, legalno, neuradno in nelegalno sem po gostilnah preživel itak ene desetkrat več časa kot on. Ne v istih in ne v istem času, bolj takrat, ko je on spal (jaz sem pa potem v šoli spanec lovil, kaj sem pa hotel), a sem tu in tam zavil tudi v dedkovo gostilno. Če je ravno na špricar povabil. Ja, saj ni na špricar povabil, me je imel še za otroka in mi je ob svojem špricarju malinovec naročil, enkrat me je pa na partijo biljarda povabil. So igrali v dvojicah in jim je eden manjkal. Je verjetno moral skočiti na ženo, kaj pa vem. Sem bil v biljardu kar vešč, seveda, sem marsikatero šolsko uro raje za trening zabil, a v dedkovi gostilni so imeli en tak hecen starinski biljard, ki ni imel lukenj ob straneh temveč na koncu mize, na sredini je pa še en takšen lesen jurček stal. Ki ga seveda nisi smel nikoli zbiti, ker si vse pike prigarane izgubil v hipu. Saj pravila niso bila težka, čeprav sem jih že pozabil, je pa bilo nabiranje točk mukotrpno opravilo. Po 5, 10 ali 15 točk naenkrat si nabiral, le zaključna krogla je štela več. Meni se balinati ko starcem ni ljubilo in sem ponavadi kar nekaj udaril brez veze, kdo pa bo tisti drobiž nabiral, lepo vas prosim, ko si mlad, nimaš časa in potrpljenja. Starci so seveda pizdakali, da ni nobene borbenosti v meni in da nimam potrpljenja in da me bo to še teplo in podobne so razdirali, a jaz sem že vedel, kaj mi je storiti. Sem lepo do konca igre čakal in se dolgočasil, ko so se strički prepirali za točko ali dve, jaz sem pa samo končno zadegal kakor je bilo treba in sem lepo zmagal. Kajti če si zaključno kroglo zarotiral direktno na jurčka (oziroma tik ob njem) in se je odbila od zadnje bankine in padla v luknjo direkt za jurčkom, si dobil 500 pik. Ker je bil to zelo težak udarec, ki ga starci s tresočimi rokami in solznimi očmi skoraj po pravilu niso uspeli izvesti in so se spravili k tej potezi v čistem obupu, ko jim res ni več nič drugega ostalo in ponavadi tistega jurčka zbili z mize v stratosfero. Kaj so pa oni vedeli, kaj je to felš in rotacija in kako moraš udariti malo ven iz centra krogle, da se vrti v kontra smer in potem odbije nazaj v pravo luknjo! Jaz sem seveda pri ameriškem biljardu to vse lepo natreniral, tam brez teh trikov ne gre in ko sem to prvič izvedel, je dedka skoraj kap, potem je pa vriskal, ko sva po moji zaslugi rundo zaslužila. In itak sva potem še velikokrat igrala skupaj proti naključnim ekipam, dokler si tudi tisti z Alchajmerjem niso zapomnili, da je z mano brez veze igrati, ker itak sploh ne igram in samo na koncu udarim in so se me izogibali kakor hudič križu.
Ampak, malo sem zašel. Sem hotel povedati, da mi je dedek raznorazne pripovedoval, kakšne so svoj čas v gostilnah razdirali, najbolj pa sem si zapomnil nekega modela, ki je trdil, da ima njegov maček v repu hudiča in da to lahko tudi dokaže. Itak se je med tistimi prepitki vnel prepir in je možakar domov skočil (no, skočil, verjetno bolj zavijugal) po mačko in jo prinesel v gostilno. Verjetno je doma še jezično babnico parkrat za dobro vago pritisnil, a o tem mi dedek ni pripovedoval. Mačka je bila v gostilni nemirna, jasno, zato so ji dali v krožniček malo mleka (kje so ga staknili tudi nimam podatka) in ko se je umirila, je možakar v čisti tišini iz žepa teatralno potegnil križ in ga v roki stegnil proti mački. Mačka se je ravno oblizovala, mleko ji je prijalo in najprej sploh ni zaznala, kaj se dogaja, da so nekateri v gostilni že hoteli zmagoslavno zavriskati, potem je pa nenadoma dojela, kaj je pred njo in so se ji oči v grozi široko razprle in ja zaštartala tam na tistem šanku, da se ji je prav spod blazinic iskrilo. Gostilna je eksplodirala, jasno, in možakar je natočil za par dni naprej, čeprav je imel že pred tem rezervoar povsem poln, saj nikomur ni bilo nič jasno. In je še nekaj časa možakar pil zastonj in se sončil v slavi in pomembnosti, kakor takšnim zaslužnim dolikuje in gre, skrivnosti pa ni hotel izdati, naj so ga še tako napajali. Da ima mačka v repu hudiča in basta, da to je dokazal, da so vsi videli, kako so se ji oči razširile, ko je križ zagledala in kako je poštartala! Itak je potem enkrat njegova ženska izdala skrivnost, da možakar mačko s križem tepe in je bilo konec zastonjkarske pijače, pa verjetno je odtlej samo še žensko s križem tepel, a tega zagotovo ne vem …
Sem se pa te zgodbice spomnil, ko smo se pred Bužo oblačili in pripravljali za v jamo ter preverjali transportne vreče, če imamo vse noter ali smo kaj pozabili. Je to kar en takšen intimen obred, ko moraš biti zbran, da je vse, kakor mora biti. Moraš imeti recimo rezervne baterijske vložke in svetilko, ker ni OK v jami brez luči ostati, pa nekaj za spit in za pojest, pa kakšen energijski buster za najtežje dele, kaj toplega za vsak slučaj pa rezervne rokavice in podkapo, recimo, pa prvo pomoč, jaz še tri škatle čikov just in case … Sam sem si že dan prej pripravil vse doma in sem tokrat samo na hitro preletel, vmes sem pa s kotičkom očesa opazil, da Bole z vrtalnikom hodi proti našemu avtomobilu. In itak mi je bilo popolnoma jasno, kaj se bo zgodilo, a sem bil miren in skuliran, ker jaz imam ponavadi polno transportko, jo raje sam napolnim do vrha z ne preveč težkimi stvarmi, kakor da bi imel še prostor za kaj težkega, a prijatelji niso tako izkušeni. Plus še en adut imam v rokavu, če vse drugo zataji, se začnem na leta izgovarjat in ponavadi rata. No, tokrat se nam je Bole bližal z vrtalnikom, ki se ga vsi izogibamo kakor mačka križa, a kakor rečeno, se nisem dosti sekiral, predvsem tudi zato, ker je bil Tico bližje Boletu kakor jaz. Zatopljenega v pakiranje svoje transportke ga je presenetil, Ticota, in se mi je kar malo zasmilil, ko se je pustil tako nepripravljen ujeti. Je pogledal tisti vrtalnik, ki se mu je nenadoma znašel v vidnem polju, pa Boleta, pa svojo transportko, v kateri je imel še nekaj prostora (čeprav prefriganec nosi s sabo najmanjšo možno, se že uči!) in je šlo vse skupaj skoraj brez besed. Jaz sem bil malo stran in sem vse skupaj opazoval kakor nemi film. Pa saj je bila ta neverbalna komunikacija povsem jasna. Tico je pogledal Boletovo ogromno transportko, do konca polno in mu je bilo v hipu jasno, da vrtalnika ne bo mogel zbasati vanjo, potem je pogledal svojo transportko, v kateri je bilo še nekaj prostora, pa spet Boleta, ki je kar stal tam nekompromisno in je potem molče vzel tisto električno pizdarijo in jo samo na videz poskušal zriniti v svojo prasico, vmes je pa ko miš v kotu besno gledal okoli. Najprej se je njegov pogled seveda zaustavil pri meni, je v hipu precenil mojo transportko, ki sem jo spakiral tako, da je bila videti polna, plus odkimaval sem in se za križ jel prijemati, saj veste, leta pa to, a se Tico ni dal tako zlahka. Njegov pogled je potoval naprej, proti gospodu Grahu, ki je mirno in zadovoljno pakiral svojo prasico. In je bila napol prazna. Sem vse skupaj opazoval kar z zadovoljstvom, moram priznati, saj mi je bilo v hipu jasno, kako se bo zgodba odvijala naprej, nobenega suspenza pravzaprav ni bilo ali nejasnosti. Gospod Grah je veselo žvižgal in poplesaval okoli svoje prasice, Tico se je pa z vrtalnikom v roki napotil tistih par korakov proti njemu. Ga je s kotičkom očesa sicer videl, da se mu približuje, tudi vrtalnik v roki je verjetno opazil, a ni takoj dojel. Šele ko mu ga je Tico potisnil skoraj pod nos, je dojel. In me je za hip spomnil na tisto mačko. So se tudi njemu oči razširile in je tudi verjetno malce poštartal, a ni imel bogec kam, ko smo pa vsi v isto jamo šli. Se je pa neverbalna komunikacija v hipu spremenila v verbalno. Zelo glasno. Da on tega ne bo nosil, da ga nima kam vtaknit (vmes je pa poskušal skriti prazno prasico, a mu ni uspelo, je videl, da vidimo) in da bo crknil in da zakaj prav on, med vsem tem stokanjem je besno ocenjeval druge transportke, ki so bile vse bolj polne, zato je enkrat vmes popustil, vzel vrtalnik in ga začel tlačiti v svojo transportko. Seveda tako ihtavo, da je zgledalo, kakor da ne gre noter. Da ni prostora. Čeprav smo vsi videli, da je in da gre. A je toliko časa stokal in bogal, da se ga je Tico usmilil in vzel vsaj baterijo z vrtalnika in si jo stlačil v svojo prasico, jaz sem pa užival. Dokler nismo vstopili v jamo in sem crkoval po vseh tistih ožinah, še bolj sem pa crkoval, ko sem opazoval gospoda Graha, kako elegantno prenaša tisti vrtalnik. No, saj je tudi on bogal, a je imel vsaj razlog, sem si mislil, dokler mi Tico potem zunaj ni povedal, da ga naj že neham občudovat, da ni nosil vrtalnika, kakršnega mi v Čaganko nosimo in crkujemo, ampak nekega majhnega in lahkega, samo za opremljat. Da je bila moja prasica z vodo, čokoladami, baterijami in čiki težja. A sem potem gospoda Graha vseeno malo občudoval, se je že naučil, kako se stvarem streže, moraš zacviliti, preden stopijo na rep! Boleta pa nisem toliko občudoval, zanalašč, ker on je pa nosil kakor mi vsi ostali skupaj. Sem si mislil, da mu je kar prav, kaj pa se ne nauči preventivno stokati kakor mi …

Tico je ves navdušen poklical, da Vrviščarja vabita v Ferranovo bužo in glede na to, da je Čaganka vsa mokra, da mogoče bi pa šli. Ene 350 m globine, ene tri kilometre dvorane na dnu, čisti štriki, suho … V bistvu je takoj prodal, sem prav razmišljal, da se mi na dno zalite Čaganke ne da tenstati, da malo rekreacije na štrikih bi bilo pa prav dobrodošlo. Da tiste tri kilometre sprehoda na koncu pa magari lahko tudi skrajšam, če se mi ne bo ljubilo. Sem poklical še gospoda Graha in mu prodal, kakor sem kupil in je bil tudi on takojci za in smo v soboto že navsezgodaj pičili proti Vrhniki. Vmes smo pobrali še Ticota, ki je nergal, da bo čez tri sekunde Tina vozila in ni dovolil speljati, dokler ni bilo jasno, da medalje tokrat ne bo, v Vrhniki smo ga pa v gostilno poslali pogledati, ali so Bo, Mo, Uroš, Tim, ter Pero in Urbi že noter. Mi smo sedli zunaj, v kadilsko sekcijo. In malo kofetkali, vmes se mi je pa čudno zazdelo, da prijatelji toliko zamujajo in sem Mojco poklical. Se je izkazalo, da so sedeli noter, a je Tico bolj hokejsko tekmo na TV spremljal kakor po mizah gledal …
Odpeljali smo se nekam v gozd in v hrib in ko smo prišli do nesplužene ceste, od koder bomo morali peš (prvotna informacija je bila, da se pripeljemo do jame), sem prvič zastrigel z ušesi. Da moramo ene deset minut peš in smo takojci tam. Dobro, ni še katastrofa, bomo pač malo hodili, sem si mislil in me ni pamet srečala kakor Perota, ki ga je začel boleti zob in se je raje kar domov odpravil. Smo se po udirajočem snegu prebijali med podrtim drevjem, a ker je sonček pripekal, dobre volje ni manjkalo, ne glede na to, da Boletovih deset minut ni bilo samo deset minut. Drugič sem zastrigel z ušesi, ko je Uroš pred vhodom v jamo računal, da bomo za dol in gor potrebovali ene osem ur. In Uroš je jamarski inštruktor, ki je zadnjič prav tako glasno računal, da bo za dol in gor v Čaganki potreboval ene dve uri, ki sta se potem zavlekli na 6 ur! Sem mislil, da se heca, ker 350 m po štrikih je mala malica, to smo v dveh, treh urah dol in gor. Dobro, še tisti trije kilometri na dnu tudi nekaj nanesejo, na dve tri ožinice pa sploh nisem računal, ker ožinice imam pa sploh rad. A ko smo se spravili v luknjo in se dobro uro jebali skozi jebene ožine, da sem povsem zakuhal in štrikov niti videli še nismo, še nisem preglasno nergal in sem se prve malo večje dvoranice prav razveselil. Sem končno enega prižgal lahko, ker v ožinah zaradi jamarjev nekadilcev ne smeš, potem sem se pa začel glasno smejati, ko je Bole predlagal, da snamem vse s sebe, kar bi se lahko zatikalo. Vključno s pasom. Sem bil prepričan, da se heca, a je bil resen. Da zdaj gremo pa v ozke dele. In smo se res naslednjo švoh uro jebali po še ožjih delih, kjer sem se pa že z veseljem pridružil gospodu Grahu v preklinjanju. On se je vsaj slekel enkrat vmes lahko, da mu ni bilo tako vroče, jaz imam pa podkombinezon v enem delu in sem kuhal! Dobesedno. Kletvice malo pomagajo, a vsemogočne tudi te niso …
Zadnji del pred štrikom je bil pa še posebej hecen, ko je bil strop tako nizek, da sem imel lahko glavo zaradi čelade samo v enem čudnem položaju obrnjeno in mi je Mojca, ki jamo pozna, iz druge strani dajala navodila, kam naj se rinem in kako, ker nisem nič videl! Aja, pozabil sem povedati, da povsod teče voda, kaj voda, potoček! In ko smo prišli iz res ozkih delov na štrik in sem mislil, da bom lahko zadihal, smo se dol spustili kakšnih 50 m v slapu, potem smo se pa napotili spet v ozke dele, kjer smo pa brodili po potoku in med slapovi. Ko smo se končno prebili do dvorane, kjer teče potok in kjer je Bole moral zamenjati baterije na merilnih inštrumentih, zaradi česar smo se sploh napotili dol, sem končno lahko v miru crknil in se psihično začel pripravljati za vrnitev. A itak sem se motil, smo bili šele na švoh 200 m globine (in šele čez dve ožini, ker v drobnem tisku nisem prebral, da je vsaka od treh ožin dolga po 400 m, kar mi je gospod Grah pod nos zelo glasno metal vsaki dve minuti!) in so nam domačini hoteli pokazati še talepe dele jame! Saj ne rečem, Ferranova buža je fascinantna jama in kapo dol jamarjem, ki jo raziskujejo in širijo in vse, a sem bil prepričan, da če bom šel naprej, da bom crknil od napora! Uroš se je smejal in predlagal, da naredimo spisek jam, ki jih mora jamar obiskati, preden se lahko ima za jamarja in kot prvi dve predlagal Ferranovo bužo in Čaganko, a sem moral iskreno povedati, da Čaganko iz tega spiska črtam. Da bom odslej hodil v Čaganko na trening za v Ferranovo bužo! Sem ležal tam na bregu potoka in nabiral moči za vrnitev, a niti slišati niso hoteli o tem. Z gospodom Grahom sva jih prepričevala, da sva videla dovolj, da je jama lepa in zagotovo tudi naprej enako lepa in da midva zaključujeva, pa so naju prepalamudili, da naprej bo šlo pa lažje, da so velike in prostorne dvorane. In sva klonila in itak je jama naprej prostorna, res, a smo se prebijali skozi slapove, brodili po vodi, ozkih in kompliciranih prehodov je bilo tudi še bezbroj, zato sva nekje vmes pa res in dokončno potegnila ročno. Da ne moreva več, da je potrebno še ven priti. Sem videl Boleta in Uroša, kako sta uživala, domačina, ki sta bila dol že neštetokrat in sem takoj pomislil nase in na moj užitek ob trpljenju drugih jamarjev, ki prvič pridejo v Čaganko. Uroš, Tim, Tico in Urbi so odšli naprej, do enega res velikega slapa, ostali pa ven. Jaz sem bil glavni zaviralec in ko je Mojca prvič omenila, da bi mojo transportko vzela, sem bil odločno proti, a kasneje je mater šalo vzel in sem ji jo z veseljem podajal in nič protestiral, ko je jo kdaj tudi čez par ožin odnesla. Enkrat vmes, ko sem se po trebuhu rinil skozi nek prehod in za trenutek počinil, da do sape pridem, sem opazil vrvico za zadrgo podkombinezona, ki je ležala morda 15 cm od moje roke. Sem pomislil, da jo je en kurac med matranjem izgubil in bil prelen, da bi jo vzel, a tudi jaz je nisem, ni bilo energije. Ko smo pa prišli do vrvi, kjer je dobro zalivalo in sem se hotel zapeti, da ne bom preveč moker, sem spoznal, da je bila moja. In se je Mojčka žrtvovala in odplezala po bolj mokri vrvi gor, meni pa prepustila drugo, ki je ni tako zalivalo, da morajo domačini skrbeti za dobro počutje gostov pa to. Sem spet hotel ugovarjati, a ni bilo taprave energije. Pa šele pri plezanju sem opazil, kako sesut sem, ker me je Mojca nascala za 20 m v petdesetih metrih! Moja vrv se je zaključila v nekem ozkem meandru in ko sem se rinil skozenj, sem poskusil ubrati bližnjico. Skozi razpoko sem 50 m nižje opazoval lučke prijateljev in bi moral napredovati po boku, previdno, da ne zdrsnem, jaz sem pa bolj komot varianto po riti udaril, ker rit je tako široka, da ne morem zdrsniti dol. A se je tista pizdarija od meandra zožala in strop se je spustil in sem se po dolgem času spet krepko zataknil in prvič po dolgih letih spet začutil, kako ti panika prevzame telo. Ramena so bila preširoka za naprej, a ker sem kar rinil, sem tako močno porinil, da sem se zataknil v sedečem položaju, močno nagnjen naprej. Sem se poskusil nagniti nazaj, pa je bil strop prenizek, sem poskušal sneti čelado, pa je nisem mogel, sem poskusil naprej, pa me je tako stisnilo, da je bilo dihanje oteženo … Srce je razbijalo, jaz sem pa razmišljal, ali naj na pomoč pokličem ali kaj, saj so itak vsi reševalci, potem sem pa stisnil zobe in parkrat poskusil in je šlo. A mi je pobralo energije za naprej in nazaj in sem potem brez trohice ugovarjanja Mojci neštetokrat prepustil mojo transportko. In si oddahnil šele, ko smo ven pokukali in me stopala, ki so plavala v ledeni vodi v škornjih, niso nič pekla, ko sem se po snegu počasi udiral proti avtu …
Ponavadi se gostitelju zahvališ za povabilo in pohvališ jamo, a sem, dokler se nisem preoblekel in segrel in malo k sebi prišel, le preklinjal, ko smo pa v gostilni kofetek spili in nekaj pojedli, sem jim pa moral priznati, da imajo jamo svakačast! In da sem vesel, da sem jo lahko videl in da zagotovo še pridem, morda enkrat maja 2016. Danes, ko me tudi prsti bolijo pri tipkanju in ni delčka telesa brez odrgnine ali modrice, pa moram biti pošten in povedati, da hočem spet! Ne sicer že jutri, bom počakal, da malo k sebi pridem, a kmalu …

Dr. Stibro je mojega Šveda vzel v delo, je menda ena svečka crknila. Sem predlagal, zame bi bilo vsekakor ceneje, da še parkrat proba, če svečka morda ni crknila ampak jo je samo ventilator ugasnil ali kaj, a se ni dal. Me je enkrat po malincah pritisnil, da sem nehal z neumnimi vprašanji, svojim delavcem, ki so bili zakopani pod pokrovom motorja mojega vozila je parkrat debelo potrobil, da sta skočila v zrak in se z glavama udarila ob pokrov, potem me je pa z nadomestnim vozilom iz delavnice nagnal. Da kdo me bo zjutraj lovil in čakal, da me itak ne bo in da naj se raje kar odpeljem, bolnika pa pustim, da ga zjutraj takoj na operacijo vzamejo. Sem z nadomestnikom skočil še na pošto po baterije, ki mi jih je Kitajec poslal, seveda napačne, a Kitajec tle ni nič kriv, očitno sem sam napačne naročil in ko sem potem pred pošto bentil sam nase, malo pa vseeno tudi na Kitajce, ki bi morda pa res lahko vedeli, kakšne baterije potrebujem, sem potem nenadoma nehal bentit zaradi napačnih baterij in začel debelo razmišljati, kam sem avto porinil. Seveda sem iskal Volvota, ki ga nikjer nisem videl in me je že zaskrbelo, da je stric Alchajmer bolj zgodaj na obisk prišel, potem sem se pa spomnil, da mi je dr. Stibro nadomestka dal. A se pri najboljši volji nisem mogel spomniti, ne kere znamke je ne kere barve. Jap, stric Alchajmer se počasi najavlja, sem se zgrozil, potem pa potolažil, da morda mi je pa samo vseeno, kakšen avto vozim. Sem že hotel prijatelja poklicati in vprašati, pa ga potem nisem, ker bi me samo oblajal in okurcal. Sem raje še malo razmislil in se spomnil, kam sem ga porinil. Malce sem diskretno prej še po parkingu hodil in na gumb daljinca na ključu pritiskal, ki pa seveda ni delal. A zgodba ima srečni konec, kakopak, sem vozilce našel in se domov odpeljal, tam me je pa že naša Mika pričakala. Ponavadi ko je lačna, poskuša spredaj in zadaj, kjer se pač vrata prej odprejo, a ker sem se tokrat z nadomestkom pripeljal domov, se je malce umaknila in sumnjičavo gledala. Sem odprl vhodna vrata in jo povabil not in je že zaštartala, a se je pri nadomestku sunkovito zaustavila in potem ene pet minut prevohavala spredaj zadevo v detajle. Itak da mi je bilo jasno, da bere neka zasebna pisma izpod repa kakšnega opasnega mačkona, a ker ima dr. Stibro tudi psa, sem pomislil, da je morda tudi on kaj pisal po lastnikovem avtu. Pri tisti zverini itak nikoli ne veš. Jo je zadnjič klical in klicaril, ko se je nekje okoli delavnice potepal, pa ni šmirglal nič in se ni prikazal, ko je pa mimo delavnice eno deklico s psičko mično prineslo, se je pa od nekod v sekundi prikazal in vse obvohal in oblajal in pregledal in spremljal! Ma, ko gazda, sem takoj ugotovil …

Kakor koli, zvečer je dr. Stibro še na kofe priskakljal in najprej zarenčal, kakšen da sem. Da sem na svojem Petkoslavu lahko brisalce dvignil, na njegovem strupenem nadomestku pa ne. Da sploh ne skrbim za tujo lastnino pa to in ga niti najmanj ni zanimalo, da so tisti brisalci na Petkoslavu že dva tedna od zadnjega snega dvignjeni, da na nadomestku pa nima smisla dvigati zadev, ko je zunaj skoraj pomlad. Sem mu potem, ko sem danes vozilo vrnil in svojega vzel, tiste brisalce dvignil, ker vem, da ceni takšne malenkosti, bližnji gostilničar je pa takoj na telefonski aplikaciji za vreme preveril, če jaz morda kaj več od njega vem …

Smučanje kot smučanje. Prvo leta tečen, ker otroci ne smučajo dovolj hitro, že naslednje leto pa, ker smučajo prehitro in jim ne moreš slediti. Zdaj so že tako veliki, da smučajo po svoje, pokličejo le, ko so lačni ali žejni. In me poiščejo v kakšni obsmučinski kantini, ker sem ugotovil, da imam zelo rad kavo in sem si jo privoščil na urico ali dve. In to nima nobene zveze s pekočimi nogami ali kaj! Res ne. Ni bilo lepšega užitka kakor zjutraj v sveže steptan sneg zarezati brazdo in prvo vožnjo sem recimo po Jurgovem lahko še celo v šusu udaril in so se bedra vžgala šele na sedežnici, potem so pa že kmalu kavice zadišale. In tako par dni, zvečer pa malica, pa kosilo pozno, pa večerja, pa še kakšna malica … Me je vse bolelo samo od hrane, pa knjig sem premalo s sabo vzel, zato sem pa tokrat po dolgem času spet TV buljil in prvič v življenju tudi olimpijado. Je bilo kar adrenalinsko spremljati pridobitev prvih slovenskih medalj, priznam, a ker se to na srečo ne dogaja prepogosto, se ne bojim, da bom postal odvisnik …

Kakor rečeno, prenaporno smučanje ni bilo, odhod domov pač. Ker sta bila avtomobila popolnoma zametana pod snegom in sva se s sestro krepko utrudila, preden sva ju ven spravila, hkrati se je pa tudi pravilo potrdilo, ki mi ga večkrat prijatelji v glavo zabijajo, pa mu nisem verjel. So mimo naju Štajerci se sprehajali z rokami v žepih in opazovali, kako rinem brezuspešno, a dokler Dolenjec ni zabremzal in pomagal poriniti …

Na avtocesti je pa še Šved začel nekaj cukati in en oranžen simbol se je prižgal na armaturki, a sem ga uspešno ignoriral, dokler se ni še napis pojavil, naj vozim počasi in urgentno naredim servis motorja. In sem hitro poklical dr. Stibrota, ki me je pomiril, da dokler je samo oranžno in ne rdeče, naj samo šibam, da je verjetno kakšen senzor zaribal, ko je bilo vozilce toliko časa pod snegom. Kar me je začudilo, saj Švedska je vendar snežna dežela in ko sem že to ugotovil ter opazil kolono tovornjakov za mano, sem pa kar na gas pritisnil. Saj, kako pa naj avto ve, kaj je to počasi?! Mislim, ker ni specifiziral, kaj to je počasi, sem ga pritisnil in je zdržal. Cvilil sicer je in pisal opozorila, a crknil ni …

Smučanje je torej odkljukano, zdaj je pa res že čas za v jamo, eno globljo tam pri Logatcu. Moram obloge, ki so se mi nabrale pri obsmučarskih dejavnostih, vsaj delno pokuriti …

Očetje smo odrasli. Očetje smo odgovorni. Očetje moramo biti odgovorni. Očetje moramo misliti par dni naprej. To so življenjska pravila, ki se jih držimo vsi očetje. Tudi fušarji brez mojstrskega izpita. Še celo jaz. Vse to sem in še več. Mislim, načrtujem, skrbim … Kaj čmo, takšen sem, ne da bi se hvalil. Odhajamo na smučanje in smo se danes spravili v garažo, na podest, da preverimo opremo. Ker smo odgovorni, moramo preveriti, če je vse, kakor mora biti. Srednji zlati sin, ki borda, je splezal na podest in med vsemi bicikli, smučmi, pancarji, čeladami, skiroji in ostalo navlako izbrskal svoj bord. In sem mislil, da me heca. Sem bil prepričan, da je izvlekel kakšno svojo rolko brez koles. Mislim, kako to, da je bord tako majhen, ko smo ga pa predlani kupili?! Je od nekod še butse izvlekel in sem že iz aviona videl, da so mu premajhni. Hm. Sicer je zastokal, da mi je že lani rekel, da si je moral nohte na nogah postriči, da jih je lahko obul, a se ne spomnim. Smo skočili še v hišo v omaro s smučarskimi, pohodniškimi in ostalimi stvarmi in sem kar odkimaval, kako je vse premajhno. Le kdaj je tako zrasel?! Saj se izgovarja, da se je samo šest centimetrov potegnil, a kdo bi verjel današnji mladini!?

No, še dobro, da sem odgovoren oče in da sem danes preveril, ker jutri popoldne že gremo na pot. In bom imel jutri še kakšno urico ali dve, da nakupimo vse … Saj pravim, pomembno je načrtovati vnaprej in preverjati, brez tega ni nič!

Vmes je pa še telefon zazvonil, je dr. Stibro spraševal, če se lahko malo kasneje oglasi, da zdaj je na zavodu za zaposlovanje. Se je oglasil in sem ga povabil z nami na smučanje, pa me je jel za čelo šlatati in vročino meriti. Da ne more, da ima biznis, da avtomobile zdravi. Sem se mu takojci opravičil, da sem ga napačno razumel, sem mislil, da je končno biznis oddal in se med besposličarje vpisal, da bo lahko smučal in užival, a se je izkazalo, da je šel le novega delavca iskat. Ga ni našel, verjetno je na smučanju …

Tri, štiri, zdaj, mi pa tudi …

Večkrat me kar prime in grem, ne glede na uro ali datum. Mislim, če imam čas in voljo, seveda. Včasih bi pa moral iti, pa se mi ne ljubi. Tako že nekaj časa vem, da za članek potrebujem fotko zasneženega jamarskega bivaka pri Čaganki, pa kar odlašam in odlašam, danes, ko so povsod poudarjali, kako zelo nevarno se je gibati po gozdu zaradi lomljenja v led ujetih dreves, me je pa pičilo. A sem možak al sem možak?! In sem si seveda odgovoril, da sem, potem pa vsaj eno uro zbiral pogum, kako povedati preljubi mi soprogi. Sem v dnevno sobo stopil ravno v trenutku, ko so na radijskih poročilih spet tarnali o škodi in nevarnostih in hitro zamenjal program, potem pa ženi kakor mimogrede povedal, da odhajam in da se vrnem enkrat jutri. Da bom v bivaku prespal in dopoldansko fotko ujel. Dobro, pametna soproga bi izlet prepovedala in predlagala, da odidem zgodaj zjutraj in ujamem dopoldansko fotko, a ker me pozna in ve, kdaj vstajam, je le vprašala, če je to res pametno. Itak da odgovor na to vprašanje že moji otroci poznajo, a sem jo pomiril, da tam gor ni tako hudo plus da bom imel čelado na glavi. In itak mi ni verjela, a ko sem s prstom ven pokazal na že temno noč, da bom itak potreboval luč, se je malo pomirila. Verjela mi pa itak ni, da je varno pa to, a itak ve, da si premislil ne bom. Dobro, lahko potiho priznam, da tokrat morda celo bi si in bi vztrajal le par minut zaradi lepšega, a ker je dovolila, sem odpičil. Sem ravno še odprto trgovino ujel, da sem kruh in nutelo za zajtrk kupil in mleko za kavo plus nekaj škatlic čikov (če mi plaz ali kaj prepreči vrnitev za par dni, človek mora biti pripravljen!) in vse skupaj vrgel v nahrbtnik, kjer sem imel še fotič in knjigo. Ki sem jo nameraval še v istem dnevu prebrati, saj tam gor sam itak nimaš kaj drugega početi. Telefon sem kar izklopil, da me ne bi kdo od pametnih klical in seveda odločno odsvetoval pot, potem sem se pa spomnil, da glede na to, da pol Slovenije nima elektrike, obstaja realna možnost, da pri Čaganki telefon morda ne bo deloval. Da ne bo signala. Potem bi pa imel problem, ker me je predraga mi soproga spustila iz hiše le pod pogojem, da ji sporočim, ko pridem gor, da drugače bo reševalce za mano poslala. In če ne bi bilo signala, bi me verjetno pol enkrat proti jutru verjetno kap, ko bi lepo na toplem bral knjigo in bi uleteli razpizdeni reševalci … Sem se pohvalil, kako pameten in razmišljujoč sem in poklical soprogo, da morda signala gor ne bo in da naj reševalce pošlje za mano šele, če me ne bo do jutri popoldne in je nekaj sicer protestirala, a je na srečo itak vse skupaj ven vrglo, ker sem počasi že prihajal v vojno cono. Sem lepo užival na toplem v mirni vožnji, ker nasproti itak že pol ure nobenega avtomobila ni bilo in razmišljal, da se v najboljši bistriški gostilni sploh ne bom ustavil, da me Alenka ne bi preveč z medvedi prestrašila in bi moral izlet odpovedati. Zadnjič me je strašila, da ima medved ful rad nutelo, ki sem si jo za zajtrk pripravil in da naj se pazim, da ne bo ponoči potrkal in ko sem že glih začel o tem razmišljati, me je začelo krepko odnašati. Da kaj pa če jo bo zavohal v nahrbtniku, ko bom ravno lepo pešačil po hosti?! Sem razmišljal, ali bi jo kar čez okno zabrisal ali kaj in se potem še na trop volkov spomnil, ki ga je zadnjič tudi omenjala Alenka, potem pa nenadoma spoznal, da že nekaj časa vozim skozi tunel. Vsa drevesa ob cesti so bila krepko nagnjena na cestišče, da sem moral prav slalomirati, na vsakih nekaj deset metrov je bilo na cestišču ogromno žaganja. So cestarji očitno žagali zaradi ledoloma padlo drevje … Sem vozil še bolj previdno,poleg medvedov in volkov se je v zavest prvič zarinil tudi strah pred padajočim drevjem. A nisem odnehal, ko sem bil že tam, kaj bi zdaj obračal, sem se hrabril. V Bistrici se je pa veselje itak končalo, saj je bila cesta naprej zaprta in sem se bil pravzaprav prisiljen ustaviti v najboljši bistriški gostilni. Alenka je takoj vedela, da sem jaz, ker veliko drugih pametnih itak ne hodi naokoli v takšnih razmerah. Sem se pustil postreči s špricarčkom (sem mislil, da se bom potem manj medvedov bal), potem pa pol ure klepetal z Alenko in zbiral pogum za peš hojo od Bistrice do bivaka. A je z vsako minulo minuto pogum bolj hlapel, zato je Alenka še eno domačo klobaso v krop vrgla in malce hrena naribala, da vsaj lačen ne bom pri zbiranju poguma. Lačen res nisem bil potem, a je hkrati z lakoto pobegnil tudi pogum. Sem še malo cincal potem kakor, ali bi šel ali ne in opazoval prek ceste prevrnjena drevesa, na cesti pa vsaj desetcentimetrski sloj ledu. In čeprav nisem ne medveda slišal ne volka, sem se vseeno vprašal, kaj bo, če ga bom pa na pol poti zaslišal, pa še žepni nož sem doma pozabil, s katerim bi si recimo muke lahko skrajšal in sem se kar v avto usedel in proti domu pičil. Brez fotke, a sit …

Doma pa, itak, edini še buden Tomasso, ki sem mu prek gtalka zaupal svojo predajo, skoči do stropa in predlaga, da greva takoj, ampak takoj, da bi mu pasal sprehod. Je vztrajal ko pitbul, a sem se še drugič predal …