Kirurg

Pred ne tako davnim časom sem na cesti slučajno srečal sošolca. Bilo je poleti, jaz v katkih hlačah, nekih šlapah in mikici, model v obleki z belo srajco, kravato in visoko zloščenimi čevlji. V bistvu me je on spoznal in ogovoril in sem potreboval kar nekaj časa, da sem postarani obraz spojil s spominom na tistega mlajšega spred davnih let iz srednje šole. Kar tam na ulici sva stoje obujala spomine, niti na kavo ni imel časa iti, na hitro je navrgel predvsem mojih nekaj najbolj kolosalnih neumnosti, ki so se mu najbolj zarezale v spomin ter se pri tem krohotal na nek tak ne preveč neprijeten način. Omikan, mi je najprej prišlo na misel, plus za vse tiste moje neumnosti, ki jih je opisoval, je dokaj nevsakdnaje in ne najbolj pogosto uporabljane besede uporabljal, da sem dobil občutek, da govorim z zelo uspešnim človekom. Človekom, ki mu je v življenju uspelo. Ki je lepo oblečen, se izbrano izraža in niti na kavo nima časa iti. Potem je začel naštevati, kaj vse mojega je že bral in kje vse je že zasledil pisanje o meni, da mi je bilo kar malce nerodno, ko sem v tistih kratkih hlačah mencal pred njim in se poskusil spomniti kaj konkretnega o njem. Pa ni šlo, kakšnih velikih in globokih impresij v moji glavi nisem našel o njem, zato sem kar direktnega butnil, ko sva se že poslavljala. Da to je že ok, da ima on o meni tako lepo mnenje, ampak da on mora biti pa zihr ena velika in uspešna zverina, ko je sredi poletne pripeke zrihtan ko iz škatlice. In mu je malo nerodno postalo, da je vojaško šolo delal in potem sicer kar uspešno gradil kariero, a mu je enkrat vmes tista hierarhično poudarjena organizacije dojadila in je zamenjal službo. Je receptor v enem ne tako majhnem hotelu postal. Dobro, kakšnega velikega vtisa s svojo funkcijo name ni napravil, to moram že poudariti, a je zadevo na razhodu vseeno uspel vsaj deloma popraviti, ko je že skoraj prek rame navrgel, da je služba za en klinc, edini plus pa je, da uspe sem pa ke kakšno mlado in bogato turistko nategniti. Nategniti nategniti, ne ogoljufati!

No, zadnjič sem pa v Ljubljani trapljal na en sestanek in me ogovori en ostareli striček. Da če sem to jaz in kje da se skrivam. Se je predstavil, na en mah naštel nekaj mojih najbolj kolosalnih neumnosti, ki sem jih ušpičil v srednji šoli, potem je pa po mojem izrazu verjetno ugotovil, da ne vem povsem točno, kam bi ga del. In je pojasnil, da je v paralelko hodil in kje vse skupaj sva žurala in se še je trudil, meni se pa nobena lučka ni prižgala. Oblečen je bil povsem normalno, torej kot jaz, besed ni uporabljah izbranih, torej kot jaz in sem kar nekako dobil vtis, da mu kaj preveč v življenju že ni uspelo. Še posebej, ko je začel naštevati, kaj vse mojega je že bral in da občasno tudi na blog poškili in podobno, celo čas za kavo je imel, ki ga pa jaz enkrat za spremembo pa res nisem imel. Je omenil, da je kirurg in da je v bistvu nezadovoljen, da mu gre staranje na živce (drugo besedo je uporabil), potem sem pa že moral odpeketati. Že skoraj v hrbet so me zadele njegove besede, da rezanje ljudi sploh ni več zabavno, da je edini plus ta, da kakšno mlado medicinsko sestro še na hrbet lahko obrne, potem sem se pa že zatopil v telefon, ki mi je kazal, kam moram iti. Ja, saj mi je nerodno, da moram za kakšno lokacijo v Ljubljani najti pogosto navigacijo uporabiti, a takšen sem, kaj čmo. Me je tista nagravžno tečna tetica iz telefona, ki tudi pešču razlaga, naj se pripravi, da bo čez deset metrov treba zaviti na desno, uspešno spravila na cilj, ko sem pa že skoraj vstopil v lokal, me je pa zadelo. Sem se spomnil današnjega kirurga, kdo in kakšen je bil, ko smo ga skupaj žurali v šolskih dneh. No, v bistvu se kaj veliko o njem v mojih registrih ni prižgalo, le nekega svinjsko mrzlega zimskega jutra sem se spomnil, ko smo kofetkali pred odhodom v šolo v tedaj najbolj priljubljenem lokalu. Nekaj mi je z mize na tla padlo, vžigalice ali cigareti, ne vem več, a sem se moral skloniti pod mizo in ko sem s pogledom zaobjel prostor iz žabje perspektive, vžigalic nisem zagledal, sem pa videl, kaj je imel tedaj današnji kirurg oblečeno. No, seveda, kavbojke, kakor smo jih imeli vsi, s Ponterosa najbolj verjetno, a pod njimi je imel oblečene najlonke. Ženske najlonke. Sem potipal, tako nejeveren sem bil, da je model kar malo v strahu poskočil. A kaj dosti se sekiral ni, mu ni bilo nič nerodno ali kaj, le mirno je pojasnil, da je bilo zjutraj tako mrzlo, da se je vrnil v hišo in oblekel mamine najlonke. Ker da drugega za pod hlače sploh nima. Pa še pohvalil jih je, da so kar prijetne za nosit. Se mi je takrat ta razlaga zdela logična in ga sploh nisem vprašal, ali je imel oblečene hlačne nogavice ali samostoječe s podvezicami ali pasom, tokrat, ko sem bil ravno na tem, da vstopim v lokal, sem pa kar resno malo razmišljal, ali bi stekel nazaj in ga vprašal, ali še nosi najlonke. A nisem. V bistvu ni bilo tako mrzlo …

fork-knife

Špijun

Še res samo ene par detajlov je bilo za nardit pri bivaku, zato smo se v soboto že zgodaj odpeljali na lokacijo. Iz totalno meglenega Novega mesta v totalno sončno hosto pri Čaganki. Malo je bilo hecno, ker sva šla s Klemijevim tavelikim avtočkom, na katerega je namontiral tadolge lestve in sem se ves čas tresel zaradi prekomernega tovora na strehi, zaradi katerega sva določene ostre ovinke morala celo bolj na široko jemati. Pri najboljši gostilni v Bistrici sva en hiter pit stop naredila, ker je Lenki ena žarnica crknila, do katere si lahko prišel samo s tadolgimi lestvami in sva ugotovila, da je najina urna postavka kar dobra, saj sva za minutko dela dobila in dober kofe in avtomatsko še boljši špricer poleg. No, ta špricerček je povzročil, da nisva bila prva na lokaciji, saj sta se gor z okenskimi okviri že matrala Miha in Jože. Klemi se je nemudoma lotil izdelave vrat na podstrešje, kjer bodo nekoč skupna ležišča za umazane jamarje, jaz sem pa zaščitno sredstvo za les zmešal in se lotil zaščite lesa. In moram poudariti, da sem imel najtežjo nalogo, ker se je tista zaščita morala zmešati z bencinom in potem ves čas barvanja nisem mogel kadit, plus ves nabit sem bil od tistih hlapov. Sem tri strani od štirih namazal, ko sta prišla še Tico in Jasna in je barvanje prevzela moja seka in je bila tako vesela, da je lahko tisti valček vrtela, da sem prav resno razmišljal, da bi ji to zadovoljstvo kar zaračunal. Hodi namreč na razgibavanje zaradi operirane rame in so menda gibi pri pleskanju enaki kakor na razgibavanju. Sem ji predlagal, da namesto na fizioterapijo stopi do kakšnega slikopleskarja, pa je bila gluha na to uho. Vmes smo končno še dimnik dokončno namontirali in privijačili, pri tistih vratih za na podstrešje se je pa pojavil problem. Jih je Klemi tako napravil, da se niso dala odpreti, je bil en strešni nosilec malo napoti. Kar za mojstre ni noben problem in je nemudoma zagteval motorko, da bo tisti tram malo obsekal, a kaj, ko je bila motorka zaprta na podstrešju. In je moral vrata spet odšravfati dol, da je do motorke prišel, potem je bilo pa ajncvadraj popravljeno. Je padla noč in sta Miha in Jože morala domov, ker sta imela izhod samo do noči, ostali smo pa še kar nekaj brkljali in popravljali, dokler nas želodci niso ne čevape spomnili. So teknili, nato smo še malo kofetkali in drobili neumnosti, okrog polnoči so pa delovni ljudje se k počitku odpravili, jaz pa za mizo in časopis v roke. Tico si je izboril ležišče na tleh ob peči in je popizdeval od vročine (ampak nalagal je prej on sam!), Jasna, ki je spala na zgornjem pogradu, pa še bolj. In sem moral potem občasno vrata odpirati, da sem ju hladil, dokler zunaj ni začelo pihati in so se pojavili res grozljivi zvoki, kar je pomenilo, da sem vrata zaklenil in jima je bilo vroče do zjutraj. Sta Klemi in Tico na dno Čaganke že ob sedmih zjutraj krenila, jaz sem pa še malo kofetkal in počakal Andreja in Anžija. Anži je takojci pičil na dno pomagat garačema, z Andrejem sva se pa spravila preopremljat pritrdišča iz aluminija z za v Čaganko bolj primernimi jeklenimi. Težkimi ko milijon mater in nama je šlo lepo počasi od rok. Sem enkrat vmes pogledal na uro in me je prav zaskrbelo, ker so se pol ure za nami kot turisti najavili še Dejan, Uroš in Tim. Ki jih pa ni bilo od nikoder, šele skoraj na dnu, v Akustičnem breznu, so nas dohiteli. Prvi Dejanov stavek je bil, da so šli zato tako počasi, ker je Uroš za mano vse popravljal in itak da sem se usral! Mislim, ni najboljši občutek, ko se jamarski in reševalni inštruktor vozi po tvojih packarijah in hote ali nehote vse opazi! A ni bilo tako hudo, imamo kar lepo opremljeno krasotico, le ko so se že skoraj v jamo odpravili, jih je Dare poklical, da potrebuje eno mero še za streho, na kateri je moral en detajl dokončati in je trajalo pol ure, preden sta mojstra ugotovila, kaj sploh morata izmeriti, nadaljnih pol ure je pa trajalo, da sta meter našla. V Uroševem avtu, na gradbišču pri bivaku ga nimamo. Kar niti ni najbolj čudno, ker če gor kaj pustiš, mimogrede klubsko postane …

Vmes je Tico že prišel z dna z izrabljeno baterijo in sta z Dejanom kar gor pičila (Dejan se ponavadi že prej obrne, tokrat pa je bil prisiljen dol priti, ker je gosta peljal), z Andrej sva do Game overja preopremila, Uroš in Tim sta si pa še rove in dvorane in spodnji bivak ogledala. Vmes sta pa tudi Anži in Klemi z dna prikopala z lepo novico, da packa gre in da smo že skoraj na 380 metrih. Smo se družno odpravili proti površju in ven prikopali še podnevi, kar se nam v zimskem času ne zgodi ravno pogosto. Vmes smo pa še enga špijuna odkrili, Anži je celo pomislil, da je Snowden al kaj. Je namreč na žici jamskega telefona prav nič konspirativno visel netopirček in očitno prisluškoval komunikaciji. Dopuščam pa tudi možnost, da mu občasni električni tresljaji pašejo ali pa je izolacija žice toplejša od kamna, kdo bi vedel …

Pri bivaku smo še prebranac s klobaso in čebulo scmarili, ki sem ga postregel kar na Mihatovem delovnem pultu, ki ga še nismo podrli. Sem Dejana vprašal, koliko nas je in nas je preštel osem, zato sem cel lonec vroče dobrote razdelil na osem krožnikov. Ko smo se lačni jela zagrabili, je pa Dejan žalostno roke v žepe porinil in potarnal, da nas je v bistvu devet. In da je v redu, da itak da ni lačen, a ko smo ga potem poslali s praznim krožnikom od enega do drugega, da mu je vsak žlico ali dve doniral, se ni hudo branil, celo zapomnil si je, kdo mu je dal največ kolobarčkov klobase!

Preden smo odšli, sem v dnevnik akcij, ki ga imamo v bivaku, vpisal še glavne pomembnosti, a bolj na kratko, ker se je že prej pa Dare bolj razpisal. Je prišel tist detajl na strehi dokončat in ga je moral dokončati povsem sam, ker smo bili vsi v jami, potem je imel pa očitno čas za kreativno pisanje. Je potarnal, da je prišel delat in da so bili pri bivaku samo duhovi, mrzla kava (to je seka skuhala zame, preden je dopoldne odšla) in mrzel čaj, da na srečo je bil pa vsaj šnopc vroč …

20131228_103441_S  OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERAIMG_20131229_163555_S OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Kaj čmo

Naš Markec P. je danes naročil kebab brez mesa pri lokalnem dilerju zdrave prehrane. Sem mislil, da se heca in sem se že kar malce začel smejati, dilerju je bilo pa v hipu vse bolj jasno kakor meni. Kebab brez mesa? Lepo vas prosim, kdo je pa to že slišal?! Naš Markec P. je sicer zadnje leto res nekaj blebetal o tem, kako je meso nezdravo, medtem ko si je navijal nov čik in srkal kakšen alkohol ali kavo, a ga nisem čisto zares poslušal, tokrat je pa kar vztrajal, da bo kebab jedel brez mesa in pizdakal, kako ga jaz nikoli ne poslušam in da mi je to že miljavžentkrat povedal. Sem naročil čiza z vsem in vprašal dilerja, če mu bo res napravil kebab brez mesa. Ta je resignirano zmignil z rameni in zavzdihnil, da kaj čmo, da tud takšni morajo biti. Markec P. me je pa jel prepričevati, da je to v bistvu isto. Z mesom ali brez. In sem se strinjal. Če pustimo ob strani recimo dejstvo, da s samozadovoljevanjem lahko teoretično oslepiš ali ti zrastejo dlake po dlaneh, sta tudi seks in onaniranje skoraj enaka. Edina razlika je, da pri seksu spoznaš več ljudi, plus stran samozadovoljevanja pa je, da lastno roko potem ne rabiš na večerjo peljat. Drugače je pa skoraj vse drugo res isto …

doner kebab

Martinčkarji

Telefon je danes malce bolj zgodaj ko ponavadi pozvonil, sem bil še pod prho. A ko sem videl, da sta me zaporedoma klicala tako gospod Grah kakor mojster Igor, najbolj ostro pero Dolenjskega lista, sem takoj vedel, da spet tičita skupaj in da sta premlela že vse, kar je bilo za premleti in še nista premlela v prejšnjih skupnih desetletjih ter da jima je dolgčas postalo. Da naj pridem v Mercator center, kjer malice strežejo, da je sonček in da mi bo kofe v njuni družbi pasal ko milijonmater. Še nisem spil mojih obveznih jutranjih kofetkov, pa tudi obeh časopisov še nisem porecikliral, a sem vedel, da je vsako upiranje brezpredmetno, ker se bosta drugače pa na vratih narisala čez čas in sem izbral manjše zlo – sem se odpeljal na krmišče delovnih ljudi. In res je bilo sonce in res sem ju zlahka našel, kakor sta rekla, pod stopnicami na teraso sta bila parkirana njuna bicikla. Na terasi pa garača, ki sta me takoj spomnila na Statlerja in Waldorfa, tista stara cinična prdca z balkona iz Muppet šova, ker sta vpila in pripombe dajala, še preden sem dobro parkiral. Na teraso sem moral skozi restavracijo in ni lepšega navsezgodaj dopoldne, ko komaj vstaneš, kakor močan vonj po čebuli in golažu. A razumem oba prijatelja, oba garača, ki v službah do nezavesti prekladata tiste karte pri kompjuterski pasiansi, da potrebujeta močno hrano. Še preden sem dobro sedel, je bilo že ene milijon podjebavanj in še več smeha, zaradi sonca pa je čez kakšno uro intenzivnost malo popustila, sta postala zaspana. Pa vest se jima je tudi tu in tam oglasila, da mogoče bi bilo pa dobro tudi kaj v službo skočiti pogledati, a očitno ni bila prehuda, ker sta samo stokala, vstala pa nista. Vmes je na malico še ena gospodična prišla, ki se je na zadnji stopnici spotaknila in ko se je gospod Grah nehal na ves glas smejati, je potem malo razmišljal, če je morda brala o njegovem petelinjem zajtrku in kakšen dedec da je in ji je postalo malo nerodno in se je zaradi tega spotaknila, ko smo bili pa že pri seksu in ker je ravno božični večer, se je pa še mojster Igor v antično zgodovino spustil in povedal, da je Jesus Christ Superstar edini film, ki ga je v kinu nehal na polovici gledati in je odšel ven, da v kino je odšel pa zato, ker je že štirikrat zapored na eno deklico skočil in je imel dovolj, a je potem raje sredi filma odšel še na en skok, kakor da bi trpel do konca filma. In kakor se rado zgodi pri nezaposlenih ljudeh, je mene začel čas preganjati in sem moral oditi, prijatelja sta pa posledično tudi zajahala kolesa in nadaljevala trpljenje v svojih službah. Če sta uspela priti do njih, vmes je namreč še nekaj zanimivih punktov in ljudi … Fotka, ki sem jo pritisnil, je pa tudi povedna, vsaj enega od žuljavih garačev je toliko zapeklo, da je skril obraz. Da šef ne bo vedel, kdo sedi na rezervnem delovnem mestu …

20131224_113603

Retro

Srednjemu zlatemu sinu, ki si nadvse želi voziti mojega tovornjačka in biti glavni car na šoli, nekako ne zaupam, da ne bi naredil kakšne neumnosti, zato smo se dogovorili, da najprej poskusimo z nečim manjšim (in s čemer ne more peljati pol svojega razreda!). Da si nabere izkušenj, preden sede v pravo zverino, takorekoč. In je dr. Krevs nekje spod nekega kozolca zvohal Tomosovega avtomatika, tam nekje okoli 76 letnik, odlično ohranjen, delujoč. Manjka en pedal in zadnja luč ni originalna, drugače pa vse tipi topi! Celo vžge in se lahko z njim pelješ! Ko smo šli prvič na obisk v dr. Krevsovo delavnico, da spoznam bodočega voznika z bodočim vozilcem, je bil v avtomobilu tja vozeč se ves navdušen in naspidiran ta moj zlati srednji sin, v delavnici pa ne več tako zelo. Ja, sej je poskusil malo blefirati, da je vesel pa to, a zelo dober igralec pač ni. Potem mu je pa dr. Krevs povedal, kaj vse bosta popravila in kako bosta zadevo polepšala in da bo moj zlati Gašper celo barvo lahko sam izbral, se je pa zadeva v hipu spremenila. Da bo mat črn z zelenimi kolesnimi obroči in zeleno balanco in prtljažnikom. Jaz sem do stropa skočil, dr. Krevs je pa za odtenek vprašal. In smo bili vsi veseli, celo jaz, ker veselje otroka je pač največ, kar oče lahko dobi, mar ne?! Danes je dr. Krevs, ki je na očetovskem dopustu, očetovske zadeve očitno uredil predčasno, ker je našel urico časa za vse prisklednike (Klemi je moral namreč tudi danes tehničnega narediti) in smo prileteli in retro vozilce razstavili v prafaktorje. Da ga pripravimo za brušenje in kitanje in barvanje, saj veste. Tasrednji in najmaljši sta šravfala in se usrala do komolcev (pozabil sem jima naročiti, da morata bolj vsakodnevno popoldansko prostočasna oblačila obleči!), če kaj ni šlo, sem vskočil jaz. Včasih tudi dr. Krevs, ki je občasno prišel poškiliti, kaj počnemo, pri enem res zarjavelem vijaku, ki sva ga z Gašperjem matrala že vsaj deset minut, pa ni popustil, je recimo mimogrede tisto ročico na gedori premaknil, da sva ga nehala zašravfovati in je končno potem popustil v sekundi! No, ko smo razstavili vse do konca, da so ostali le še delčki in je bil moped videti kakor kakšno bujno koruzno polje v Afriki takoj potem, ko ga obišče velik roj kobilic, smo se pa še po moško pogovorili. Da obroč bomo dali speskati, da ne bo več zarjavelega kroma, da špice bodo pa bleščeče nove, da sedež gre proč in se bo naročil tisti za eno osebo, trikoten, je bolj retro in fensi, prtljažnik bo tudi potrebno original nabaviti, pa vse zajle in žice, seveda tudi gume in zračnice, par stikal, ko smo si pa zadevo še bolj pobliže ogledali, smo pa ugotovili, da bi bilo mogoče vse skupaj najboljše speskati, da bo vse skupaj kot novo. Ma, kaj novo, boljše od novega menda! Ja, takole potiho sem med naštevanjem poskušal seštevati, pa mi ni najbolje uspevalo, ker vsaka stvar posebej res ni draga, skupaj pa … Ne bi bilo bolje in ceneje kupiti novega, me je potem zvečer vprašala predraga soproga. Hja, ceneje ne vem, majkemi, bolje pa zagotovo ne! Ker novega avtomatika iz trgovine lahko kupi vsak Pepe, mat črnega z zelenimi kolesi in balanco in prtljažnikom in trikotnim sedežem pa si naredijo samo tapravi možaki. No, ali pa dečki, ki bodo nekoč zrasli v prave možake …

Plus dr. Krevs, ki je zelo moder človek, je na koncu pomodroval mojemu zlatemu srednjemu sinu, da mogoče pa ni najbolje, če bo tako spimpal vozilce, ker ko bo domov potem prinesel štirico iz šole, bo nekaj časa za kazen mopedek šofiral ata …

20131223_160219_S 20131223_161246_S 20131223_163823_S

Kostanjeviški tavh

Dare in Uroš sta se na povabilo kostanjeviškega kluba potopila v zadnji sifon, v katerega je do zdaj pokukal le pokojni Tomo. In ko gresta dva potapljača v jamo, polno ožin in blata, to pomeni veliko spremljevalno ekipo. Ponavadi je ekipo kar problem nabrati, tokrat je zadevo olajšal Maks, ki s sabo ni pripeljal le mamice, temveč kar ekipo trinajstih jamarjev. So bili že krepko pred nami pred jamo, midva z gospodom Grahom sva zamujala, ker sem nekako računal na Daretovo prislovično točnost in sem si jutranji spanec malce podaljšal za par minut. Včasih se splača, se zgodi kaj lepega. Jaz sem ugotovil, da še nisem v meni in sem moral najprej celo kavo spiti, da je jutranjka popustila in sem lahko odtočil, očitno še nisem povsem za v smeti, le prespim jo verjetno ponavadi. Dodatnih par minut je pa tudi gospodu Grahu koristilo, je dobil že navsezgodaj petelinji zajtrk in je bil čist vesel, ker še vedno ni ugotovil, da če bi doma cel dan recimo vodo v ustih nosil (in bil posledično tiho!), bi bil tega veselja zagotovo večkrat deležen. In sva se tako vozila proti Kostanjevici vsak s svojimi veselimi mislimi, celo sonce je posijalo. A smo mi prfuknjeni? je povsem resno vprašal nenadoma in še preden sem lahko odgovoril, da potrebujem več informacij za relevanten odgovor, si je tudi že sam odgovoril. Pritrdilno! Da samo jamarji smo dovolj udarjeni, da gremo na tak lep dan v jamo. No, potem sva se pa že pred jamo pripeljala in to hkrati z Daretom in Urošem, torej zamuda ni bila prehuda. Sem izstopil iz avta in razneženo opazoval potoček pred jamarskim domom, v katerem sem nameraval kasneje kombinezon končno enkrat po dolgem času dobro oprati, ko me je prešinila zla slutnja. Sem nemudoma pokukal v zaboj in kombinezona seveda ni bilo notri! V soboto smo namreč imeli akcijo v Čaganki, Dejan, Tico in jaz in je Dejan pozabil svoj kombinezon doma. Ker kondiciranje bolj potrebuje kakor jaz, sem mu odstopil mojega (malce prevelikega, le v trebuhu ga je rahlo vezal) in ga je seveda zasral do amena, čeprav je Čaganka v tem letnem času povsem suha. Ga je premočil od znotraj na ven in se je potem zemlja prijela … Zvečer smo imeli potem še klubsko prednovoletno rajanje v najboljši bistriški gostilni in se je Alenka izkazala, celo tako zelo, da sem se bal, da čez ožine v kostanjeviški ne bom prišel! Kombinezon sem potem proti jutru obesil v garaži, da se posuši, nato sem ga pa doma pozabil. Klasika. Zadevo so na srečo rešili Kostanjevičani, ki so mi posodili enega njihovih, a ker je bil malo manjši, sem ga zamenjal z gospodom Grahovim. Ki je malce manjši od mene, tako da sva oba trpela. On sicer malo manj, ker je imel že jutranjo aerobiko in je bil malo bolj šlang kakor ponavadi, a če jutranje aerobike ne bi imel, ga zagotovo ne bi dobil. Ga poznam. Tako je bil pa še malo raznežen in je popustil, a že ko smo v prvo blato legli, mi je bilo žal, da sem ga oblekel, ker je ves čas pizdakal, da naj malo pazim, da mu ga ne bom preveč zasral! In se pri tem seveda ni hecal. Jap, jeba je to, sem prepričan, da bom na kakšnem klubskem srečanju leta 2024 še vedno dobil pod nos, kako me je takrat rešil, ko se je žrtvoval in mi posodil kombinezon …
Kakor koli, toliko šerp je bilo, da smo se razdelili v dve ekipi. Prva je nosila opremo za potapljače in tiste težke prasice čez zelo zelo dolg in zelo ozek meander trogati ni mačji kašelj! Res je, sem že izkušen jamar postal in sem vedel, katero transportko zagrabiti, tisto s potapljaškimi flašami sem recimo takoj izpustil, kakor da sem gada zagrabil, a v ožinah smo si jih itak morali podajati. Za mano pa gospod Grah, ki je pizdakal, kako njegov kombinezov nič ne mirkam ali se je pa smejal, ko sem se kje zataknil. Ko se je zataknil potem tudi on, je bil pa prepričan, da ga kdo za nogo zadaj drži in se heca z njim … Resno! Je kar trajalo, da smo do zadnjega sifona prišli, jaz bolj ko ne slep, ker sem tako kuhal, da so bila očala non stop zarošena. Potem smo pospremili Dareta in Uroša v vodo in s klici navdušenja pozdravili drugo transportno ekipo (Maksa in njegove kokice), ki je prinesla sendviče, sladkarije, pivo in vodo. So nosili še celo več ko mi! Smo se vrgli na hrano, ko da že tri dni nismo jedli in za silo potešeni spili še Tomov cviček, ki ga je Anži pustil zunaj za likof, pa so ga pridni jamarski trpini prinesli v luknjo. Vseh pet kilogramov! Smo med jedjo in pitjem malo klepetali in me je recimo nadvse čudilo, da Maksova mamica in njegove in njegovi v meandu niso nič trpeli. Nobenemu ni bilo nič vroče in vsi so s smehljajem na ustnicah priskakljali do konca, da sem se že resno spraševal, če je z mano kaj narobe, dokler Maks ni mirno priznal, da pač lažejo, da jim je naročil, da mi ne smejo nič povedati o trpljenju ali čem, ker da potem itak jaz sam dodam!
Ko smo spraznili njihove transportke, se je prva ekipa olajšana počasi odpravila proti izhodu, mi smo pa počakali, da Dare in Uroš vsak svoj pir spijeta in spakirata vse, potem smo odskakljali tudi mi. Je šlo nazaj bolj težko, ne vem, zakaj, in čeprav sta recimo podihala ves zrak, so bile flaše še bolj težke kot prej! Med vračanjem je predsednik Kostanjevičanov še sam skočil ene tri metre globoko v nek sifon, da vidi, kako zgleda potapljanje, čeprav se je nato nekaj izgovarjal, da je samo predpranje udaril. A ni ostal dolgo čist, ker se v novih delih do kolen udiraš v blato, podobno pudingu. Po gostoti in barvi, če govorimo o čokoladnem, če o vaniliji, pa samo po gostoti …
Zunaj je bila že tema, a ni bilo premrzlo in smo v tistem lepem potočku opremo oprali. Jaz sem opral škornje in rokavice in čelado, kombinezon je bil pa itak gospoda Graha in sem mislil, da ga bo on opral, a je čisto znorel. Očitno tudi enkratletni petelinji zajtrk ne drži cel dan! Oprani smo bili hitro, preoblečeni pa še hitreje, ker so pregovorno gostoljubni Kostanjevičani v zakurjeni sobani svojega jamarskega doma postregli okusen golaž. Sem se odpravil za vonjem, ves čist in preoblečen, med potjo me je pa slaba vest ugriznila. Ker sta Uroš in Dare še vedno prala svojo opremo! Sem se zaustavil, enega prižgal, potem pa stopil do njiju. In jima pošteno priznal, da mi je malo nerodno, ker jima nisem nič pomagal prati, da zdaj jima pa tudi ne bom, ker sem že preoblečen in sem šel s slabo vestjo na toplo malico. Golaž, da bi ga angelčki jedli, če bi ritke imeli, sem celo dvakrat vzel, da je bil pa res dober, pa je dokazal tudi gospod Grah, ki si ga je sipnil štirikrat. Domnevam, da petelinji zajtrki, če nisi vajen tovrstnih zadev, človeka zlakotnijo in mu poberejo energijo …
Siti in ogreti smo počasi odhlačali proti avtomobilom in že v hrbet nas je zadela Uroševa obljuba (z Daretom sta še vedno prala!), da bo naslednjič vso opremo stlačil samo v tri prasice, ki jih bo potem z lahkoto opral, kako jih bomo mi nosili, ga pa ne bo zanimalo!
Pa z moje strani povabljenega Marka Z. sms me je zadel, se je opravičeval, ker ni mogel z nami na akcijo. In sem bil res vesel, da ni prišel, ker res ne vem, od kod mi misel, da bi v tistem blatu užival. Ko sem se skoraj minuto trudil, da sem iz godlje potegnil škorenj, ki ga je zagrabil vakuum v blatu, je namreč gospod Grah spet mirno konstatiral, da če je pa kdo prfuknjen na tem svetu, potem smo pa to zagotovo jamarji. Da kaj nam je tega matra v blatu treba! In potem mirno in z velikim guštom s poličke skočil v največji drek, da se je skoraj do pasu ugreznil …
OLYMPUS DIGITAL CAMERA

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

OLYMPUS DIGITAL CAMERA