Trakci

Zadnjič sva z Grdinom kar nekaj dihalnikov našla, a kakor se rado zgodi, sva jih pozabila označiti. Ja, sva vzela GPS lokacijo, a ta ni povsem natančna, na spomin zanašati se pa tudi ni najbolj pametno, saj je trenutno pokrajina pod meter in pol snega. Ko bo skopnel, bo povsem drugače …

In sem zapregel najmlajšo delovno silo, svojega sina in Vida, gospoda Graha sina. Da gremo okoli dreves, kjer se nahajajo dihalniki, trakce zavezati. Smo se obirali, kakopak, kot vedno in v Bistrico, kjer se asfalt konča, prišli že ponoči. Pa niti ni pomembno, ali je asfalt ali makadam, itak je vse pod snegom, pomembno je bilo, da je bila cesta zaprta. Smo kar mimo zapore potegnili, kaj pa jamarski Fiat ve, če je cesta splužena ali ne. Sem moral že kmalu ustaviti, saj so bile na cesti štiri košute. Velike skoraj kot krave. Sta tamaladva kar malček utihnila. Par deset metrov naprej so bile na cesti še štiri srnice in tudi te smo počakali, da so se počasi umaknile v gozd, malo naprej pa spet naslednje tri košute.

Toliko živali že dolgo nisem videl med vožno in otroka kar nista vedela, ali naj se veselita srečanj ali ne. Glede na to, kako velike so te živali in gleda na to, koliko smo nameravali še peš prehoditi do bivaka …

Malce pred odcepom proti Čaganki, ko je bilo snega na cesti nespluženega že res veliko, jamarski Fiat je pa še kar grizel, se je pa zgodilo. Naša avantura se je malček predčasno začela. Nas je v ovinku, morda dva ovinka pred ciljem, kjer bi parkirali in pot pod krplje vzeli, s ceste zabrisalo. Saj hudega ni bilo, je na obeh straneh ceste napluženega snega za dve nadstropji in je cesta kakor bob steza, a kar tam vozila seveda nismo mogli pustiti. Ker nobeno vozilo ne bi moglo mimo, kaj šele mojster, ki pluži, ki me že itak postrani gleda, ker mora zaradi mene in novomeških jamarjev prav počasi plužiti, saj nikoli ne ve, kdaj bo kateri izmed nas v ovinek pred njega prižgal …

Ker sem imel edini šoferski izpit, sta pač maladva poskusila riniti, pa ni šlo. Je bilo vozilce preveč v sneg zabito. Saj smo parkrat poskusilo, to že, celo zadnji konec sem za kljuko uspel malce bolj na cesto povleči, a ni bilo dovolj. Maladva sta imela že kar malo bolj široko odprte oči, saj je vmes še snežiti začelo, mraz je bil pa itak že od prej in sta celo predlagala, da bi kar končali. Sem se strinjal z njima, da zaradi mene lahko končamo, samo prej moramo vozilo rešiti. Bi sicer lahko s flašencukom poskusil, sem ga imel v avtu, pa enkrat za spremembo vrv tudi, a tokrat, ko sem imel s sabo otroke, sem se pa res pripravil. Sem v Fiatka snežne verige vrgel!

Sem jih svečano ven vzel, a preden sem se pohvalno po hrbtu potrepljal ali považil pred otrokoma, mi je bilo jasno, da moram najprej preveriti, ali so verige sploh prave. Ker nimam blage veze, kdaj sem jih kupil in za kateri avto!

Desno kolo, ki je bilo na cesti, mi je začuda kmalu uspelo obleči v verigo, kakopak z obilno pomočjo obeh mladih mož, levo kolo smo morali pa najprej odkopati. Ko sta odkopavala kolo, sem na hitro še navodila, kako se frdamano reč montira, preštudiral, potem pa še na levo kolo nataknil zadevo. Sem dvakrat poskusil speljati in obakrat je veriga dol padla, zato sem se tretjič bolj potrudil. In je šlo. Ker sta zadaj še maladva malo pomagala. A ker sem štartal ravno v ovinek in v hrib, sem jima skozi odprto okno zavpil, da je parking le 100 m proč in naj gresta počasi za mano, da ne morem oz ne smem ustaviti. Sem pritisnil na plin in začuda prisopihal do odpluženega prostora za jamarska vozila, maladva sta pa tudi kmalu za mano prisopihala. Nista upoštevala navodila, naj gresta počasi, pa verjetno mi tudi povsem zaupala nista, da ju bom res počakal …

Kakor koli, krpljati smo začeli dobro ogreti in čeprav naj bi nam svetila polna luna, kaj dosti od nje nismo imeli, saj je kar krepko snežilo. Ker pa je kolonico vodil gospoda Graha sin, smo do bivaka prišli res presenetljivo presenetljivo hitro!

-16 stopinj je kazal termometer, preden smo zakurili in potem spili vroč čaj, da smo malo k sebi prišli, nato smo si dobro večerjo spekli, za dobro vago pa še družabno igro udarili. Nekaj podobnega Človeku ne jezi se, le da smo imeli še opravka z denarjem. In čeprav je v peči gorelo na polno, se toplota okoli nje še ni širila, a mi je bilo vseeno toplo, ker sta tamaladva ves čas kakor iz heca poskušala goljufati in sem moral biti ves čas pozoren, da mi nista vsega denarja pobrala!

Malo pred eno zjutraj sem ju v posteljo nagnal in se knjigi posvetil, malo čez drugo uro je pa Vid, ki si je izbral zgornje ležišče, zastokal, da bo crknil. Je peč končno začela delovati oz je prostor končno odmrznila in je bilo pod stropom vroče ko v peklu. Je zastokal, da obraz k mrzli šipi pritiska, a da nič ne pomaga …

Ker smo bili tam sami, ker torej ni bilo njegove mamice, sem mu predlagal, naj kar v spodnjem perilu malce pred bivak stopi, da se ohladi in me je res ubogal. Saj prvih par minut mi je bilo hecno opazovati fanta, kako na -16 ob treh zjutraj samo v spodnjem perilu hvaležno hlasta za svežim zrakom, potem sem se pa spomnil, da je že toliko velik, da bo znal tudi doma povedati, kaj je počel in sem ga začel nazaj v bivak siliti. Ni šlo zlahka. Šele ko sem obljubil, da bom vhodna vrata zaprl šele čez nekaj minut, se je vdal in spet nazaj v posteljo zlezel. Sem počakal par minut, da se je tudi pod stropom toliko ohladilo, da je zaspal, potem sem pa nadaljne pol ure ob peči stal in bral, da sem se segrel!

Že ko sta se v posteljo spravljala, sem jima zabičal, da če kdo pred deseto vstane, jih bo fasal in sta me ubogala, jaz sem vstal pol ure za njima. Ker sem namreč ponoči na uro in pol vstajal in v peč nalagal …

Po zajtrku in kavici smo se pa k dihalnikom podali. Pa seveda nobenega trakca v bivaku nisem našel, le kot vezalko tanko belo vrvico. In mi je bilo malo smešno, ko me je doseglo Grdinovo sporočilo, naj različne vozle delam pri različnih dihalnikih, da se bo že na fotografiji videlo, kateri je kateri. Nisem imel kaj čarati s tako tenko vrvico, na fotografijah se je že pol metra proč niti ne vidi. Sem zato maldva postavljal k dihalnikom in fotkal, bomo videli, če bo to kaj zaleglo …

V bivaku smo potem le stvari pobrali in jo v dolino mahnili, do avta je šlo brez težav. In ker je imel Fiat še vedno obute snežne verige, smo se tudi do najboljše bistriške gostilne zlahka prebili, kjer smo si privoščili bogovsko kosilo.

Med vožnjo sem pa Vidu, ki ima za bralno značko za prebrati mojo Evo in je še ni prebral do konca ter me je prosil, naj mu obnovo povem, da bo napisal nalogo, zaupal, da na koncu oba glavna junaka umreta. Pa res upam, da bo knjigo vseeno prebral in potem napisal, kakor v knjigi piše, ker sem se pravkar spomnil, da njegova mama ve, kje stanujem …

Dihalniki

Ne veste, kaj so dihalniki? Dihalniki so jame, ki dihajo. No, pa saj vse jame dihajo. Ker imajo konstantno temperaturo, tam okoli 6 stopinj pri nas, recimo, so poleti hladnejše od okoliškega zraka, pozimi pa toplejše. Okej, pa še milijon drugih razlogov je za prepih iz jam, a tukaj ne bomo cepidlačili.

Ker torej pozimi iz jam toplo piha, stopijo sneg pri vhodu in jih lahko tudi jamar z dvema levima rokama, ki za jamami gleda s kurjim očesom, zlahka opazi. Okej, to velja predvsem zame, da ne bo pomote. Boljši jamarji jame najdejo tudi poleti in spomladi in jeseni …

Ker je na Poljanski gori ogromno snega in ker je mrzlo, da ti malinice v trebuh povleče, sva se z Grdinom danes odločila, da bi bilo pa super, če malo pobrskava za dihalniki okoli Čaganke. Sva se namenila pretacati predele nad Južnim rovom in nad kaminom Game over, če morda pa lažjo pot v notranjost Čaganke odkrijeva …

Na pot sva se odpravila, kot se spodobi, torej ne prezgodaj. Okoli 11h iz Novega mesta. Pa bi akcijo kmalu že v Bistrici zaključila, kajti cesta naprej od najboljše bistriške gostilne je bila zaprta. Mislim, znak so cestarji postavili, da je zaprta, čeprav, tehnično gledano, povsem zaprta ni bila, ker sva se lahko mimo znaka odpeljala avanturi naproti. Ves čas sva oprezala, če bo kakšno drevo prek ceste ali kaj in sva skoraj Lenko in prijateljico spregledala, ki sta se mirno sprehajale po gozdni cesti. Sem malo posumil, da sta onidve zaprli cesto, da bosta imeli mir, pa sta obe dokaj iskreno to zanikali.

Do Konfina, kjer se cesta odcepi proti Čaganki in ni več splužena, sva se začuda lahko prebila, potem sva pa kar pot pod krplje vzela in bila dokaj hitro v našem jamarskem bivaku. Malce lažje nama je šlo, ker je vsaj deloma že bila uhojena gaz od naju s sestro, a čisto navaden sprehod v parku pa to vseeno ni bil.

Predvsem je bilo mrzlo, krepko čez -13 stopinj je kazal termometer, čaj v loncu, ki sva ga v bivaku zadnjič z Jasno pustila za naslednje obiskovalce, pa tako debelo zmrznjen, da je potreboval več ko pol ure na peči, da se je stopil. A sva bila itak bolj osredotočena na kavo, pa fino sva še zakurila in peč naložila, potem se pa kar na lov za dihalniki odpravila.

Čez drn in strn po zasneženem gozdu ni najbolj enostavno, a naju je cviljenje in smiljenje samemu sebi minilo v hipu, ko sva prvo prepihano luknjo v snegu odkrila. In sva potem ko dva bumbarja brez glave skakala po snegu levo in desno in gor in dol in vsako prepihano luknjico zabeležila v GPS in jo za vsak slučaj še fotografirala. Da jo potem, ko ne bo več snega, lažje najdeva …

Po slabih treh urah sem imel traplanja po gozdu že kar dovolj in sem začel navijati, da se v bivak vrneva, a Grdin je tako milo zastokal, da si že tri leta želi preveriti tri ali štiri pikice tam nekam proti gozdni vlaki, le kakšnih 300 m od tam, kjer sva bila, da sem popustil. In sva krenila. Po njegovi navigaciji. Malo levo pa potem malo desno pa potem malo v vrtačo in nato iz vrtače nazaj, od koder sva se odpravila, pa malo cik cak … Vmes je enkrat še v jamo padel, ki ni bila dihalnik, torej jo je našel le s svojo težo, potem je pa spet na telefon gledal in se obračal in sever iskal …

Meni ni to s severom popolnoma nič jasno. Mi je bilo pa jasno, da tudi njemu ne povsem. Ko se nam je enkrat pred leti v debeli hosti sredi noči pokvarila lada niva in smo capljali po gozdu gor in dol in sploh nismo vedeli, ne kod ne kam in smo končno do železniške proge prišli, sem jaz krenil po progi na desno, on pa na levo. Oba sva hotela pa v mesto priti. Sem predlagal, da gre tudi on z mano na desno, ker sem bil dokaj prepričan, da mesto je v tisto smer, a ni hotel, je zatrmulil, da Veliki voz in Severnica kažeta, da moramo na levo, malo proti severu. Ma, priznam, me je takrat s tistimi zvezdami in severom zmedel in sem mu kakšnih deset minut sledil, ko sem se enkrat vmes obrnil, sem pa opazil, da je bilo nebo v smeri, v katero sem želel jaz, mnogo bolj svetlo. Od mesta, kakopak. Je popustil in sva krenila na desno po progi in kmalu prišla do prve vasi, ki je povedala, da smo na dobri poti, mimogrede bi naju pa kmalu še dvakrat vlak povozil. Dvakrat! Čeprav je Grdin na sveto zatrjeval, da je zadnji vlak tistega dne že zdavnaj odpeljal …

Ampak, zašel sem. Ker sva dodatno še eno uro traplala in gor in dol in levo in desno, da bo prijatelj končno do tistih pikic na telefonu  označenih prišel, sem končno vprašal, da kaj za vraga ves čas ta neumni sever išče. In je strokovno pojasnil, da zato, da karto na telefonu pravilno orientira in tako vidi, v katero smer morava iti. Mi je bilo to malo sumljivo, to njegovo iskanje severa in orientiranja karte, ker sva cikcakala po globokem snegu, ko da indijanci streljajo na naju in se puščicam izogibava, sever naj bi pa načeloma vedno bil v isto smer. In sem ga zato pri naslednjem orientiranju malce bolj pozorno opazoval. Je iz žepa povlekel telefon, z roko pokazal, kje je sever, telefon obrnil v pravo smer, malo pogledal, razmislil, potem pa z roko pokazal, kam morava iti. In sem se zbunil. Da tam ni sever. Evo, spet priznam, da o severu in jugu in zvezdah nimam blage veze, a še preden je lahko prijatelj protestiral, da naj bom tiho, ker nič ne vem, sem mu pokazal zahajajoče sonce. In kjer sonce zahaja, tam je zahod, to vem celo jaz brez Googla! In nasproti zahodu ni sever, to tudi vem brez Googla. Tam je jug. Nasproti zahoda je vzhod. Brez Googla, zlahka!

Dobro, jebiga, moram pa priznati, da ne vem, kje je vzhod in kje zahod, če gledam proti severu. A tega mu pa nisem povedal, ker za najin kreg ni bilo relevantno. Grdin je očitno vedel, ker se je malo po glavi popraskal, še enkrat mapo na telefonu usmeril proti severu, z roko odločno pokazal v neko smer, dodal, da le tristo metrov in zakoračil. Jaz pa za njim, kakopak. Ko sva se za hip ločila, je spet padel v jamo do vratu v sneg in ga verjetno zato nisem slišal, ko je vpil na pomoč. In ko se je sam rešil in sva se spet našla, je ves užaljen pripomnil, da je bil prepričan, da sem ga kar zapustil …

Okej, gor in dol sva trapljala, do riti v snegu, našla tiste pikice, ki si jih je želel že tri leta ogledati, a vsaj mene kaj dosti niso impresionirale, zato sem kar po občutku proti bivaku krenil. On pa za mano, tokrat je zaupal mojemu občutku. In nama je šlo, kar se smeri tiče, a sva kar hodila in hodila, sva bila kar daleč stran.

A na srečo je bil bivak topel, žerjavica pa še v peči in je bila ajncvajdraj in kavica in čaj in večerja, do avta sva pa še po hujšem mrazu ter po polni luni hodila, a nama je šla pot kar dobro spod krpelj.

Potem pa še švoh špricar v najboljši bristriški gostilni in domov. Dihalniki za pomlad torej so, dela ne bo zmanjkalo …

 

 

Gaženje

Prav razmišljal sem, koga bi še poklical za malo matra na snegu, ko je poklicala sestra. Da kaj počnem. Sem ji kar po pravici povedal, da žrtev za matr iščem in ni kaj dosti razmišljala, se je kar prijavila. Je sicer postokala, da nima krpelj, a sem ji, da še zadnje žrtve ne izgubim, kar svoje ponudil. Da jaz bom pa za njo gazil, ko bo ona malo utrdila. In je priskakljala, kaj je pa hotela, a kavica gor in kavica dol in sva hoditi začela šele okoli sedmih zvečer.

Saj nama je na začetku kar šlo. No, ko rečem na začetku, mislim prvih deset metrov! Jasna je gazila s krpljami, a sneg je bil tako puhek in suh, da se ji je udiralo prek kolen, ko sem jaz v njeno gaz zagazil, je šlo pa do riti! A prve pol ure je še šlo, čeprav bolj počasi. Me je tisto najino umiranje tam v temi in mrazu spomnilo na slovenski film – začne se počasi, potem se pa čisto ustavi!

Nekje na sredini poti, ko sva crkovala že dobro uro, mi je zadeva že vso voljo pobrala. Se mi je korak udrl krepko čez meter v globino, tako prhek je bil sneg, tam v globini je pa zadeva kakopak zagrabila, da sem komaj nogo ven potegnil. Je sestra poskusila pomagati, tako da je pri vsakem koraku malo poskočila, da bi sneg bolj utrdila, a se razlike ni občutilo. Sem po kakšnih dveh urah, ko sem bil že povsem moker in crknjen, poskusil z novo takstiko in je bilo malo bolje. Sem z nogo pritisnil, kolikor se je dalo (ne stopil s težo) v globino, potem sem jo pa izvlekel in v luknjo nabrcal sneg in šele potem na polno stopil. Je bilo boljše, le bolj zamudno. Sneg pa tako suh, da je iz luknje, ko sem zagazil, kar prhnilo, kot bi stopil v moko …

Do bivaka sva prišla krepko po deseti ponoči in preden sva se slekla in sezula, sva še drva noter nanosila, kar je bilo kar naporno, saj je snega tam okoli še krepko več! Potem sva se sezula in slekla in zakurila, a ker je termometer zunaj kazal več ko 15 stopinj pod lediščem, v konzervi je bilo verjetno pa še hladneje, je kar trajalo, preden se je vsaj okoli peči toliko segrelo, da sva nehala z zobmi šklepetati. Sva si spekla klobaso z jajci, spila čaj in kofe, medtem je pa tudi ivje z notranje strani oken izginilo.  Sva nabuhala peč, kolikor se je dalo in se okoli pol dveh zjutraj spravila v kar hladne spalke, ob treh zjutraj sem se pa že zbudil in si potno čelo brisal!

Sem odprl vrata in enega ali dva prižgal, da se je malo shladilo v bivaku in se je vsaj dihati dalo, potem pa v peč zabrisal še dva debela polena in se spet spravil v posteljo. Je hlad držal vsaj toliko, da sem zaspal, ko sva okoli pol osmih vstala, je bilo pa še nekaj žerjavice, da je ogenj hitro zagrabil in sva kofetek spila v toploti. Zunaj je bilo še vedno mrzlo k svina, čeprav se je celo sonce prikazalo, po kakšnih desetih minutah hoje je pa košuta še za dodatno kardio akcijo poskrbela. Sem namreč med drevesi le nekaj velikega in rjavega opazil premikati se in nič ne tajim, da mi je že tako ropotajoče srce v prsih mimogrede prestavilo še v višjo prestavo!

Do avta sva potrebovala le dobro uro in pol, je šlo lažje in hitreje, ker je bilo pač že gor grede uhojeno, a kave v najboljši bistriški gostilni le nisva tako hitro spila, nama je to namero preprečilo drevo, ki se je pod težo snega prevrnilo prek ceste. So ga cestarji že žagali in umikali in sem najprej iz avta stopil le fotko ali dve narediti, šele čez kakšne pol ure sem se spomnil, da če jima pomagam, bom šel lahko prej domov …

Kavico pri Lenki sva spila, sem si jo odslužil z delom, sem z burklami par ledenih sveč, ki so nevarno čez streho visele sklatil, a bom moral verjetno spomladi par ploščic na novo zalepiti, so bile sveče velike in debele …

Ko sem domov prišel, sem se pa na tisti vic o ginekologu spomnil. Ko je bošček cel dan piške gledal, domov prišedšega ga je pa napaljena soproga v erotičnem perilu pričakala … Ne, mene žena ni pričakala v erotičnem perilo, je s prijateljico v toplicah cel teden, a ko sem ves zmatran in zlomljen in brez energije čez prag stopil, se je kuzlici od veselja zmešalo. Da bo šla na sprehod.

In sva šla, kaj sem pa hotel, le kako naj kosmatemu bitju razložim, da se mi ne ljubi?!

Zimsko usposabljanje

Ker sem le slabi dve urici spal, ko sem ob pol petih zjutraj spet vstal, sem volan JRS kombija z veseljem prepustil Tanji, sam pa poskusil ujeti še kakšno urico spanja. Kajti vožnja v Bovec in potem na Kanin, kjer smo imeli zimsko usposabljanje, saj je veliko jam tudi v visokogorju in moramo obvladati vsaj osnove varnega gibanja po zasneženih brezpotjih, se vleče kot kurja čreva. In bi v teoriji vsaj tri dodatne urice lahko naštepal, a takšna je le teorija. Tanja, vajena zgodnjega vstajanja, je vozila ko sneta skira, pa reševalce smo spotoma ko splašene kure po vsej poti pobirali. In vsakdo, ki je na novo prisedel, je bil vesel ko televizor, da se spet vidimo in je bilo govorjenja in hehetanja toliko, da sem spanec z žalostjo odmislil.

Najjači je bil pa seveda spet naš zlati Bor, ki živi menda v centru Ljubljane in nas je, otovorjen ko bosansko kljuse z vso opremo, čakal kar na križišču. Ves vesel je stal na robu pločnika in mahal in se mi je kar zasmilil, ko je Tanja mirno zapeljala mimo njega, ne da bi ustavila. Če bi preklinjala, bi verjetno zaklela, da na takšnem mestu, sredi križišča ne bo nobenega pobirala, ker pa ne preklinja, se je le strmulila in ni ustavila. In ko smo počasi drseli mimo našega Borčka, ki je ša kar visoko dvigal ročico, s katero je mahal v pozdrav in ki se je sredi kretnje ustavila, ko je spoznal, da mi se pa ne bomo, sem mu sočustvujoče pomahal nazaj. Kombi, poln jamarskih reševalcev je počasi vozil po ulici, ko je Tanja iskala primerno mesto za ustaviti se, jamarski reševalec Bor pa je, otovorjen ko bosansko kljuse, nerodno tekel za nami. Po pločniku. Ročico je že spustil, jaz pa tudi, ker se mi je, kakor že rečeno, kar malo zasmilil. Me je spomnil na Cankarjevo Francko, ki je v nekem drugem času tako tekala za vozom, polnem smejočih se sovaščanov in se trudila ujeti vprego na vso moč, kar bi ji skorajda uspelo, preden je pritisnila direktnega na gobec! Prav pesti sem za našega Bora držal, da ne bi tudi on na kljun padel, saj veste, je super jamar in super jamarski reševalec in super mladenič na sploh, a, kako bi rekel, nekako ga bolj med tiste nerodne prištevam. Pa nimam blage, zakaj, a sem vseeno kar pesti držal. Da le ne bi na nos pritisnil ko Francka, ki se ji je potem ruta, na katero je bila tako ponosna, odvezala, našemu Boru bi pa zagotovo vsaj reševalsko čepico odbilo, če bi omahnil.

Pa ni, je kar tekel za nami in ni odnehal, vse bolj me je na Francko spominjal, dokler Tico ni pripomnil, da to je pa tako ko v tisti srbski komediji Kdo neki tam poje, ko je nekdo kar sredi kolovoza ustavljal avtobus, pa se šofer ni dal, da on ustavi le na avtobusni postaji, ker drugače mu inšpektor lahko kazen pritisne. In smo potem seveda začeli vsi Tanjo opozarjati, ko je počasi popuščala plin, da bo zaustavila kar na cesti, da tako kar na cesti pa ne sme ustaviti, da kaj če kakšen inšpektor pride in se je zmedla bogica in je res ustavila šele pred rdečim semaforjem. Zlati Bor je skorajda kljuko vrat že zagrabil, ko se je barva na semaforju spremenila iz rdeče v zeleno in čeprav mu je manjkalo le še nekaj centimetrov, je Tanja potegnila v vzopredno ulico in ustavila šele na nekem paririšču. Da nas je zadihani zlati Bor končno ujel in se vkrcal v reševalsko vozilo. Je bil zadihan, jezen pa začuda ne. No, ne začuda, on je pač takšen, brez veze se ne jezi, za razliko od mene, ki bi v kombi že 200 m prej kamen zabrisal, če bi jaz tako šibal za njim …

Na Kaninu sta nas prevzela dva gorska reševalca, ki sta nas naučila zaustavljati se s cepinom, pa s prerezom snežne gmote ugotoviti, kdaj je nevarnost plazov, pa s sondo in žolno poiskati zasutega pod plazom … Kar veliko dela smo imeli in ko smo končali, je že zdavnaj poldne odzvonilo in da bi z Reharjem in še nekaterimo do Skalarjevega brezna, kjer bomo imeli jeseni mednarodno reševalno vajo skoraj iz 1000 m globine, skočil preverit, kakšen je vhod, ni bilo več šans. Ker oni so bili s smučami, jaz pa s krpljami. Pa itak sem vedel, da je vhod pod 10 metri snega in da nima smisla, samo nekateri so se morali prepričai na lastne oči, leni smo pa občutku zaupali!

Sem se držal bolj Marka Z., ki je podoben meni, pejmo po lažji in komfortnejši liniji in res jo je mahnil v dolino. Saj sliše se enostavno, ampak tudi samo v dolino iti s Kanina peš pri tolikšni količini snega ni ravno mačji kašelj. Ker s krpljami se v dolino pač ne da, brez krpelj se pa do riti udiraš …

Tam nekje do C postaje sem crknil in ko sem si prvo čik pavzo privoščil, me je presenetil Erki, ki je prijavil, da on gre od tam dol kar z jajčki. In kakor se rado zgodi, ko človek išče še bolj krepke bližnjice, je še mene poskusil v greh zvabiti. Mu je skoraj uspelo. Da naprej je še trikrat hujša jeba in še še vsaj štirikrat daljša in sem že skoraj popustil, potem sem se pa spomnil, da samo za računalnikom sedim in da me že vse boli od nedela in sem se kar odločil, da grem peš dol. Da sem dan prej pa okoli Čaganke krpljaril po več ko metru snega, ko sem malo za dihalniki oprezal, sem pa kakopak pozabil …

Je krepka četica torej krenila v dolino in je bila s krpljami čista jeba, ko smo pa končno prišli do dela, kjer se je vijugava pot pod kupom snega zaslutila in je bilo malo bolj ravno in bi krplje končno do izraza prišle, se mi je pa Luiggy zasmilil, ki si je ob vsakem koraku malince pohladil in sem jih dal njemu. Ker še nikoli ni krpljal, pa da vidi, kako to sploh gre. Njemu je šlo super, jaz sem pa potem z Danielo in Anžetom udirajoč se do pasu v sneg crkoval skoraj dve uri, dokler se nisem odločil, da je bilo dobrote dovolj in sem krplje zahteval nazaj. Sem jih dobil in je bilo potem tistih par sto metrov do B postaje malo lažjih, tam smo se pa vsi v jajčke usedli in se odpeljali v dolino.

Okoli šestih popoldne smo končno v oštarijo k hrani sedli in ko smo potem polnih želodcev še kofetkali, je pa komandant, prefrigan kot je, povedal, da zdaj imamo pa lahko analizo, če hočemo. Pred hrano bi kakopak še kaj postokali, ker takšni jamarski reševalci pač smo, ko branjevke, dejmo kritizirat, s polnimi želodci se nam pa ni ljubilo in smo si bili vsi enotni, da zimsko usposabljanje je bilo pa res super tokrat in da nima smisla dlake v jajcih iskati.

Ko smo Dolenjci že v kombi sedli, je pa informacija do nas prišla, da sedem naših kolegov pa še vedno v dolino trpeče rine, ker so se predolgo obirali na gori in so sedežnico zamudili. Smo malce razmišljali, če naj ostanemo, če bo potrebno kaj pomagati, potem smo se pa spomnili, da mi smo jamarski reševalci, da za reševanje zunaj jam so pa gorci, in smo se kar brez slabe vesti proti domu odpeljali. In nama je s Tanjo parkirati kombi v RC Novo mesto uspelo, še preden je dan postal naslednji dan …

Srnice

Ko me je v petek malo pred pol deveto zjutraj budilka vrgla iz postelje, kuzlica tudi z repom ni pomigala. Je spala ko top. Sem si skuhal kavo in na hitro uspel še malo časopis prelistati, preden je Klemi prišel pome, vrata sem pa zanalašč malo bolj na trdo zaprl pri izhodu, da bo videla, da mi ni prav. Da spi, ko jaz takorekoč sredi noči odhajam na tlako …

Sva vrgla še mojo opremo v njegovo jamarsko vozilce in se zapodila proti Poljanski gori. Tokrat enkrat za spremembo ne v Čaganko. Si je Klemi dopust vzel in potem si ga moram posledično tudi jaz. Mislim, ne dopusta vzeti, si ga ne morem, ker sem itak ves čas na dopustu. Ko ima moj prijatelj dopust, si jaz pač delovnik pišem! Sva se napotila v Srnice, še ne povsem odprto jamo malce pod Čaganko. Ime je dobila po sedmih srnah, ki so se kakšna tri leta nazaj ob hudem mrazu grele pri toplem izpuhu iz zemeljskih nedr. Tako jo je Srečko tudi našel, a ker ni nikoli našel časa odpreti je, jo je prepustil Grdinu, ki je pa sicer nekaj kopal, a v pomanjkanju časa tudi ni prikopal kaj dosti v globino ali dolžino, dokler Klemi ni pljunil v roke. Šele ko sva prišla do odcepa ceste v gozd, ki pelje proti Srnicam in za katero sem vedel, da ni splužena, sem pomislil, da morda pa ni bilo najbolj pametno, da sem ubogal Klemijev nasvet in nisem vzel gamaš. Ker sva se itak pri avtu že preoblekla v jamarsko opremo in v gumijaste škornje in jih kakor nisva potrebovala. Pa itak se nama je do riti udiralo in itak je sneg tudi v škornje zašel, a kaj dosti bentil nisem. Ker ni bil prijatelj kriv, to mi je bilo povsem jasno, kriv sem bil sam, ker sem ga poslušal …

Klemi se je zapodil v jamo, ker je bilo notri topleje in se dela lotil, jaz sem pa kamenje in blato ven vlačil. Pozicij kaj dosti nisva menjala, oziroma jih sploh nisva, kajti prijatelj je bil v nekaj minutah moker do kože in vsakič, ko je ven prišel, da je na zunanji temperaturi, ki je bila pod lediščem, krepko zeblo. Mene pač malo manj, ker vsaj moker nisem bil, pa še kar krepko sem moral garati, ker je lomil skalo, ko da je plačan in sem zadeve komaj sproti ven vlekel … V jami, ko smo vsi v enakih pogojih, torej enako mokri ali blatni, se pri delu menjavamo, ker se edino z delom lahko ogreješ …

Pozno popoldne, ko je energije v vrtalnikovih baterijah že zmanjkovalo in je oba že res krepko zeblo, plus želodca sta se oglašala, je pa odlomljeno kamenje prvič malce v globino padlo in ga ni bilo več ven potrebno transportirati na površje. Je še malo brazdal, potem sva pa kar zaključila, saj jama nikamor ne bo ušla, plus pravijo, da tudi bog ni v enem dnevu sveta ustvaril.

Nazaj grede sva, usrana, kot sva bila, sneg vse do avta zapacala z blatom, v Črnomlju sva si pa pico privoščila. Domov prišedšega me je pa kuzlica oblajala vsa vesela, je mislila, da bova šla še na sprehod. Pa nisva šla. Saj ji nisem zameril, da je zjutraj še spala, ko sem moral sam na tlako, le energije nobene za dodaten napor nisem imel niti trohice več …

Pokrito s snegom

Klemi in Yuri sta se v soboto odpravila v Čaganko. Bi se jima pridružil, pa sem imel obveznosti z jamarsko reševalno, sem pa Klemiju obljubil, da pridem k bivaku v nedeljo (sta namreč prespala v jami) in zakurim v bivaku, da bosta prišla na toplo, pa še kaj skuham, kakopak.

Sem začuda vstal že pred deveto in še pred deseto dopoldne že zaoral po snegu, kajti naprej od Bistrice cesta ni bila sveže splužena. Je kar šlo, sem jamarskega Fiatka tiščal ko bika, da se ne bi kje ustavil, a ko je nasproti pripeljal ogromen plug in sem se mu hotel umakniti, sem kakopak zletel s ceste. Debelo, prvo kolo je zdrsnilo prek oporne kamnite škarpe, sam zadevo zagotovo ne bi uspel ven izvleči. Na srečo sem se človeku s plugom zasmilil in mi je ponudil pomoč. Sem predlagal, da bi vrv kar za Fiatovo kljuko zavezala in bi me človek enostavno ven potegnil, pa se ni strinjal z mano. Da če tako napraviva, da bova zagotovo kolo na Fiatku odtrgala. Se nisem strinjal z njim in sem predlagal, da kar po moje narediva, a človek ni popustil in potem nisem več vztrajal. Ker če bi najedal, bi se pač lahko človek enostavno naprej odpeljal, ne?! Sva morala zadevo najprej odkopati iz snega, potem sem pa začuda spodaj nekje neko ročico opazil, za katero sem zadevo privezal in čeprav sem bil prepričan, da bova nekaj zagotovo odtrgala, se je vse skupaj srečno končalo.

Preden sva se poslovila, me je še vprašal, kam grem in sem mu povedal, da v jamo. Se mu sanjalo ni, da tam gor jame sploh so in da bi mu bolje objasnil, sem rekel, da je to tam, kjer je en avto pod snegom zakopan. Ker sem vedel, da je Klemi, ki je šel na pot že v sneženju, pač parkiral ob cesti. In mu je bilo takoj jasno, kje to je, ker da je že policijo poklical, da je tam nek zapuščen in zasnežen avto, lastnik pa verjetno s kakšnega drevesa za vrat obešen visi. Kaj pa ljudje vedo, da jamarji tudi po snegu po hostal trapljamo …

Se je tudi meni že to zgodilo, da je policija potem mojo predrago, na katero je avto napisan, navsezgodaj zjutraj klicala in ker tega Klemijevi Jeri nisem privoščil, sem poklical še sam na policijo in zadevo pojasnil. So bili sumničavi, kakopak, a na koncu so mi verjeli. In si pri mojem imenu (pa pri Klemijevem verjetno tudi) zapisali opombo, da povsem diht pa verjetno nisva!

Sem pripeljal do odcepa, kjer se loči cesta proti bivaku, ki je ne plužijo in parkiral, malce me je pa skrbelo, ker Klemijevega avta nikjer nisem videl. A sem ga potem zagledal, popolnoma zametanega pod snegom, kot nekoč moja jamarska petica! Pa ni bil Klemijev bolidek, temveč Jerin Golf. Sem ji že hotel fotko poslati, da si bo lahko dovolj zgodaj mesečno karto za vlak kupila, s katerim se bo potem v službo vozila, pa tega potem nisem storil, sem si rekel, da naj se kar Klemi sam matra s pojasnjevanjem.

Sem kar zakoračil v cel sneg, še kar optimističen in dobre volje, saj je bilo še kar zgodaj plus sonček je sijal, a me je dobra volja zelo kmalu minila. Sneg se mi je vdiral do malinic! Pa pri meni niso najbolj nizko nameščene! Saj bi lahko vzel krplje, a sem jih posodil Klemiju, pa lahko bi vzel vsaj gamaše, ki jih nisem posodil nikomur, sem jih pa doma pozabil. In sem imel poslabi uri matranja sneg že do sredine beder pod hlačami! Do bivaka sem potreboval skoraj dve uri, zadnjih 100 metrov sem dobesedno umiral in le še s težavo dvigoval noge!

Ko sem vstopšil v bivak, ki je bil prazen in hladen, kar je pomenilo, da sta prijatelja še pol kilometra pod zemljo, sem najprej sezul gojzarje in slekel hlače ter potem pometel sneg ven, nato sem pa še popolnoma mokre nogavice sezul in zakuril v peči. Pa flis sem tudi slekel, ker je bil povsem premočen. Ne od snega, kakopak, od silnega matra!

Sem se potem v gatah in majici tresel tih ob peči, ki je začela dajati toploto in pristavil še za kofe. A voda ni hotela zavreti in ko sem hotel v peč zabrisati še kakšno poleno, ni bilo nobenega več. Mi je bilo takojci jasno, da bo potrebno skočiti do drvarnice. Saj to ni noben problem, drvarnica je morda 10 m od bivaka, a bil sem bos in v gatah. Sem razmišljal, ali se naj oblečem in obujem, a se mi mokrih in hladnih zadev ni ljubilo nase vleči, zato sem dobil briljantno zamisel. Kakršno ne dobim zelo pogosto. Kaj pa, če bi kar bos in v gatah po drva skočil?

Sem skočil, kaj sem pa hotel, saj par kilometrov daleč naokoli ni bilo nikogar, ki bi mi lahko rektalno izmeril temperaturo, če bi me opazil skoraj golega po snegu skakati, a ko sem skoraj do riti zakopan v sneg iz drvarnice bezal drva, me je mraz ugriznil. Sem nabuhal peč na polno, da je kmalu zažarela in so me nehali podplati boleti, plus kofe sem si scmaril in je bilo takojci boljše.

Potem sem se spravil h kuhanju pasulja in šele ko je že debelo vrel, sem šele opazil, da od mojih nogavic, ki so se na vrvici nad pečjo sušile, kaplja v pisker. Sem jih umaknil, pogledal naokoli, če je kdo videl in ker ni, sem kar nadaljeval s kuhanjem. Saj vročina itak vse pobije, mar ne?!

Okoli treh popoldan, ko je bil pasulj skuhan in moja oblačila dokaj dobro posušena, sta pa prijatelja prišla iz jame. V topel bivak na topel obrok in hladno pivo. Sta bila hvaležna, ju nisem nič z detajli in recepti kuharskimi obremenjeval!

Sta povedala, kaj sta dol počela (kopala v Kalahariju, ker da bi šla povsem na dno je bilo premokro), potem me je pa Yuri pohvalil, da sem dobro vodovod zrihtal. Da iz cevi na polno teče! Da sta se lahko in umila in posodo oprala. Fopgrafirala oz posnela pa nista. Bom moral očitno jaz dol, da bo dokaz …

Smo vse pospravili in še malce sončka na poti domov ujeli, da smo lažje crkovali po snegu, za finiš pa še fitnes z odkopavanjem Klemijevega bolida. Je Klemi odkopaval s svojo lopato, Yuri pa z rokami in šele čez čas sem mu povedal, da imam v avtu tudi jaz lopato, a do jo prinesem le pod pogojem, da jo bo on uporabljal. Se je strinjal in s skupnimi močmi (jaz sem dokumentiral!) nam je po dolgem času zadevo le uspelo spraviti na cesto.

Še pivo in kava v najboljši bistriški gostilni pa je bila že debela noč, ko se ponavadi takšne zgodbe končajo …

Strečing

Jap, kriza je minila, vsi so v službah, pa je težko za v jamo kompanjona najti. Sedim torej večinoma za računalnikom in klofam ali pa rafalno serijke gledam in potem enkrat začutim, da sem ves gnil in zategnjen. In naredim nekaj, kar mislim da še nikoli nisem – strečing!

Se spomnim, da smo se pred leti pozimi enkrat odpravili nekam v gore, Klemi, Švent in jaz, in ko smo se proti večeru pripeljali pod goro, ki so jo obsijavali zadnji sončni žarki, sva se s Klemijem na sneg počila in vsak enega prižgala, da bi uživala v čudovitem razgledu, Šventi je začel pa nekakšen ritual izvajati, da sva se ga najprej malo ustrašila, potem pa crkovala od smeha. Se je raztegoval, je pojasnil in kar malo surlo stegnil, ker sva se midva kmeta iz tega norčevala in je potem v dokaz, kako okej je, če se prej raztegneš, potegnil, kot da je plačan in ni malo manjkalo in bi vsi trije tam v tistem mrazu skoraj crknili od napora. Pa strečing gor ali dol. Itak smo se zaplezali, niti sanjalo se nam ni, kje naj bi bil bivak, v katerem bi malo odpočili, zato sem tam okoli dveh zjutraj plinski gorilnik zakurblal in smo si kuhane kranjske privoščili (po kofetih, kakopak), celo zenf v tubi sem imel poleg, enkrat že po sončnem vzhodu smo se pa končno do avta nazaj prebili. Crknjeni do amena, se spomnim, da Šventi ob zaključku akcije ni nič strečinga delal …

Ampak, kakor koli, sem vstal zadnjič enkrat izza računalnika in malce roke in hrbet premigal, ker sem bil res ves zategnjen, naslednji dan pa rok nisem mogel dvigniti. Sem kar nekaj časa potreboval, da sem povezal telovadbo in muskelfiber!

Sva se zato z Jasno v Čaganko zapodila, da se malo raztegneva in v podzemlju kofe privoščiva, pa sem že dol crkoval, kot že dolgo ne. Za nikamor, vam povem!

Danes sva šla pa z Grdinom opremo oprat, ker bomo šli menda enkrat kmalu spet v jamo. Mojo sem z lahkoto opral, je bilo gor en dan staro blato, Grdin je imel pa težji posel, je pral še lansko svinjarijo!

Ampak bo letos boljše, je obljubil …

Mlačen kofe

Malo pred novim letom se spodobi še enkrat v Čaganko skočit. Še posebej, če Grdin najde prost večer za fotoskeniranje Akustične dvorane. Če ne veste, kaj je fotoskeniranje, težko razložim, bo pa itak kmalu v njegovem videu vse jasno. Ampak najprej mora on narediti kakšnih 1600 fotografskih posnetkov, potem bo pa še njegov računalnik malo švical. Par dni na polno!

Torej, načrt je bil v jamo se spustiti z vso prijateljevo fotografsko opremo najmanj do 15. ure, da bi ven prišli še vsaj približno tako zgodaj, da bi Grdin ujel vsaj par uric spanja pred naslednjim projektom. Pa se seveda nikoli ne izide, kot načrtujemo. Ko smo se še po načrtu iz mesta odpravili, je začelo snežiti ko za stavo in sem bil prepričan, da sploh ne bomo mogli do bivaka, kaj šele v jamo, saj ceste tam gor ne plužijo, vse opreme par kilometrov peš pa definitivno ne bi mogli znositi! A ko smo se prek povsem zasneženih Gorjancev v Belo krajino spustili, je sneg ponehal. Z Jasno sva skočila v trgovino po hrano in kofete in sladkarije za v jamo, Grdin je pa do Črnomlja po 3 pice skočil, da si privoščimo kosilo pred akcijo.

Pa še nismo dobro niti v gozd zavili, ko nas je snežna ujma, ki smo jo prej očitno samo prehiteli, spet ujela in cesta je bila kmalu povsem bela. A smo kar peljali, ker, kakor sem rekel, še zadnjič v Čaganko skočiti v starem letu se enostavno spodobi. Tistih par sto metrov smo opremo peš znosili, ko smo pojedli pice, spili par kofetov  in se pripravili za v jamo, je bila ura pa že skoraj šest popoldne. Klemi nas je telefonsko pohvalil, da tajming imamo kot ponavadi dober, ko smo proti jami gazili po svežem snegu krepko prek gležnjev, smo pa najprej občudovali prelepo naravo, šele pred jamo nas je malce vprašanje ugriznilo, kako bomo z avtomobili domov prišli. Pa čisto zares nas ni skrbelo, ker je Grdin zatrdil, da po napovedi bo prenehalo snežiti in smo se olimpijski kar v jamo spustili. Ni šlo najhitreje, ker opreme je bilo kar nekaj, kar pomeni težke transportke, pa malce smo bili vsi skupaj tudi zakrneli. Jasna je odšla samo do 100 m globine, ker je Sedemdesetmetrca krepko zalivala in se je obrnila, da ima dovolj, midva sva pa nadaljevala.

Na koncu meandra pred stropno rinko sem se vpel v vrv in na robu 40 metrskega brezna mirno čakal, da se prijatelj prepne in osvobodi naslednjo vrv, ko je nekaj zacingljalo. Sem pogledal gor in takoj opazil, da je eno od dve zank pritrdišča popustilo in je zacingljala ploščica, ko je udarila ob skalo. Mi je kar malo vroče postalo, priznam in še enkrat več se je pokazalo, da je dvojno pritrdišče pred vsako veliko spremembo smeri več kot nujno! Sem se previdno potegnil gor in ploščico privijačil v sidro, očitno se je ob frekventnem obisku matica vsakič malo razrahljala, dokler ni povsem popustila. Bo potrebno bolj pozorno preverjati zadeve, sem se opozoril …

Ko sva končno prisvinjala na vrh Akustične dvorane, je Grdin sestavil tisto svoje čudo s fotoaparatom in štirimi bliskavicami, da se dela loti, jaz sem se pa z vso preostalo opremo na dno dvorane spustil, da ga ne motim med delom. No, saj ga ne bi motil, le v kader mu ne bi smel skakati, kar bi bilo težko, če bi stal ob njemu, saj je moral pofotkati kompletno dvorano v vse smeri.

Ko sem se spuščal na zadnji vrvi, sem na skali, na katero ponavadi stopimo, ko se odpnemo z vrvi, opazil mrtvega netopirja. In sem se zagugal malce v desno, da se spustim mimo skale, da ne bi stopil nanj, a ko sem se spustil še pol metra nižje, me je tista skala direktno v trtico pritisnila. Na vso moč! Sem skoraj eno minuto potreboval, da sem toliko do sape prišel, da sem lahko zarulil, potem sem si pa bolečino blažil s kavico in čikom in šele ko sem drug čik pokadil, sem se spomnil, da sem Grdinu obljubil, da ne bom kadil. Da mu ne bom zakadil dvorane, ki jo je vneto fotografiral kakšnih 40 metrov višje!

Ko je bolečina toliko ponehala, da sem lahko nehal vsaj preklinjati, je pa prijatelj zatulil. Se ni udaril, le eno od bliskavic je spet odbil, a jo je uspel ujeti. In sem moral splezati do njega, da sem mu prinesel vrvico in nož, da je nekako zadevo popravil in nadaljeval z delom.

Kakšnih 1000 fotografij in urico in pol kasneje je končno prišel do mene, pofotkal še dno, potem se je lotil pa še Severnega rova. Pa seveda bivak v Severnem rovu, kjer sem ravno za kofe pristavil in enega prižgal, čeprav sem mu obljubil, da ne bom kadil. Pa ko je fotografiral, se mi zaradi boleče riti ni ljubilo premakniti in bom v videu, ki ga bo kompjuter enkrat zmlel, v 3D tehniki posledično tudi jaz namalan.

Sva pojedla vsak svoj sendvič, kavo sva pa mlačno spila, ker je zmanjkalo plina, preden je voda zavrela. Malo je škrtala med zobmi, a je vseeno prijala. Vsaj meni.

Ko sva se okoli 11h zvečer končno odločila proti površju odpraviti, sem pa v vrečko pobral še vse smeti, ki se vedno znova naberejo v bivaku, plus tisto prazno plinsko bombico sem vzel. A sem imel premajhno transportko, da bi šla zadeva noter. Sem pokukal h Grdinu, ki je imel malo večjo transportko in je imel še malo prostora, čeprav je bila zagotovo težja od moje. A kako prepričati prijatelja, da mu boš v že tako težko transportno vrečo vrgel še par kilogramov, ki jih bo moral odnesti kakšnih 250 metrov više na površje?

Nič lažjega, sem že nekaj star in imam izkušnje. Sem mu mirno povedal, da imam premajhno transportko in da bom smeti njemu zatlačil, potem bova pa transportke zamenjala. Da bom jaz nesel njegovo, ki bo posledično težja. In je šlo, kot sem si zamislil. Takoj je kljubovalno stisnil zobe, da ga nimam kaj podcenjevat, da on lahko nese in svojo transportko in smeti in mojo transportko ter po potrebi še mene in da naj kar namečem not, kar imam za nametati, da naj celo še malo po bivaku pobrskam, če je še kaj kje za ven odnest …

Saj gor nama je kar šlo, zaradi dodatne teže pa ni nič stokal, saj ve, da bi o tem takojci na blogu prebral. Enkrat vmes sem še vox priklopil in Jasno poklical, da se pozanimam glede snega. Me je potolažila, da je snežiti nehalo, ko ga nasulo kakšnih 10 cm in da v bivaku veselo kuri, da naj kar prideva.

Okoli enih zjutraj sva ven pokukala, v peklensko vročem bivaku nekaj pojedla in nekaj spila, potem se je Grdin pa kar domov odpravil. Z Jasno pa vsak k svoji knjigi in sva brala do štirih zjutraj, ko me je rit od tistega kamna že tako bolela, da niti sedeti več nisem mogel in sem se v posteljo spravil. Pa je bilo težko zaspati, saj je bilo tako vroče, da se mi je nad ustnico kar znoj nabiral …

Sva potem malo potegnila, kakopak in spala do 11h ter se zbudila v najbolj kičast dan. V povsem zasnežen gozd s prečudovitim soncem. Tudi zgoraj v bivaku je zmanjkalo plina in sem spet mlačen kofe pil, ki je škripal med zobmi, a me ni motilo, je bila pa druga kava taprava, ko se je peč toliko segrela, da sva lahko vodo pristavila.

Sem pred odhodom še malo po dnevniku akcij pobrskal, ko je ravno konec leta in statistiko Čaganke za leto 2017 napravil. Saj ni tako slaba, čeprav bi bila lahko tudi boljša, kaj pa vem. A letos smo imeli res veliko akcij tudi drugod.

Torej, v letu 2017 je bilo v Čaganki 76 obiskov, od tega 13 na dnu (do 500 m globine nismo prišli, sem pa napeljal vodovod v bivaku!), 8 jih je bilo v Južnem rovu, ostalo pa povsod po malo. Nekaj kondiciranj, nekaj firbcov iz drugih klubov in držav, menjavanje vrvi, širjenje proti dnu in podobno.

Kot pravim, saj v bistvu niti ni slabo …

Zunanji podajalec

Klemi je prek leta preveč pridno delal v službi in si je ur nabral, ki jih mora pred novim letom porabiti. Ker pa je že toliko let v službi, je pozabil, da je besposličarstvo pravpraprav umetnost. In ne zdrži več v gostilni ob kofetkih več ko dve, tri urce skupaj, ko se mi, tapravi mojstri te umetnosti, šele dobro ugrejemo.

Zato sva danes kar proti Čaganki skočila. Ne prezgodaj, kakopak, plus celo kofe pavzo na poti je dovolil. Sicer se nisva odpravila v Čaganko, ker se je na Poljanski gori ravno sneg stopil in je dol poplava, čeprav je bilo zunaj krepko pod ničlo, sva se namenila neko novo jamo tam blizu odpreti, ki nas že kar nekaj časa žgečka.

Sem mislil, da bova šla najprej v bivak, tam zakurila, kakšen kofe spila, kakšno moško razdrla in se šele potem proti tanovi odpravila, a je prijatelj na mojo grozo kar proti tanovi odvil. Bi me kmalu kap! Res je bila že ura krepko čez poldne, ampak, lepo vas prosim, saj ne moreš kar tako, s polnim gasom, kar direkt na akcijo!

A Klemi je zdaj že nekaj let resen človek in je že pozabil, kako se k delu pristopa. Protesti niso delovali in sem kar malo razmišljal, da mu jame blizu ceste ne bi pokazal in bi bila potem prisiljena najprev v bivak, malo zakuriti, kakšen kofe spiti, kakšno moško razdreti … Pa sem mu jo, kakopak, ker prijatelj me pozna, nimam kaj blefirat pri njemu.

Sva stopila iz avta, sem si enega prižgal, da se malo aklimatiziram na okolje, človek je bil medtem pa že preoblečen v jamarski kombinezon! In k delu priganjal. Kaj to služba iz čoveka naredi …

Jama, pravzaprav le vhod v jamo, iz katere močno močno piha, je bila ob najinem prihodu le majhna luknjica, v katero si komaj rit porinil, za nameček je pa še krepko teklo vanjo. A Klemi se je vseeno kar nemudoma k delu spravil. Je teklo direkt po njegovem hrbtu in je bil v hipu moker in čeprav sem tam nad njim stoječ stokal, da so razmere nemogoče in bi se morda kar v bivak pri Čaganki odpravila, le kilometer ali dva proč, me ni hotel slišati. Je začel kar nabijati in kopati in razbijati (celo dva jusufčka je kupil dopoldne, ko sem še spal, enega velikega, drugega majhnega) in mimogrede še mene k delu spravljati. Jaz pa oblečen ko za na JRS parado, v najlepšo tehnično bundo, kako naj umazane kamne in skale mu pomagam iz jame spravljati?!

Pa sem mu jih moral, saj prijatelju, ki je bil premočen do kože, pač ne moreš reči, da se nočeš umazati. Ja, res je, lahko bi se spravil v kombinezon, a je bilo zunaj krepko pod ničlo in bi me zeblo, v jami, v kateri je delal popolnoma premočen prijatelj, je bilo vsaj 10 stopinj topleje. Čeprav je sedel v luži …

Sem se potem malo žrtvoval in se malo umazal, kaj sem pa hotel. Klemi je luknjo razbijal, da je bilo veselje, jaz sem mu pa od zunaj pomagal, če nisem ravno ognja ene dve uri poskušal prižigati ali fotke pošiljati prijateljem, ki so se matrali v toplih službah …

Ko je sonce zašlo, je Klemi ven privalil zadnjo skalo in povedal, da zdaj bom šel pa jaz noter. Sem zastokal ko na smrt ranjen konj, da jaz bi prej kaj pojedel in je Klemi, ki ga je zunaj mokrega veterček malo obliznil, se začuda strinjal z mano. Da greva v bivak pri Čaganki, spečeva čevape, ki sva jih kupila, otem se pa vrneva. Jaz v jamo, on bo pa od zunaj pomagal …

Sva spekla in pojedla, še par kofetov sem uspel v rito vreči, potem sem pa debatiral ko raztrgan dohtar, če bi morebiti prijatelj pozabil, da se morava v luknjo vrniti. Pa ni pozabil, seveda ni. Sem spet stokal ko na smrt ranjen konj in se ven vlekel, a me je kar iz bivaka rinil, ko sva se končno oba ven zrinila, je pa ponovno razmislil. Ker znotraj sem zakuril ko v savni in sva skoraj samo v gatah večerjala, zunaj je pa zima grizla. Krepko. In se je spomnil, da jaz bom sicer v blatu, a na toplem, on bo moral pa zunaj asistirati. Pa to bi verjetno še strpel, ker ga poznam, ampak je na srečo tudi debela noč že padla, v debeli noči pa medvedje hodijo in druge beštije!

Saj tega ne bo priznal, ga poznam, je naredil tako, da sva odnehala zaradi mene. Meni je bilo pa prav, sem takoj podpisal, da se v sredo spet vrneva …

 

Ekstra priden

Sem si že parkrat rekel, da bom dragega prijatelja Anžiča iz telefona izbrisal, a nekako vedno pozabim. In se potem vedno osmolim, ko se mu javim.

Kaj delaš v soboto, je njegovo najbolj smrtonosno vprašanje. No, morda je hujše samo še vprašanje, kaj počnem v petek, ker potem sem gotov za čez cel vikend! In ko je klical sredi tedna, da gre v soboto spet tavhat v Kostanjeviško, sem bil enkrat za spremembo zaposlen in se mu nisem javil. Pa je kakopak takojci priletelo sporočilo, da pri njem te fore ne palijo in da grem v jamo, pa če se mu javim ali ne!

Sem bil v soboto dopoldne na srečo še zaposlen in sem ga poklical nazaj, da mu to povem, z obžalovanjem, kakopak, pa je hudič takojci načrte spremenil!

Da oni bodo šli z vso opremo za potop not dopoldne, jaz naj pridem pa popoldne za njimi, da jim bom pomagal opremo ven nosit.

Čisto zares se mi ni ljubilo, a ko sem kofetkal na vrtu s časopisi pred nosom, me je kar malo vest ugriznila. Prijatelji se matrajo, jaz se pa po riti praskam. Ja, vem, človek v mojih letih bi se že moral naučiti, da takšno slabo vest z lahkoto ignorira in morda bi mi to celo uspelo, dokler nisem pomislil, da v jamo iti pa morda ne bi bilo napačno …

Saj sem si to misel takoj izbil iz glave, ker potapljaško opremo čez celo neturistično Kostanjeviško trogat je huuudiiičeeevooo težko delo, a mi misel vseeno ni dala miru. Kaj pa, če bi ven šel zadnji, zadnji samo podaja torbe z opremo, ker čez ožine jih itak ne moreš nesti in potem greš praktično čez vse ožine brez matra, ker si jih sproti podajajo, ti pa zadaj žvižgaš in občasno postokaš, da ne opazijo, da se nič ne matraš in te v sredino pošljejo!

Ko se mi je enkrat ta misel zavlekla v glavo, pa ni bilo več dolgo, ko sem že sedel v avtu. Med potjo sem še predrago poklical, da naj kosilo tudi zame skuhajo, a da ga bom pojedel šele zvečer, okoli pol dveh popoldne sva se pa z Matjažem že v podzemlje podala.

Vso pot čez ožine, ko nama je že neobteženima pot kapljal s čelade, sva razmišljala, kako lepo bi bilo, če bi prijatelji že zaključili z akcijo in bi se srečali še pred končnim sifonom, a ko sva prišla do šmrka, v katerem se moraš uleči na trebuh in se po najbolj nagravžno zdrizastem redkem blatu splaziti na drugo stran, da si moker do kože, jih še ni bilo. Sta bili pa dve transportki s potapljaškima flašama, kar je pomenilo, da so najtežje že čez šmrk prinesli in nato odšli nazaj do sifona še po lažjo robo.

Sem tam še enega prižgal, nikakor se nama ni dalo na trebuh uleči na zdrizasto blato, v upanju, da jih kmalu zaslišiva, a jih ni in ni bilo. Potem sva bila pa pred oslovsko dilemo – ali greva čez šmrk in se popolnova zmočiva, v upanju, da bova ven nosila lažjo robo, ali pa zagrabiva vsak po eno flašo in kar ven pičiva. Sva nekaj časa cincala, kakor osel pred dvema enakima kupoma sena, potem sva se pa za potapljaške flaše odločila. Saj se nama je tedaj, ko sva tisto blato opazovala, v katerega bi se morala potopiti, odločitev zdela pametnejša, a že ko sem si prasico s flašo zadegal na hrbet, sem v pravilnost odločitve nemudoma podvomil. Sem stopil na prvo klamfo, po katerih kot po lestvah preplezaš kakšnih 10 m visoko steno, ko sem hotel stopiti na drugo, pa že ni šlo. Sem parkrat poskusil, pa se nisem mogel odlepiti od tal, sem celo pogledal, če se je transportka kam zapela!

Pa se ni, le tako težka je bila! Sva nekako splezala po tistih klamfah in se opotekla čez par dvoran, potem sva se pa v ožine spustila. Tam so se mi pa odprli vsi ventili! In ker sva bila samo dva, oba s flašama, blefiranja ni bilo! Sploh vam niti opisati ne morem, kako troganje tako težke transportke sploh ni mačji kašelj v ožinah, ko je komaj dovolj prostora za telo, da se povleče naprej in kako težko je ležeč na boku v ozki kamniti cevi dvigati in vleči takšno težo! Sem dobesedno crkoval, čeprav mi je Matjaž pomagal, v najožjih in najbolj kompliciranih delih sva si zadevi seveda podajala, ker drugače ni šlo. In kar pogosto sem zahteval pavze, saj veste, sem že človek v letih pa to!

Sem parkrat resno celo pomislil, da bi tisto fukovno kar tam pustil, ker človek lahko naredi le toliko, kolikor pač lahko, a me je spodbujala misel, kako bodo prijatelji veseli, da sva jim najtežje breme prihranila. In sem stisnil zobe in nekako sva okoli pol petih popoldne le crknila na površje!

Kakšen užitek je bil, ko sem tisto tonažo z ramen zabrisal v travo pred jamarskim domom in si enega v miru prižgal!

Vse me je bolelo, vsako mišico posebej sem čutil, ko sem v potoku pral opremo, a kljub temu sem bil zadovoljen. Sem kar videl zlatega prijatelja Anžiča, kako bo ven prišel in mi možato stisnil roko v zahvalo, pa za kakšen kofe bo dal, pa tudi drugi bodo hvaležno prikimavali. Jebajga, najtežji del posla sva jim z Matjažem naredila …

No, so kmalu za nama prišli iz jame. Sem čakal na tisti hvaležen prijateljski stisk roke in povabilo na kofe, na potrditev kako zelo priden in požrtvovalen sem bil, nič ne tajim.

Flaše sta ven odnesla, še preden smo naredili potop, me je dragi prijatelj Anžič direkt na gobec! Kave tudi ni omenjal …

Se je izkazalo, da so spremenili načrt, ker je bil šmrk prenagravžen in s previsoko vodo in so šli raje v drug del jame plezat kamin, tavh bi pa v nedeljo opravili, če jim flaš ne bi ven odnesla! Saj so pustili papir tam s puščico narisano, kam so šli, in Matjaž ga je celo opazil, a sem ga pomiril, da tisti papir je tam že tri leta in naj se ne briga zanj. Ja, papir je tam res tri leta, ampak puščica je bila pa frišna …

Torej, akcija je uspela. Vsaj zame. Sem si jo vpisal pod kondiciranje. Ker druge koristi od nje ni bilo. Pa vem, da mi je tudi prijatelj Anžič skrivoma tudi malo hvaležen! Mu ne bo treba pod vodo.

Edino vprašanje, na katerega pa nimam odgovora, je, zakaj smo pravzaprav potapljaške flaše danes v Kostanjeviško jamo trogali …