Damijan Šinigoj » blogXtreme

Minus 300 in drobiž

šini — Sun, 29 Jan 2012 02:26:43 +0000

Čaganka se je upirala, upirala in upirala, na koncu pa seveda vdala. Kar je pametno, ker koga pa zanima osemdesetletna devica, lepo vas vprašam?! Če predolgo odmikaš in izmikaš, stvar izgubi na zanimanju, zagotovo! A Čaganka je ob vsaki akciji spustila malce globlje in dlje in ravno prav spuščala in popuščala, da se je v našem novomeškem jamrarskem klubu kar nenadoma pojavilo zavidljivo število garačev, ki so sposobni delati na takšni globini. Prej je bolj ali manj le Srečko tolkel in še ene par, bolj ko ne osamljenih jezdecev, zdaj je pa dol že kar gneča. Res. Sobote so zasedene in se moraš komoličariti, da greš lahko garat, razen če nisi besposličar, kakor sva Tico (v dobrem smislu, jasno) in jaz (v kakršnem koli smislu, jasno). In sva dol udarila v petek. Načrt je bil briljanten, kakor koli obrneš, samo nekje vmes sva nekaj zaštrikala. Šla naj bi dol, prespala v bivaku, zjutraj tolkla v nadaljevanju, potem bi se nam pa Andrej, Miha in Anži pridružili ter nadaljevali začeto. Midva bi pa samo v nadaljevanje pokukala in potem gor odpeketala bolj ko ne prazna, saj bi opremo nosili gor garači. A, kakor rečeno, nekje vmes se je načrt sfižil. Najprej se je sestanek zavlekel, potem še bolj neformalen sestanek pri Milanu, ko sva okoli polnoči pred vhod v jamo končno prišla, sva se pa spomnila še porcijo čevapčičev spečt. In sva se napokala do sitega, potem se pa nama niti pod razno ni mudilo dol, ker komu se pa ljubi s polnim želodcem hitet, pa še obtežena sva bila ko bosanska konja. In ko sva si v bivaku dol še kofe scmarila, je bila ura že skoraj pet zjutraj. Že takrat mi je bilo malce jasno, da se načrt ne bo izšel, a človek mora biti optimist. Sva začela pripravljati ležišče in kar malo sem zavidal Ticotu, ki je enkrat prej že armič dol prinesel, ker je šel dol tokrat lažji, a ko ga je razvil, mu nisem več zavidal temveč skoraj crknil od smeha. Ker je bil armič ko švicarski sir naluknjan, so ga polhi zgrizli. In je bogec potem cvilil, da čez vse tiste luknje čuti mraz … Utrujena sva seveda zaspala in je bilo kar ok, le zjutraj sem bil malce nejevoljen, ker je Tico za kofe začel sitnariti, jaz bi pa še spal. In ko sem se končno vdal in scmaril kavico, so se nam pridružili še Anži, Andrej in Miha. Še sreča, da niso kar direkt dol pičili, ker ne bi imeli s čim delati, saj je bil hilti pri naju! So odšli na tlako, midva sva pa vse pospravila in se jim pridružila. Na srečo so dobro zastavili in po nekaj urah prebili meander, ki nas je nazadnje ustavil z zlomljenim svedrom (tokrat smo imeli štiri s sabo, pa štiri akumulatorje tudi) in smo pičili naprej. Vrvi smo imeli dovolj, le energije v hiltijevih baterijah kmalu ne več, da niti pritrdišč nismo mogli vseh narediti, ker sem eno baterijo pozabil pri bivaku. Pa hrano in pijačo tudi, pa rezervne baterije za naglavno svetilko tudi … Kakor koli, smo se znašli in improvizirali in prodirali čedalje dlje in globje, dokler nas Čaganka na globini dobrih 300 metrov (menda skoraj 320 m) ni zaustavila. Še bi lahko šli, a ni bilo več tapravega veselja, ker je napredovanje v končnih, novoodkritih delih kar naporno. In blatno, seveda, kakor se za najglobjo Dolenjsko jamo, ki se je pravkar vpisala med prvih 50 najglobljih jam v Sloveniji, tudi spodobi. Tico je predlagal, da bi kar dol počakali, da bi reševalci prišli po nas, saj bi imeli in štrik in baterije, a sem pred kratkim ene par reševelcev tudi od blizu videl in sem se ustrašil, da bomo morali potem pa še njih ven vlečt in smo z akcijo skoraj kar zaključili. Saj jama počaka. A Miha je hotel še zadnje brezno izmeriti, pa res nikamor nismo imeli vrvi za pritrditi, zato smo na njej naredili vozel in smo štirje krepki možaki kar s popkovino držali, da je Miha potešil radovednost. Sem ga kar malo občudoval, jaz se že ne bi spuščal po štriku, ki bi ga jaz držal …

Aja, pa čikov nama je zmanjkalo. V najglobljem delu najprej meni in ko sem pricinil zadnjega ter potem zafehtal Ticota, je ta reagiral tipično ketnrauharsko – mam sam še tri, ne dam! Itak da sem tud jaz reagiral enako in sva potem ko dva džankija skadila še zadnje smotke, potem pa, razumljivo, pičila ven. Ker rezervni čiki so bili v prasicah v bivaku. A dokler se ne prebiješ iz novih delov, ki so še ozki in zoprni, je za umret naporno. Pa še hrane in pijače niseva imela s Ticotom. In ko sva končno prišla do prasic z robo, je šlo lepo po vrstnem redu. Vsak svoj čikec ali dva ali tri, vmes se je kavica skuhala, potem pa še čokoladica in, hajd, gremo. Jedl bomo pa že enkrat! Naporno za popizdit, nimam kaj tajit, dve prasici sta se zatikali ob vsako izboklino, tako da sem bil ful vesel, ko sem nekaj čez polnoč pokukal ven. In se nisem nič bal medvedov, sem bil preveč utrujen …

Dobro, Čaganka torej gre, jaz si bom vzel pa kratek dopust. Za nekaj časa jo imam dovolj, res …

Sveder

šini — Sun, 22 Jan 2012 21:15:58 +0000

En kup nesrečnih psov pri veterinarju se prestrašeno pogovarja med sabo in deli življenjske zgodbe. En za drugim tam čakajo na injekcijo za uspavanje, ker so ali ugriznili gospodarja, srali v hiši, podili sosedove kokoši in podobno, le velika nemška doga molči. Pa ga povprašajo, zakaj je on pri veterinarju in pes mirno prizna, da je od zadaj naskočil gospodarico, ko se je ta sklonila, da bi nekaj pobrala. Itak je bilo vsem psom jasno, da se za to dobi injekcijo in so ga pomilovali, dokler jih ni pomiril: Ne, ne, nisem prišel po injekcijo, samo krempeljčke mi bodo malo skrajšali …
Na tegale sem se spomnil, ko sem dobil kup sms sporočil, ker sem v prejšnjem postu zapisal, kako se je neka pasja nesnaga vključila v zabavno dogajanje. Kdo da je ta moj frend pa to. Sem vsem povedal, jasno, ker sem resnicoljuben človek, hkrati pa sem vsem tudi napisal, da če se zanimajo za sposojo pudlja, da verjetno ni več živ, ker je bilo to več ko deset let nazaj in psi pač živijo krajše kot ljudje. Če je pa slučajno še živ, pa mu verjetno (za psa) častitljiva starost kakšne pretirane akcije ne dopušča več … Večinoma so spraševali moški, le Mojči je bila izjema, ker je bila edina ženska, ki je poklicala in sem se šele ko je odložila, spomnil, da bi jo lahko vprašal, zakaj potrebuje to informacijo, če želi morda soprogu malce popestriti tisto dvakratletno neolimpijsko disciplino. Tko da zdaj ne vem, Stibrota direkt se pa tud ne upam vprašat, ker je veliko večji od mene, bom pa v prihodnjih dneh opazoval njegovo razpoloženje in javim …
V soboto smo spet odšli na tlako v Čaganko, ki še kar odkriva in razkriva, čeprav povečini bolj sramežljivo. Tokrat smo se od moje hiše začuda res odpravili že ob 9h dopoldne. Par stvari (predvsem klobase in čokoladice) smo še nakupili v Mercatorju v Dolenjskih, tam je Tico vzel še par reklamnih koledarjev. Mi je bilo sicer čudno (čeprav so brezplačni), kaj na jamarski akciji koledar potrebujemo, ker smo itak nameravali še isti dan ven priti, pa je kar pred blagajničarko pojasnil, da so ful dobri za podkurt. Kar se je izkazalo za resnično in upam, da jih bodo imeli skozi vse leto.
Do delovišča smo se spustili kar hitro, ker smo dobra ekipa in to kljub temu, da smo bili kar dobro obteženi, saj so nam v klubu dali tastare baterije, ki niso več tako dobre (naredijo pol manj lukenj) in smo jih morali zato imeti več, kar je v bistvu mogoče še dobro, ker tako vsaj malo treniramo še sproti. Spust v našo najglobljo jamo namreč ni dovolj velik izziv … Spustili smo se torej do meandra, kjer se je Miha že stisnil skozi in pokukal v nadaljevanje (dokler ga ni zaustavila nova stopnja) in tam najprej toliko razširili, da smo se lahko tudi normalni (torej ljudje, ki imamo vsaj nekaj mišic na sebi) prebili naprej. Potrebno je bilo narediti pritrdišče, da zavarujemo spust, česar se je lotil Klemi. Izkušen jamar in vse, a ko sem ga opozoril, da je šravf že skoraj pregloboko zabil v skalo, me je samo pogledal (mirno sem ležal ob njem in kadil, mogoče sem res zgledal pameten, kaj pa vem) in še dvakrat zanalašč udaril po šravfu. Sem mu še bolj mirno povedal, da ga je preveč zabil v skalo, pa se mu je kar para iz ušes pokadila, da kaj ga komandiram in kaj sem pameten, da on že ve, kaj dela, kar se je pa kasneje na moje veliko veliko veselje izkazalo za netočno, ker je sicer lahko dal matico na vijak, a ko je dal na vijak prej še ploščico, ki je nujna za štrik privezat, seveda matica ni šla več gor. Ker je pregloboko zabil vijak … Sem zahteval popolno tišino od vseh in potem ene tri minute moledoval svojega prijateljčka, naj pove, da ne bo nič bolelo in je končno skozi stisnjene zobe priznal, da sem imel jaz prav. Ah, sladka mala zadovoljstva, kar blago erekcijo sem dobil, ki je malo ovirala nadaljnje prodiranje v ozek meander. Ker meander je dolg in zavit in ozek in visok in je napredovanje kar naporno, še posebej, ker smo imeli s sabo ogromno robe, a ko napreduješ po terenu, kjer človeška noga še ni bila, adrenalin poje, radovednost ne da miru in sili naprej. Ožinice smo razbijali le toliko, da smo se zrinili skozi, spuščali smo se kar brez vrvi, ker kar peče, ko siliš naprej, da vidiš, kaj je za ovinkom. A na koncu smo seveda prišli do meandra, kjer se je napredovanje zaustavilo. Jernej se je prvi zarinil pokukat in e nazaj poročal, da menader zavije za 180 stopinj, kjer mu je Klemi takoj oporekal in smo potem ene deset minut o kotni geometriji razpravljali, dokler se nmu ni uspelo ven skobacati, čeprav se je kasneje izkazalo, da meander res ostro zavije in oblikuje črko S. Jernej in Klemi sta se vrgla na delo, S Ticotom sva dvoranico višje malicala. Potem je bilo potrebno novo baterijo prinesti garačema (zelo kmalu) in sva se še midva stisnila k njima in je bilo v tisti dvoranici ful zanimivo, potem ko sta Tico in Jernej začela tekmovati v punkanju. Samo nismo vedeli, da gre za tekmovanje, ker je bil Tico bahav in glasen, Jernej mu je pa ilegalce stiskal za kontro in šele ko smo že skoraj crknili in sem na Ticota pizdil, naj prekine, ker bomo pomrli in nas tam dol zazihr ne bodo rešili še vsaj deset dni in nam bo čikov zmanjkalo prej (edino tega se Tico ustraši), je Jernej priznal, da sodeluje v tekmi …
Izmeno sva prevzela s Ticotom, a nisva dolgo delala, ker sem zlomil sveder. Kar je pomenilo, da se lahko kar vrnemo na površje, saj rezerve nismo imeli. Z nekaj grenkobe smo pojedli vso silno hrano, ki smo si jo pripravili za šesturno oreng garanje (le mandarine, ki sem jih impulzivno kupil pri najboljšemu sosedu, ker menda vitaminov nikoli ni preveč sem odnesel spet ven, ne vem, zakaj), potem pa se pripravili na naporno pot. Hotel sem narediti še posnetek s trenutno najbolj oddaljene točke jame od površja, a mi ni uspelo. Mislim, sem pritiskal na sprožilec fotoaparata, jasno, to mi je uspelo, a toliko neuspelih zaporednih fotk še nisem uspel narediti nikoli v življenju, čeprav sem kričal na manekene, naj bodo pri miru. Ali kdo miži, ali ima roko pred faco, ali izgine iz kadra, ali maha z umazano vrečko … Na koncu sem obupal in naslednjo fotko posnel šele na površju, ko smo z res odličnimi Mercatorjevimi koledarji zakurili še bolj odličen ogenj, na katerem smo spekli odlične klobase za tri mesojedce in posmodili eno jabolko za edinega rastlinojedca, pa še ta je (ko je mislil, da ga ne gledamo) ene dvakrat jabolko malo v mast pomočil, ki je mezela iz klobas …
Ko sem se ob kakšnih štirih zjutraj zlomljen v posteljo kobacal in prebudil predrago soprogo, se je pa pokazalo, kakšno srečo sem imel, ko sem se ženil. Je napol v snu vprašala, kako nam je šlo in sem povedal, da smo kar dobro in dokaj globoko napredovali, dokler se mi sveder ni zlomil, rezerve pa nismo imeli, je bila ful vesela, da jama še gre in je, preden je spet globoko zaspala, rekla, da mi bo kupila dva svedra, da ne bomo še kdaj dol se matrali zaman …

Igračka

šini — Mon, 16 Jan 2012 01:19:52 +0000

Jp, sobota je čas za akcijo, četudi je zunaj mrzlo. Enega ali dveh ni bilo, ker ju soprogi nista pustili, še vedno pa se nas je v Čaganki gnetlo osem jamrarjev. Kar sicer ni veliko, glede na to, da gre za veliko luknjo, a vseeno, kar gnečno. Ker dve ekipi sta garali na dveh deloviščih, štirje smo pa bolj turistično šli dol malce kasneje, pogledat, če lahko eni ali drugi ekipi kaj pomagamo. Itak mi je bilo kmalu jasno, ko so že dol stokali, da kaj veliko ne bomo pomagali, je pa zaradi novoletnih oblog še vedno kar kul malce pomatrati se. Najprej smo v južnem rovu obiskali Klemija in Jerneja, ki sta se matrala v podoru, to pa predvsem zato, ker sta bila bližje. Sta ravno zaključevala s šihtom, ker sta naletela na res hud podor in se nista upala naprej, da se kaj ne bi zrušilo nanju. No, saj razloge sta druge našla, da ni več elektrike v vrtalniku pa podobne, a to so že detajli. Smo se zrinili iz dolgega rova do prve malce večje dvorane, kjer smo podebatirali o tem, kaj jima je uspelo narediti in kako kaže za naprej pa malce smo pomalicali in ene par jih skadili, potem smo se odločili še malce po južnem rovu raziskati, ker je bila ura še mlada in nas je bilo veliko, a nas je to na srečo kmalu minilo in smo se podali do bivak placa. Kjer nas je spet na riti vrglo, nimam blage, zakaj in smo spet malo malicali, čikali in debatirali, kot da se že 7 mesecev nismo videli. Nobenemu se ni ljubilo do spodnjega delovišča pogledat, kaj počneta Anži in Srečko in smo kar sedeli in debatirali, da se mi je že kar malo hecno zazdelo, da se moramo pomatrat skoraj na dno Čaganke, da lahko malce počvekamo. Pogrešal sem le Dejana, ki je ostal v podoru in je malce po luknjah brskal in iskal možno nadaljevanje, a se mi je po pol ure vseeno malce čudna njegova vnema zazdela, ker drugače ni tako eksplorersko razpoložen in sem našega najmlajšega Jureta poslal pogledat, kaj je z njim. Sta se kmalu vrnila, Dejan pa je prostodušno priznal, da ni znal ven priti in je čakal, da mi nazaj pridemo in jih je nekaj počikal in čakal. Se mu je sicer sumljivo zdelo, a premaknil se pa ni …

Bi še kar sedeli tam in debatirali, ker smo se fino najedli in se nobenemu ni ljubilo kaj dosti premikati, če ne bi edinega vegetarijanca med nami na kako pritisnilo in ni imel časa niti toliko, da bi se fino umaknil, ampak je le pa metrov proč divje slekel kombinezon in spasiral. Mi smo ga pa gledali, ker nas je zanimalo kaj počne za skalo, šele ko je zasmrdelo, smo poštekali. Hm, ti vegetarjanci, ne vem, kaj se jim s tisto travo zgodi v želodcu, ampak je bilo grozno, kljub temu, da je zadevo zakopal v blato. Smo dobili potrebno motivacijo in dvignili riti in odpeketali še malo dol in potem gor.

Ven sem pokukal prvi in je bila že debela noč, polna zvezd in mrzla k svina. Malo sem pel, kar je definitivno pregnalo vso zverjad, potem sem pa ogenj zakuril, da smo hofferjeve zrazke na žerjavico vrgli, ko so vsi ven pokukali. So bili dobri, ogenj pa tudi, ker sem na dealxtremu nabavil bbq fan in je grelo ko v dnevni sobi. Kaj je bbq fan? To je nekaj podobnega fenu za lase (ali otroški pištoli) in ko pritiskaš na sprožilec, se noter vrti en ventilatorček in piha v ogenj. Nič posebnega, poceni kitajsko plastično sranje, ampak tam med utrujenimi jamarji je bil prava atrakcija in so si ga pulili iz rok in pritiskali in pihali v ogenj, da je gorelo ko za prvega maja kres. Res. Še če bi miss januar mimo prišla, se ne bi pustili motiti. Ali pa mister februar takisto …

Ampak, če koga zanima, Čaganka gre naprej, v nove dolžine in nove globine. Še se bomo zabavali …

Če bi me Bosanci videli

šini — Sat, 07 Jan 2012 23:43:46 +0000

Bi zihr dobil po kepi, je rekel Klemi, ko sva enkrat okoli pol desete priplezala iz Čaganke in sem dvakrat zaporedoma zeksal skodelico kave iz termovke. On jo je seveda pil počasi, z užitkom, a ne zato, ker bi se bal Bosancev, le ene 70 cm dolg šoferski sendvič je vmes grizljal …

Odpeketala sva na tlako že kar zgodaj, a še bolj zgodaj bi, če ne bi moral kupit rokavice, ki sem jih zadnjič vrgel proč po akciji, kupil novih pa nisem. A brez rokavic ne gre in sva zaštartala v trgovino, kjer pa takšnih, ki jih potrebujem, niso imeli in sem kupil na oko podobne. A samo na oko, dražje so bile ene trikrat, ker sem šele potem prebral, da so neoprenske in niso vredne pol škafa tople vode. No, mogoče so, za pomivanje posode, kaj pa vem, za v jamo zihr niso. In prej bi prišla tudi, če ne bi kljub temu, da sem doma požrl dva kofeta, med točenjem goriva v Ladislava pa še Petrolo pocestnico, Klemi vztajal, da je ful lepa tradicija, da se zaustavimo pri Bučarju v Dolenjskih Toplicah na kofetu, kjer mu seveda nisem ugovarjal. Je težko poriniti žabo v vodo?

Brazdala sva na dnu Čaganke v kar obetavnem meandru, a nisva prebila v nadaljevanje, ker hiltijeve baterije niso delale, kot bi morale (nekdo jih je v moji garaži pozabil povsem napolniti), pa še posodico z mivko sva prevrnila in raztresla zadevo, ki jo v jami nujno potrebuješ. Pa še itak sva jo imela premalo, ker sva jo spet praskala spod mojega bazena, kjer je trdo zmrznjena in ko se odtali, se skrči. Hecno, ampak tako je. Mislim, ne skrči se, jasno, posede se. Kar je isto v rezultatu …

Gor mi je šlo bolj tako tako, ker se je klinac od mladeniča nekje na sredini spomnil, da bi mogoče pa s starim stricem tekmoval in ker tega nisem takoj ugotovil, sem plezal za njim in mi je nekje potem ob tretji čik pavzi sape zmanjkalo, a to so že detajli. Nazaj grede sva nekje bogu za hrbtom srečala policijsko vozilo, ki je pripeljalo nasproti in res je hecno opazovati modreže, ki ob pogledu na dva po obrazu povsem blatna modela v ladi nivi kar za hipec zmrznejo, kar je pa dovolj, da medtem šmrcneš mimo, v vzvratnem ogledalu pa potem opazuješ njihovo dilemo ali obrniti na ozki cesti in se zapoditi za nama ali ne. Pa v mestu na semaforju je bilo tudi hecno, ko je na vzporednem pasu zaustavil nek terenec s tetico in stričkom, spedenanim u nulo in je tetica za hip pogledala proti nama, a ji je verjetno striček nemudoma siknil, da naj naju ne gleda v oči in sta potem buljila strmo naravnost. In ko se je prižgala zelena luč, z nama čez križišče niti pod razno nista tekmovala, čeprav bi verjetno zmagala. Ker Ladislav je že malo star pa to …

Samoozdravitev

šini — Tue, 27 Dec 2011 03:00:12 +0000

Jp, prazniki so bili dolgi, mladci so veliko jedli, se zasedeli doma, potem jim je pa akcija zadišala in so predlagali, da bi se šli malo sankat v Rog, kjer je še sneg. In ker Ladislav že dolgo ni bil na terenu, sem bil seveda nemudoma za. Najprej smo bili trije (z mano vred), a je Šuln jr vprašal, če gre lahko še kdo in ker mene nič ne tišči, če se zadaj stiskajo, nisem imel nič proti. Torej sta k Milčiju prišla še Šventi jr in Mari. Seveda nismo dolgo zdržali v videoteki in smo kar kmalu vrgli sani na prtljažnik in pičili proti bencinski, a se mi je že na prvem križišču zazdelo, da bom dobil občutek, da se vse skupaj pa morda ne bo najbolje končalo, ko sem stisnil bremze do konca, pa se Rus zmešani ni hotel ustaviti. Ostali so posumili, da je nekaj narobe, ko sem sredi neprednostnega križišča vlekel ročno, a ker je potem bremza prijela, smo se odpeljali avanturi naproti. Kave na bencinski nismo kupili, ker je Markec prinesel polno termovko turške, je pa Šuln jr samo skodelice od pocestne kave vzel in ni imel nihče nič proti. Od nas itak da ne, od Petrolovcev govorim. Do snega nismo dolgo rabili, a so ga v teh dneh, kar je zapadel, že dodobra zvozili, zato sem v hipni inspiraciji zavil nekam v hrib v nespluženo in nezvoženo, kjer sank za sabo sicer ne bi mogel vleči, a nihče ni imel nič proti. So vsi uživali v prijetni vožnji. Dokler ni malo bolj na hard postalo in ko bi res potreboval sklopko, da bi speljal en zagaman hrib, je ta odpovedala. Se kaj dosti nisem sekiral, ker sem bil prepričan, da gre za trenutno napako, a ko je pedal za sklopko povsem izginil in sem lahko kar brez sklopke v vse brzine porival, pa se ni nič zgodilo, sem dobil občutek, da to pa mogoče ni dobro. Smo se sredi nikjer in ničesar spravili iz vozila, da malo razmislimo, meni je pa celo malce nerodno postalo. Kako naj povem fantom, da bo treba peš domov? In to peš iz res nekje bogu za hrbtom! Dobro, sem imel še aduta v rokavu in sem poklical dr. Krevsa, ki je bil ravnokar na furi (na srečo samo računalniški) in če bi fino cvilil, bi morda še celo po nas prišel, a kaj, ko se nobenemu sanjalo ni, kje sploh smo! Dr. Krevs je naštel nekaj možnih napak in vse so zahtevale najmanj avtovleko, najprej pa sem moral preveriti olje. Olje je bilo, torej je šlo nekaj v pedalu. Glih sem ga hotel poklicati, ko je za volan sedel Markec, prešaltal in je avto skočil naprej in crknil. Je ves vesel vpil, da je kuplenga spet začela delat kar sama od sebe (dasiravno bi me skoraj podrl!), Šventi jr je pa po telefonu razlagal očitu, da zdej smo rešeni, da spet dela kuplenga, ker je par minut prej po twiterju objavil, da smo v riti nekje v riti in se je ati zasekiral. Dobro, napaka je ateta dati za frenda na twiterju, a kar je, je. Smo po dolgih mukah obrnili, celo s ceste sem uspel zapeljati in sem bil hvaležen, da je bilo več mladcev, da so zadevo porinili nazaj. Smo se do taprave ceste odpeljali bolj previdno, na tapravi cesti smo pa že sanke zapregli. Normalen človek bi že ob prvem opozorilnem znaku obrnil domov in se tresel vso pot, a ker mi nismo povsem diht, smo se odločili zadevo nadaljevati. So zavezovali sani zadaj, sem še jaz pristopil, jasno, vmes je pa Ladko crknil. Nič takšnega, se zgodi, zato pa imam ključ, da ga zaverglam, a kaj, ko se ni zgodilo nič, ko sem ključ obrnil. NIČ. Pa še vsi reflektorji so crknili vmes. In spet, dobro, da je bilo veliko mladincev, da so Ladkota porinili in čeprav so ga rinili v dolino, so vpili, naj ročno spustim, čeprav je nisem imel zategnjene! Rus je pač težak … Normalni ljudje bi šli tokrat pa res domov in bi se tresli vso pot, a ker je Ladko vžgal na porivaj, smo pač zapregli sani in pičili po zasneženih prostranstvih. In je šlo in je bilo veselje in vriskanje, dokler čez cesto nisem zagledal medvedjih sledi. Smo si vsi pičili ogledati zadevo, Šuln jr in Markec sta pa sani na hitro pospravila v prtljažnik (ju je kukr nenadoma začelo zebst!), vmes je pa pizdarija spet crknila in smo jo ravno ob frišnih medvedjih sledeh prerivali, da je zakurblala, čeprav je bilo celo mene, ki sem edini noter sedel, malo strah! Je vžgal in smo našli še bolj zasneženo pot in smo se vozili do treh zjutraj in ob vsakih medvedjih sledeh ustavili in pofotkali zadeve (fotke bom objavil, ko jih bom dobil, zdaj fantje zmatrani počivajo), vmes smo še kavo požrli, nazaj grede pa še termovko od Markove mamice pobrali, ki je nekje vmes s strehe padla. Pa okna smo morali imeti ves čas odprta, ker sta se Markec in Šuln jr z monoksidom kao zastrupila med sankanjem, čeprav jaz mislim, da se nista, le malo overdoza je bilo mogoče … Končali smo v pekarnici na krofih, ker lokalni diler zdrave prehrane je že zaprt bil, a je tudi krof teknil. Ponovili pa bomo, ko bo več snega, vmes bom pa še Ladkota k dr. Krevsu na hitro vizito peljal, da vidi, če je šlo samo za kakšen mimogredni prehlad ali kaj hujšega. Ker domov grede je Ladislav tudi vžigal spet brez težav. Mogoče gre pa za tisti efekt, ko zob neha boleti, ko prideš k zobozdravniku?

Hecanje

šini — Thu, 22 Dec 2011 01:08:22 +0000

S Ticotom sva skočilo pogledati, kam novo brezno v Čaganki pelje, za katero nama je zadnjič s Klemijem zmanjkalo štrika. Začetek je bil krvav, ker mi je Uroš popolnoma znucano zavoro zamenjal in sem bil kar malo jezen, ko sem se na novo obesil, saj sem mislil, da me je človek malo pohecal. Namreč, ponavadi dol drsi, da ti sapo jemlje in rito stiska, tokrat sem mislil, da mi bo roka odpadla, ko sem novo zadevo tako krčevito stiskal z eno roko, z drugo pa štrik rinil vanjo, da sem se spuščal po centimetrih. Jep, mraz je prišel in so vhodni štriki zmrznjeni, a kljub temu, tako ne bi šlo, sem crknil, še preden sem se spustil 20 metrov. Potem sem prešaltal na polbiča, kar je bilo spet hecno, ker me je pa psiha malo hecala, saj na polbiča v Čaganko se spuščati ni najbolj pametno, če sem iskren. In sem si rekel, da se samo še eno brezno spustim na ta način, potem se pa, bogpomagaj, pač vrnem, tle ni kej, a so bili naprej na srečo štriki spet tako blatni, da je šlo. V meandru me je hecalo, ker sem imel poleg svoje transportke z vso Ticotovo pijačo in skupno hrano še dodatno s štrikom in sem se zatikal nonstop, nama je pa na dnu šlo zato bolje in sva hitro opremila novo brezno in se spustila vanj, a sreče kakšne velike ni bilo. Ker je je brezno kmalu končalo z ozkim meandrom, kar pomeni še veliko dela. Čeprav delo ni problem, le na delovišče priti je jeba! Na srečo sem oblekel nov kombinezon, ker dol je pralo in nov bolj vodo odbija, pa škornje sem si tudi nove omislil, tako da tokrat ni bilo poplave. Tudi gor nama je kar šlo, sva kar sinhrona s Ticotom, čikpavze pa kar pogoste. Spet me je hecal meander, tokrat zato, ker nisem nič videl, so bili baterijski vložki že slabi. In sva potem čikala pri jezeru in je Tico dan delal, jaz pa skoraj temo in sem nekaj bogal, da sem najboljše polnilne baterije kupil in da ne vem, kaj me to zeza, Tico je pa priznal, da je kupil najcenejše v Merkatorju in delajo čudeže. Cel dan so delale dan, res. In sva zamenjala vložke, da preveriva, če mogoče pa žarnice kaj hecajo, a so tudi njegove z mojimi delale manj, moje z njegovimi pa več, dokler mi na srečo niso padle v vodo in blato, ko sem mu jih vračal. Pa ni preveč pizdakal, ker sem mu še čokoladko dal, da je lažje gor sopihal. V predzadnjem breznu sva si pustila pločevinko radlerja, ko sva šla dol, zato sem gor šibal ko navit, da Tico ne bi cele spil in sem sopihal ko lokomotiva v zadnji ožini in se že hotel povleči iz dimnika, ko sem se skoraj usral. Namreč, na polički, kamor bi se moral potegniti, je bil en majhen mišek z izbuljenimi očmi, morda 3 centimetre od mojega obraza in je kar miroval in buljil vame, kakor da se pripravlja napasti me. Sem se kar usral, res, celo zacvilil sem menda, samo potem sem zaslišal Ticota, kako se krohota in poštekal, da se malo heca z mano. Ker miš je bil crknjen in trd ko kamen. Sem spil čisto malo radlerja, ker ga je Tico prej prevrnil in je pol ven steklo, kar ga pa ni motilo, da ne bi načel še mojo polovico, potem sva pa vrstni red zamenjala in sem jaz prvi ven pokukal, da medvede preženem. In sem mu hotel za miša vrniti in sem čelko ugasnil in se skril za eno drevo malo proč, v želji počakati ga, a je začelo nekaj ropotati po hosti in sem hitro prižgal lučko in se vrnil k vhodu. Kaj sem pa hotel. Potem sva skupaj odsvinjala do avta, kjer sva tudi zakurila in spekla klobase, čeprav je bilo mrzlo. A so pasale do nezavesti, še posebej, ker sva se posladkala z litrom še vedno tople domače kave in pol kilograma riževe čokoladke. Ladko je bil pa kar ves čas peke prižgan, ker ventilator ne dela in se dlje časa segreva …

Za letos bo s Čaganko menda konec. Vsaj zame. Pa Tico tudi ni kazal kakšne velike vneme jutri spet dol rinit …

Film pa le za tistih šest napalenih & firbčnih jamarjev, normalni ljudje v desetih minutak ne bodo videli nobene zanimive akcije!

Click here to view the embedded video.

-300

šini — Sun, 11 Dec 2011 00:59:52 +0000

Sem Jerco predrago vprašal, če gre Klemi lahko malo ven in je rekla, da zarad nje gre lahko tud v Čaganko, da ona gre itak nekam žurat in sva v soboto navsezgodaj že pičila proti sončni Beli krajini. Do Game over nama je še kar nekako šlo, tam je pa začelo prat, ampak kaj bi to za prave jamarje. Sva se spustila v Play again, pred kratkim odkrito brezno, kjer sva z Anžijem prejšen teden razširila meanderček in se spustila v majhno dvoranico, danes sva se pa s Klemijem lotila naslednjega meandra, za katerim je kamen globlje padal. Jasno, bilo je naporno in umazano, saj se v tisto dvoranico steka vsa voda in prav zares nihče ni verjel, da bova uspela, celo sama sva dvomila. A sva bila pridna in sva toliko razširila, da sva se lahko spustila kakšne tri, štiri metre nižje v kar prostorno dvoranico, tam pa presenečenje. Brezno gre naprej. Midva pa ne dovolj štrika … Sva metala kamenje in se navduševala, potem je pa ura že toliko kazala, da sva se morala počasi proti površju napotiti, da ne bi začeli prijatelji skrbeti. Klemi je čez na novo razširjen prehod še nekako šmrcnil, jaz sem imel pa več težav, se mi je zataknil prsni žimar in ni šlo in ni šlo. Sem kar veliko količino kisika podihal, potem pa se spustil nazaj, snel frdamano ropotijo in se še enkrat potrudil. Je šlo, čeprav ne brez muke. Zdaj vem, da bom moral bolj Klemija poslušat, ki pravi, da se v vsako luknjico tudi ne moremo zariniti, čeprav mu vedno oporekam, ker zarinemo se lahko, ven pridemo pa vprašljivo … Ven sem začel plezati s samo 4 cigareti (to je ko da bi formula vozila dirko na rezervi!) in sem si lepo zastavil čikpavze na četrtinah, a kaj, ko je džanki džanki in sem tri pricinil še skoraj na dnu in sem moral potem kar hiteti, da sem do Ladislava prilezel pred delirijem tremensom … Kakor koli, nekaj čez devet zvečer sva pokukala v polno luno in poleg vesele škatlice cigaret se je tudi še vedno topla kava v termovski smehljala. Ampak, evo, moram priznati, mislim, da imam za letos dovolj. Sem uspel priti na približno 290 metrov pod površje in sem skoraj prepričan, da bom zdaj nekaj časa pustil drugim Rambotom, da se malo matrajo. Ni namreč mišice na mojem telesu trenutno, ki ne bi imela ali modrice ali pa bolela bog ve zakaj … Klemi je pa ves vesel, da drug teden gre zihr globlje, ampak ga bom jutri vprašal. Ne, če ga boli, ker bolelo ga itak bo, če ga Jera pusti, ki drug teden ne bo imela žurke …

Click here to view the embedded video.

Vizita

šini — Sat, 03 Dec 2011 23:59:03 +0000

Res me je že krepko skrbelo, kako se počuti moj Jusuf na dnu Čaganke in smo v soboto Anži, Tico in jaz krenili malo dol. Zjutraj me je skrbelo, kako bo z akcijo (no, skrbelo je predvsem mojo soprogo), saj nisem spal niti uro, ko sta McGajverja že pozvonila na kofe, a je imel Tico iste težave in je potem lažje. Mislim, če trpi še nekdo, potem je drugemu lažje, mar ne? Čaganka je še vedno skoraj povsem suha, blatna pa seveda še vedno do amena. Dol nam je šlo relativno hitro, prvo napako sem napravil šele na stopnji, ko pristaneš v blatnem jezeru in sem se že nad vodo pripravil, da bom izstopil s štrika samo z levim škornjem, ker imam v desnem luknjo in mi je kar šlo, celo Tico je z zanimanjem opazoval moj manever, a sem potem nekaj zafrknil oziroma napačno stopil in sem se z desnim škornjem tako globoko pogreznil v zdrizasto blato, da sem zajel še z vrha. A kaj bi to, smo leteli naprej in se nemudoma vrgli na delo, na širitev zadnjega mendra. Se je poznalo, da je Jusuf spočit in je lomil skale kot za šalo, ampak res! Smo prehitevali plan in smo še pred predvidenim časom (po ene šestih urah) končno toliko razširili, da se je Anži brez pasu spustil v nadaljevanje. Odprla se je namreč nova stopnja v obliki majcene dvoranice, ki pa jo spet zapre meander, a ta ne bo tako trd oreh, ker ni tako dolg in kompliciran, za njim pa kamen pade najmanj deset metrov v kar veliko dvorane. Torej globina bo, počasi se približujemo -300 metrov. Ker smo prehitevali urnik, sva se z Anžijem spustila še v sosednji, fosilni meander, kjer tudi obeta, a sva potem nekako ugotovila, da se obe zadevi verjetno združita in bomo naslednjič nadaljevali v lažji varianti. Smo kar počasi ven stopili, a zgleda, da so me končno leta ujela, ker sem umiral. Sem se počutil kot DiCaver zadnjič. Ni šlo in ni šlo. Ves čas sem moral tudi jaz z nekakšnim »ritmo-loco« gibom v levo zatikati vrv, ker je drsela za popizdit in ni in ni zagrabila ter tako 682-krat, kar pije energijo nenormalno. Šele nato sem nekje na sredini ugotovil , da bi pa mogoče enega prižgal in počinil, da bo šlo potem morda lažje, kar se je res zgodilo. In čeprav Čaganka res obeta nove globinske rekorde, se bom verjetno (če bo naslednja akcija prekmalu) prav tako kakor Nedolenjec povabila na akcijo branil s sunkovitim odkimavanjem glave levo, desno, kakor da se ti hoče odšravfati, ali pa bom pred televizijo na kavču kakor Dejan ali Klemi.

No, mogoče bom šel še enkrat s Ticotom turistično dol pa en cegu blata, ker ima Tico načrt, da bi doma naredil zidak in nanj napisal Čaganka. Sicer ne vem, zakaj ne uporabi blata z opreme, ki ga je zagotovo za ene tri cegle, vprašal pa tudi nisem, sem bil preveč utrujen …

Aja, pa še eno napako sem napravil, termovko s kavo sem v Ladkotu pozabil in sva jo s Ticotom cel liter poeksala šele, ko sva ven prišla …

Tenstanje

šini — Mon, 21 Nov 2011 23:48:17 +0000

Filmček, poln akcije od začetka do konca, matr zaigran, seveda, nizek strop ustvarjen s posebnimi koti fotoaparata, edin Srečkotova prasica je bila pa zares težka … Mladini se ogled odsvetuje, ker je not tud ena grda beseda!

Click here to view the embedded video.

V soboto gremo v Kostanjevico in sem povabil še Markca, da vidi, kaj počnemo v podzemlju. Me je fasciniralo, ko je takoj rekel, da gre poleg, če ocenim, da je tega zmožen in sem ocenil, da je zmožen, sam da naj do sobote ne je nič, ker bo malo ozko. Bo prišel, če bo tešč bom pa javil …

Esmeralda ni dala

šini — Sun, 20 Nov 2011 21:35:31 +0000

Miha je rekel, da sem ful čuden, kar je pomenilo, da sem še bolj čuden kot ponavadi. Jasno, dobili smo se ob osmih zjutraj pred sedežem novomeških jamarjev, zaspal sem pa ob pol sedmih zjutraj. Zapopizdit. Kljub parim petrolovim kofetom sem predlagal Ticotu, če bi lahko on vozil Ladislava, da bi jaz med vožnjo do Čaganke spal, a iz te moke ni bilo bureka, ker Tico ruske mašine še nikoli ni vozil in je bila vožnja podobna nečemu med bogseusmili in marijapomagaj! Je že med vožnjo priznal, da po ne vem koliko letih spet vozi z dvema rokama, bremze pa ne more do konca pritisnit, ker sedež ne gre naprej, njegove noge so pa krajše od mojih, a se kaj dosti motiti nisem dal. Spati sicer nisem mogel, sem bil pa ravno prav munjen, da se mi je žvižgalo, tudi če naju s ceste strese, bi se vsaj v bolnišnici naspal …
Vmes sem poklical Tomija, ki je obljubil, da bo fotkal, a je imel dan prej trening za novo leto in je domov prišel, ko sem šel jaz spat, le s to razliko, da je imel on borovničasto rit, jaz pa ne. Je rekel, da je čist munjen in da bo prišel kasneje za nami in da naj mu pošljem mail z načrtom poti, potem je pa padel v nezavest. Sem poslal mail z načrtom s telefona, potem sem se pa tudi jaz odklopil, dokler ni bilo potrebno na hard cesto do jame zapeljat, kjer se je Tico uprl.
Torej, drugo leto Jamarski klub Novo mesto praznuje 50 let neprekinjenega delovanja in kot začetek praznovanja smo jamarji v soboto v Čaganko vnesli več kot 50 steklenic vina iz kleti Zajc, kjer bo med prelepimi sigastimi kapniki v tišini in temi vino zorelo leto dni. (Tako smo napisali za novinarje, koliko bo uspelo zoreti v tišini in kakšni količini bo sploh uspelo dozoreti, bomo pa še videli, ker sem prepričan, da se bodo akcije v Čaganki močno povečale!) Sem moral z Ladislavom zapeljati vino do jame, ker ga je bilo veliko, a sem zapeljal čez nek kamen in je zverina malo poskočila in je posledično vino malo poskočilo na strehi in je samo nekaj počilo in se rdeče pocedilo po steklu in straneh! Sem najprej moral jamarje odganjat, da mi z lizanjem niso laka poškodovali, potem smo pa vino raje znosili do vhoda in ga potem počasi spuščali v globino. Vmes smo seveda spustili še vinarja Božidarja in novinarja in urednika in prijatelja Igorja, a predvsem o Igorju nimam kaj veliko pisati, ker je zagrozil, ko sem ga malo preveč hecal, da bo v Dolenjcu objavil mojo fotografijo z rozastim čikom. Ja, vem, trenutek slabosti, ampak kar je, je. Smo ga posadili v reševalni sedež in ko sem ga gledal tako lepo zapakiranega, sem seveda moral omeniti, da je na riti malo več prostora, če bo potrebna plenica pa to, a ni bil več za hece, ko je zabingljal. Je navajen imeti kontrolo, tam je pa ni imel, ker so ga drugi spuščali, jaz pa spremljal za pogum, kar mogoče ni bilo najbolj pametno, ker se mu ni zdelo smešno, ko sem se začel spuščati nad njim, da me ne bi poškodoval, če bi se slučajno odpel in čmoknil v globino …
Vino smo spravili v globoko klet, kar je trajalo (nekaj steklenic se je vmes tudi razbilo in smo prazne prinesli ven) potem smo pa še Božidarja in Igorja krstili. Sem jima najprej ritke umazane spucal, potem pa s štrikom pritegnil, kolikor sem mogel, pa nista niti pisknila, možaka kakršna sta, le to sta rekla, da tepemo lahko, kombinezone pa ne bosta slekla za noben dnar …
Smo potem pičili gor, kjer nas je čakal Tomov čudovit pasulj in smo jedli, da so nam ritke pokale in je pasulj v kotlu izginjal, lačni so pa še kar iz jame ven hodili, zato je vsak, ki je šel po repete, not zlil malo vode in vina in so zadnji, ki so ga jedli, prav vriskali, kako dobro se pije.
Potem se je sonce skrilo in je mraz pritisnil in so jamrarji začeli domov kapljati, v tabor je pa pricapljal, sajnemorešverjamt, Tomi. Z vso fotografsko opremo. Kako je našel, še sam ne ve, ampak šele v taboru je izvedel, da sem mu tudi načrt poti poslal … V jamo se več ni nobenmu dalo, smo pa malo modrovali, on je pa na ogenj nalagal. Zadnja polena je na kres vrgel še tri minute preden je odšel na Sukijev rojstni dan. Ga ni zanimalo, da bomo Tico, Jasna, Dejan in jaz polena potrebovali za noč, ker smo prespali kar tam, saj smo se zjutraj pridružili Srečku pri širjenju ožine na dnu Esmeralde. So torej vsi odšli, prišel je pa še hujši mraz. Pravzaprav mraz zapopizdit in še hujši! Smo torej letali po hosti in nabirali polena, da smo imeli kaj za gor metat potem smo pa iz čistega dolgčasa še klobase spekli, čeprav so bili želodci tako polni pasulja, da nam je v obliki plinov ven uhajal! Tico, Jasna in Dejan so spali v enem šotoru, ki je zgledal kar nobel in topel (stisnjenim kot sardinam in totalno zaplinjenim je bilo zihr toplo), jaz sem se pa odločil svoj gorski šotorček za eno osebo sprobat. Proti dežju je menda odporen, proti mrazu pa ne najbolj. A je držal tam nekje od enajstih do treh zjutraj, potem je pa bogec popustil in nisem več spal, ker je mraz tako grizel čez sicer kvalitetno spalko, da ni bilo ničemur podobno. Sem se kar sam sebi smilil in sem spet zaspal šele ob sedmih zjutraj, ko je posijalo sonce, a kaj, ko je zelo kmalu posijal tudi Srečko. Smo pokofetkali, potem pa v Esmeraldo. In sem mislil umreti od mraza, ker sem in kapo in rokavice pozabil (jp, takšen sem) in sem komaj čakal, da sem šel v jamo, kjer je bilo topleje. Sicer sem hotel počakati v Rusu, a kaj, ko je ravno varovalka za ventilator crknila! Smo se tenstali dol čez nekaj prav zanimivih prehodov in ni bilo več mraza, jama pa lepa, da mi je bilo takoj jasno, zakaj jo je Srečko tako poimenoval, čeprav tiste bejbe iz telenovele nikoli nisem gledal. Vem le, da je spregledala, dala pa prasica ni, čeprav sva jo nagovarjala skoraj pet ur in švicala in bogala in na vse možne in nemožne načine rotila in prosila. Nisva se prebila globlje niti za pol metra, le pogoje za naslednjič sva boljše pripravila. Sem sicer posnel tudi filmček, ker bi se med Srečkovim nabijanjem z macolo marsikdo lahko naučil novih besed, a ko je opazil, da snemam, je utihnil. Ker njemu se tam na youtubeu ne bo noben smejal! Še celo ko je enkrat po mehkem udaril, se ni spozabil …
Kakor koli, gor grede sem mislil, da bom crknil, ker sem vzel Srečkovo prasico, v kateri je imel macolo, jusufa, špico, rezervno baterijo in je bil težak, da ni za povedat. (Šele domov grede sem se spomnil, da človek zihr kakšne težke kapnike iz jame šverca, ker drugače ne vem, kaj bi tako težilo boršo!?) Čez ožince sem se tako pregrel, da me še pri Ladislavu, ko sem se preoblačil, ni zeblo. In zdaj celo vem, zakaj kdo reče, ko se fino matra, da mu je od jajc kapljalo!
Na koncu pa samo še ponos in malce tudi žalosti: moji ptički so skoraj odleteli iz gnezda! Dejan, Tico in Jasna so kar sami odšli iz jame (sem prišel direkt na kofe in pečeno klobaso in pospravljen tabor, le mojega super truper gorskega šotorčka niso znali pospraviti!) in se niso nikjer izgubili ali poškodovali ali kaj tretjega …
Ja, mrzlo je pa bilo, mrzlo, so bili takoj za, ko sem iz jame prišedši predlagal, da bo naša naslednja akcija enkrat maja. A kaj, ko smo vsi kakor zlata ribica, do naslednjega vikenda bomo že pozabili, da je bilo mrzlo …