Damijan Šinigoj

Filmček, poln akcije od začetka do konca, matr zaigran, seveda, nizek strop ustvarjen s posebnimi koti fotoaparata, edin Srečkotova prasica je bila pa zares težka … Mladini se ogled odsvetuje, ker je not tud ena grda beseda!

V soboto gremo v Kostanjevico in sem povabil še Markca, da vidi, kaj počnemo v podzemlju. Me je fasciniralo, ko je takoj rekel, da gre poleg, če ocenim, da je tega zmožen in sem ocenil, da je zmožen, sam da naj do sobote ne je nič, ker bo malo ozko. Bo prišel, če bo tešč bom pa javil …

Miha je rekel, da sem ful čuden, kar je pomenilo, da sem še bolj čuden kot ponavadi. Jasno, dobili smo se ob osmih zjutraj pred sedežem novomeških jamarjev, zaspal sem pa ob pol sedmih zjutraj. Zapopizdit. Kljub parim petrolovim kofetom sem predlagal Ticotu, če bi lahko on vozil Ladislava, da bi jaz med vožnjo do Čaganke spal, a iz te moke ni bilo bureka, ker Tico ruske mašine še nikoli ni vozil in je bila vožnja podobna nečemu med bogseusmili in marijapomagaj! Je že med vožnjo priznal, da po ne vem koliko letih spet vozi z dvema rokama, bremze pa ne more do konca pritisnit, ker sedež ne gre naprej, njegove noge so pa krajše od mojih, a se kaj dosti motiti nisem dal. Spati sicer nisem mogel, sem bil pa ravno prav munjen, da se mi je žvižgalo, tudi če naju s ceste strese, bi se vsaj v bolnišnici naspal …
Vmes sem poklical Tomija, ki je obljubil, da bo fotkal, a je imel dan prej trening za novo leto in je domov prišel, ko sem šel jaz spat, le s to razliko, da je imel on borovničasto rit, jaz pa ne. Je rekel, da je čist munjen in da bo prišel kasneje za nami in da naj mu pošljem mail z načrtom poti, potem je pa padel v nezavest. Sem poslal mail z načrtom s telefona, potem sem se pa tudi jaz odklopil, dokler ni bilo potrebno na hard cesto do jame zapeljat, kjer se je Tico uprl.
Torej, drugo leto Jamarski klub Novo mesto praznuje 50 let neprekinjenega delovanja in kot začetek praznovanja smo jamarji v soboto v Čaganko vnesli več kot 50 steklenic vina iz kleti Zajc, kjer bo med prelepimi sigastimi kapniki v tišini in temi vino zorelo leto dni. (Tako smo napisali za novinarje, koliko bo uspelo zoreti v tišini in kakšni količini bo sploh uspelo dozoreti, bomo pa še videli, ker sem prepričan, da se bodo akcije v Čaganki močno povečale!) Sem moral z Ladislavom zapeljati vino do jame, ker ga je bilo veliko, a sem zapeljal čez nek kamen in je zverina malo poskočila in je posledično vino malo poskočilo na strehi in je samo nekaj počilo in se rdeče pocedilo po steklu in straneh! Sem najprej moral jamarje odganjat, da mi z lizanjem niso laka poškodovali, potem smo pa vino raje znosili do vhoda in ga potem počasi spuščali v globino. Vmes smo seveda spustili še vinarja Božidarja in novinarja in urednika in prijatelja Igorja, a predvsem o Igorju nimam kaj veliko pisati, ker je zagrozil, ko sem ga malo preveč hecal, da bo v Dolenjcu objavil mojo fotografijo z rozastim čikom. Ja, vem, trenutek slabosti, ampak kar je, je. Smo ga posadili v reševalni sedež in ko sem ga gledal tako lepo zapakiranega, sem seveda moral omeniti, da je na riti malo več prostora, če bo potrebna plenica pa to, a ni bil več za hece, ko je zabingljal. Je navajen imeti kontrolo, tam je pa ni imel, ker so ga drugi spuščali, jaz pa spremljal za pogum, kar mogoče ni bilo najbolj pametno, ker se mu ni zdelo smešno, ko sem se začel spuščati nad njim, da me ne bi poškodoval, če bi se slučajno odpel in čmoknil v globino …
Vino smo spravili v globoko klet, kar je trajalo (nekaj steklenic se je vmes tudi razbilo in smo prazne prinesli ven) potem smo pa še Božidarja in Igorja krstili. Sem jima najprej ritke umazane spucal, potem pa s štrikom pritegnil, kolikor sem mogel, pa nista niti pisknila, možaka kakršna sta, le to sta rekla, da tepemo lahko, kombinezone pa ne bosta slekla za noben dnar …
Smo potem pičili gor, kjer nas je čakal Tomov čudovit pasulj in smo jedli, da so nam ritke pokale in je pasulj v kotlu izginjal, lačni so pa še kar iz jame ven hodili, zato je vsak, ki je šel po repete, not zlil malo vode in vina in so zadnji, ki so ga jedli, prav vriskali, kako dobro se pije.
Potem se je sonce skrilo in je mraz pritisnil in so jamrarji začeli domov kapljati, v tabor je pa pricapljal, sajnemorešverjamt, Tomi. Z vso fotografsko opremo. Kako je našel, še sam ne ve, ampak šele v taboru je izvedel, da sem mu tudi načrt poti poslal … V jamo se več ni nobenmu dalo, smo pa malo modrovali, on je pa na ogenj nalagal. Zadnja polena je na kres vrgel še tri minute preden je odšel na Sukijev rojstni dan. Ga ni zanimalo, da bomo Tico, Jasna, Dejan in jaz polena potrebovali za noč, ker smo prespali kar tam, saj smo se zjutraj pridružili Srečku pri širjenju ožine na dnu Esmeralde. So torej vsi odšli, prišel je pa še hujši mraz. Pravzaprav mraz zapopizdit in še hujši! Smo torej letali po hosti in nabirali polena, da smo imeli kaj za gor metat potem smo pa iz čistega dolgčasa še klobase spekli, čeprav so bili želodci tako polni pasulja, da nam je v obliki plinov ven uhajal! Tico, Jasna in Dejan so spali v enem šotoru, ki je zgledal kar nobel in topel (stisnjenim kot sardinam in totalno zaplinjenim je bilo zihr toplo), jaz sem se pa odločil svoj gorski šotorček za eno osebo sprobat. Proti dežju je menda odporen, proti mrazu pa ne najbolj. A je držal tam nekje od enajstih do treh zjutraj, potem je pa bogec popustil in nisem več spal, ker je mraz tako grizel čez sicer kvalitetno spalko, da ni bilo ničemur podobno. Sem se kar sam sebi smilil in sem spet zaspal šele ob sedmih zjutraj, ko je posijalo sonce, a kaj, ko je zelo kmalu posijal tudi Srečko. Smo pokofetkali, potem pa v Esmeraldo. In sem mislil umreti od mraza, ker sem in kapo in rokavice pozabil (jp, takšen sem) in sem komaj čakal, da sem šel v jamo, kjer je bilo topleje. Sicer sem hotel počakati v Rusu, a kaj, ko je ravno varovalka za ventilator crknila! Smo se tenstali dol čez nekaj prav zanimivih prehodov in ni bilo več mraza, jama pa lepa, da mi je bilo takoj jasno, zakaj jo je Srečko tako poimenoval, čeprav tiste bejbe iz telenovele nikoli nisem gledal. Vem le, da je spregledala, dala pa prasica ni, čeprav sva jo nagovarjala skoraj pet ur in švicala in bogala in na vse možne in nemožne načine rotila in prosila. Nisva se prebila globlje niti za pol metra, le pogoje za naslednjič sva boljše pripravila. Sem sicer posnel tudi filmček, ker bi se med Srečkovim nabijanjem z macolo marsikdo lahko naučil novih besed, a ko je opazil, da snemam, je utihnil. Ker njemu se tam na youtubeu ne bo noben smejal! Še celo ko je enkrat po mehkem udaril, se ni spozabil …
Kakor koli, gor grede sem mislil, da bom crknil, ker sem vzel Srečkovo prasico, v kateri je imel macolo, jusufa, špico, rezervno baterijo in je bil težak, da ni za povedat. (Šele domov grede sem se spomnil, da človek zihr kakšne težke kapnike iz jame šverca, ker drugače ne vem, kaj bi tako težilo boršo!?) Čez ožince sem se tako pregrel, da me še pri Ladislavu, ko sem se preoblačil, ni zeblo. In zdaj celo vem, zakaj kdo reče, ko se fino matra, da mu je od jajc kapljalo!
Na koncu pa samo še ponos in malce tudi žalosti: moji ptički so skoraj odleteli iz gnezda! Dejan, Tico in Jasna so kar sami odšli iz jame (sem prišel direkt na kofe in pečeno klobaso in pospravljen tabor, le mojega super truper gorskega šotorčka niso znali pospraviti!) in se niso nikjer izgubili ali poškodovali ali kaj tretjega …
Ja, mrzlo je pa bilo, mrzlo, so bili takoj za, ko sem iz jame prišedši predlagal, da bo naša naslednja akcija enkrat maja. A kaj, ko smo vsi kakor zlata ribica, do naslednjega vikenda bomo že pozabili, da je bilo mrzlo …

Pravi naslov bi bil pravzaprav Škrlatica, skoraj, a ne bodimo malenkostni. Ko začne hrbet boleti od predolgega sedenja pred računalnikom in ko ti začnejo presedati vsi človeški stiki, je čas za nahrbtnik. In sem si ga, ker uspešnega recepta se je potrebno držati, mimogrede pripravil, potem pa po stari navadi še stehtal. To najlažje storiš tako, da stehtaš najprej sebe potem pa še sebe z nahrbtnikom. In sem se postavil na tehtnico in bi me ob pogledu na številke kmalu kap, kajti še mesec ali dva nazaj, ko sem to vajo nazadnje napravil, sem toliko tehtal z nahrbtnikom! Bemti, sem hitro zmetal ves drobiž iz žepov, pa ni bilo kaj dosti bolje in ta zagonetka, od kod odvečna teža, mi verjetno ni dala spati, da sem zaspal ko bi že moral iti, kar je pomenilo le par uric spanja. Sem potem na srečo lahko malo dremal na cesti med vožnjo, kar pravzaprav ni najbolj pametno početje, a če nimaš koga, ki bi vozil namesto tebe, drugače pač ne gre. Vreme je bilo bolj kislo, zato sem kar malo razmišljal, ali ne bi v Vratih eno odspal v avtu in se potem ponoči vrnil domov, a pogled na osončene vrhove (in spomin na tehtnico) je le dal toliko energije, da sem se preoblekel, preobul in odpičil v hrib. Je šlo kar v redu prvih par metrov, ko je bilo še relativno položno, ko se v gozdu pot postavi pokonci, je pa tudi radiator začel delati in seveda puščati. Sem zmetal s sebe vse odvečno (ni bilo strahu, da bi koga srečal in prestrašil) in je bilo malo bolj znosno. Na gozdni meji, kjer je dober razgled in kjer ponavadi malicam, sem eno čikpavzo udaril in potem kar naprej v hrib, med borovce in osamele macesne, kjer je že ležal sneg. Pa ne preveč. Sonce je še sijalo, a mi je Stenar delal senco in je malo hladilo, zato sem navlekel rokavice in je bilo boljše, drugo čikpavzo sem pa že pri bivaku napravil. Aja, vmes sem še pogledal, kje sva po debelem snegu z Robertom orala in me je za nazaj spet srat pritisnilo. Na tistodnevni cilj sem kar hitro prišel, sem bil prav presenečen, ampak tako je to, če sam hodiš, nimaš komu predlagati čik pavze ali ponuditi, da bi kavo skuhal in kar hodiš, pa mine. Sijala je polna luna, zato sem si najprej skuhal kavo, ki sem jo spil zunaj, s pogledom na Triglav, malo sem predragi soprogi težil po telefonu, da bo šla naslednjič z mano (in me je samo vprašala, če je bilo težko v hrib in sem priznal, da je bilo, potem je pa rekla, da če je bilo že meni, kako bo šele njej in zakaj jo silim v to, če bi se rad morebiti ločil in podobno in sva zaključila potem), po kavi mi je pa zakrulilo v želodcu in spomnilo, da nisem še nič jedel. Sem se spomnil na narezan kraški zašink v nahrbtniku potem pa spet na tehtnico in sem pojedel samo eno juho in nekaj kruha (trd ko bat, da mu jebem vse, kaj pa kupujem po videzu, že stotič sem se zafrknil!) in svežo papriko in je bila ura devet zvečer in sem bil prepričan, da bom šel kmalu spat, ker sem bolj malo spal prejšnjo noč, zato sem na telefončku prebral dve poglavji nove Vojnovićeve knjige (Goran, ti si en čist navaden CAR!) Jugoslavija, moja dežela, ki bo uradno predstavljena na letošnjem knjižnem sejmu (toplo toplo priporočam, ampak res), potem sem se pa počasi v spalko spravil. In čez pol ure vstal in enega prižgal, pa še enega, pa še enega, potem sem pa našel en star Planinski vestnik, še sreča, da sem imel potem do štirih zjutraj kaj za počet in sem zaspal med kletvicami, saj sem bil prepričan, da bom spal do poldneva, a sem bil presenečen, ko sem ob sedmih vstal, saj mi je sonce direktno v gobec sijalo nenormalno svetlo, pa tudi toplo, saj sem si kar v spodnjicah privoščil jutranjo kavo, itak nobenega ni bilo tri ure v hrib naokoli! Sem si rekel, da požrem kavo in potem malo čmurim in domov pičim, pa je predraga soproga klicala, da je pri nas oblačno in da nekaj mrži, pa sem si kar na hitro stvari v nahrbtnik pospravil in pičil proti Škrlatici. Kaj bi rinil v oblake, če sem lahko nad njimi, ne?! Okoli devetih sem se ustavil, na soncu, jasno, in pojedel malo tistega kraškega zašinka, je kar pasal, potem pa pičil do Zadnjega Dolka, kjer je bilo pa že ful snega in sem se malo praskal in malo pretvarjal, da ne vem, kam iti in da bom en kofe spil in malo razmislil potem sem se pa kar ulenil (pa še dol je potrebno, kakopak) in se odločil, da bo dovolj. Sem potem kofetkal na tistem soncu in musko poslušal in se trepljal po hrbtu, kako dobro sem se odločil, pa še ena kavka je priletela malo kruha izprosit si in sem imel še družbo, okoli dveh popoldne sem se pa spet obtežil in pičil dol. Dol grede je šlo malo težje, ker se je udiralo v sneg do malinc in tokrat pa nisem preveč užival. Ker nisem planiral. Ko sva par mesecev nazaj z Robertom safer terala, sva se temu psihično pripravila in ni bilo težko, celo gamaš si nisem dal gor, kaj šele krpelj, tokrat mi je šel sneg v gojzarjih pa kar malo na živce. Drugače je bilo pa lepo, tudi ful ful gamsov ni bilo nič kaj plašnih, so se samo malo s poti odmaknilo, le potem v gozdu sem začel podplate čutiti. A ko sem pri avtu pizdarijo sezul in malce preluftal nogice, je bilo takojci boljše, prva kava na Petrolu je pa celo turobno meglo pregnala. Saj moja je bila tudi dobra, le mleko sem doma pozabil. Res je sicer, da sem imel pa polno tubo zobne paste (v globoke jame jamarji recimo tudi tiste papirčke s čajnih vrečk trgajo, da imajo manj za nosit!), a je nisem veliko koristil …

Dobro, če potegnem črto, je sam iti v hribe kar ok, edini problem je družba. Saj ne, da se nisem hotel pogovarjat al kaj, a katero koli temo sem načel, sem jo itak že stokrat slišal pa vsak vic tudi …

Vsakič, ko se nam v jami pridružijo jamarji iz drugih krajev, nekako želim zapisati, da je bila akcija z mednarodno udeležbo. Dobro, res je, da smo sicer vsi Slovenci, ampak med nami so gromozanske razlike, smo sproti ugotavljali. Recimo, pri nas na Dolenjskem sem tisto plosko z alkoholom silil do nezavesti, ker je bila samo še do polovice polna in se mi je zdelo, da je nima smisla dol vlačit, Marko z Gorenjskega je pa povedal, da oni pri polovici pa nehajo ponujat, ker jo je samo še pol. Ali morda malo več …

Ampak, kakor koli, deset se nas je v soboto spustilo v Čaganko z zelo ambicioznim načrtom del. Poljanska gora je bila že zasnežena, zato sem spredaj oral jaz z Ladkotom, da fensi jamarji od drugod ne bi poškodovali službenega kombija z na cesto podrtimi drevesi. Oblačili smo se v mrazu in smo vsi komaj čakali, da gremo v podzemlje, kjer je bilo močno topleje. Lepo nas je bilo videti vse čiste in rdeče (in jamarje od drugod tudi nasmejane), kajti ven sem vedel, bomo prišli povsem drugačni. Dol je še nekako šlo in ko smo na križišču, kjer naj bi se razdelili na različne delovne skupine, udarili še eno malico, mi je bilo žal, da sem Dolenjec, kajti resno sem razmišljal, da bi šel malo stran od vseh in si skodelico kave iz termovke privoščil v samoti, saj sem vedel, da ko jo bom ponudil, bo za razliko od viskija v momentu šla, kar se je potem tudi v resnici zgodilo. Potem je ena skupina z mednarodnimi gosti odšla na dno na širjenje obetajočega ozkega meandra, kjer je seveda scalo kot iz škafa, da so prijatelji takojci spoznali, iz kakšnega testa smo Dolenjski jamarji, ko v takšnih razmerah delamo non stop. Na tem mestu so že začeli (glasno) preklinjati, nekateri so potem s tem nadaljevali do vrha, nekateri pa ne, ker jim je za stokanje prej zmanjkalo moči, ampak Marko ni obupal, on je imel z nami in našimi blatnimi jamami spolni odnos do vrha in še naprej. Hecna je bila Ema. No, ne hecna, drugačna. Vljudna do amena, pravzaprav še preveč, vsakič, ko sem ji sporočil, da je štant frej ali kaj podobnega, se je zahvalila, kar me je celo malce motilo, če sem iskren, ko je pa začela malce preklinjati in se ni več vsakič zahvaljevala (roko na srce, sem jo sicer sam poprosil za to, ampak na začetku se tega ni držala), me je pa spet skoraj motilo …

Z akcijo smo bili vsi zelo zadovoljni, ko smo po kakšnih šestih urah dela počasi zaključevali, saj smo na dnu pripravili dobro izhodišče za naslednjo ekipo (Anži, Bor, Marko in jaz), preopremili kamin in celo kakšnih deset metrov višje splezali (Matjaž in Klemi), Tico in Dejan pa sta plac za bivak zravnala in povečala, da bo, ko bo potreba, tam veselje počivati. Ostali so pa delali vsakega po malem, niso samo roke križem držali. In ker nas je bilo deset, smo se ven odpravili relativno zgodaj, kajti toliko jamarjev na štrikih gre počasi. Sam sem lezel za Dejanom, ki je na koncu vsakega pritrdišča hotel enega prižgati, a sem priganjal, dokler nekje na sredini ni znorel in se uprl in sem popustil in se mu pri čikanju pridružil. Sem ga opazoval, umazanega in utrujenega, se je kadilo iz njega ko iz indijanskega konja, potem sem se pa v njegove rokavice zagledal. Je gor nase nataknil najbolj fensi šmensi viledine gumijaste rokavice za posodo prat in čeprav sem ga opozoril, da niso najboljše za v jamo, da se bodo strgale, se ni dal. In je zdaj kadil in sem si zadevo lahko v miru ogledal. Seveda ni imel nobenega prsta več, so se strgali in odpadli, a je bil itak tako usran, da sploh opazil ni tega, dokler mu nisem povedal. On se je namreč bolj ukvarjal s tem, kako pločevinke piva in radlerja zaščititi, da se v transportni vreči ne bi razletele, kar se mu je zgodilo, ko je prišel na dno. In ni šla samo tekočina v maloro, ampak tudi sendviči so potem imeli zanimiv okus, pa prva pomoč se je napojila s tem … Je razmišljal, da bosta s ticotom iz armafleksa takšne fensi šmensi srajčke sešila za vsako piksno posebej in je imel pri tem razmišljanju zelo resen obraz, dokler ni odprl Ticotove transportke (ne vem zakaj jo je on trogal gor) in znorel, ker je bila noter še polna plastenka vode (iz pipe), pa sendvič … Vodo je zlil, sendviča pa ni upal stran vreči, sam je zagrozil, da bo naslednjič preveril, ali je Tico vse pojedel in popil, preden bo spet šerpa zanj …

Ven smo pokukali v dež s snegom, a sem vseeno zakuril (ker je Tico skuhal kavo in jo je ob ognju lepše piti, pa še drugi so vsaj dve uri ven kapljali), skoraj zadnji je prišel ven Marko, ki je imel kljub utrujenosti spolne odnose kar z vsemi nami Dolenjci, mu še ni zmanjkalo moči. A ko je malo prišel k sebi, je vseeno priznal, da bo zdaj vsakega Dolenjskega jamarja pripravnika, ko bo prišel k njemu na izpit za jamarja, vprašal, če je bil na dnu Čaganke (in vsak pošten jamar pripravnik z Dolenjske je na dnu bil, seveda) in če bo odgovor pritrdilen, bo izpit napravil brez dodatnega preverjanja znanja!

Smo se nazaj grede še v Črnomlju na pici ustavili in so vsi leteli na sekret umiti se, jaz pa ne, ker ni lepšega kakor pustiti blato v ušesih da se posuši, potem pa ušesa vihaš in čutiš, kako blatne hraste odpadajo. Res. Sicer sem pa malo žalosten. Zakaj? Zadnjič sem si v Merkurju privoščil svojega prvega Jusufa, takšnega lepega, oranžnega. Sem ga nesel na dno in tiboga kako ta Jusuf skale lomi, z njim ni heca, vam povem. Saj menda se ga po domače kliče pajser ali lomilka, ampak je res tako jusful, da sem svojega ljubkovalno prekrstil. A sem ga pustil dol, ker bo tam bolj uporaben kakor pri meni doma in me zdaj malo skrbi, če je z njim vse v redu pa to …

Ja, če je ata jamar, se sem pa ke spodobi, da tudi deco odpelje malo v podzemlje, ne? Mislim, da otroci vidijo, kaj to pomeni. Saj sem želel dol in not odpeljat tudi preljubo mi soprogo in če je, saj ne moreš verjamt, doma še malce mislila, da bi pa zdaj že res bil čas mogoče poskusiti, če zaradi drugega ne, da neham težit, se je na kraju samem seveda ekspresno premislila. Smo pripravili en tak oreng škripec, varen do nezavesti, seveda, če lastne otroke dol spuščaš, ampak, ne, že ko sem se proti njej obrnil, sem videl, da iz tega vlečenega testa ne bo bureka. So se ji očke malo razširile in je bilo vse jasno. Na štrik za noben denar, raje za vrat ko za pas, vam povem, pa čeprav je samo ene deset metrov dol in čeprav bi bila v najbolj varnih rokah na svetu, torej mojih. Z materjo svojih otrok se itak ne bi zajebaval, vam kar iskreno povem, ker kdo nas bo pa potem rihtal, če nje ne bi bilo?! Sem ju enkrat moral jaz v mesto prignat (še ni bilo Lenarta) in se mi je sicer zdelo nekaj čudno in sem ju trikrat vprašal, če je vse, kakor mora biti in če sta oblekla tisto, kar je mamica pripravila in sta rekla, da ja in sem bil pomirjen, čeprav se mi je malce sumljivo zdelo, da so nas ljudje postrani in zvedavo gledali, ampak če je mama pripravla, pol že mora štimat, sem si mislil, pa nas je mama pol mirno zatajila še bolj orng kakor Ivan tisto skodelico kave z mamo vred, ker sta oblekla sicer tisto, kar jima je ona pripravila, apam eden od drugega, da je imel Maks hlače do kolen, Gašper jih je pa za sabo vlekel … Dobro, saj potem, ko je popizdila in povedala in pokazala s prstom, sem tudi jaz videl …

Dobro, mama ni šla not, vsi ostali pa in to kar z užitkom, je bilo dol potem kar naporno trop ovac krotit, da se ni škoda delala, najbolj zanimivo je bilo pa v ožini, ki je bila malce blatna in sta se Gašper in Zala z užitkom zapodila vanjo, samo je potem Jasna bila malo jezno in je bilo nekaj časa še v zraku, ali bo Zala sploh lahko šla v avto, ko je bila tako umazana …

Zunaj je bila že taprava žerjavica, ker je bilo Maksu in Moniki malo dolgčas pa še medvede sta odganjala po moje in smo mesa napekli, da mi je še zdaj slabo, za povrh pa še kostanj (iz Špara, jasno, kdo ga bo pa iskal po hosti lepo prosim!) in smo tastari malo počivali, da se je lepo usedlo, deca so pa norela, ker ni nikogar motilo, razen mogoče medvede, sam njih naj pa kar moti, dokler jih ne moti tako, da pridejo blizu tarnat, to smo pa že gledali, da ni bilo toliko preveč …

Najbolj ekstremno je bilo pa pol med vožnjo domov, ko smo se peljali mimo skavtskega doma in je bilo potrebno Lenartu razložiti razliko med skavti in taborniki. Da si tabornice brijejo noge, skavtinje pa ne in da imajo taborniki v nahrbtniku kondom, skavti pa Biblijo, kot pojasnilo za tako majhnega otroka ni zadovoljivo, seveda, sem poskusil s cerkvijo in molitvijo in smo prišli do tega, kaj je molitev in je poskusila Monika, da kaj prosijo boga in smo končali pri tem, zakaj mi nič ne prosimo boga, recimo za kolo ali kaj, kaj pa vem in smo zaključili, da mi ne rabmo nič prosit, ker imamo vse, kar potrebujemo, razen miru na svetu in lakote, ki je mogoče ne bi bilo več, sam tle smo pa že na terenu za misice in sem raje na medvede prešaltal in klel, ker ni signala v Rogu, da bi malo na Wikipedijo pokukal …

Res sem se veselil peljati Katjo v podzemlje, takšno vrhunsko športnico, da bi jo videl malce zašvicati in na telečjih nogicah stati, pa mi je vse veselje pobrala, ker je zbrano poslušala, kaj mora držati in kaj pritisniti in je šlo dol brez problemov in zapletov. Pa še jama je bila zaradi suše povsem suha in čista in je še zafrkavati nisem mogel, ker je ven prišla z enako frizuro, kakršno ji je dopoldne naredil frizer. Dobro, mi je bilo hecno, da je šla k frizerju pred odhodom v jamo, a razumem, ker odhajamo čez par ur v Sarajevo in ni bilo časa, to ni tako kot Andreja, ki ji je pri prvem otroku odtekla voda in se je, normalno, odpeljala direkt k frizerju, potem pa šele v porodnišnico, saj je rodila šele svojega prvega otroka in ni mogla vedeti, da ji bo frizuro na tistem matru povsem po svoje zategnilo in da čist zares pa tam nobenga ne briga, s kakšno frizuro prideš … Katja se je uredila, da ne bi prestrašila kakšnega netopirja, pa še meso si je sama prinesla, lastnoročno nagvircano, ker klobas ne konzumira in za povrh vsega je še ona vse zadeve spekla, ker sem jaz softič in me je v roke peklo, ko sem tiste mesnate zadeve obračal na rešetki … Skratka, živ dolgčas, ko da bi enga čist tapravga jamarja v jamo peljal. Nobenga materiala za dolgo jebčkanje v glavo pri vsakem naslednjem srečanju …

Ampak. Vedno je kakšen ampak, hvala bogu. Se je podzemni odpravi pridružil še Žiga, ki je želel svoji deklici Eli, preden ta odide domov v Italijo, pokazati, kakšen možak je. Jamar pa to. Pustimo to, da ni znal, jamar z izpitom, vozla zavezati (ok, saj ga je hotel, sam potem jaz ne bi hotel po tistem štriku dol!), s čelado na glavi je vil videti dovolj profi, da je impresioniral svojo mlado prijateljico. Mene je pa impresioniralo, kakšne so ženske. Res. Bogica se je skupaj z Žigatom postavila nad luknjo in prepad (res sem ji na srečo jaz vso opremo zategnil in pripravil) in čeprav še nikoli ni bila v podobni situaciji in se je tresla, jo je Žiga pomiril, da se nima česa bati, da bo itak navezana še na njega in jo je res pripel s popkovino še nase. Dobro, takrat sem se jaz ustrašil malo, ker če bi jo šalabajzer dol potegnil, bi Italijani v Slovenijo prišli in me poiskali, a začuda je zadeva delovala in se je pomirila in začela spuščati. Na začetku se je res držala za ograjo ko klop, a jo je ljubeči možakar tepel po prstih, da se je morala spustiti in sta se žačela počasi spuščati, dokler nista prišla kakšnih par metrov nižje, kjer je bilo menda ful pajkov in sta se začela spuščati hitreje …

Potem sva se jima pridružila midva s Katjo, kjer ni bilo nič duhovitega materiala in me je ženska čist razočarala, da sem jo potem poskusil prestrašiti vsaj malo v ožini, a je tako hitro mimo prišla, da še filmčka nisem uspel posneti, je pa zadevo na srečo spet rešila Eli, ki je pokukala v spodmol, kjer sem jo čakal jaz s snemanjem. Je samo pokukala not in že vklopila s široko razprtimi očmi v rikverc, a jo je tam čakal odločen ljubimec, ki ji ni dal ven in jo je ljubeče a odločno rinil naprej, da je prišlo do nekaj bolj odločnih mednarodno jasnih besed in tisti ljubeči Siga ni bil več tako ljubeč Siga in je potem Žiga vseeno popustil in jo spustil ven, da smo odšli še v druge dele jame, kjer se je boga Eli spet enkrat poskusila obrniti, pa ji ljubeči Sigi ni dal, kljub grožnji, da naj se pol kar sam jebe v bodoče al nekaj tazga, smo še malo poplezali, potem pa ven, Je šlo bolj počasi, ker je moja italijanščina bolj švoh in je Eli delala bolj po svoje, je pa ljubi Sigi od spodaj rešil situacijo, ko jo je opozoril na netopirja in je šlo potem malo hitreje …

Potem je zunaj nastopil najlepši del jamarjenja, smo zakurili ogenj (pravzaprav ga je Katja, ki je bila – seveda – tudi tabornica) in spekli zadeve in jih splaknili z radlerjem, potem smo pa še malo modrovali, dokler okoli enih zjutraj ni nekaj začelo lomastiti po hosti in lomiti veje dokaj blizu in je spet Eli rešila situacijo, ker je rekla, da zdaj je pa konc zajebancije in da naj se mi slikamo al pa kar hočemo, da ona gre v avto pa basta. Sicer ni šla, ker je bil avto ene pet metrov proč in bi jo vmes lahko kaj snelo, a je bilo res že pozno in smo odpeketali. Je blo fajn, so rekli …

Ljubljansko domžalsko velenjsko koprski ramboti so prišli v Čaganko. To se ne zgodi  ravno pogosto, da kdo pride v Dolenjsko jamo. Mislim, v Dolenjske jame non stop rinemo, ampak le Dolenjci. jamarji iz drugih koncev sveta se jim na daleč ognejo.  Ker so menda blatne. A zdaj so prišli, ker so se v Skalarju naposlušali zgodb o Čaganki in ker sem jim zatrdil, da je zdaj zaradi suše čista kakor že dolgo ne. Pravi Ramboti, res, gor in dol pičijo, obremenjeni ali ne, oziroma raje obremenjeni, da je še trening. In je potem bil ta obisk globoke jame videti kakor iz tistega vica, ko je en supertruper kung fu majstor v eni vasi prtežu enmu kruljavemu domačinu in ga je ta ven povabil na en orng fantovski fajt in so potem tistga supertruper kung fu majstra en teden v bolnišnici skup sestavljali, ker domačin sicer ni znal kunfuja in podobnih zadevščin, je pa vedel, iz katerega plota se najlažje lato potegne in ubije boga v mojstru borilnih veščin. No, tko sem jaz te moje Rambote v Čaganko (ki je, to moram spet poudarit, čista in neblatna kakor že doooolgo ne!) peljal in so že na začetku na škrge zadihali, ker so štriki drseli za popizdit, ampak to je prednost domačega terena. Jaz sem požvižgaval dol, pa gor tudi, mojstri so pa dihali in kalorije v obliki švica ven pljuvali, da sem imel čas vmes še nohte si rihtati in podobne higienske opravke urejati, pa še sonce sem ujel, ki ga Matjaž, ki je sopihal zadnji, seveda ni. Pa še dosti ni manjkalo, da bi moral spet nazaj noter, ker ga toliko časa ni bilo, da me je resno zaskrbelo. Ampak čist resno. No, pa še hendikep sem jim dal, saj ko smo šli dol, sem (s prednostjo domačega terena) sedemdesetmetrco odpičil dol v ene pol minute s polnim gasom, preden se je Jure šele dobro skobacal na zgornjo polico (ja, blato ga je držalo, majkemi), a ko sem si glih čik dobro prižgal, sem zaslišal glasen “paaaaziiiii” in sem se avtomatsko ob steno pritisnil, a mi kaj hudega ni bilo, saj nisem slišal nobenega kamna dol ropotati, ki ti ponavadi zledeni kri v žilah in ko sem ravno hotel čikec potegniti, je zapihalo ko miljon mater mimo ušesa in potem udarilo in potem zabolelo in potem še malo odbilo in sem tist čik v grozi menda kar požrl. Namreč, Jure je po nesreči gor odbil en res velik kapnik (najmanj 5 kg če ne več) in je ta direkt celih 70 metrov dol prišponal in tresknil ob tla morda pol metra od mene, potem se je pa odbil v moj kolk, da me je zabrisalo po tleh in sem v jami vse zvezde videl, pa v očeh se mi je svetilo, da nekaj časa sploh svetilke nisem potreboval. Je bilo blizu, res hudičevo blizu, a dokler je samo blizu in ni direkt, se sekirat kaj dosti nima smisla in se mi je bolj kot noga, ki je bolela ko hudič, smilil Jure, ki se je kar naprej opravičeval in mi kolk celo eneparkrat pobožal, da mi je bilo kar nerodno. Menda bi ga tudi popihal od slabe vesti, a smo bili na srečo preveč usrani …

No, je bolelo, ampak sem ekskurzijo vseeno dol odpeljal in smo vtaknili nos v vsak kotiček v vseh rovih in podorih, med malico na našem bivak placu se mi je pa malo čudno zdelo, zakaj Ticotovo armič, ki bi moral biti gor, svinja nekje dol v podoru. Piha ne, vode ni, potresa pa tudi ni bilo nobenega, potem sem pa zadevo res hotel raziskati in sem se spustil dol in je armič ćist nekaj razgrižen, koščki pa po vsem rovu. In to, lepo prosim, na skoraj 260 metrov pod površjem! Zdaj imam pa dilemo ali to povedati Ticotu ali ne, ker pred Čaganko ga taboriti ne dobim več, gre zaradi strahu pred pošastmi raje v jamo spat, ampak če mu pokažem luknjo v armiču, ga tudi pod zemljo ne spravim več …

tudi najboljšim, pravijo. Čeprav, kaj pa vem, da se vedno zgodi kaj takšnega meni? Rad popravljam, to sploh ne skrivam, četudi magari ni pokvarjeno, ampak ne bodimo malenkostni. Včeraj smo bazen pospravili, poletje gre počasi h koncu in ker sem glih imel opraviti z vodo, sem se spomnil, da bi jo lahko še v radiatorje natočil. Smo namreč enega zamenjali, ker sem jih, radiatorje namreč, ko smo belili in pohištvo menjali, snel, odnesel pred hišo in dobro opral, pa je eden noge dobil. Ker zadnjega nisem takoj vrnil na zid, kamor spada, saj je bilo itak poletje in vroče in kdo bi na radiatorje mislil, sem ga par dni pustil zunaj. No, verjetno je bilo več ko par dni, ker so Romani dvakrat pošteno pozvonili in vprašali, če mi lahko uslugo naredijo in odpadno železo spred hiše odpeljejo, pa sem jim lepo povedal, da ne, da ga bom še potreboval, zato tretjič niso nič pozvonili, so samo odpeljali. Ker, tehnično gledano, res bi tista zadeva tam en mesec ali dva lahko čakala na odvoz kosovnih odpadkov ali kaj in so morda mislili, da mi uslugo delajo … Ampak, kakor koli, smo novega kupili in je mojster vodovodar prišel zadevo priklopiti pa to, potem je pa še predlagal, da vodo v sistem spet spustimo, da vidi, če loti držijo. Ampak se mi takrat glih ni ljubilo (ker bi lahko bilo ko v pregovoru “drži vodu dok majstori ne odu”) in sem rekel, da bom že sam enkrat. In ker smo glih bazen pospravili in sem imel delovni zalet in se poletje bliža h koncu, sem okol pol desetih zvečer še v sistem vodo začel točiti. Otroci bi seveda morali že biti v postelji, ampak ker menim, da je ok, da gledajo mojstra pri delu, da se kaj naučijo, so bili lahko še malo pokonci in so hodili za mano, ko sem tako pomembno s šravfencigarjem hodil od radiatorja do radiatorja in jih zračil, pa še nikamor se mi ni mudilo, dokler nismo prišli do otroške sobe s povsem novimi omarami, v katere je iz radiatorja pod hudim pritiskom brizgala črna voda. Pa po sveže pobarvanih stenah tudi, seveda. Pa po tepihu tudi. Ko sem na odprtino, kjer bi moral biti prezračevalni ventil, pritisnil prst, misleč, da bom vodo tako zadržal, je pa še malo po sveže prebeljenem stropu pošpricalo. Absolutno logično, ne? Smo kot družina skočili k radiatorju in na tla metali brisače in rjuhe, da smo vsaj malce omejili poplavo in medtem ko so ostali lovili vodo, sem sam skočil v klet in zaprl vodo. Jasno, ker se mi prej ni mudilo, jo je v sistem nabilo prek 3 atmosfere, normalno je pa 1,5 recimo. Ampak, kaj pa jaz vem. Sem spet spustil vodo ven (kar je ni že v otroški sobi ušlo po tleh in potem okoli enajstih otrokom dovolil, da so popadali v postelje. Saj se morajo naučiti obvladovati krize, ne?! Potem sem pa vodovodarja poklical in bo prišel popravit, tokrat mu bom pa pustil, da on vodo v sistem spusti. Saj ne, da ne znam, sam zdaj je v otroški sobi po tleh čisto, torej ni še nobene potrebe po vodi. Zaenkrat, jasno …

Matjaž, s katerim sva najdlje in do zadnjega vztrajala v Skalarju, me je opozoril, da sem na zadnji fiks po nepotrebnem pozabil, saj nama je spil največ krvi. Pa nisem čist zares pozabil, samo zdelo se mi je, da je bilo v spodnjem postu že itak preveč stokanja in da bi z zadnjim fiksom samo še zabelil in bi me kdo potem pa res vprašal, zakaj zabogamilega pa rinem pod zemljo, če je takšen matr in bi mu po pravici povedal, da zato, ker je jebeno luštno in bi me potem s pravico postrani gledal. Ampak, res, naporno včasih do jajc in zelo pogosto ne gre tako, kot si zamisliš, ampak luštno je pa vseeno. Potem, ko čez ene dva dni adrenalin popusti in mišice malo manj bolijo, jasno!

Kakor koli, sva tistega Skalarja opremljala in preopremljala in so fiksi kopneli (to so posebni vijaki, ki jih zabiješ v kamen, na katerega potem ploščico privijačiš in nanjo štrik obesiš, če to kakšen nejamar od tistih treh ali štirih naključnih bralcev bere morebiti!), zato me je Matjaž že nekje globoko dol opozoril, da en fiks pa moram pod nujno prišparati čist za na vrh, ker se en star fiks vrti v prazno in je nevaren in ga je potrebno pod nujno zamenjati, čeprav smo se vsi čez njega dol in potem še gor peljali. In sem ga šparal, res, za vsako pritrdišče, ki sva ga morala zamenjati, sva trikrat razmislila, ali ga je res nujno zamenjati, ker imava še čisto malo fiksov in sva potem zamenjala res samo tiste, čez katere bi naju bilo naslednjič pa res strah kolovratiti, potem sva pa končno prikolovratila do tistega zadnjega (ali prvega, kakor se vzame) pritrdišča, ki se je vrtelo v prazno in se ga ni dalo ne privijačiti ne odvijačiti in je bilo nevarno. Sem se namestil, kakor se delavec mora, torej relativno udobno, da ni preveč v pasu ščipalo, vzel kladivo, malo potolkljal po okoliškem kamnu, izbral najbolj primerno mesto, ga zravnal s kladivom in malce očistil, potem mi je pa Matjaž hilti podal. Sem tisto luknjo profi izvrtal, tako mimogrede in sva čebljala in drobila, vmes sem pa tist frdaman šravf noter nabijal in ker se je tlaka bližala koncu in sem že vohal svež planinski zrak in ker sva še kar drobila o pomembnih in manj pomembnih zadevah, sem tisto pizdarijo s kladivom enkrat preveč po železni glavi kresnil, da je šla pregloboko v luknjo in nanj potem nisem mogel privijačiti ploščice. Upssss, mi je ušlo in celo malce nerodno mi je postalo, takšna začetniška napaka pa to.

Matjaž je, čeprav je poznal odgovor, vseeno vprašal, če je bil to najin zadnji fiks in sem lahko samo potrdil. Kaj sem pa hotel. Sva tuhtala in tuhtala, kaj bi naredila, da se nama naslednji dan ne bi bilo potrebno vrniti v jamo, potem pa sem se, besposličar in delomrznež, kakršen sem, domislil. Sem poiskal, potolkljal in očistil drugo naslednje naboljše mesto in zavrtal še eno luknjo, potem pa Matjaža poslal gor k sotrudnikom, ki so bili že par ur zunaj, če imajo oni morda kakšen fiks viška, drugače bi se pa jutri vrnila samo s fiksom, brez hiltija, ker luknja je bila že izvrtana in bi bilo tako manj za nosit. Jp, lenoba poišče najboljše rešitve, vam povem. Matjaž je pobral vso robo, vključno z vrtalnikom in odsvinjal ven, jaz sem si pa medtem enega prižgal, a se je vrnil, še preden sem pokadil. Z enim edinim fiksom v roki. Vse ostalo je pustil zunaj, da ne bo rabil dvakrat nositi. Jasno in logično. Sem tisti fiks pribil nežno in pravilno, privijačil ploščico, zavezal nanjo nov štrik, potem nama je ostalo pa samo še star štrik s starega pritrdišča odvezati in ven potegniti in bi se lahko poštempljala. Sem stegnil roko kakor dohtar stegne roko svoji operaterki, a vanjo ni prišlo nič. Čakal sem pa nož, jasno, da bi lahko tist star štrik prerezal in bi ga ven potegnila, da se kdo ne bi zmotil in po njem plezal in sreče preskušal. In je še en upsss priletel, tokrat z Matjaževe strani. Da je nož pustil zunaj, ker ni hotel veliko nositi. Jasno, človek je trogal moj hilti in prasice s štriki in kaj jaz vem kaj še vse ves čas dol in gor, potem je pa za deset zadnjih metrov zunaj še nož pustil, da ni preveč nazaj nosil! Mislm, to me je spomnilo na tistega pohodnika s težkim nahrbtnikom, ki se je nekje po podeželju potikal in mu je kmet s konjsko vprego ustavil in ponudil prevoz, kar je ta model sprejel in sedel poleg furmana, čez nekaj časa pa ga je kmet pogledal in mu rekel, da ruzak pa lahko s hrbta zadaj na voz vrže, da ne bo imel takšne teže na sebi, pa je bil popotnik vljuden in je rekel, da ga bo imel kar na hrbtu, da bo konj lažje vlekel! Takle je bil naš Matjaž. Je takojci ponudil, da spet ven spleza po nož, a sem zavrnil ponudbo in se odločil, da bom tisti štrik kar s kladivom presekal, ker itak je bil star in ves čuden, samo še čudež ga je na tisti vponki držal. Sem se namestil še bolj udobno v pasu in začel tolči, potem sem pa tolkel in tolkel in tolkel ene dvajset minut, pa štrik ni in ni popustil, čeprav sem vmes še eneparkrat po mehkem udaril in tako klel, da bi že zaradi tega lahko šel na dva dela. Pa nič. Sem še bolj tolkel in udrihal in me je že roka bolela in sem že hotel tisto kladivo nekam zabrisati in se z zobmi zagristi v frdamano trdoživo zadevo, ko mi je Matjaž predlagal, če bi morda štrik kar prežgal. Ja, že toliko časa nisem kadil, da sem si enega pricinil, vmes pa nitko po nitko palil, pa še ni hotel popustiti, zagotovo je vse skupaj trajalo dlje kot pol ure, preden sva dobila dva kosa. Kar je vsaj mene prepričalo, da še tako slab štrik iz inata ne popusti, kadar bi moral, kadar pa ne bi smel pa ne vem, ker v takšni situaciji pa še nisem bil … Evo, z zadnjim fiksom so vedno težave, ampak res!

Evo, rinem se v vrhunsko jamarsko družbo. Uspešno. Kaj pa mladina jamarska natrenirana in naspidirana in polna kondicije ve, kakšen jamar sem jaz! Star sem in še živ, kar za njih pomeni, da sem dober, jaz pa temu mnenju ne nasprotujem. Smo se odpravili na Kanin, kjer je nekaj naših najglobljih jam (Čehi 2 so recimo s 1533 metri globine 6. najglobja jama na svetu), ker s(m)o se odločili, da vsi slovenski jamarski klubi ponovno pogledamo v Skalarjevo brezno (911 m globok in 4765 m dolg podzemni sistem), ki ima glede na svojo lego potencial, da se prebije med prve tri najglobje jame na svetu. Zadeva je tako velika, globoka in razvejana, da posameznik v njej nima kaj početi, možnosti novih dvoran in globin pa praktično ležijo vsepovsod, saj Skalarjevo brezno ni bilo nikoli dovolj dobro sistematično pregledano …

No, in sem si rekel, da je že čas, da se to spremeni! Dobili smo se v soboto zgodaj zjutraj na parkirišču pred kablom za na Kanin, spoznali smo se pa po tem, da so vsi v rokah držali pločevinke s pivom. Navsezgodaj zjutraj! No, mene so spoznali z lončkom ali dvema ali tremi s petrolovim kofetom, ampak ne bodimo malenkostni … Otovorjeni kot mule, ampak res, smo popolnoma napolnili tovorno žičnico s štriki in vponkami in ploščicami in podobnim, kar je potrebno za prvo akcijo in polni pričakovanja pičili gor. Saj je bilo luštno, dokler nismo morali vso tisto opremo vreči na hrbet in jo odtrogati do vhoda v jamo. Na srečo nas je bilo več in so bili bolj mladi in sem jaz ravno prav stokal, da sem bil najmanj obremenjen (no, nekaj pa tudi dam na svojo samopodobo in sem si oprtal kakšen dekagram več kakor Rok, ki jih bo letos šestnajst!), ampak ko smo šli v luknjo, je bilo pa konec heca. Ker smo jo morali na novo opremiti, saj so bili nekateri štriki noter že dvajset let, sem imel na sebi hilti za vrtanje z dodatnimi baterijami in ene miljon vponk in opremljevalko, tako da sem kar malo na škrge dihal, ampak bolj na skrivaj, da se mladina ne bi naslajala in je na začetku še kar šlo, dokler Andrej, ki je vozil prvi, ni prvič zastokal. Ko je prišel do prvega pritrdišča, ki je bilo tako češko, kakor da bi ga delali Čehi pred dvajsetimi leti. No, saj so ga, kar pa še ne pomeni, da ti riti ne stiska, da bucika ne bi šla not, ko greš preko takšne hecne zadeve. Je nekaj popravljal, a dosti se ni dalo, sem jaz potem za njim vrtal in nove vponke dajal, a kaj, ko je bil Matjaž z novimi štriki za mano! Sem se tresel ko pes na kuzli, ampak res, dokler se v eni ožini nisem tako zataknil, da sem na strah pozabil in me je bilo samo še sram, ko sem ene deset minut čakal Ticota, da mi je pomagal prasice umaknit in levo nogo toliko dvignit in nekam vstran umaknit, da sem se lahko pririnil naprej in skozi. Tam pa potem šok! Sem zabingljal nad stoosemdeset metrskim breznom, da mi je ritnici še malo bolj skup potegnilo, če je to sploh možno in sem dol praskal bolj počasi, da pritrdišč in štrikov starih ne bi splašil in sem se kar vozil dol in vozil, dokler Hudija končno nisem zagledal ležerno ležati na edini polici v celi steni, pa še ta je imela ravno toliko prostora kot kakšen manjši balkon v manjši slovenski zidanici, na katerega se je potem stisnilo pet jamrarjev in smo se odrivali ko mladi kondorji, da bi pridobili prostor za dihanje in počitek. Še dobro, da smo bili privezani, vam povem!

In ko smo tam malo malcali (mogoče kakšnih sto metrov dol v breznu, ki je bilo tako široko, da sploh nisi mogel osvetliti nasprotne strani!) in modrovali, smo ugotovili, da bi morali z novo vrvjo preopremiti celo brezno novomeščani. Mi pa vsi tam dol nekje že čez sredino, ne moreš verjamt! Hudi kot najbolj izkušen jamar se je takoj ponudil, da bo preopremil od tam naprej dol, meni je pa ostalo pa le to, da si oprtam težko prasico s štriki in ploščicami in opremo in pičim gor in potem dol počasi opremljam. Dobro, to je bila res edina opcija, a ker sem star in izkušen, sem začel tako stokati, da sem se Matjažu, životinji mladi od jamarja zasmilil in je kar on vse tisto pobasal in pičil gor in opremil dol, jaz sem se pa po riti lahko praskal. Pa še rokavice sem imel za to opravilo, Matjaž jih pa ni imel, ker jih je nekje gor pozabil, v jami pa prijetne tri stopinje! Ampak, kaj čmo, takšno mamo, mladost je norost pa to …

Dol je šlo potem z gasom in užitkom, novi štriki so drseli ko nori, da se je kar iz bremz kadilo, malo nad tristotimi metri globine smo pa v galerijo Dobre zemlje zavili in pogledali, kaj bomo naslednjič raziskovali. In je bilo, ko da bi po berlinski podzemni haral. Ogromno in čist zapleteno. Sem lani tam prvič v podzemni bil in sem na postaji pozno zvečer na rob stopil in v luknjo gledal, kdaj bo vlak prišel in sem sicer slišal neko nemško lajanje po zvočnikih, ampak kaj, ko jaz nemško ne razumem in mi je šele potem policist, ki je od nekod dol pritekel,  pojasnil, da kaj mam u luknjo za gledat, če me deset minut opozarja, da ne smem, sam kaj pa jaz vem, ampak to je že druga zgodba …

Kakor koli, smo lutali po tistih galerijah in občudovali neverjetne razsežnosti, potem smo pa malo k počitku sedli in sem na telefonu načrt jame malo pogledal in me je menda že stotič stisnilo, ker če je načrt jame dolg 7 cm na mojem telefonu smo bili mi glih na šestih milimetrih globine in na še manj milimetrih širine in smo se kar odločili zadevo zaključiti počasi in se naslednjič vrniti z opremo za podzemni bivak ene štiridnevni. Gor je tudi kar šlo, se nimam kaj pritoževat, ker je dol vmes glih Matjaž prišel pokukat in je bil zdaj prazen, ker je štrike ponucal, jaz sem imel pa še vedno hilti za pasom in sem spet malo stokal in cvilil in ga je brez besed vzel (no, rokavic mu pa nisem dal, tolk sem pa že dober!) in pičil gor, le tu in tam me je počakal pri kakšnem hecnem pritrdišču, da sem novega zavrtal in nabil, potem si je pa spet mašinerijo oprtal in do naslednjega … Moram rečt, in to brez lažne skromnosti, da sem bil manj zašvican od njega, ker on bi se tudi lahko že ohladil v tisti uri, ko me je čakal, če ne bi še starega štrika gor vlekel (brez rokavic!) in zlagal …

Ja, ven sva pokukala nekaj čez polnoč, je bila že nedelja in ker so že vsi odpeketali, sva še malo poležala in zvezde gledala (je bilo zunaj 6 stopinj in torej skoraj vroče po dvanajstih urah v hladnejši luknji) in malo prigriznila, ker sem imel veliko dobre salame in suhega kruha (na srečo je Matjaž vegetarijanec in sem jaz več salame lahko pojedel in kruh potem ni bil tako suh!), potem sva pa pot pod noge vzela v napačno smer in ko sva kočo našla, je bil samo še Tico pokonci, da nama je pokazal, kje bova lahko spala in sem si, pameten kot sem, izbral zgornje ležišče, ker sklanjati se več nisem mogel (a nisem pomislil, da bom moral pa plezati!), pa še Tico, ki je prišel v kočo, ko je bil oskrbnik še pokonci in je joto s klobaso še dobil, je tisto zelje potem glih dobro proseciral čez debelo črevo in je višek v obliki plinov ven spuščal, a na srečo se je precejalo čez modroc, da je bilo bolj znosno, moje smrčanje se je pa od zidov odbijalo in mu menda ni dalo spati, ampak, kaj čmo, jaz sem se res trudil mirno spati in nikogar motiti!

V nedeljo smo potem še opremo skup zmetali in potem na soncu modrovali, kako je bilo in kako še bo in nas je sonce popalilo, da mi potem domov prišedšemu itak nihče ni verjel, da sem bil v ogromni jami, ampak mi je bilo vseeno, ker vtisi so še vedno tako močni, da jih noben nejamar ne izbriše tako z lahkoto …

Več fotk pa tukaj, če koga zanima seveda …