Kategorija: Razno

Že kar nekaj časa imam nov telefon. Čeprav je prejšnji model pravzaprav glede na zlorabo po jamah odlično zdržal, sem si tokrat kupil takšnega, ki mu vsak prahec ali kapljica vode ne škodi. Torej Galaxija S5 Active. Telefon ko telefon, sem bil prepričan, le ko smo zadnjič odšli v visokogorje jamarit, me je presenetil. Je pozvonilo in zavibriralo in sem že mislil, da me kdo kliče, a me je na ekranu čakalo presenečenje. Telefon mi je namreč čestital za prehojeno število korakov! Napravil sem jih 12973! Se mi tudi sanja ne, kako jih je frdamana digitalna zadeva preštela, a prav tako sem bil pohvaljen naslednji dan, ko smo se vrnili v dolino. Še malo več korakov sem očitno napravil in sem bil pohvaljen za doseženo število korakov plus za dosežen nov rekord. Se mi je prav fino zdelo, moram kar priznati, da me je celo telefon pohvalil (pa itak me nihče drug ni!), zato sem si potem med počitkom zadevo malce ogledal. Je nastavljena na dnevno število korakov 6000, in ko jih dosežeš, si pohvaljen, plus neke točke zbiraš, kaj pa potem s tistimi počneš, pa nisem raziskoval. Pa itak mi je vseeno, saj dnevne norme itak ne bom dosegal, saj se celo na stranišče raje zapeljem, sem pa potem doma dva naslednja dneva vseeno kukal občasno na ekranček, če bo še kakšna pohvala priletela. Ker kakor razmišljam, sem na tistem izletu krepko presegel dnevno zastavljeno normo in bi mi za višek lahko čestitko poslalo še vsaj dvakrat, četudi se sploh ne bi nič premikal. Kar pa sem se! Presneti Korejci, naj se grejo solit …

No, ko sem s hribov domov prišel, me je pa drugo presenečenje čakalo. Imamo mačko Miko, za katero nihče ne ve, koliko je pravzaprav stara in smo z njo nadvse zadovoljni, kar več iz čistega postavljanja pred vrata ne nosi crknjenih mišev, imamo mladega pitbula Pina, ki je skoraj vsakodnevno pri nas na čuvanju (ker deca mislijo, da se bom tako lažje odločil za nakup psa), ko sem iz hribov prišel, sem pa izvedel, da imamo še novo mačko. Fluffy! Se je pritepla od nekod in so jo otroci kar posvojili. Nisem imel nič proti, saj za hrano in vodo imamo, sprehodov organiziranih ne potrebuje, prostora pa tudi ne zavzame bogve koliko. Le toliko sem bil odločen, da se mora z našo Miko zmenit za dovoljenje, da ne bo ravsa v hiši. In so otroci en dan malce pazili, da se vsi živalski stanovalci ne srečajo v istem prostoru, skodelice z briketi in vodo so pa zdaj povsod po hiši. Kar me sicer malo moti, a niti malo ne toliko, kot me je motilo globoko grleno rjovenje naše najnovejše stanovalke. Fluffy torej. Sem iz kabineta odšel raziskat, kje se je zataknila, da tako grozljivo ruli in je tožeč glas prihajal iz kopalnice. Sem bil prepričan, da je najmanj v straniščno školjko padla, a ko sem odprl vrata, sem kar umolknil. Sta jo otroka namreč tuširala, da bo čista, zdaj, ko je naša hišna mačka! Mačka je sicer spuščala najbolj grozljive in srceparajoče stoke, a se nisem vmešal, saj ni moja. Naj se z deco zmeni, oni so jo posvojili …

Aja, pa seveda je Pin spet na obisk prišel in je veselica do neba, ker otroci hočejo, da smo vsi prijatelji in se imamo radi. Ja, itak, mladi pitbul ima mlado mačko rad do nezavesti, jo non stop lovi, prav simpatično ju je opazovati, kako se igrata in kako v igri uživata. Mačka še posebej, celo tako zelo ji je všeč, da sploh ne spleza z zaves dol in dlako ter rep ima tudi vedno nasršene. Verjetno še od tuširanja!

Mika pa vse opazuje od daleč, si misli svoje in na malico pride le, ko je zrak čist. Pa vmes tanovi šamar ali dva pritisne, le toliko, da se ve, kdo je šef …

V torek ponoči sem parkiral pri Grdinu in v Fiata sva nametala še njegovo robo. Edino nov jamarski kombinezon, ki ga je ravno s sikafleksom namazal na najbolj obremenjenih mestih (predvsem na riti torej) in se še ni povsem posušil, je previdno položil v vozilo. Sem nato že zapeljal na cesto, ko je začel vpiti, naj zapeljem nazaj in sem zapeljal, kakopak. Sem mislil, da je kakšen kos opreme pozabil, a je prijatelj iz hiše priskakljal s pršilko stexlesa in staro majico in mi je najprej vetrobransko steklo od znotraj spucal, da bova menda sploh kaj videla, potem ga je spucal še od zunaj, ko je imel ravno že zalet, je pa še stranska okna in vzvratna ogledala podrsal. Od zunaj in znotraj kakopak! Sem nekaj bentil, da menda imava kaj bolj pametnega ob desetih zvečer početi, a ko sva se potem vozila proti Čaganki, sem moral priznati, da je bila razlika gromozanska. Ko sem enkrat vmes pa še očala sčistil, je bilo pa sploh ko dan in noč …
V bivak prespat sva šla zato, da se bova naspala, ker sva nameravala v luknjo zgodaj, a sva potem itak seveda blebetala tam nekje do druge ure zjutraj. Vmes je pa prijatelj še en strupen usmerjen studijski mikrofon z ojačevalcem ven privlekel in sva malo eksperimentirala. Sva zadnjič, ko sva medveda dražila, obžalovala, ker ga nisva imela poleg in ga je tokrat pritrogal. Ga je postavil ven, usmeril v hosto, midva sva se pa v bivak zaprla in poslušala. In je bila prava grozljivka, vam povem, ker zadeva potegne tudi sprehajanje kobilice, ki se sliši kot lomastenje najtežjega medveda! Sva seveda tudi eksperimentirala, je šel Grdin 50 m stran in šepetal, če se sliši in itak da se je slišalo, še suh list, ki ga je na tisti razdalji na tla vrgel, je v bivaku zarohnel ko bomba! In sva se itak potem še malo kregala pred spanjem, ker je hotel prijatelj tisto zadevo kar čez noč pustiti, da bi malo poslušala gozdne zvoke, jaz sem bil pa seveda odločno proti, ker sem bil že povsem posran od silnega lomastenja po okolici!
Ko je telefon ob osmih zjutraj odločno prezgodaj zapel, sem vstal samo zato, da bom imel več časa za kofetkanje! Ponavadi kavo spijem v miru, a tokrat je bila to le pobožna želja. Grdina poznam že milijon let, a me njegova jutranja dobra volja vedno znova preseneti. In če je en človek zjutraj nadvse dobre volje, moram jaz seveda biti slabe. Pa čeprav sem se poskušal umakniti malo v hosto, da kofe v miru požrem, to je vedno račun brez dobrovoljnega Grdina! Sem vmes še fotko sončnega vzhoda reševalcu Bojanu poslal, da vidi, da znam tudi jaz zgodaj vstati in je takojci vedel, da me kamin srbi in je poklical. Ima takšno službo, da se lahko veliko po telefonu pogovarja, očitno … Grdin se je vmes spravil v svoj novi podkombinezon in kombinezon in je bil lep ko za revijo, prvič je pa slabe volje postal, ko sem se za fotko naslonil nanj in ga malo umazal!
V luknjo sva se s čudovitega sončnega dne spravila šele ob pol desetih in si v bivaku v Severnem rovu še kofe privoščila, potem sva se pa kar v kamin v Game overju zapodila. In ga vmes še zmerila, da bo vsaj približno uradno. Nekajtedensko lepo vreme brez dežja je Čaganko osušilo, vendar je v kaminu vseeno krepko curljalo. Do konca delovišča, do koder sem zadnjič prisvinjal, sem nameril 111 m, ko sem pa z laserjem streljal proti stropu, ki se ga še vedno ne vidi, je pa zaradi vode kazal napako, le enkrat sem uspel odmeriti 30 m. Zadeva je torej zaenkrat visoka najmanj 140 m, zelo verjetno pa bo šla še višje! Sem merilno napravo pospravil, prižgal muziko in se spravil k delu. Za začetek sem moram premagati malce izbočeno polico, kar je še kar šlo, ko pa sem se potegnil gor, mi je šlo naslednjih 10 minut skoraj na jok, saj nikjer nisem našel primerne skale. Vse v dosegu roke zalito z blatom, zasigano, gnilo! Prav hecno je, kako sem potem napredoval počasi gor in bil zadovoljen z vedno slabšimi sidrišči. Če bi mi kdo recimo v plezališču rekel, da naj sidrišče zabijem v takšno skalo in se nanj potem tudi obesim, bi mu zagotovo rektalno izmeril temperaturo …
Sem potegnil gor kakšnih 6m samo, a mi je to vzelo skoraj 4 ure. In tudi skoraj suha Čaganka z le nekaj curljajoče vode v takšnem času popolnoma zalije! A ni bilo hudega, bi še kar rinil, adrenalin pač greje, pa je na srečo nekaj deset metrov nižje Grdin, ki me je varoval, začel stokati, da je povsem moker, saj je voda, ki je tekla po varovalni vrvi, namakala tudi njega. Sem potreboval še kakšne pol ure, da sem zabil dvojno vsaj približno varno sidrišče in se nato spustil do prijatelja. V srednjem bivaku sva potem pomalicala in skuhala še čaj (je bil kar dober, moram priznati), okoli devetih zvečer sva pa v toplo noč prisvinjala. Prijateljev novi kombinezon je odlično prestal krst. Usral ga je do amena, strgal ga pa ni, čeprav je bil menda enkrat kar blizu!
Sva si še klobase spekla, kofe spila, potem pa pospravila in pičila domov. In sem skorajda še sredo doma ujel, sem dobil sms od Matica, naj si kozarček za Martinovo privoščim, a sem se potem raje odločil za skodelico kave. Je pasala …

Zdajle, ko malo razmišljam za nazaj, se res ne spomnim, zakaj se mi je ideja z Zakrajšek brati v visokogorje v jamo iti, zdela fajn. A saj niti ni pomembno. V petek smo si v Vratih oprtali nahrbtnike in pičili. Od vseh treh sem imel še najlažji nahrbtnik, manj ko 30 kg, brata sta bila obtežena ko bosanska konjička, še posebej Walter, ki je v breg trogal najmanj hladilnik, po videzu sodeč. Kar ga pa niti najmanj ni motilo, da nama ne bi zelo kmalu spred oči izginil! Marko Z. je bil vljuden, se je pretvarjal, da hodi počasi zaradi mene, celo tri čikpavze mi je dovolil, a sva do bivaka IV pod Škrlatico vseeno prišla v 3 urah in 15 minutah! Walter, ki je do gor potreboval dobri 2 uri in pol, nama je prišel nasproti, se je ustrašil, da se nama je kaj zgodilo! Je sicer ponudil, da mi bo nesel nahrbtnik, a sem zavrnil pomoč, ker bi potem o tem zagotovo poslušal na vseh vajah JRS še nekaj naslednjih let. Sem stisnil zobe in potrpel, v bivaku sem pa potem spoznal, zakaj imata tako obilne nahrbtnike. Smo se spravili k večerji in sta imela s sabo prav vso posodo, Marko Z. je pa s sabo pritrogal še 1,5 kg makaronflajša. Že narejenega, le pogreti bi ga bilo potrebno, a pri bratih Zakrajšek nič ni tako enostavno! Najprej sta malce prepražila dimljeno slanino, nekaj kolobarčkov klobase dodala, potem sta šele narejene makarone stresla v posodo. Sem tudi izvedel, da morajo imeti makaroni premer luknje skoraj centimeter, da se meso lepo skrije v cevčico, pa še ena vrsta testenin je bila poleg, na katero se pa nariban sir potem lepo prime. Seveda in kakopak, tudi ribežen za sir sta imela poleg in poseben dimljen sir tudi! Pa različne začimbe v različnih posodicah. Sem ponudil vsaj kruh, pa moj ni bil dovolj dober, je Marko Z. narezal neko svoje čudo s posušenimi krhlji in bogve čim še vse. Saj ne rečem, dobro za zjokat, a ko smo se najedli, sta se kar v posteljo spravila, pa je komaj devet zvečer v dolini odbilo! Sem ju poskušal zadržati za mizo, a ni kaj dosti pomagalo, da gresta spat, ker v bivaku itak ni bilo telefonskega signala in FB! Sta se pol ure še z ležiščem ukvarjala, najprej vsak s svojo ležalno podlogo vesoljsko, nato sta pa še spalki razgrnila, tako vesoljski (in tako dragi), iz posebnega puha kanadskih gosi, da se je temperatura v bivaku takoj na 14 stopinj dvignila. Ko sem jaz svojo spalko poleg razvil, sta pa oba bruhnila v smeh in v smehu kmalu zaspala! Jaz sem ko en srutek tam za mizo potem Sobotno prilogo iz prejšnjega tedna bral, ki je prej nisem uspel, pa ven hodil občasno kadit, ker da bi ga noter pricinil, bi Walter zagotovo nemudoma 113 poklical! Moram povedati, da najtiše nista spala, najglasneje pa tudi ne, ta podatek je pa pomemben zato, ker sam še niti 4 ure nisem spal, ko je Walter že vpil, naj neham smrčati, da to ni za nikamor. Ura je bila pa pet zjutraj. In sem se potem trudil ostati buden, da komandanta ne bi vznemirjal, a mi očitno ni najbolje uspevalo, ker je še kar protestiral, dokler se nisem povsem razbudil in predlagal, da kar krenemo na pot. Potem je pa Marko Z. popolnoma znorel, da naj smrčim ali ne, samo utihneva naj, da ob petih zjutraj nikamor ne bomo rinili in smo skoraj do pol sedmih nato potegnili! Sem potem zunaj ob kavici in čiku sončni zahod čakal ter čez odprto okno opazoval brata, ki sta pripravljala zajtrk. In to vam je poezija, vam povem. Iz nahrbtnika sta potegnila milijon lončkov in potem najprej malo prepražila dimljeno slanino, pa suho klobaso, ocvirke pa milijon začimb in še kaj sem zihr pozabil, v posebnem lončku je imel Walter pa 5 že ubitih surovih jajčk. Povrh katerih je še dva različna sira naribal in poleg ponudil spet en poseben kruh! Ma sem jedel, ko da že dve leti nisem!
Pred osmo zjutraj smo bili že pod steno, ki smo jo morali najprej preplezati, da smo sploh do vhoda v jamo prišli, potem smo se spustili dobrih 50 m v globino gore, tam se je pa vodoraven meander začel, skozi katerega smo se morali zguziti. Ki ni bil ozek, ampak dvakrat sem moral krepko čez rebra pritisniti, da sem sploh čez prišel! Na koncu smo prišli do dvoranice, iz katere je vodil ozek rov, skoraj do vrha zametan z blatom, ki ga je bilo potrebno odkopati. Najprej se je dela lotil Marko Z., ki je kar nekaj časa kopal, nato sem ga zamenjal jaz. Tam, kjer si klečal, je bila majhna lužica in si bil v hipu premočen in usran, da bi kopal naprej, bi se moral pa uleči v povsem mehko mokro drisko. Kar se mi pa ni ljubilo in sem zadevo, ki jo je skopal Marko Z., le poglobil, pa ker imam daljše roke, sem odkopal še par decimetrov naprej, potem sem pa zaključil. Ravno, ko se nama je Walter pridružil. In sva njega poslala malo delat in človek se je v tisto drisko na trebuh ulegel, saj drugače niti ne gre in je kar delal in delal, šele ko je spet prišel do naju, je opazil, da sva veliko bolj čista od njega. In je nekaj sicer nergal, a se nisva dala, da se znava pač bolj paziti od njega.
Okoli enih popoldne smo bili zunaj, v čudovitem sončnem dnevu in smo pri bivaku z veseljem zasvinjano opremo dol zmetali, ravno ko sta dve deklici s Stenarja mimo bivaka prihajali. Smo vsi navijali, da bi se pri nas ustavile, celo Marku Z. sem naročil, naj molči, da jih ne bo splašil, kar je začuda celo upošteval, ampak je Walter ravno tedaj moral gate zamenjati in jih je to verjetno potem usmerilo v počitek malo niže od nas …
Do avta smo potrebovali potem manj ko dve uri in ko smo se v gostilni ustavili na pivu ali dveh (in par kofetih, kakopak, aja, pa dveh kokakolah na dušek eno za drugo) in papici, smo bili še pametni, da smo kar okej, da nikogar od nas nič ne boli, le v avto smo se potem zelo zelo težko usedli, ker je bolj nizek.
In zdaj ju čakam, da prideta spet v Čaganko in da samo kaj poskusita zagundžati čez blato! Ker do Čaganke se vsaj z avtom pripelješ in ne rabiš najprej riniti na 2100 m nadmorske višine, da se zaserješ …

Če malo bolje pomislim, je jamarstvo prav družabna zadeva. No, v jamah niti ne, tam vsak sam na štriku ali v blatnih ožinah trpi, potem, pri pranju opreme je pa bolj družabno. Kakor so včasih perice na potoku skupaj prale in se vmes še malo pohecale verjetno in kaj poduhovičile, tako sva z Grdinom z opreme bosansko blato sprala skupaj. Malo je bila težava le v tem, da imava vsak svoj sistem in sva si bila bolj ko ne v napoto, ker sva imela le eno zalivalno cev, ampak na koncu je bila oprema čista, kar edino šteje. Ker se bo v soboto spet umazala, tokrat v visokogorju …

Na sestanku vodstva JRS smo se pa vsi kar nekako v preteklost vrnili, saj smo morali v kuverte zapakirati 100 vsakoletnih pogodb za reševalce in še milion raznih obrazcev poleg. Je bilo ko včasih, ko so ljudje skupaj koruzo ličkali in je bil to višek družabnega dogajanja. Bernard je ugotovil, da samo še pesem manjka, ampak peli potem pa na srečo nismo, smo imeli polna usta čipsov in napolitank, na srečo …

Jojkinovac so naši Dolenjski jamarji raziskovali že v osemdesetih letih prejšnjega tisočletja in kar je najbolj fascinantno, večina tedaj sodelujočih pri tem projektu je še danes nadvse aktivna v jamarskem klubu! Brezno s 460 m globine je več ko dve desetletji zasedalo častitljivo prvo mesto po globini med bosanskimi jamami, šele pred kratkim so našli in raziskali globljo. Jojkinovac je še daleč od tega, da bi bil do konca raziskan, saj je v skoraj tridesetih letih jamarska tehnika krepko napredovala, ko so letos željo po raziskovanju pokazali banjaluški jamarji, zbrani v jamarskem društvu Ponir, je pa tudi novomeške jamarje krepko zasrbelo.
Na pot smo se odpravili v petek popoldne v krepko zmanjšanem številu, saj so viroze zasekale med najboljše in čeprav pot načeloma ni dolga, nismo računali na horde za praznike vračajočih se gastarbajterjev ter zastoje na meji, pa seveda smo tudi v Banjaluki naredili postanek, za klepet in pivo ali dva s kolegi jamarji. Meni je bilo v bosanskem kafiču nadvse všeč, saj ob kavici lahko kadiš na toplem, a ker nisem več vajen zakajenih prostorov, so tudi mene, kakor ostale slovenske nekadilce, kmalu začele peči oči. Kar pa me ni toliko motilo, da ne bi izkoristil priložnosti in vlekel v zaprtem prostoru, čeprav so prijatelji samo mene postrani gledali!
Posledično smo torej pred jamo, bogu za hrbtom nekje v bosanskih hribih, prišli šele okoli treh, v šotore smo se pa spravili šele okoli petih zjutraj! Sem se bal, da bom šel v jamo spet neprespan, ampak na srečo Mihata v službi tako izcuzajo, da si je tudi on privoščil nekoliko daljši lepotni spanec in smo premražene kosti iz šotorov privlekli šele okoli desetih! Na skoraj 1000 m nad morjem sonce ni preveč grelo in smo mleko recimo drobili v kavo, a se kljub temu v jamo ni nikomur mudilo! Šele okoli pol dveh se je v brezno prvi spustil Aco, ki mu je sledil Joda, njemu pa jaz. Mi trije naj bi jamo opremili do dna, saj so se v treh prejšnjih akcijah spustili le do okoli 400 m, Grdin, Tico, Jasna in Miha pa naj bi se bolj posvetili fotografiranju vhodne, skoraj 200 metrske vertikale. Sem bil nadvse hvaležen, da nisem bil v fotografski ekipi, ker fotografi znajo zelo zelo zakomplicirati jamarsko življenje in sem se lahko posvetil občudovanju jame. Sem se res spuščal bolj počasi, saj sem pasel zijala v ogromni, fascinantni jami, hkrati pa vse bolj občudoval junake prvopristopnike, ki so raziskovali z mnogo manj opreme in s krepko bolj enostavno tehniko! S fotografsko ekipo smo kmalu izgubili stik, v prvem meandru nekje na 200 metrih smo se pa prvič umazali. In sem med prodiranjem v globino vse bolj dobival domač občutek! Kot da bi bil v Čaganki, tako smo se guzili in usrali! Tam nekje pa sem tudi izgubil občutek, kje smo. Načrt jame je enostaven, le globoka vertikalna brezna in nekaj ozkih, kratkih prehodov, ki se pa kar niso in niso hoteli nehati. Sem šele kasneje ugotovil, da če je na načrtu narisanih 3 cm nekih ožin, to v naravi pomeni dolge dolge metre. In mi je bilo kmalu žal, da s sabo nisem vzel plinske bombice in kofeta. Ne vem, zakaj sem zadevo zunaj vrgel iz bidona, sem si menda po načrtu predstavljal, da bomo v dobrih dveh urah na dnu in morda v dobrih treh potem tudi zunaj! To je bila seveda skoraj začetniška napaka, saj je bila jama opremljena menda le do okoli 300 m globine. Prejšnji ekipi se verjetno ni dalo več blatariti in so zapiskali konec tekme ter se vrnili na površje z informacijo, da so prišli skoraj do dna, da naprej naj gredo pa drugi. Aco, Joda in jaz smo potem skoraj tri ure v tistem labirintnem meandru med blatom, vodo in ožinami iskali prave prehode, da so nas ujeli tudi fotografi. Polni energije in navdušenja, da gremo na dno, fotkat! Kar verjeti nisem mogel! Dobro, za Mihca mi je bilo jasno, da bo rinil na dno, saj se je po 26 (šestindvajsetih!) letih vrnil na kraj zločina in ga nič ne bi moglo zaustaviti, Grdin me je pa res presenetil. Za sabo je vlekel v kepo blata zavit kvadraten kovček s fotografsko opremo, ki se v ozkih meandrih zelo rad zatika, usran je bil do boga in povsem premočen, pa mu tudi še ni vzelo energije! In smo se potem vsi nabili v tistih dvoranah in iskali najboljšo pot naprej, na srečo pa je kmalu Tico prvi zastokal, da on ima tega dovolj, da je prej že tri ure visel ko klobasa na pritrdiščih in bliskavico držal in poziral in da bi šel ven. Sem zagrabil ko pitbul, da grem z njim, ker da za naprej jih je dovolj (pa res se mi ni ljubilo vsake tri minute ustaviti in fleš držati in pozirati), in da je bolje, da gremo ven v več skupinah. Prepričan sem bil, da se nama bo pridružil tudi Grdin. Pa se ni, čeprav sem videl, da je malce okleval, ko smo se poslovili! Je ravnokar zaključil s polurno operacijo lulanja (v kepi blata moraš poiskati in odpeti pas, odpeti popolnoma usran kombinezon, pa podkombinezon, nato pa še poiskati mašinco, ki se zaradi mraza skrije nekam v trebuh, da si lahko končno poščiješ škornje!), plus še opremo za opremljanje sem mu dal, da jo je odnesel do garačev!
S Ticotom sva iz 350 m ven blatarila malo manj ko 3 ure, je bilo veliko čikpavz vmes, saj se je ves čas krušilo blato in je bilo veliko (predvsem mojega) cvilenja, ko je letelo mimo mojega nosa!
V svinjski mraz sva pokukala okoli enajstih zvečer, Jasna naju je bila nadvse vesela. Je šla samo do 200 m globine, še ni povsem sanirala operirane rame in jo je bilo v temni bosanski hosti kar malo strah, je povedala. S Ticotom sva se malo umila v ledeni vodi, potem smo pa kres zakurili, da smo dobili žerjavico. Je Aco s sabo namreč sač prinesel, v katerega smo narezali 3 kg mesa, 3 kg krompirja, 2 kg čebule, pol kg gobic, milijon paprik in paradižnikov, pol kg začimb (s ščepcem vegete, kakopak!), pa verjetno še kaj. Ker nihče od nas spod peke še nikoli ni čaral, smo seveda v posodo zlili veliko preveč olja, a ko smo okoli 1h zjutraj z zadeve končno postrgali žerjavico in jo odprli, je zadišalo, da bi se angelčki zjokali! Smo ravno čepe ob ognju z žlicami zarinili v dobrote, ko je priblataril Mihec, ki se nam je takojci pridružil v matranju, Grdin je pa ven pokukal šele okoli treh zjutraj. Smo ga zadnje desetine metrov vzpodbujali s površja, pa ni bil nič kaj dobre volje, je kar renčal, šele informacija, da so dobrote skuhane in da vroče čakajo le nanj, mu je dalo dodatno energijo, da je splezal ven. Se je samo na hitro splaknil in zabrazdal z žlico v sač, malo pokritiziral, saj drugače pač ne zna, potem pa kar odšepal proti šotoru, ki si ga je delil z mojo sestro. Jasna se mu je pridružila in ko sta se ravno dobro slekla in v spalki spravila, je Grdin zarjovel ko lev. Prav ustrašil sem se in že skoraj skočil do njunega šotora na pomoč, ko je prijatelj, jezen ko sršen s slamico v riti, povedal, da ga je scat pritisnilo. A ni prišel ven, se je odločil, da raje v spalko pritisne, če ne bo mogel zadržati, ko da se še enkrat matra iz šotora priti … Z Mihcem sva ostala pri ognju, da počakava še Acota in Jodo in moram priznati, da mi kar ni bilo prav, ko sem iz sestrinega šotora stokanje poslušal. Malo je stokal Grdin, malo moja seka in ko sem imel tega že dovolj, ker konec koncev imata vsak svojo ljubezen, sem vstal, da temu nemoralnemu početju napravim konec. A še preden sem prišel do njunega šotora, sem ugotovil, da zastokata vsakič, ko se vsak v svoji spalki obrneta in malce boljši položaj poskusita poiskati in sem se pomirjen vrnil k ognju. A se je okoli pete ure zjutraj, ko so zvezde najbolj sijale in je temperatura zagotovo spolzela pod ledišče, pojavila skrb za bosanska prijatelja. Sva se z Mihatom odpravila proti jami in prišla do nje ravno v trenutku, ko sta prikobacala na površje. Je spodaj mimo njiju par kamnov padlo in sta se odločila počakati, da gredo vsi ven, vmes sta pa za dve urici malo zaspala! Joda je kasneje povedal, da bi lahko že prej ven prišla, a da sta zanalašč čakala do jutra, da sta lahko Jupi spila, torej jutranje pivo! Sva ju po pivu še nahranila, okoli pol šestih smo se pa v posteljo končno spravili. In spali, kakor se spodobi, do 11h! Vsi! Šele gozdni traktor, ki je prihrumel mimo šotorov, nas je zbudil!
Potem smo vse pospravili in počasi pičili proti domu, a smo se vmes še tolikokrat ustavili pri prijateljih, da smo bili ob osmih zvečer še vedno v Bosni! Še dobro, da sem predragi soprogi rekel, naj me ne čaka s kosilom, da bom verjetno malo zamudil!
Ko so nas na meji vprašali, če imamo kaj za prijaviti, smo bili vsi seveda tiho, saj smo bili vsi prepričani, da za prijaviti nimamo nič, le ko smo čez mejo prišli, si je Grdin glasno oddahnil. Da še dobro, da nas niso pregledali. Ker smo imeli na opremi toliko bosanskega blata, da bi nas z lahkoto obdolžili, da krademo njihovo ozemlje …

V upanju, da bomo drugo najglobjo bosansko jamo Jojkinovac spet vrnili na prvo mesto, odhajamo na pot. Pot je sicer dolga, a če bo reševalec Bojan konjička dobro spodbodel, bomo v hipu tam …