Kategorija: Razno

Tomi počasi nabavlja dodatno fotografsko opremo, da jo bo po jamah gnal in uničeval, pa morava potem takojci sprobat zadevo v Čaganko. Saj ne zelo globoko, ker je packa trenutno tako zelo nabrekla od vode, da kaj resnega za delati v njej še nekaj časa ne bo možno. Je Tomi torej malce fotkal, jaz sem pa strokovno osvetljeval in sva zaključila še dovolj zgodaj, da sva švoh špricar v najboljši bistriški gostilni pri Lenki ujela. Tam sva pa izvedela, da je zadnjič medved od same togote, ker sva mu preprečevala malico do konca pojesti, eno češnjo popolnoma uničil in pod njo vso zemljo prekopal, da me je bilo za nazaj potem še malo strah, še posebej, ker je nek gost, ki se na medvede malo spozna, mirno pojasnil, da nama je na ta način zverina sporočala, kdo je v lozi šef. A če ignoranta sedita v avtu, medved pa 30 m proč razlaga, kdo je šef v hosti, ignoranta pa tega ne razumeta in sta hladna ko špricarja navdušena nad brundanjem in lomastenjem, si verjetno potem tudi medved misli, da je morebiti pa nov šef v lozo prišel, kaj pa vem … Kakor koli, evo, malo me je ob tej informaciji streslo, zagotovo pa ne toliko, da kmalu kaj takšnega ne bi spet ponovila. In draženje medveda in fotkanje Čaganke, kakopak …

V petek zbor malo pred sedmo zjutraj. V Velenju! Ko sem v zemljevid vtipkal lokacijo in mi je pokazalo, kdaj bi moral vstati, sem takojci poklical Matica, če lahko pridem k njemu že v četrtek zvečer in ni imel nič proti. Še celo liter cvička je kupil, kar je bilo super, da h Katji nisva prišla praznih rok. Sva se namreč mimo trgovskega centra peljala ravno ko so ga zapirali in sem se šele tedaj spomnil, da nisem še nič jedel in da sem pravzaprav lačen ko volk. Imela sva pa samo liter cvička! Katja pa ni bila daleč in sva jo kar poklicala, da prihajava, saj ženske imajo vedno kaj v hladilniku ali pa za na štedilnik postavit, mar ne? Sva potem pri njej pojedla res dobro družinsko pico (je morala iz pižame, da jo je šla kupit!), požrla tisti cviček, ki sva ga ji dala, da nisva prišla praznih rok, ko je bogica za mizo že vidno kinkala (ker nekateri zjutraj tudi v službo med tednom hodijo), sva pa v Hudo luknjo odpeketala in tam blebetala ravno dovolj dolgo, da sva še švoh tri urice spanja ujela pred odhodom na zborno mesto! Jamarski reševalci smo se nato odpeljali v rudnik Mežica in enkrat za spremembo v jamo odpeketali z miniaturnim vlakcem. Po nekaj kilometrih divje vožnje smo izstopili 600 m pod zemljo, kjer je minerska ekipa JRS trenirala širjenje ožin, ostali pa smo z gasilci in rudarji sodelovali pri vaji iznosa ponesrečenca iz rudnika. In je bilo pri obeh ekipah zanimivo. Naši minerji so poslušali, da so malo hecni, ko so rove samo toliko širili in pravzaprav kirurško lupili skalo, da gredo lahko nosila skozi, česar rudarji niso razumeli, da ko oni udarijo, par ton materiala dol pade, naša ekipa, ki je sodelovala pri reševanju z gasilci, je bila pa pohvaljena, čeprav nam tudi ni šlo vse po načrtih. Gasilci so na naš del prinesli nosila s ponesrečencem in na stometrskem skoraj 45 stopinjskem vzponu naj bi jih mi z vrvno tehniko varovali ter jim pomagali. Nosila smo pripeli na vrv, na katero sva se potem z Maticem prek škripca pripela in jim s svojo težo in močjo s hojo navzdol, torej proti njim, krepko olajšala delo. A gasilci so ponosni ljudje in bolj sva midva vlekla, hitreje so oni nosili, tako da skorajda nič nisva vlekla, čeprav sva navzdol skoraj tekla! Sva bila dol na dnu povsem zadihana, gasilci s polno bojno opremo, ki so šibali z nosili navkreber, pa kakopak tudi!
Vaja je uspela, v zahvalo smo 600 m pod zemljo jamarji prvič pili vino iz finih kozarcev, potem smo pa že morali odhiteti proti Logarski dolini, kjer se je začenjala naša mednarodna vaja v naravni jami, v Klemenškovem peklu. Vreme nam je bilo dokaj naklonjeno, saj smo velike šotore za skoraj 70 ljudi postavili še po svetlem in suhi, a čeprav je gospodar hribovske kmetije naokoli hodil le v odpeti srajci, je bilo mrzlo za popizdit! In ker me je na prejšnji mednarodni vaji na podobni nadmorski višini v Paradani avgusta zeblo ko psa, da nisem nič spal, sem se tokrat pripravil. Na poljsko posteljo sem položil armič, da me od spodaj ne bi hladilo, vzel sem tadebelo spalko, veliko dekico iz flisa sem si v Hofferju kupil, pa še kar v flisu sem se spravil spat. Sem se lepo v dekico zavil in v spalko zarinil, ko sem pa zadrgo potegnil, sem jo pa pokvaril! In me je kar malo panika, da bom šel zaradi mraza in posledične nespečnosti spet neprespan v jamo, če ne bom mogel spalke zapreti, zato sem jo popravljal do pol dveh zjutraj, nato pa kljub utrujenosti ob pol treh še nisem spal. Mi ni bilo jasno, zakaj, dokler se po glavi nisem počohal in sem bil moker, kakor da dežuje po meni, potem sem pa v naslednji uri počasi stran metal odvečne sloje, ki so povzročali vročinski udar, da sem končno lahko zaspal!
Vstajanje je bilo spet prezgodnje, tukaj moram biti iskren, a je bila vsaj naša ekipa, v kateri sta bila dva madžarska, dva srbska in dva slovenska reševalca, prav zabavna. Naša naloga je bila izvlek nosil iz osemdeset metrov globokega brezna nekje na 150 m globine, kar ni zelo komplicirano, plus Bizi kot vodja ekipe ni bil preveč zatežen! Si je šel do konca naše etape ogledati delovišče in ko je nazaj prisopihal povsem premočen, ene dve uri itak do sape ni prišel. Pa non stop je bila gužva na naši polički, saj sem kuhal kave in je vonj privabil vse inštruktorje in sogarače in nadzornike iz bližine in daljine. Izvlek na našem odseku je potekal brez težav in tekoče, le zadnji detajl, ko smo nosila predajali naslednji ekipi, je bil tehnično dokaj zahteven, a smo ga izvedli brezhibno, da nas je celo doktor Maksi pohvalil. Verjetno najbolj zato, ker je slučajno tudi on sodeloval pri tem, a kljub temu pohvala vedno godi …
Za ven se je kot vedno, ko je v jami ogromno ljudi, ustvaril čep in je bilo veliko čakanja, a če je družba dobra, kar je bila, ni bilo sile čakati. Enkrat vmes sem napravil povsem začetniško napako in sem Milanu, ki ga je bolela glava, enkrat preveč rekel, da jaz lahko nesem njegovo torbo in mi jo je res dal, da sem potem kuhal vse do ven. Po kakšnih desetih urah jame me je potem prijetno ohladil dež, a ni bilo sile, bolj so po moje trpeli naši šefi. Ko sem se namreč pri njih v štabu ustavil, da sporočim, da sem varno prišel iz jame, so imeli tako vroče, da sem bil, stoječ vsaj en meter od njihovega šotora, skoraj v hipu suh!
V našem tavelikem šotoru pa nato pravcata ohcet, ker je Anžič organiziral tabornike, da so nam pekli in s pijačo zalagali in je bilo skoraj ko v pravljici, ko so srečni ljudje jedli in pili dolgo v noč, da so jim skoraj trebuhi počili!
Domov priti je bilo pa potem seveda tudi luštno, ko si po uri prhanja s toplo vodo priznaš, da morda pa si se v štirih dnevih vseeno malo umazal in usmradil …

Ko se je Klemi najavil na kofe, še nisem vedel, da bom potreboval fotoaparat. Kakor pravi Marko P., je najboljši fotoaparat tisti, ki ga imaš pri sebi, jaz pa žal nisem imel nobenega. Ker ko sem mu odprl vrata, da bi ga spustil v hišo, ni vstopil, temveč poprosil, če mu pomagam zamenjati žarnico na avtu. Nič posebnega za dva prava možaka, sem si mislil in stopil do avta, da si ogledam zadevo. V avtu njegove predrage je sicer vse nabito do amena, da moraš biti skoraj raketni znanstvenik, da zamenjaš žarnico, a kot rečeno, kaj je to za dva možaka. Jaz sem še tista šola, ki pravi, da če se vrti, pa se ne bi smelo, malce silvertejpa uporabiš, pa bo, če se ne vrti, pa bi se moralo, pa wd40, in je zadeva rešena. Pa sem pa tja malo udariš po stvari, kar tudi zna pomagati in to je to. Sem rinil prste v tisti omejen prostorček, kjer se je žarnica skrivala in sem malce že odprl pokrov, potem sem bil pa v rahli dilemi, koliko sile uporabiti. Ker avto ni bil moj, celo tudi Klemijev ne in sem vedel, da zelo velikokrat, če silo uporabim, jo lahko tudi preveč in se zadeva zlomi, ker sem nekje spregledal kakšen prikrit vijak. In če je avto moj ali prijateljev, kakor rečeno, malo silver tejpa, pa je. A ker je bil avto od Klemije predrage, sem imel malce pomislekov, a sem potem vseeno zamižal in kar potegnil in je na srečo šlo. Le zaroštano je bilo vse skupaj in je šlo malce teže, čeprav je prijateljček vedel, da sem gemblal … Pokrov reflektorja sem torej odprl, kako pa žarnico ven vzeti si pa še nisem ogledal zelo natančno, ker je že Klemi strokovno prevzel zadevo, da mora tisto ročico zavrteti v kontra smeri urinega kazalca in jo izvleči. Mi je bilo takoj sumljivo pri tako strokovni terminologiji, a še nisem vedel, za kaj gre, dokler Klemi enkrat vmes ni do sedeža skočil in se malo zadržal, pa sem pokukal. In je model navodila avtomobilska bral! Kar nisem mogel verjeti, kako nizko pade človek z redno in resno služno in novimi leti v hrbtenici … Jaz pa nisem imel fotkiča, da bi ta zgodovinski dogodek fotografiral!

Sva tisto žarnico potem zamenjala, v slogi je moč in znanje, lučke svetijo zdaj in sva si privoščila pivo. In kavo, kakopak. Potem sem pa že opremo začel pakirati, ker se bomo do nedelje pod zemljo podili in vadili z reševalci iz sosednjih držav. Pa vremenska napoved je božanska. Ker nas bo v jami zalilo, se bom pa potem vsaj v šotorčku prek noči pogrel in posušil, to imam rad. V mehki, suhi in topli postelji to lahko počne vsak, mar ne?!

V soboto smo bili dogovorjeni, da Lenki pomagamo z drvmi. Napoved je bila super, da bo scalo ko iz škafa, zato smo v dežju pri njej potrkali samo trije. Jasna, Tico in jaz. Se mi je nekako zdelo, da z delovno akcijo ne bo nič, a sem malo računal, da če ne bo preveč padalo, bi lahko pa v kamin v Čaganki skočili. Sem seveda delal račun brez Ticota, ki s sabo ni prinesel jamarske opreme, zato sem pač Lenki zatežil, da bomo pa njena drva matrali. Ker človek pač mora nekaj početi, ne?! Lenka nam je temperaturo merila, da takšna zalita drva tudi pod razno ne bomo v drvarnico metali, ker bodo zgnila in nam je raje kosilo skuhala, ker se je ravno ura temu bližala, ko sem zadnji kolobarček okusne klobase v rito porinil in ga s švoh špricarjem poplaknil, je pa deževati nehalo in celo sonce je posijalo. In sem skočil, kakopak, da gremo delat, Lenka je pa bremzala. Da po takem ne bomo, a ker smo silili, je vseeno dovolila svojega traktorčka iz gospodarskega poslopja poriniti k nažaganim hlodom in smo se kar dela lotili. Kalanja debelih tnal na bolj peči prijazne oblike. Čisti užitek, vam povem. Tega še nikoli nisem počel, a sem že po televiziji videl in sem nemudoma v filing padel, še najbolj nevarna je bila pa prijateljica, ki je iz varne razdalje vpila, naj pazimo in sem vedno, ko sem se obrnil, da bi bolje slišal, kaj mi sporoča, skoraj prst pod sekiro nastavil. Ko je videla, da nam gre, nas je zapustila, mi smo pa krepko v roke pljunili in drug drugemu tisto ročico za hidravlično sekiro iz rok pulili, tako se nam je dopadlo, pogoste pavze smo udarili le, ko nam je kavice nosila pa štrudel in sokove … Pa čist hecna delodajalka je, ker nas je v bistvu večkrat prišla silit, naj končno nehamo, da je že večerja pripravljena, mi bi pa še kar. Ampak res. Ko je počasi mrak padel, smo dobršen del drv skalali in je kar prijeten občutek, ko vidiš rezultat svojega dela in čeprav bi vsi trije še kar delali, smo potem vseeno zaključili in večerjo ko za ohcet v rito vrgli, jaz seveda s prefriganim načrtom, da pridem dokončat enkrat med tednom, da me drugi, ki morajo v službo, ne bodo motili! Je Lenka obljubila, da me bo tisti kup počakal …

Danes pa obvesti, da je ponoči medved na obisk prišel in par ovcam dušico vzel in sva z Grdinom nemudoma gor odletela. Ne prijateljico tolažit zaradi izgube, ampak k napol pojedeni ovci dežurat, da kosmatinca vidiva! Sva malce zamudila, se je že noč delala, kar naju pa ni preveč motilo, saj sva imela s sabo očala za nočno gledanje! Sva Grdinovega Šveda (jap, nima še zafilane luknje, je malce premajhno izrezal, mora popraviti, ampak to je zgodba za kdaj drugič) parkirala malce stran od odprte ovce, da bova imela dober pogled, potem pa vmes ugotovila, da se na fotografiji pa ne bo nič videlo. In je Grdin dobil super idejo, ker je ravno bliskavice za v jamo kupil, ki jih na daljavo proži in sva po trdi temi potem ograjo preskočila in tam pri razparani ovci tisti fleš na vejo vezala. In moram priznati, da mi ni bilo najbolj toplo pri srcu stati pri napol pojedeni medvedovi malici in sem tiste kosmate jezne beštije z vseh strani slišal in bi zagotovo Grdina kar tam pustil in sam v avto stekel, kakšnih 40 m proč, če me ne bi bilo preveč strah! Sva se potem udobno namestila v avto in čakala. Usnjeni sedeži za popolno tišino niso najboljši, ker zacvilijo vsakič, ko se premakneš, a to medveda menda ni preveč motilo, saj se je s pokajočimi vejami začel najavljati že okoli devetih zvečer. In ga ne moreš zamenjati za nobeno drugo žival. Sva molčala in uživala predvsem v zvočni predstavi (čez grmovje niti nočni daljnogled pač ne pomaga!), ko je pa malce pred ovco zarulil, saj naju je očitno zavohal (ali pa je svetlobo mobitela videl, saj sem vsem tekstiral, kje sem in kaj počnem), mi je pa gatke v ritko potegnilo, nič ne tajim. In sva ga skoraj do pol enajstih zvečer poslušala lomastiti okoli, dokler prijatelja tako na mehur ni pritisnilo, da sva začela povzročati hrup in z akcijo zaključila. Sva oba menda mehur kar iz avta praznila, kralj je bil pa Grdin, ki je sam odšel po bliskavico! Ga ni bilo nič strah, mi je kriče zagotavljal, kriče, kakor da sva pol kilometra narazen. Pa sem ga vseeno občudoval, če bi bil fleš moj, bi se zagotovo prepričal, da je brez veze, da ga že ponoči vzamem, da si bom že drugega šel kupit…

Ko sva po švoh špricarju domov vozila, je pa prijatelj priznal,da je zadovoljen kljub temu, da ga nisva niti videla niti fotografirala. Da je to definitivno najbližji medved, kar jih je v življenju slišal …

Ne vem čisto zares, zakaj me vedno firbec premami, a me in tu si pravzaprav ne morem pomagati. Ko Grdin oznani, da bo neki avto popravljal, samo za pet minut skočim do njega, da to vidim in domov pridem, ko družina že debelo spi. Pa vedno prezebel do amena, ne vem, zakaj. Saj menda tudi poleti kdaj avto popravlja, se mi zdi, a mora ravno tisti dan potem priti ohladitev ali kaj. Ker mi, ko sem ga opazoval, kako avto popravlja, še nikoli ni bilo vroče. No, danes sem skočil za hip pogledati, kaj ustvarja, ker je oznanil, da bo svoje novo švedsko vozilo dal predelati na plin. Kar ne bi bilo nič akcijskega, ker to sam ne zna početi in bo zadevo itak odpeljal k mojstru, a si je v glavo vbil, da ne bo imel samo 50 litrsko plinsko bombo v prtljažniku, temveč 90 litrsko. Kar je pomenilo, da bo tam pod rezervnim kolesom pločevino (torej dno avtomobila) odrezal in nekako poglobil za par centimetrov. In vedno, ko je v igri rezilka, ne smem manjkati. Ker to je po mojem mnenju najbolj moško orodje, saj jih že kar nekaj poznam, ki jim je krepko dala po kepi. Sem priskakljal torej do prijatelja še po sončku in me začuda na začetku ni nič zeblo, saj je nekaj v drvarnici pacal s steklenimi vlakni in smolo in je potreboval toploto zaradi kemične reakcije in je en kalorifer na polno delal notri in dva fena za lase. Pa že ves nabit je bil od hlapov in vesel, jaz pa kmalu tudi, ko sem še enega ali dva prižgal. Tisto korito, ki naj bi bilo novo dno njegovega avtomobila in naj bi težak plinski tank držalo, name ni naredilo nekega vtisa, a je prijatelj vztrajal, da to samo zdaj zgleda bolj bogo, da ko bo dokončal, bo boljše kakor švedski original. V kar sem iskreno dvomil, zato sem ga trikrat ali štirikrat vprašal, ali je res prepričan, da hoče dno avta odrezati, ko je rezilko v roke prijel. Je bil prepričan, a ko je sposojeno rezilko za test zakurblal, se je rezilo popolnoma sesulo. Od starosti menda, že dolgo ni bilo v uporabi. In to ni moje mnenje, da ne boste mislili, da si kaj izmišljujem, to je bilo strokovno mnenje prijatelja! Sva imela ravno še nekaj minut, da sva se sto na uro odpeljala v trgovino z orodjem in so naju bili zelo veseli, ko so že ravno hoteli vrata zakleniti, a sva vmes vtaknila nogo, ko sva bila pa noter, sva si pa čas vzela. Grdin je kupil kar pet rezil za rezilko, čeprav se je to meni zdelo hecno, ampak je rekel, da pri rezilki nikoli ne veš in sem mu dal potem prav, saj niso bila draga rezila. Potem je še neke vijake, matice in različne podloške nabiral, kar pri ročnem štetju pomeni veliko časa, meni je pa vmes dolgčas postalo. In sem malo zataval po trgovini, pa še dobro, da sem. Sem kupil varčno žarnico za reflektor od mlajšega sina, ki je crknil že kakšna dva meseca nazaj, pa sem pozabil kupiti novega, sem kupil tamale baterije za zunanji termometer, ki že tudi nekaj časa ni več delal in sem dopoldne kofetkal zunaj v kratkih rokavih pri 12 stopinjah zaradi tega, potem sem se spomnil, da slušalka pri prhi nekaj pušča, ker sem zadnjič enkrat nekaj tesnilo nekje drugje potreboval in ga pozabil vrniti in sem kar novo kupil, saj res ni draga, pa še nekaj malenkosti sem našel, dokler Grdin končno ni tistih podlošk naštel. In moram povedati, da je bil moj račun višji!

Sva potem odhitela do njega, a še preden je začel delati, je dal potepuškemu mačku jesti v skodelico kar pod svoj avto, saj je maček menda ful plašen in edino tam upa jesti, potem sva v drvarnico skočila, da bova rezilo na rezilki zamenjala in še dobro, da jih je kupil več, ker sva prvo kar takoj zlomila, ko sva jo gor natikala! Potem je hotel kar poden od avta zarezati, pa mu jaz brez zaščitne opreme nisem pustil, a ker ni našel zaščitnih očal, si je pa potapljaško masko nataknil. Ponosno poudarjam, da je bila to moja ideja. Pa noč je vmes ratala, zato mu je prav prišla jamarska čelada. Zaradi luči, kakopak. In še rokavice si je nataknil, potem pa zarezal. Junaško. In so iskre najprej tistega plašnega pritepenega mačka opalile, ki je ravno spodaj malical in zdaj verjetno ne bo več tako boječ, ker ga itak ne bo več blizu, potem je pa prijatelj rezal in rezal. Vmes sva še parkrat rezilo morala zamenjati, ker ga je ful pobiralo. Je prijatelj priznal, da ni vedel, da to tako požira, da jih je več kupil samo zato, ker je mislil, da jih bo polomil, ko jih bo gor dajal na rezilko. Ko je poden že skoraj odbil in ko je imel na rezilki že zadnjo rezilo, že dodobra obrabljeno, se je pa le sklonil in pogledal, kaj za vraga je tako trdega.

Ej, a veš ko majo avti tle zadaj tist priključek, da nekoga lahko šlepajo, je vprašal.

Vem, sem rekel.

No, jaz ne bom več nobenega šlepal, je mirno ugotovil.

Ker sva (no, je) prerezala tisti nosilec. Plus povsem novo izpušno cev, ki jo je tudi danes dopoldne namontiral, je malo z rezilko zacahnal, a to so že detajli. Je bila že debela noč, ko sva še kar ropotala in se mi je malo sumljivo zazdelo, kako strpne sosede ima, zato sem vprašal, do kdaj bo še ropotal. Sem upal, da se bo sosedov usmilil, ker me je že ful zeblo (lačen pa nisem bil, ker sva vmes na pico skočila!), a se kaj dosti sekiral ni. Sva še vrtala in nabijala, ko je zabil pa zadnji šravf in vprašal, koliko je ura in sem mu povedal, da krepko čez deseto zvečer, bi ga pa skoraj kap. Da kaj bodo sosedje rekli, da je mislil, da je šele 7!

Sem si zadevo, ko je deloma zaključil (zjutraj pride že plin noter, zato se mu je tako mudilo, ampak saj pri njem vedno zjutraj nekaj pride noter, da imava nočne delovne akcije, če malo bolje pomislim!), ogledal, in moram biti iskren. Ni me najbolj prepričala. Sem kar iskreno povedal, da jaz za njim zelo z mirnimi živci ne bom vozil, ker bom non stop čakal, kdaj bo tista plinska bomba dol padla.  Pa se ni dal zmesti, da bo še vse ful ojačal pa to, ampak mene vseeno ni povsem prepričal. Ne morem pomagati. Pa o estetiki da sploh ne govorim! Pa je drugače moj prijatelj pravi estet in picajzelj za detajle, ko govorimo o dizajnu!

Sem ga za lahko noč prašal, koliko bi ga koštalo, če bi zadevo kakšen mehanik prevzel in je malo preračunal in priznal, da v bistvu malo manj, kolikor je zdaj za material zapravil, ampak da nihče ni hotel napraviti čez noč. Bom zdaj malo opazoval prijateljev zadnji del. Sem prepričan, da ga bo enkrat vmes k mehaniku odpeljal, da malo popravi, ampak priznal pa tega ne bo …

Gledam dokumentarec Keith Richards Under The Influence in občudujem možaka, ki ima že krepko prek 70 let in je videti kot mumija, pa še vedno miga kot mladenič. V filmu je seveda ogromno arhivskih posnetkov, nekateri so še črno beli. In se spomnim, kako me je zadnjič Marko Z. zafrkaval, da še nisem tako star, če imam fotko iz armije že v barvah. Hkrati pa se v dokumentarcu istočasno pokaže posnetek železniških zapornic, ki se dvigajo, ker je lokomotiva pravkar odpeljala mimo. In se seveda nemudoma spomnim dogodka iz mladosti, ki bi bil pa zagotovo posnet še v črnobeli tehniki, če bi ga kdo takrat snemal. Namreč, domov sem iz šole hodil čez železniško progo in ker je bil vlakovni prometkar gost, sem pogosto naletel na spuščene zapornice prek ceste. So bile prav take kot v dokumentarcu o Keithu Richardsu. Dolg lesen drog, pobarvan rdeče in belo, nanj pa obešena tenka žičnata ograja. Na tisti ograjici smo otroci, ko smo hodili iz šole ter čakali, da mimo odpelje vlak, pogosto viseli. Miletu, ki je zapornice ročno dvigal, to ni bilo prav nič všeč. Pa zaradi naših telesc dviganje ni bilo nič težje, saj je vse skupaj potekalo prek milijon zobatih koles in škripcov, le na živce mu je šlo verjetno, ker je moral tisto ograjico potem non stop popravljati. Ali pa je bil že po naravi tečen in jezen na ves svet, kaj pa vem. Zaradi službe verjetno ne, ker je imel železničarsko uniformo in kapo s šiltom in je bil nadvse ponosen na to, čeprav je bil s svojim zares obilnim trebuhom pravzaprav karikatura uradnega uslužbenca, dasiravno samo dvigovalca zapornic. Ni to isto ko res debel policist ali oficir. Mile je bil debel, ker je v prostem času klal prašiče. No vsaj enega je, kolikor se spomnim, pri moji babici, in nikoli ne bom pozabil, da je ravno pil kri iz kozarca, ko sem šel mimo! Sem imel kar rešpekt pred njim, to moram priznati, ampak na tisti ograjici sem pa vseeno visel, saj je bil možak tako debel, da nas nikoli ni ujel.

Sčasoma smo tisto visenje na zapornici otroci iz dolgočasja nadgradili v igrico. Kdo bo kasneje skočil z zapornice, ki jo je Mile že dvigoval. Ponavadi nas je več bingljalo na tisti smreki in ponavadi so prvi dol skočili tisti, ki so bili najdlje od osovine dviganja, saj so bili najvišje, zato smo celo nekakšno točkovanje si izmislili, da je bilo bolj pošteno. Vmes enkrat se je tudi Mile vključil v igro včasih in kadar je bil dobre volje (ali pa posebej razpizden), je zapornice poskusil dvigniti čim hitreje. Je vrtel tisto kolo ko obseden, pa mu nikoli ni uspelo koga previsoko dvigniti, dokler nekega dne s prijateljem nisva bila preveč trmasta. In nihče ni hotel odnehati. Tisti, ki je bil dlje od osovine, bi lahko dol skočil prej, saj je bil višje, a ker očitno ni hotel, nisem hotel niti jaz in ko si rekel keks, sva bila že previsoko za odskok. Mile naju je dvignil do konca. Saj zelo nevarno verjetno ni bilo, sva z nogami stala na ograjici, z rokami sva se pa ko klopa držala rampe, zelo prijetno pa tudi ni bilo. Najprej zato, ker so naju vsi gledali (pa še oče bi lahko slej ko prej mimo prišel, potem bi šele bila veselica), predvsem pa zato, ker nama je Mile gor vpil, da naju bo spustil šele, ko pride naslednji vlak. Verjetno sva tudi kaj pocvilila, kaj pa vem, se ne spomnim, ampak Mile je počakal, da so se čakajoči avtomobili razkadili, potem je pa zapornice spet spustil. A ne čisto dokonca. Par metrov pred koncem je enostavno spustil kolo in zaštartal proti zapornicam, ki so se same spuščale. Sem takoj videl, da si poskuša prednost nabrati, saj s takšne višine nisva mogla skočiti, ne da bi se poškodovala, zapornice so se pa same tako počasi spuščale, da bi naju lahko celo ujel, ko bi prisopihal čez progo. Sam sem bil bližje osovini in sem zatorej dol skočil, še preden je Mile prisopihal do mene, prijatelj je moral pa še malo počakati, preden je skočil dol in ga je Miletova noga ravno še blago v rit ujela, ko je že kopal po makadamu … Kaj hujšega kot ranjen ponos ni bilo, a smo vseeno z igrico počasi nehali. Mogoče tudi zato, ker je počasi napredek prišel in so Mileta z elektriko zamenjali, ne vem več, vem pa, da sem ga še dolgo videval, trebušastega in brkatega.

Zdaj ga verjetno ni več, to je res bilo v časih še črnobelih fotografij …