Kategorija: Razno

Kadar koli kakšen prijatelj ali znanec pošlje svojo knjigo v branje, za katero potem pričakuje mnenje, se vedno malo bojim. Kaj pa, če bo knjiga tako zanič, da tega ne bom mogel povedati drugače, kakor užaliti ga?! Se namreč dogaja tudi to. Mislim, pri zanič kavi lahko rečeš, da je vroča, če te vprašajo, kakšna je, pri knjigi pa ne moreš reči, da je notri veliko črk in besed, ker avtor seveda pričakuje več …
No, pri Podvodju Cirila Mlinarja Cica te bojazni ni bilo. Pravzaprav sem knjigo stežka dočakal. In kakor njegovi filmi, ki sem jih že poznal, tudi njegovo v drugačni formi ujeto, torej zapisano mojstrstvo, niti najmanj ni razočaralo. Prav nasprotno!
V knjigo je zbral dnevniške zapise z različnih časovnih obdobij, zatorej lahko sledimo njegovi štiridesetletni potapljaški karieri, ki je vsekakor fascinantna, a bolj kot to navduši njegov jezik. Ki je čudovit. Ponavadi je tovrstno branje bolj ko ne suhoparno in zanimivo predvsem za poznavalce, v tem primeru pač potapljače in jamske potapljače, pri Podvodju pa temu še zdaleč ni tako. Prav film vidiš pred sabo, tako polni in živi opisi so v knjigi, prav z lahkoto skoraj v živo vidiš ribo ali podvodni svet, ki ti ga opiše Cic. In ob napetih situacijah, ki jim je jamski potapljač izpostavljen skoraj pri vsakem potopu, dobiš kurjo polt! In Cic je res mojster pripovedovanja, nikjer dolgočasen ali dolgovezen, suhoparen, njegove metafore in prispodobe so žive in sveže, da si mu kot pisatelj lahko le zaviden, zgodbe pa tako polne humorja, da se ves čas hihitaš.
Pa kako mimogrede navrže kakšno briljantno, to znajo le mojstri. Ko je pri nekem potopu postrelil že ves film (jap, zgodbe segajo tudi v čas, ko še ni bilo digitalnih fotoaparatov, torej v daljno preteklost), je opazil polža, za katerega je menil, da bi bil prav dober fotografski plen. In ker ve, da priložnost izgubljena ne vrne se nobena, ga je kar pod obleko spravil, ko je zaključil potop, da ga bo pofotkal z novim filmom naslednji dan. In šele zjutraj, ko je v taboru brskal po enciklopediji s fotografijami in preverjal, kaj je postrelil, ugotovil, da je ob sebe stisnil polža, ki je smrtno nevaren tudi človeku …
Pa ko sta s prijateljem tavhala nek sifon in ju je zamedel sneg, lopate pa nista imela in sta z nekakšno desko in vrvjo skidala kakšnih 300 m do glavne ceste, ravno ko sta crknjena končala, se je pa nasmejan model s traktorjem s plugom pripeljal …
Ja, v vsaki zgodbi nekaj zašpiči, kakor pač lahko žašpiči le življenje samo, a vsakdo potem zgodbe ne zna povedati tako, da jo občutiš, kakor da bi jo sam doživel. Cic to seveda zna in če v Bosni na vajah, ko sem knjigo začel brati, ne bi bil tako kronično utrujen in neprespan, bi jo prebral na dušek, tako je pa užitek le pač dlje trajal …
Torej, navdušujoče branje za vse, ne le za potapljače in jamarje. Za njih je skorajda obvezno, za vse ostalo pa le čisti užitek!

Jamarji smo znani jezikovni puristi. Uporabljamo knjižno slovenščino, če smo kje v tujini, se pa prilagodimo. Saj zelo veliko ukazov pri reševanju ali plezanju po jamah čisto zares ni. Če pade kamen, se zadereš ko jeshar in niti ni važno, v katerem jeziku, vsi bodo razumeli, da jim mora gatke v rito povlečt in se bodo skrili, pa če je vrv, po kateri se pleza, prosta, moraš sporočiti. In to je to. Pri reševanju je malce več ukazov in recimo v Franciji zahtevajo, da so ukazi v francoščini, ker oni imajo radi svoj jezik, a kaj, ko med reševalci kaj veliko črncev, ki tudi govorijo njihov jezik, ni, in so potem ukazi malce hecni. In vsi Balkanci pač vpijejo neko šlobudravščino, ker si s francoščino pač ne znajo lomiti jezika. In potem Romun prav lepo knjižno zavpije, da je vrv free skroz, če je vrv prosta, in to je to …
Zadnjič na vaji slovenskih jamarskih reševalcev sem bil pa kar malo zmeden in nisem vedel, v katerem jeziku komunicirata moja prijatelja. Uroš dol je spraševal A je frej al kwa, Anžič, zasopihan ko parna lokomotiva na blagem vzponu, je pa samo z eno besedico odgovoril: Ohka! Uroš je seveda dodatno povpraševanje v višine poslal: Kwa?! Ohka, je bil že bolj glasen moj zadihani prijatelj, šele ko sta ga dva kwaka v rito zadela, se je malce vznejevoljil in še bolj glasno poslal dol: Sn riku, da ohk, ejga!
In sta splezala, oba na srečo tako zadihana, da nista več kaj dosti komunicirala. Na srečo, ker dol nisem imel slovarja, da bi jima sledil …

Danes smo imeli v Najdeni jami pri Logatcu jamarski reševalci skupno vajo z Enoto za tehnično potapljanje. Enota za tehnično potapljanje nastopi, ko se za sifonom, kamor navadni jamarji pešci ne moremo, poškoduje jamski potapljač. Pešci jim pa opremo, ki jo imajo za najmanj en kamion, do sifona znosimo in nosila potem, ko pridejo do nas, ven potegnemo. Oni začnejo delati, kjer mi nehamo, mi začnemo, ko nas oni zagledajo. In kako razlikuješ jamskega potapljača reševalca od navadnega jamarja reševalca pešca? Jaz sem imel povsem enostaven način – tistega, ki je iz luknje pogledal in je bil ful rdeč v obraz in povsem premočen od potu, sem posortiral med potapljače (razen če to nista bila to Uroš in Anžič, onadva spadata tako med dvoživke kot med nas navadne pešce!), tiste, ki so se med guzenjem ven pa še zafrkavali in gofljali, sem pa med naše prištel …
Novomeški reševalni center se je tokrat po načrtu na lokacijo pripeljal zadnji in sem lahko celo skoraj normalno spal, hkrati pa je to pomenilo, da smo za postavitev reševalnih manevrov dobili zadnji raztežaj, torej poškodovanega jamskega potapljača potegniti na sonce. Saj smo se zafrkavali, ker smo nad izhodom prvič uporabili trinožnik, ki ga nismo vajeni in smo ene dva doktorata ob tem napisali, preden smo bili zadovoljni z rezultatom, potem pa je bilo naše delo lovljenje vitamina D. Pa tudi manever v jami, ki smo ga tudi dobili, bi lahko mirne duše pripisal zunanjemu odseku, saj če sem se pravilno ulegel, je do mene tudi v jami prišla sončna svetloba. Smo manever preskusili (so dvignili mene, ki sem bil po teži najbolj podoben teži poškodovanca z nosili vred) in bi šlo brez težav, če se moja popkovina ne bi zapela za stopnico, potem smo pa ležali na soncu in pač stoično svoj reševalski križ nosili. Pa prek jamskega telefona spremljali, kako napredujejo nosila …
Še najbolj adrenalinski del je bil takrat, ko je iz luknje pokukal sam naš presvetli komandant, usran do amena in ker nisem mogel biti tiho, je skočil name ko tiger in me vsega usral. Od daleč je bilo verjetno videti, kot da me hoče poflodrati, od blizu pa, da sem pač umazan. Drugače bi bil prvič na reševalni vaji čist! Še po glavi me je usral, samo me je na srečo potem, ko se je spet v temo podal, do čistega z jezikom očistila njegova psica, ki mu v jamo ni mogla slediti in ji je bilo očitno dolgčas …
Ko so nosila končno prišla do našega odseka, smo malce poprijeli za delo, potem pa razopremili, še preden bi se shladili in odpeketali na Murčkov pasulj s klobaso. Tam je pa nastopil drugi adrenalinski del vaje, ko nam je Jokl s klobaso pokazal, kako globoko grlo deluje v praksi. Nisem vedel, ali naj ga občudujem ali naj se ga bojim, ene trije reševalci so bili pa za vsak slučaj pripravljeni, če bi mu klobasa zdrknila iz prstov in bi bilo potrebno pomagati. S tapravim tisto klobaso v želodec poriniti, se mi zdi …
Še par kavic ter pospravljanje, domov smo pa enkrat za spremembo odpeketali še po dnevni svetlobi …

Napoved je bila slaba. Dež. Mislim, saj dež menda ni slab, kaj pa vem, a če že v Bosni sanjaš Čagankarski kamin, ki ga lahko splezaš le, če je suho, potem je napoved dežja slaba napoved. Junakov, ki bi se v jamo spustili med tednom, pa ne zelo veliko. Kar nekaj sporočil sem poslal, kdo si upa, pa rezultat ni bil najbolj razvedrilen. Reševalec Bojan je poslal fotografijo lisičk, da on bi sicer zelo rad šel, a mora med šihtom gobe nabirat, zadevo je rešil Grdin. Da on mora nekaj splezat, drugače bo zakrnel. In sva se dogovorila za akcijo še pred dežjem, celo opremo sem že zmetal v avto, a je potem prišel posel. Njegov. Ki ima vedno prednost. To razumem. A kakor vedno, ko se zaloputnejo vrata, se odpre okno in je Matic poklical, da kaj dogaja. Napaka! Sem ga zagrabil ko pitbul mladega mačka in je s prevozi org priskakljal že zvečer. Potem sem ga celo pot masiral, da bi šla v kamin že ponoči, da dež prehitiva, a se je dobro izmikal, da že nekaj noči ni spal in podobno, a bi ga prepričal, vem, ker je še mlad in neizkušen, a kaj, ko se je uscalo ko za stavo, ko sva prečila Gorjance. In sva torej malo blebetala, malo kofetkala, malo brala in potem spala. Uro sem imel nastavljeno že zelo zgodaj zjutraj, a je tako scalo, da sem jo enostavno ignoriral. In sva vstala šele okoli desetih dopoldne, ko je dež za hip ponehal, ko sva kofetke zaključila, je bila ura pa že dvanajst. In vsak normalen bi pospravil in domov odpeketal, midva sva pa kar nekaj razmišljala, da morda v jami se je pa že zlilo in da bi morda vseeno šla pokukat dol. In sva šla, kaj pa drugega. Tam nekje v sedemdesetmetrci sem se še prepričeval, da je nazadnje, ko sem kamin plezal, manj teklo in sem bil še kar olimpijski, celo v Game overju, ko je dobesedno slap bobnel z višav, sem bil dobre volje. Da se mi zdi, da sem smer plezanja toliko umaknil z glavnega toka, da nama mogoče pa še celo uspe kaj narediti …
Sva odplezala krepko čez 100 metrov v višave in ko sem prisopihal do police, s katere naj bi me varoval Matic in se zagledal še višje gor, od koder je lilo, da bi hidroelektrarno napajalo, mi še vedno ni vzelo poguma. Sem poklical prijatelja, naj pride do mene in se med njegovim plezanjem nisem nič premikal, da mu kaj na kepo ne bi zrušil, ko je prišel do mene in mi hotel rektalno temperaturo izmeriti, kam midva rineva, sem mu pa svoj prefrigan načrt zaupal. Da vsa tista voda, ki lije čez polico, ne bo nič motila, ker bom plezal pod njo, saj je voda zaradi zaleta dol letela kakšnega pol metra od stene. Matic ni nič rekel, itak je bil on na suhem, je le vse pripravil, jaz sem si pa plezalno opremo nase navesil, pripel dinamično vrv, s katero naj bi me varoval in se zaguncal proti vodi. In, ja, kaj čem govorit! Že Tyson je rekel, da ima vsak načrt, dokler jih prvič na gobec ne dobi, da potem se pa načrt v hipu razblini! Sem se zaguncal pod slap, z mislijo, da bom plezal pod njim, a temu ni bilo ravno tako, ker se je obtežena vrv z mano vred zaguncala direktno pod vodo. Še preden sem bil povsem premočen (kar je bilo v tretji tisočinki sekunde), sem Maticu zaklical, da se je načrt sfižil (kar je itak videl), potem sem pa dobrih deset metrov višje do pritrdišča splezal, ker sem še vedno nekako upal, da mogoče mi pa vsaj pod vrhom uspe vodi se umakniti in malce napredovati. In itak da se mi ni uspelo, tam šele mi je voda z vso silo za vrat pritekla, da je bilo prav osvežujoče, vmes sem moral pa še čakati, ker mi Matic ni dovolj dinamika dal in sem bil nekaj časa dobesedno privezan na mestu, ne gor, ne dol ni šlo. Saj ne dolgo, a ko ti teče za vrat, se čas hudimano vleče! potem sem se spustil do njega in ko sem čakal, da se umakne, sem si enega pricinil. In sem se sam sebi hecen zdel, ker sem moral prav paziti, kako roko s čikom držim, da mi voda iz rokavov ni ugasnila čika. No, saj mi ga je potem voda iz čelade, a se je vmes smer sprostila in sem se lahko tudi jaz spustil do bivaka, kjer sva kofe skuhala in spila in nato ven odsvinjala. Je bilo že pozno, da bi se domov odpeljala, zato sva kar v bivaku prespala in si privoščila prebranec. Saj bi ga lahko na plinu pogrela, a se nama je glede na povsem uscano vreme nekako zdelo, da bi bilo v redu, če bi zakurila. In sva zakurila, pa ne preveč, a vseeno je bilo kmalu tako vroče, da sva kar brez majic potem paradirala, plus ponoči, ko sva brala vsak v svoji postelji, sva kar pogosto pred hišico hodila v samih gatah hladit se …
Reševalca Bojana, ki se je očitno najedel gobic in se potem pred televizijo praskal po ritki, je pa enkrat vmes zanimalo, kakšen je rezultat akcije. In sem mu kar po pravici povedal, da verjetno revma …

Ko imaš Marka Z. ves čas ob sebi, moraš imeti ob sebi ves čas tudi fotoaparat. Ker nikoli ne veš, če bo pri volji pozirati za posnetek, ki ga recimo zamudiš … Ujel sem še nekaj drugih simpatičnih trenutkov, a žal pač nisem dober fotograf, večina takšnih trenutkov je šla mimo mene neujetih. Končno smo prišli domov in ko sem malo pobrkljal po fotografijah, sem se občasno nasmejal do solz. Zaradi zgodb, ki jih skrivajo v sebi. Ko si je naša dohtarca Tina (ki govori več jezikov, srbskega pa ne, ker je pač premlada) privoščila burek v Banjaluki, najprej ni hotela spiti tečnega jogurta, dokler ji nismo pojasnili, da to pomeni tekoči jogurt. Doktor Maksi je natakarici, ki se je opravičevala, ker miza ni bila pospravljena, zatrdil, da naj se ne sekira in da naj sodelavcev nikar ne kara, kar seveda v srbskem jeziku ne pomeni, da naj jih ne krega, zmagovalec je bil pa definitivno Marko Z., ki je sogaračico, ki je hotela kupiti sladoled in ga plačati s kartico, poprosil, naj ga vzame še zanj, da ne bo vlekla za drobiž. Tega je še naš dohtar zastopil in se nasmejal! Da je bila neka naša tečajnica malo trudna po treningih, so pa Srbi povsem drugače zastopili kakor je bilo mišljeno …

Kakor koli, naporno, a zanimivo in nadvse zabavno! Le premalo spanca morda. Me je Marko Z., s katerim sva si delila sobo, večkrat zbudil, češ da smrčim, a sem šele zadnji dan, ko me je začel rukati, ko še nisem spal, ugotovil, da mu je občasno le dolgčas, ko ne more spati in potrebuje družbo, torej mene, pa čeprav z izgovorom …

Zajtrka danes ni bilo. Moja tajnica v smislu budilke Marko Z., s katerim si deliva sobo, je namreč zatajila. Je budilka sicer zvonila ob pol sedmih in sva se menda celo nekaj pogovarjala, vmes je pa potem do okvare prišlo. Je povedal, da gre pod tuš, zato sem jaz še malo oči zaprl, Marko Z. je pa tudi nazaj na posteljo sedel, da razmisli, kaj bo po tušu še napravil. Pa ga je zmanjkalo. Za zajtrk potem ni bilo časa, so bili že vsi v kombijih proti jami. Na sončku v gozdu smo potem opremo sortirali, da smo si jo lahko razdelili po odsekih, vmes sem pa vsaj kavo skuhal, da sem malo k sebi prišel. Še bolj sem se seveda zbudil, ko smo na poti našli ogromen kup medvedjega dokaj frišnega kakca, a sem šel na srečo v jamo. Dol sem potem kuhal kave po tekočem traku, da so bili tečajniki navdušeni do nezavesti, ko smo okoli enajstih zvečer spet končno prišli v bazo, sem pa prvič jedel ta dan. Filane paprike. Če je imel kuhar dve roki, nisem preverjal …
Namesto analize smo se zbrali zunaj ob glasbi, debati in pivih,  še celo jaz sem štiri spil. Maksi doktor jih je nekaj več in razneženo ugotavljal, kako lepo je, ko ljudje pojejo, da on tega žal ne zna, ko je spil še dva ali tri, se jim je pri kruljenju pa pridružil …
To je bilo znamenje za moj odhod v spalnico, kjer je Marko Z. še vedno tipkal po telefonu. In je samo mirno ugotovil, da je do zajtrka samo še dve uri in da naj se takoj na bok uležem, da ne bom že takoj huskvarne zalaufal!
Ker tole tipkam ob 4h zjutraj, zajtrka zelo verjetno spet ne bo …