Sreda malo drugače

Tomi je čisto navaden smrtnik. Sreda mu gre na živce. Ker ni ne tamal petek, ne petek, ne vikend, ne grozni ponedeljek, ne torek, ko malo zakurblaš … Meni gredo sicer vsi dnevi na živce, a ko je včeraj vprašal, če bi sredo malce popestrili, sem bil takojci za. Prihaja dež in preden začne zalivati, sem predlagal, da bi še kamin Game over malo poplezala. Ker res ne manjka več veliko. Sicer se je reševalec Bojan nesebično in požrtvovalno javil, da mi bo ta kamin, ki nas zafrkava že skoraj 4 leta, preplezal med dopustom naslednji teden in kolikor ga poznam, se bojim, da bova edina jamarja, ki se bova utopila v kaminu! Zato sem Tomiju predlagal plezanje kamina še pred dežjem, da smer vsaj malo umaknem iz glavnega zalivalnega toka.

Na srečo sva iz mesta odpeketala šele ob 11h, ker je imel Tomi še obveznosti, hvalabogu, vmes je on še po rokavice skočil, jaz pa po malico. In sem kupil štiri žemlje (po eno vsak za zajtrk in kosilo, po eno pa dol v bivaku za malico), potem sem se pa pri salamah malo zmedel, ker nobene suhe niso imeli in sem kar neko mortadelo upičil. Štirikrat po 30 dek. Kaj pa jaz vem, kaj je 30 dek, vem le to, da suhega kruha samega nočem mlatiti. Medtem ko je model salamo sekal, sem jaz pa med čokolade skočil, na to se bolj spoznam, če bi videl, kakšne kupe nalaga, bi ga zaustavil! Ko je Tomi med vožnjo za oba sendvič zložil, mi je od silne salame kar na bruhanje hodilo! A sem požrl, kaj sem pa hotel, saj sem pošteno plačal. In se mi je vso pot navzdol spahovalo pa mortadeli. Za popizdit, ampak res!

Čaganka ni bila zelo mokra, čeprav se je, ko sva se v jamo odpravljala, seveda uscalo ko za stavo, čeprav je dež napovedan šele za jutri, a ko sem priplezal do konca kamina, do koder je pač preplezan in čakal Tomija, da se mi pridruži, ker me je nameraval varovati kar iz stene, sem bil v hipu moker. Pač, kapljica na kapljico … Potem sem najprej začel vrtati v levo, da sem prečil taglavni naliv in je bilo kar pestro, kajti prečnice je bolj adrenalinsko pribijati kakor naravnost navzgor in čeprav me je Tomi varoval ko profesionalec, mi je parkrat vseeno v rito gatke potegnilo! Ko sem končno prišel do dobre skale, sem potegnil naravnost navzgor in mi je kar šlo, sm tako noter padel, da me je šele Tomi moral opozoriti, da sem pod slapom. A pomagati kaj veliko se ni dalo, firbec je bil premočan, sem kar rinil in rinil gor, dokler nisem prišel do nekakšnih gnilih stopnic, kratkih stopenj, s katerimi pa res nisem vedel, kaj početi. Počasi sem imel že dovolj vsega in sem si želel zaključiti, a je ravno dan prej ena deklica omenila, da sem taf možak in mi je bilo potem nekako nerodno kar prekiniti, ker sem pač malo moker. Na srečo je začel stokati Tomi, ki je sicer v pasu visel na suhem in sem ga potolažil, da bom kar zaključil. Da sem itak splezal že kakšnih 10 ali 15 m. Tomi je rekel, da sem jih splezal morda 6 ali 7, ampak od spodaj se itak ne vidi dobro! Sem vse postavil tako, da se naslednjič samo nadaljuje in se spustil kakšnih 70 m dol na polico, kjer sem odvrgel vso kovačijo in štrike in se zapodil v bivak v Severnem rovu, da skuham kavo. Šele tam sem opazil, kako zelo premočen sem, saj mi je v džezvo, kjer sem grel vodo, kar iz rokava tekla dodatna voda. Kavica je prijala ko bumbarju klofuta, sendvič s kupom salame pa malo manj, a sem ga vseeno zmazal. Da se mi je spahovalo še vso pot gor! Ven sva pokukala okoli 11h zvečer v soparo, na hrano niti pomislila nisva! Radler je pa prijal, to pa. In sva potem tam malo hidrirala in modrovala, kakšna carja sva, kako lepo sva dokaj hitro ven prišla, ampak ko sva hotela vstati in sesti v avto, je itak vse zabolelo! Pa doma sem tudi vse zbudil, ko sem tako stokal po stopnicah dol proti kopalnici. Ampak, ja, tako je to, če udariš malce drugačno sredo …

 

Gorenjski filing

Ko je Grdin okoli sedmih zvečer poklical, da če sem za akcijo, da on bi Cink križ do dna, skozi ožine in vse, skratka Full Monty, sem brez odvečnega razmišljanja odvrnil, da za akcijo vedno sem in da naj kar priskaklja. Ko je pozvonil, sem ravno kofetkal in nekaj po računalniku šaril. Preden sem odprl vrata, sem še malo razmišljal, ali je to okej, da tako kakor mimogrede v Cinka se odpravljam, kakor da bi v trgovino skočil (pa v trgovino se pravzaprav bolj z muko odpravim!), da kje je adrenalin, morda vsaj malce skrbi ali kaj podobnega!? A ko sem odprl vrata in zagledal nasmejanega prijatelja, mi je bilo že vseeno. Pa kaj bi skrbel da ni skrbi, če bo pa akcija?!

Med vožnjo v Kočevski gozd je potem Grdin malo preračunaval in ugotovil, da če greva do dna, bo domov prišel šele ob 3h zjutraj, da zjutraj ima pa zgodaj sestanek že … Sem mu malo popravil račun, a sem kljub temu moral priznati, da prav zgodnja pa res ne bova in sva se potem odločila, da dno bo enkrat drugič, saj ne bo nikamor odšlo, da tokrat pač samo 107 m do konca prve stopnje. Malo za kondicijo pa to.

Dol opremil sem kar jaz, da je bilo hitreje, na dnu sem pa ugotovil, da sem še povsem čist. Sem včeraj opral komplet opremo, res temeljito, skupaj z vrvmi in vsem in ko sem se zapodil iz jame, se mi je v glavi zacmarilo, da moram paziti, da bom čist ostal. Ko me je potem na vrvi kdaj pa kdaj zanihalo proti blatni steni, sem kar s čelado butnil v steno, da nisem rokavic ali škornjev umazal in sem se počutil skoraj kot tisti Gorenjec, ki je domov tekel s steklenico šnopca v nahrbtniku in med tekom nagravžno padel, da se je ves potolkel. In ko je k sebi prihajal ter na hrbtu začutil mokroto, je prav goreče upal, da je to kri, ne šnopc …

Kakor koli, sem ven plezal počasi, ker v Cinku že nekaj časa nisem bil in ne vem več, kakšna je situacija z medvedi v zasedi, Grdin je pa razopremljal. Sva bila oba neverjetno čista, domov grede sva pa malo bolj na plin pritisnila, da sva še lokalnega dilerja zdrave hrane odprtega ujela in si privoščila zasluženo moško večerjico …

 

Lohatec

Vseslovensko srečanje jamarjev, tri dni. V bistvu že videno. Iste jamarske face kot vedno in venomer in čist brezvezno pogovarjanje samo o jamah. Ko da smo jamarji in se ne znamo pogovarjat o ničemer drugem. Dobro, smeha do nezavesti ob štorijah iz podzemlja, to že res, ampak saj to je vedno tako. Peter je začel z razstavo fotografij iz Čaganke, ob kateri sem povedal par besed, kaj v bistvu počnemo, potem pa vsak dan še nekaj predavanj. To je bilo pa zanimivo, to že moram priznati. Pa všeč mi je bil samopostrežni hladilnik za pivo in radler, ši šel po pločevinko in ven vzel še 5 evrov za povrh. To mi je bilo tudi simpatično. In radler je bil vedno mrzel, ker ga itak nihče razen mene ni pil, pivo se menda sploh ni uspelo shladiti, so se nekateri pritoževali!

Pa golaž se je po treh dneh pokvaril (česar recimo Uroš ni opazil, verjetno je opazil šele proti večeru potem) in je sam presvitli predsednik moral reševati situacijo, če ni želel revolucije. Je najprej naročil 10 pic razrezanih na majhne koščke, ki so izginile v 6,7 sekunde, pa potem še 5, ker smo ravno zalet dobili, za finiš pa še 7, da smo končno umolknili. Revolucije ni bilo, moj glas ob naslednji kandidaturi pa zagotovo tudi ima, sem kar nekaj koščkov kraške uspel si priboriti …

Ja, in jame imajo v tistem koncu tudi čudovite. Jaz sem nos nesel v Logarčka, smo par ur hodili po veličastnih dvoranah, da vidim, kakšna bo Čaganka morebiti še letos, če bomo le dovolj pridni … Pa malo bom moral še trenirati, ker sem šotor spet postavil tako, da sem bil ob 8h zjutraj že skuhan!

 

 

Napačna družba

S športom se bolj malo ukvarjam. Dobro, velika večina ljudi se ne, a velika večina teh športnih lenuhov potem šport vsaj prek televizije spremlja. Jaz pa ne. To me zanima še manj. Pred leti, ko me je Klemi zvečer šlepal k mehaniku (zagotovo je kje tukaj zapis o tem, a se mi ga res ne ljubi iskati), sva vsak v svojem avtu poslušala isto radijsko postajo. Nočni pogovor s svetovnim in evropskim prvakom v gimnastiki. Slovencem. Saj človek je kralj, to itak, krepko se je trudil, da je postal najboljši na svetu, a kljub temu sem ravno hotel spremeniti radijsko postajo na kakšno glasbo, ker me, kakor rečeno, debatiranje o športu in s športniki ne zanima kaj preveč. A ravno ko sem stegnil roko h gumbu, je športnik dobil vprašanje, če kaj bere. In potem nisem zamenjal postaje, ker to me je pa zanimalo. In se je človek malo izvijal, da po cele dneve in noči trenira in za branje lih nima veliko časa, da je pa ravno končal čudovito knjigo Očkov kotiček Damijana Šinigoja, ki je vsem priporoča. In sem se seveda itak stopil, a ko je Klemi ustavil pri mehaniku in mi ves navdušen začel pripovedovati, da en ful znan športnik dela reklamo zame in za mojo knjigo, sem prav tako navdušen povedal, da sem slišal, le ime tistega športnika sem pozabil. Klemi pa tudi! Ker naju šport pač kaj dosti ne zanima. In potem ti razlagaj prijateljem, kdo da je pohvalil tvojo knjigo, če še veš ne, kako je tistemu svetovnemu prvaku ime!

V petek mi pa zlati Marko P. pošlje fotografijo moškega z mojo knjigo v rokah. Lep fant, nasmejan, a vseeno nekako nisem štekal fore. In je Marko P. dodal še, da je to en košarkaš. Okej, mi je bilo všeč, nič ne tajim, lepo je, če športniki berejo kvalitetno literaturo, a je šele moj srednji sin ugotovil, da je moški z mojo knjigo Zoran Dragić. In sem se stopil, ker tako na Luni pa tudi jaz ne živim, da še ne bi slišal za genialna brata! In ker sem bil ravno v Logatcu na vseslovenskem srečanju jamarjev, sem potem hodil od luknjologa do luknjologa in fotko kazal, a kaj, ko so vsi isti ko jaz, jih le jame zanimajo in slavnega slovenskega košarkaša ni zelo veliko ljudi poznalo. Pa se ti potem hvali! Sem kmalu odnehal, ko sem spoznal, da sem v napačni družbi, šele Ticotov bratranec, ki nima veze z jamarstvom, je poznavalsko, priznavalsko, občudujoče in pohvalno zažvižgal, da sem lahko vsaj za trenutek užival v svoji pomembnosti! Velika večina luknjologov si je namreč z veliko veliko večjim zanimanjm in občudovanjem raje ogledala fotografijo nekega dekleta z mojo drugo knjigo

Dragic isce Evo

Tovariška

V jamah je res nevarno, ampak nevarno je tudi na prehodu za pešce. In če na prehodu za pešče sam možnosti nesreče kaj dosti ne moreš zmanjšati, pa v jamah za to lahko poskrbiš. Z vajo. Plus jamarski izpiti se bližajo in smo malce potrenirali v gasilskem domu, kjer imamo sedež jamarskega kluba. Gospod Grah se je poleti malce bolj s službo ukvarjal (jap, vremena so se stemnila tudi za javne uslužbence) in manj z jamami, kar se je seveda poznalo. In je enkrat vmes, ko je spod njegove čelade še posebej lilo, enostavno vse štiri od sebe vrgel in zatrmulil, da on tega ne bo nikoli znal. Da je dovolj, če znam jaz, da njemu bom že pomagal, za mene ga pa ne briga. In sem takojci prekinil tovrstno razmišljanje, kajti tako jaz mislim v spregi s Klemijem. Kam bi pa prišli, če še kdo poleg mene ne bi znal!? Na srečo smo imeli Tomija, ki bo delal izpit za jamarja pripravnika, da je malo nivo znanja više držal …

 

Ponesreči

Smo bili predolgo v Sarajevu in so v bazen prišle alge. Ne sprašujte, od kod so prišle, ker se mi tudi sanja ne. Ampak res. Pa saj vreme je bolj tako-tako in prčkanja v vodi niti nismo pogrešali, a ker je bila voda še topla in ker menda še topli dnevi prihajajo, sem se zadnjič spravil v kopalke, vzel zalivalno cev in zelene beštije začel sesati iz bazena. Na travo. Se mi sanja ne, ali bazenske alge spadajo pod floro ali favno, ampak jih je bilo preveč, da bi jih lovil s filtrom in sem jih kar na travo spuščal. Saj nekaj časa je bilo zanimivo in tudi ohladitev je prijala, ko je sonce pržilo, potem sem se pa naveličal ter zlezel iz bazena na kofe na vrtu. Da bom še naslednji dan nadaljeval, saj tudi tisti na križ pribiti ni vsega v enem dnevu napravil. A kakor se rado napravi, če človeka hoče sreča, se je problem rešil sam od sebe. Je voda čez noč stekla iz bazena. Skupaj z algami! Ko jeseni zadevo praznim na natego, torej s pomočjo težnosti, milijonkrat neha teči in moram popravljati in preverjati, tokrat ni bilo treba nič, ko sem cev v bazenu pozabil, je prek noči delala ko šus sama od sebe! Sem razmišljal, ali bi novo vodo natočili, pa v bistvu nihče čisto zares ne pogreša čofotanja in smo zatorej bazen oprali in očistili do konca. No, moj zlati najmlajši ga je, mu je bilo všeč z zalivalno cevjo se igrati na vrtu. Jaz sem se pa zadovoljen z enim problemom manj zapodil v kabinet k delu in ker sem imel ravno zalet, sem se še popravila stola lotil. Stol je za moj posel namreč zelo pomemben, saj večino časa opravim sedeč na riti. In sem pred leti enega dražjih kupil, mi je tako svetoval prijatelj Grdin, ki tudi veliko na riti dela. Da nimaš kaj šparat pri stolu, ti bo hrbtenica hvaležna, plus pri dragih stolih dobiš še garancijo. In sem kupil kar takšnega kot on, ki se mu je enkrat še v garanciji pokvaril in so mu ga takojci popravili. Mislim, popravili so mu ga takojci, ko ga je v Ljubljano odpeljal! In se je meni tudi kmalu zadeva pokvarila, veliko namreč filme gledam in se gugam na stolu, pa noge rad na mizo dajem in je neka plastika počila. Sem resno razmišljal, če naložim zadevo v avto in v Ljubljano odpeljem (dobra stvar dragih stolov je ta, da se prevoz v LJ na popravilo še vedno izplača, pri cenejših bi bil bencin že dražji od novega!), potem sem pa iz pokvarjenega stola plus napravil. Namreč, ko me je pred leti nekaj hrbtenica matrala, so mi svetovali nekakšno veliko plastično žogo namesto stola, da malo telovadiš, ko delaš, a mi je šla tako na živce, da sem enkrat kmalu totalno popizdil, vzel žepni nož in tisto žogo direkt v ventilček zaklal. Ampak res. To pa zato, da me kdaj kasneje ne bi vest pekla in bi jo poskušal recimo zaflikati. Ko jo v ventilček zakolješ, gre lahko samo še na deponijo, kamor je tudi šla!

No, pri tisti žogi me je guganje motilo, pri stolu pa ne. Je vsake toliko sicer kakšen košček zlomljene plastike ven padel, a me to zelo ni motilo, šele ko je zaradi vsega hudega še hidravlika spustila in se je stol znižal za kakšnih 6 cm, me je pa začelo motiti. Ker komolci pri prijemanju miške in klofanju po tastaturi niso bili več pravokotno na mizo, sem bil prenizek. In je bil stol še vedno v garanciji in bi lahko zamenjal, a kaj, ko me začne motiti šele zvečer, ko sedem za računalnik, takrat pa pošteni trgovci spijo. Sem enkrat vmes celo neke lesene zagozde zabil v nogo, da bi zadevo na pravilni višini zadržal, pa ni pomagalo za dolgo, le za toliko časa, da je garancija dokončno crknila. In sem potem Grdina vprašal, kam naj grem tisto hidravlično nogo kupit in je skoraj ponorel, zakaj sem garancijo zamudil in kako bo zdaj to drago, ker pri tako dragih stolih tudi rezervni deli niso poceni in me je malo vest pekla in moralni maček napadal, plus škrtost se je oglasila. Sem po nekaj mesecih, ko me je spet začelo motiti, plus vse skupaj je že tako nagravžno škripalo, da je vse v hiši motilo in se niti premakniti nisem upal, ko sem film ponoči gledal, prišel na drugo idejo. Ne potrebujem hidravlike za gor in dol, ker jaz sem vedno gor, bom kar navadno cev kupil pravilne dolžine pa bo zadeva rešena. In je bil spet Grdin nekaj proti, da to ni tako enostavno, da je nekaj gor zožano, dol pa razširjeno, da to ne more vsak šalabajzer zamenjat in podobno in me je spet minilo za par mesecev.

Danes, ko sem tako uspešno bazen izpraznil brez prevelike muke, sem se pa počutil olimpijsko in sem se odločil, da še stol popravim. Saj je bil že čas, vam povem, sem skoraj teniški komolec pri pisanju dobil! Sem skočil v garažo po vrtalnik, kladivo in izvijač in sem vso preostalo plastiko in les iz hidravlike izbrskal, zadevo s kladivom nabil na pravilno višino, potem pa v nogico zavrtal luknjo. V katero sem vtaknil izvijač, ki sem ga par minut prej totalno razbil, ko sem s kladivom tolkel po njem in je zdaj stol na pravilni viši. Lahko klofam, da je veselje in nič me ne boli. Celo hrbet ne, ker se še edno gugam ko na ladji, kar je, menim povsem iskreno, dodaten plus. Rita in hrbtenica delata, ko jaz delam in rita in hrbtenica delata, ko lovim ravnotežje med gledanjem filma. Čista zmagovalna situacija, vam povem. Pa še nekaj tekoče masti sem našel v garaži, da sem vse skupaj podmazal, da sploh ne škripa več in vsi v hiši mirno spijo … Medtem ko ate delajo, kakopak!