Kategorija: Razno

Srečko je z morja prišel in ker je tam namesto da bi mladenke v kopalkah gledal in D vitamin lovil, razmišljal o Viharniku, koliko bo dal, smo danes seveda nos nesli vanj. Oboroženi z vso potrebno mehanizacijo. Zadnji je šel noter Grdin, ki je nesel mojo prasico (jaz sem imel dodaten štrik, da ne bo kdo mislil, da sem šel prazen!), v kateri sem imel tudi plinsko bombico za kofetek in sem mu naročil, naj previdno z njo opleta, da ne bo kaj eksplodiralo. In je res previdno cijazil dol po štriku, kar me pa sploh ne bi motilo, če v tisti transportki ne bi imel tudi svojih čikov. Se mi je kar malo vleklo, priznam, ampak sitnaril pa nisem. Ko je bil še par metrov nad mano in sem že rokice stegoval, da bi transportko dosegel, ki je opletala pod prijateljem, je pa Srečko eno etažo nižje krepko udaril po kamnih, ki so preprečevali nadaljevanje, da je počilo kot sodnega dne. Jaz se kaj dosti nisem ustrašil, Tomija je pa malo nad mano skoraj zvilo, je že mislil, da je tisto plinsko bombico razneslo in da bo kot raketa ven zletel. Sem prepričan, da je tudi od znotraj malo nove delavske hlače iz Hoferja (za 11 evrov) pomazal, preverjal pa nisem. Sem kar kofe skuhal in par čikov pricinil in ko mi je omamna tekočina že čez ušesa silila, je Srečko sporočil, da je ožina prebita, da pavze za kavo pa ne bo naredil, ker jo brez sladkorja ne pije. Sem požrl torej še preostanek in se spravil pofirbcat eno etažo nižje. Srečko je pripravljal vrv, jaz sem medtem pa podor poskušal sčistiti, da nam kamenje ne bi na glavo padalo, a je bilo to bolj ko ne Sizifovo delo. Pa vmes sem pod kupi zemlje, blata in kamenja začel ven vleči debele kosti, ki so glede na plast, v kateri so bile, zelo zelo stare. Sem jih nekaj ven vzel, da bom v muzeju povprašal, če se jim ljubi s tem ukvarjati, vmes sta pa Srečko in Grdin kakšnih 30 m nižje se podala, v ogromno, fascinantno brezno. Sem se jima pridružil, tudi mene je firbec, od kod tako piha, a če smo dol še tako stikali in brskali, nadaljevanja nismo našli!. Kar malce razočarani smo se ven spravili, zadnji sem šel jaz, da sem razopremljal. In kljub temu, da sta bila prijatelja višje gor nadvse previdna, sem nenadoma zališal krik, ki ga jamarji zelo zelo neradi slišimo: Paaaaziiii! Vmes med krikom pa seveda že ropotanje padajočih kamnov. Ker sem bil na vrvi v vertikalnem breznu, se pravzaprav nisem imel kam skriti oziroma umakniti in tistih par sekund, ko so kamni ropotali do mene, se mi je vleklo kot ure. Sem se stisnil ob mokro skalo, glavo potegnil med ramena, nehote stisnil zobe, potem pa enostavno čakal, kdaj me bo zadelo. Ne vem, zakaj sem bil prepričan, da bolelo ne bo, vsaj na začetku ne, pravzaprav sem bolj razmišljal o tem, ali bom ostal na štriku ali me bo snelo, potem je pa zapihalo par centimetrov za mojim hrbtom in čez hip je že ropotalo pod mano po dnu. Sem si oddahnil, sem prepričan, spomnim se pač ne, malce sem pobogal, ker se tako spodobi, nato sem pa vzporedno brezno zagledal in sem že tja nos nesel in pozabil na kamenje. Tudi vzporedno brezno se je zaprlo, čeprav je tudi v njem pihalo in sem kar do Srečka pohitel, da še kaj na pisker ne dobim. Vrv sem pospravil, potem sva pa oba na varnem čakala, da Grdin izpleza iz jame, kajti Viharnik je res krušljiv in nevaren. Nekajkrat je dol padlo par kamenčkov, da sva si rekla, da je res dobro, da ne plezamo eden za drugim, potem je pa nekje pod nama zagrmelo, kot bi bil potres. Se je ves tisti podor, mimo katerega smo se v zadnje brezno spustili, kar sam od sebe sprostil in zgrmel v globino. S Srečkom sva se samo spogledala, rekla si nisva pa nič. Res imamo jamarji velikokrat srečo, da kakšen kamen ali podor počaka, da ven pokukamo …
Sem počakal, da je na površje splezal tudi Srečko, šele potem sem začel razopremljati tudi izhodno brezno. Pa kar nisem več navajen toliko robe pod sabo vlačiti, zato mi je bilo vroče že v jami, ne šele ob izhodu!
Smo pičili k jamarskemu bivaku pri Čaganki, kjer nam je Srečko bučke in sir na žaru spekel pa domač paradižnik narezal, za dobro vago sva pa z Grdinom še eno klobaso švicnila. Vmes je pa telefon signal ulovil in sem dobil sporočilo, da je moj roman Iskanje Eve eden od petih nominiranih za nagrado Večernica za najboljše slovensko otroško ali mladinsko leposlovno delo preteklega leta. Smo se zatorej kasneje še v najboljši bistriški gostilni zaustavili, da sem lahko počastil za nominacijo, malce pred Novim mestom, ko je bila ura nekaj do desete zvečer, me je pa sreča zapustila. Je Mihec s popoldanskim šihtom končal in poklical, če pridem končno spet njegovo luknjo pogledat. Sem se prejšnje dni namreč izgovarjal, da nisem ravno jutranji človek in da me bo dopoldne za tlako pri njem težko dobil, če je v službi popoldne, in se je odločil, da bo pač noč po šihtu žrtvoval. Sem odvil proti njemu, kaj sem pa hotel, opremo sem imel itak umazano, pa vedel sem, da ko zagrabi, ne spusti več! Srečka sem odložil, Grdina pa kar s sabo vzel, da bo videl, kako pravi možaki kar v dve jami v enem dnevu pičimo. Res je, da je Viharnik stometrca, Mihatovi luknjici pa do tega naziva manjka vsaj še 93 m, a sem se v njegovi luknjici stokrat bolj umazal! Je bil priden in res spucal kamenje, da sem lahko v nadaljevanje pokukal, a kljub temu, da situacija pri njem pod zemljo ni najbolj obetavna oziroma da nove Čaganke na parceli skoraj zagotovo ne bo, sem se mu, ko sem prisvinjal ven, mirno zlagal, da mogoče pa bo, le vztrajati mora. Pa saj je jamar, kam bo pa hodil, če ne v jamo, pa magari svojo?!

V soboto smo imeli v Hudi luknji vajo JRS, ki si jo je ogledala tudi ministrica za obrambo, nekaj županov in generalni direktor URSZR, po prikazu postopkov reševanja ponesrečenca iz jame pa nam je ministrica za obrambo predala dve vozili za prevoze jamarskih reševalcev in opreme. S Ticotom sva k Maticu odskakljala že v petek zvečer, da bi zjutraj lahko dlje spala, a nisva računala na to, da mora biti jamarski dom za visoke goste spedenan do amena in smo recimo še ob enih zjutraj pometali ploščad. Ob pol sedmih sem se zbudil in nejeverno obračal nos v spalki, prav verjeti nisem mogel, kako zelo smrdim. Kaj takšnega se mi še nikoli ni zgodilo, celo ko sem bil tri dni v jami! Mrzlično sem razmišljal, ali sem s sabo vzel osvežilne robčke in dezodorant, ker s takšnim vonjem ne bi mogel niti na 20 m pred ministrico, potem sem se pa spomnil, da imajo v jamarskem domu tudi prho in se rahlo pomiril. Sem stopil na teraso, da si oščetkam zobe, smrdel sem pa vse huje, da mi je šlo kar na jok, potem sem pa pod teraso zagledal Dragota, ki je za golaž v kotlu že divje pražil par kilogramov čebule!
Po kavi ali dveh se je pa že začelo muditi, saj smo morali pripraviti manevre in so bili komandanti prav našpičeni. Ko sem se pred jamo prikazal v svoji vsakdanji jamarski opremi, je komandant seveda znorel, da se tako strgan in razcapan pred visokimi gosti ne morem pokazati in so me preoblekli v drugo opremo (da sem imel potem hlačnice oranžnega kombinezona do kolen, jamarski pas vijoličaste barve in temno rdeče rokavice jih pa ni motilo!), komplet mojo še ne dobro leto staro jamarsko opremo so pa razstavili za visoke goste, da pokažejo, kakšni reveži smo in kako zelo nujno potrebujemo dodatna sredstva …
Manevre smo postavili, za poskusnega zajčka so po vlečnici pa mene poslali. Sem kar užival, kljub soncu, saj če samo visiš ko suha salama, ti pač ni hudega, bolj vroče mi je postalo potem, ko smo opazili, da je vrv rahlo poškodovana. Smo jo zamenjali in ko je bilo vse varno, smo manevre preskusili še z nosili. Je šlo vse kot po maslu, sem pa vmes skoraj erekcijo od užitka dobil, ko sem opazil, da je Uroš med prepenjanjem nosil živo zeleno transportno vrečo ob nosilih, ki nikoli ne sme zapustiti nosil, pozabil pripeto na sebi! Pravilo pravi, da tisti, ki ob prepenjanu pozabi pripeti vrečo nazaj ob nosila, plača plato piva, se bo upoštevalo, predvsem verjetno zato, ker ga bo itak večino sam spil!
Visoki gostje so prišli, brez kakšnega stresa smo izvedli vajo in »ponesrečenko« parkirali k ministrici, da je preverila, če je živa in zdrava, potem se je pa protokolarni del začel. So nas postrojili pred vozila na debelo sonce, a nas to kaj dosti ni motilo, vsake toliko je pač potrebno pokazati, kaj znamo, saj večinoma čmurimo v temi in lahko le sami sebe občudujemo, tisti, ki nas plačujejo, nam morajo pa na besedo verjeti, da smo dobri, pridni in zagreti!
Z govorom je kot predsednik jamarskega društva gostitelja začel Matic, čeprav verjetno ne najbolj posrečeno. Je stopil k mikrofonu, a še preden je dobro zajel sapo, je s senčnikom kapice skoraj prevrnil mikrofon pa fino je zaropotalo in je bilo potem ves govor verjetno njemu bolj vroče kot nam na soncu, ki smo se muzali in hihitali kot osnovnošolke. Ministrica je bila potem bolj kratka, je razumela, da smo bolj teme kot sonca vajeni in nas je pohvalila, obljubila podporo tudi v bodoče in nam predala ključe novih avtov. Smo seveda sireno sprobali, potem pa h golažu sedli in počakali, da vročina mine, preden smo se domov odpravili …

Danes, ko sem zlatemu srednjemu sinu rekel, da samo za par minut h Grdinu skočim, sem se spomnil vica o ženski, ki je za pet minut skočila k sosedi in možu naročila, naj vsake pol ure premeša juho na štedilniku. Je rekel, da bo nekaj avto popravljal in sem si rekel, da to pa moram videti. Par dni je že na Tubi visel in forume spremljal, kako se neke stvari popravijo in se je očitno počutil dovolj poučenega, da se loti dela. Jaz pa dovolj firbčnega, da nos nesem tja. Je še sonce sijalo, ko se je dela lotil, švical sem pa bolj ko ne jaz. On si je lepo armič pripravil in nek z ovčko podložen star plašč ter legel pod avto, meni je pa samo komande lajal, kaj potrebuje. On je ležal in tu in tam kaj odvijačil, jaz sem pa švical in skakal. Najprej se je odločil olje zamenjati. Saj to kakšna raketna znanost sicer ni, bi verjetno tudi sam to znal, a tega še res nikoli nisem počel, zato sem prijatelja kar občudoval, da se je sam lotil tega opravila. Jaz to raje k mehaniku zapeljem, če sem čisto iskren pa predvsem zato, ker bi mi bilo hudo izrabljeno olje v stranišče zliti. Je Tomi suvereno povedal, da to ni noben problem, da to samo v plastenko zliješ in na Petrol odneseš, da oni imajo to radi, a kljub temu tega tudi v bodoče jaz doma ne bom počel. Je Tomi spustil olje in odvijačil izrabljen oljni filter (za kar sicer potrebuješ eno posebno orodje, lahko pa tudi žebelj van zabiješ in potem nekako odviješ, čeprav pri tem malo olja na tla steče in ga potem ne moreš odnesti na Petrol), tisto umazanijo pa potem lovil v nek lavor. Je imel fensi rokavičke, da se ne umaže, a ko je kapljalo pa po majčki, pa ni opazil …

Sva olje zamenjala, potem je še meglenke odvil, ko je bil že spodaj in so samo bingljale na neki žički, zaradi česar ne bi napravil tehničnega, potem je še neke pokrove spodaj odvijačil, ker so samo še delčki viseli gor, večino je pa itak izgubil, ko je skoraj končal, sem pa predlagal, če bi tudi ogledalo popravil. Mu je zaščitni pokrov manjkal. In je popravil, s silikonom ga je zalepil in z vezicami začasno pričvrstil. Mene je bolj kot popravilo samo fasciniralo, kako je v milijon kartonastih škatlah in desetih omarah vedno našel, kar je potreboval, a mi je zatrdil, da to ni nič za občudovat, da to ima on nek sistem. Ki pa je prekompliciran, da bi mi ga pojasnil, ker je sonce že počasi zahajalo …

Potem se je pa odločil, da ko sva že pri delu, da bo pa še zlomljen brisalec popravil. Mene je sicer že rahlo hladilo, ko je sonce zašlo, a sem ostal in svetil. Dobesedno! Mi je v roke porinil električno lučko, da sem mu jo držal, a očitno z mojim delom ni bil zadovoljen in je skočil v hišo po jamarsko svetilko, ki ima bolj usmerjeno luč. Sva ene dve uri snemala neke zaščitne plastične pokrove, da bi do zlomljenega brisalca prišla in me je že ful zeblo, a ker sva bila sredi posla, nisem mogel oditi domov. Pa res me je tudi firbec matral, kaj bo. Ker tisti brisalec je bil res zlomljen, a to za Tomija ni bil noben problem, je imel nek model na Tubi isti problem in je vse skupaj rešil z navadno vodovodno cevjo. Ki je Tomi v milijon kartonastih škatlah ni imel in ko sem že mislil, da bom šel lahko domov, na toplo, ker me je res že zeblo ko psa, se je spomnil. Da ima na podstrešju pol starega bicikla, pravzaprav kovinski okvir. Je s kljunastim merilom desetkrat zmeril in desetkrat ugotovil, da ima prevelik premer, a odnehal ni. Sem moral ven potegniti telefon in  nekaj računati do nezavesti, kakor mi je pač številke narekoval in računske operacije, ko sem mu povedal rezultat, je pa v eni najbolj oddaljeni omari v najbolj spodnji kartonasti škatli našel košček aluminijastega traku prave debeline. In je iz tistega traku samo s pomočjo primeža oblikoval cev, ki je šla v košček cevi s kolesnega okvirja, vse skupaj pa na zlomljeni brisalec. Komplicirano, vem, a verjemite, še bolj komplicirano je bilo to gledati. Ker je pilil, žagal, tolkel, rezal, žagal, krivil … Pa ko je nekaj naredil in poskusil in se je pokazala težava ali napaka, je malo pomislil, popravil, pomeril in se je pokazala druga napaka in tako do nezavesti. Sem bil ves čas prepričan, da mu ne bo ratalo, čeprav sem navijal zanj in celo ko je okoli enajstih zvečer (prišel sem pa ob pol sedmih!) zadovoljno pokimal, da to je to, sem bil skeptičen. Nejevren. Najbolj sem se bal, da mu bom moral pomagati vse skupaj soet tudi na avto dati (zadevo je snel kar skupaj z motorčkom za brisalce) in bom domov prišel ob zori, a se tega na srečo nisva lotila. Ne zato, ker se prijatelju ne bi ljubilo, temveč zato, ker je vse skupaj pokital še z neko pizdarijo z vlakni, da bo še bolj zares držalo in je moral počakati, da se strdi. Sem mu pomagal še vse skupaj pospraviti (je tudi vzelo veliko časa), ko sem se že kar poslovil, da zdaj bi šel pa še malo domov, me je pa začudeno pogledal, če se hecam. Da je dal enkrat vmes čevape iz skrinje odtajati, da jih bova spekla. In sem ostal, kaj sem pa hotel, saj sem s tem rešil dve svoji veliki težavi. Zeblo me je ko psa in v trebuhu mi je krulilo. In sem tam potem ob ognju se grel in se nato s čevapi okrepčal, ko sem domov prišel, sem pa smrdel, ko da sem bil v Čaganki. Pa pozen sem bil prav tako, le utrujen malo manj. Pa samo nos sem malo nesel k prijatelju …

Danes so me prevevali mešani občutki. Saj veste, to so občutki, ki vas prevevajo, če se recimo tašča ubije z vašim novim bemvejem. Ne, nihče se ni ubil z mojim avtom, le od Apeja sem se ločil. Kupil sem ga pred devetimi leti in nekaj časa sem se non stop drlajčkal s tem majcenim vozilom, še najraje pozimi. Potem me je pa pred kakšnimi tremi leti minilo in je postal nepremičnina pred hišo. Ga v bistvu sploh opazil nisem več, le tu in tam je kdo kdaj pozvonil, za koliko prodam. Pa sem vedno tako visoko ceno postavil, da je vsakega kar odneslo, ko je letos v začetku poletja pa Junior poklical, če je zadeva še vozna, da bi jo mladci kupili, smo si ga pa skupaj ogledali in je bil to prav žalosten pogled. Trava ga je preraščala pa umazanija prekrivala in sem spoznal, da zadeva mora iti od hiše. K nekomu, ki jo bo uporabljal, ker drugače bom čez leto ali dve ali tri lahko z njim napravil kot skoraj z vsemi mojimi dosedanjimi avtomobili – na odpad odpeljal …
Smo se dogovorili za malce nižjo ceno, da ne bi rabil polirati in prati in čistiti in pajke z vozilca preganjati, le to sem obljubil, da bo motor kresnil iz kabine, prej ga ne dam. Sem dr. Stibrota poklical, ki je k stvari analitično pristopil. Najprej je akumulator prinesel, preveril, če elektrika je, potem sva pa verglala. A pacek mali ni vžgal, kakopak. Sva v največji pripeki ugotovila šele po treh urah, da se je bencin v treh letih v vodo spremenil in sem moral starega ven spumpati in novega naliti, pa ene dva dni sem vplinjač čistil, sem se z umazanimi rokami spet počutil ko pravi dedec. Je potem končno kresnil in sem se eno dopoldne malo fijakal okoli po naselju, kar brez registracije, sem povsem noter padel, za trenutek sem celo pomislil, da ga ne bi prodal. A sem ga. So danes mladci ponj prišli in seveda je sonce peklo, da sem umrl že, ko sem noter sedel, da bi ga zaverglal, ko pa potem ni hotel vžgati, je bilo pa še bolj vroče. Smo ene dve uri verglali in poskušali, pa nič, sem se enkrat celo uspel malo zapeljati pred hišo gor pa dol, a je kmalu crknil, ravno ko je Grdin mimo prikruzal, da je pomagal zadevo spet pred mojo hišo poriniti. Smo končno znanje izčrpali in sem hotel že denar vrniti, pa niso hoteli, da ga bodo na prikolico naložili, kar se mi je pa nespodobno zazdelo in sem še eno stvar preveril, ki bi znala biti pokvarjena in bi jo znal popraviti in je bilo res to. Bencina ni bilo več! Smo skočili s kantico na bencinsko, stočili v majhen rezervoarček in je kresnil. Je Marjan veselo krenil proti tehničnemu pregledu, jaz pa z avtom tik za njim, da se ne bi videlo, da še nima registracije. No, bi vozil tik za njim, če mi ne bi ključev od avta odpeljal. Ko sem ga končno doklical, je bil že na pol poti in se je vrnil, da sem ga potem res lahko s svojim avtom spremljal, tehničnega smo pa ajncvajdraj naredili. In je zadevica že registrirana, mene pa nanj spominja samo posušen plevel in gola zemlja pred hišo, kjer je tri leta stal. Bom moral počakati, da sonce neha žgat in travo posejati. Pa potem kositi, sem nenadoma pomislil. Hm, sem storil prav, da sem ga prodal? Zdaj bo pa delo …
Tasrednjemu zlatemu sinu sem zvečer pa 20 evrov stisnil, ko je šel s prijatelji na pijačo. Ape časti, sem mu pojasnil …

Sem sedel pri Bučarju, kjer pravzaprav vedno začenjamo jamarske podvige in klel vročino, ki je v tistem betonu sevala blizu 40 stopinj, da sem komaj dihal, še kofe mi ni pasal. Plus natakarica je bila tako mila deklica, da je še dodatno mi vroče postalo, ker je bila oblečena vročini primerno in sploh nisem vedel, ali pravzaprav hoče v oblekico in je skoraj vse ven ostalo ali hoče iz oblekice in je nekaj še notri ostalo. Vedel pa sem, da za moje srce absolutno ni dobro preveč buliti, plus mimogrede te še v zapor lahko vržejo. Pa še malce slabe volje je bilo, ker nikoli ne pridem točno, tokrat pa sem, tečajnikov pa še ni bilo. In to ni prav, sem skoraj bentil sam pri sebi, kam gre ta svet! A ko je na cerkvi začelo 17. uro biti, je izza ovinka Fiat pribrzel in k Bučarju zavil, a če ne bi dobesedno zaustavili ob moji mizi, bi pubeci zamudili! In so kar čez okno vpili, da gremo, da se mudi, da oni ne bodo nič pili, tudi ko sem jim povedal, da jaz bom pa svoj kofe v miru spil, so se odločili, da bodo kar v klimatiziranem Fiatu počakali, dokler deklice mile niso zagledali. In so bili kakopak v hipu vsi za mojo mizo, prepoteni do boga predvsem zaradi najmanj dvajsetih stopinj razlike med klimo v avtu in klimo v lokalu, malo pa tudi zaradi deklice mile, ki je prišla prašat, kaj bodo spili. In kar niso vedeli, kaj bi v rito vrgli, tako so bili očarani. Na srečo sem svoj kofe požrl in smo preložili mojo opremo iz mojega Fiata v Mihčevega Fiata in pičili proti Cink križu. Saj ideja je bila dobra, zapustiti ta vroči svet in se podati v hlad podzemlja, a kaj, ko se je bilo potrebno do tja najprej pripeljati. Smo zaustavili pri Pihalniku in dvignili pokrov, da nas je ledeni piš iz podzemlja malce pohladil, potem pa nadaljevali pot v gozd in pri Cinku izstopili povsem premočeni. Vmes se je pripeljal še Tomi, ki je v mestu čakal mehanika, se morata pomeniti, kako in za koliko se bo njegov Saab popravljal in obnavljal, a mehanika ni bilo, popravilo bo pa zagotovo dražje, ker je z nečim pod limunzino krepko udaril ob nek kamen na gozdni cesti! Sem se kar hitro podal opremljati Cinka in hlad začutil šele pri drugem pritrdišču, ko so vsi tečajniki za mano prišli na dno, me je pa že kar malo zeblo. Sem se kar na štrik vpel, da grem ven in zakurim, da bodo klobase že zašvicale, ko bodo ven pokukali, ko je Mihita seveda pičla tekmovalna strast. Je tak tekmovalen, 30 kil s kostmi vred, pa mlajši od mene, kurčevit, da me bo ven nesel, in itak da me je zbodlo. Sem suvereno obljubil, da pušim, če me ujame in je bil Mihi že čist vesel, potem pa malo manj, ko sem rekel, da bo pa obratno, če me ne bo lovil. In sem potegnil, kaj sem pa hotel, a prva stopnja je kratka, druga pa daljša in je Mihi seveda že kmalu začel cvilit, da bo kakšno igrico na telefonu udaril, medtem ko mene čaka. Sem potegnil še bolj, čeprav sem vedel, da je tretja stopnja še daljša in me je že spet ujel in cvilil, da sem se že hotel kar vdati, potem sem se pa spomnil, kaj bom moral zunaj početi, če me ujame in sem še dodatno energijo zbral in plezal in plezal in panika me je vse bolj prevzemala. Ker grinta me je lovila, pa čeprav sem plezal na vso moč! Sem šele malo kasneje ugotovil, da Mihi igra umazano (tudi on se je ustrašil, da bo gor potem moral početi kaj takšnega, kar ne počne ravno vsak dan in prostovoljno) in je vpil pod mano, če je frej, še preden je sploh pritrdišče videl! Cink križ ima nekaj čez 100 m vertikale in ko sem nekje na sredini ugotovil, da je suhec pod mano utihnil in da se ne oglaša več tako suvereno in pogosto, mi je to dalo še dodatnih moči. Zmaga ni bila več dovolj, je morala biti zmaga z naskokom. Sem tudi sam začel vpiti, da je frej čeprav pritrdišča sploh še videl nisem, pa fino sem zrak občasno zajel, da sem lahko kakor nezadihano in mirno dol zavpil, če naj eno čikpavzo kar na štriku udarim, da me bo ujel in sem zmagal. Sem kmalu spoznal, da ni več panike. A sem kar rinil gor brez odmora in počitka in se potegnil iz jame po 18 minutah. Kar ni zelo slabo za starega strica, a ko sem hotel potem ogenj za klobase prižgati, ni šlo, ker mi je švic ves čas vžigalnik gasil! Ko je Mihec prilezel ven, ni bil tako zgovoren kot še v spodnji tretjini plezarije, pa moker je bil tudi bolj kot jaz, ki sem se vmes že posušil in celo čik sem si pricinil. Se mu je kar malo zamalo zdelo, sem videl, ko je sedel ob svojem Fiatu in lovil sapo …
Kmalu je ven pokukal tudi Žiga, moker do amena, ker zadnja stopnja Cinka je res ubijalska, ko iz osmih stopinj prilezeš na dobrih 28, ne doživiš vročinskega udara temveč vrocinkovskega! Še malo za njim je prikobacal povsem moker Simon, ko so bile klobase pečene, je pa povsem skuliran ven prikopal še Grdin. Ki je razopremljal in edini pameten ven hitel počasi, kakor v jami pač moraš hiteti. Base so pasale, pivo in radler pri Bučarju pa tudi. Mihi spet ni vedel, kaj bi naročil, pa ko je kasneje s pivom podkrepljen ravno eno prigodo razlagal, je vmes kar utihnil, ker se je deklica mila malo stran nekaj sklanjala, potem pa itak pozabil, kaj je razlagal, ker se mu je spomin povsem resetiral spet na nulo! Preden smo odšli domov, je še izvedel, da gre deklica mila na kozmetično šolo in zdaj razmišlja, če bi k svojim mnogim poklicem dodal še kozmetičarskega. Menda je tam denar, če že to ne, so pa vsaj dobre sošolke … Ampak z jamarstvom je tudi zadovoljen, še posebej, ko nisem zahteval izpolnitev obljube za svojo zmago!

V petek sem imel zvečer literarni nastop. Pred majhno publiko sicer, kar pa naju z Igorjem ni motilo, prijatelj je zadevo peljal, kot da sva na stadionu. In je bilo res dobro, še sam sem marsikaj novega o sebi izvedel! Na srečo se mu je mudilo na drug nastop, tako da je on malo pred deseto zaključil, jaz sem moral pa še na par vprašanj iz publike odgovoriti in sva potem z Grdinom ravno prav prišla do Žigata, da je stvari iz svojega avta, s katerim so se ravno z morja pripeljali, samo v moj avto vrgli in smo pičili v bivak pri Čaganki. Da bomo šli že zgodaj zjutraj v jamo. In smo res šli, čeprav smo šli v posteljo zelo zgodaj zjutraj, saj veste, žar pa to. Dno Viharnika, ki ga je zamašil podor kamenja, je švoh 80 m pod zemljo, a med kamenjem tako piha, da je par kapnikov dobesedno vodoravno zraslo, kar seveda pomeni, da je pod kupom nametanega kamenja zagotovo še luknja. Velika. Smo s sabo vzeli tudi vedro za podajanje kamenja in Žiga in Tomi, jamarska pripravnika, sta se kar z veseljem vrgla na delo. Kakšni dve urici smo se igrali v tistem blatu in njun žar je počasi pojemal, šele sveža kavica med prvo pavzo nam je spet malce veselja do dela dala. In smo blatarili in blatarili in tiste kamne premetavali na drug konec jame, dokler enkrat Tomi ni zavriskal. Da je en kamenček padel v globino! Potem sta se pripravnika še bolj zarinila v delo, ko da sta plačana in malce pred tem, ko materiala ne bi imeli več kam odmetavati, je Tomi zahteval, da mu dam kakšen štrik, da se naveže, če se slučajno pod njim vse skupaj udre. Sem ga navezal in ko smo končno podor prebili (premetali smo kakšnih dva metra v globino), sta junaka spoznala, kaj je čar jamarstva. Sta hotela kar naprej, pokukati, kaj se skriva v temi, a na srečo nismo imeli rezervnega štrika, saj res nisem pričakoval, da bomo prebili. Bolj sem mislil, da se bosta fanta v peskovniku malo igrala, preden prava jamarja postaneta in sem ju komaj ven spravil. Po dobrih petih urah smo bili spet na sopari, pa telefonski signal je prišel in z njim sporočilo Marka P., da sta z deklico na Kolpi, da imata čevape in sir in paradižnike in vse, le placa za peko ne. In smo se mimogrede v najboljši bistriški gostilni še podnevi dobili, čez kakšno uro so pa že čevapi švicali nad žerjavico in raznorazne povrtnine, za kar je skrbela Marka P. gospodična Alja. Še celo Žiga jih je počakal, čeprav je vedel, da se bo posledično povodec, ki ga v rokah drži njegova soproga, malce skrajšal. Sitim nam je potem malce dolgčas ratalo in smo tako malo iz heca Marka P. in Aljo v prvo stopnjo Čaganke spustili. Da s Tomijem vidiva, kako nejamarji nad globino zacvilijo. Pa nista niti malo zacvilila, celo prav nesramno sta uživala, in gor in dol, da se mi je prav zamalo zdelo! Pa seveda sta se spustila in ven prikopala sama, s pomočjo lastnih mišic! Smo potem ob ognju sedeli in klepetali, enkrat vmes me je pa od strahu kap udarila. Je namreč v gozdu nekaj zarulilo, kakšna lisica, srnjak morebiti, česar sem v bistvu že vajen, a je Alja tako skočila, da je še meni srce padlo v pete! In sem potem, kakor je noč trajala, dobil več kot zadoščenje za pomanjkanje vpitja pri spuščanju v jamo, saj je bogica najmanj štirikrat na polno zaštartala v bivak, ko se je kakšna neznana huda zver preveč približala, pa tudi kasneje je ob ognju sedela tako, da je imela nogice vedno pripravljene na šprint. S skopano odrivno luknjico vred!
Kdaj smo se spat odpravili, pravzaprav ne vem, ampak Srečko, ki v ponedeljek odhaja na morje in ki sem mu v soboto poslal sporočilo, da Viharnik šiba, je v nedeljo ves olimpijski z dodatnim štrikom prikopal k bivaku že okoli devetih. Marko in Alja sta se odpeljala domov na nedeljsko kosilo, mi pa seveda v jamo. Je Srečko še malo potolkljal in pobrcal in bil mimogrede kakšnih 7 m nižje, za naslednje brezno, ki ga je odprl in je globoko skoraj 60 m, nam je pa spet zmanjkalo štrika. Jaz sem vmes bolj ko ne kofe kuhal, Tomi je pa Srečku pomagal, ko da je plačan, ker hoče na načrtu jame, ki ga bo Srečko izdelal, videti napis Grdinov prehod …
Smo domov odpeketali še podnevi in če sem gor v gozdu klel, kako je vroče, ko je termometer kazal kakšnih 25 stopinj, me je novomeških večernih 34 stopinj povsem sezulo. Sem si med bližanjem domu potiho obljubil, da sploh ne bom šel pod tuš temveč direkt v bazen in potem malo več klora v vodo vrgel, a ker je družina razen zlatega srednjega sina na morju, sem seveda delal račun brez njega. V bazenu jih je bilo kakšnih sto, tako da sem se moral zadovoljiti s prho, le ko so si zvečer odšli malo oddahnit v gostilno, sem lahko bazen očistil. Da bo voda primerna za njihovo nočno kopanje, kakopak. Jaz grem lahko pa spet v jamo, kjer je bolj hladno, so predlagali, kar tudi ni najbolj neumen predlog …