Damijan Šinigoj

Menda res drži tisti pregovor, da če ni pokvarjeno, ne popravljaj in da če dela, pusti pri miru. Saj nisem popoln bebec, tega se držim skoraj vedno, če le ne gre drugače. Včasih me kakšna nebodijetreba radovednost premami in hočem samo pokukati in ko že razšravfujem in odvijačim zadnji vijak, da bi noter pokukal, pa ne gre, vem, ampak res vem, da je nekje še nek vijaček skrit, ki ne dovoli zadevici narazen iti, a ne morem iz svoje kože in potem na silo zadevo rešim. In ko poči, tudi tisti skriti vijak najdem, sam kaj, ko je že prepozno. Včeraj je bil nek čuden zvok v filmu, ki me že itak ni preveč zanimal in sem se bolj odpravi tistega čudnega zvoka posvečal, pa softversko nikakor zadeve nisem mogel poštimat, zato sem se odločil, da v zvočnik pogledam. Itak sem vedel, da not v zvočniku nič ne bom našel oziroma če bom že našel, ne bom videl, ali je pokvarjeno ali ne in bom lahko samo žice malo pocukal in zvok ne bo nič drugačen in itak zvočnik ni šel narazen in itak sem vedel, da je nekje še en skriti vijak in nisem hotel na silo zadeve odpret, ker bi jo polomil in sem z izvijačem po tisti zaščitni tkanini pikal, da bi ga našel, pa ga nisem, le membrano sem prešpiknil, potem me je pa firbec že tako matral (pa itak ni več delal bogi zvočnik s prepiknjeno membrano), da sem ga na silo odprl kakor školjko in je bil prasec zaliman. Mislm, ti Kitajci zadeve skup zlimajo, kakor da nikoli nihče ne bi hotel kaj popraviti oziroma kakor da popravilo nikoli ne bo potrebno! Dobro, pustimo to, itak se na en zvočnik čisto dobro sliši, dokler drugih ne kupim, ampak potem me je pa zapis v koledarju zmotil, da moram stanje električnega števca poslat. To sem si enkrat zapisal, ko sem distributerja zamenjal in je ta vzpodbujal javljanje, da zaračuna samo porabljeno in sem si naredil opomnik, samo potem nikoli nisem javil. Kukr, pa naj računajo, saj imam denar. Oziroma, če bom preplačal, bo pa Pezdir popizdil in bom nazaj dobil. Al pa nekaj takšnega sem si mislil, če sem si sploh kaj. Ampak nikoli nisem poslal, včeraj sem bil pa naspidiran od tistga usranga pokvarjenga zvočnika in sem si rekel, da bom pa vsaj nekaj dobrega naredil in mogoče malo prišparal in da bom števec prepisal stanje. In sem malo okoli štirih zjutraj brkljal po stanovanju in ropotal in števec iskal, kar ni trajalo predolgo, ker sem se kmalu spomnil, saj sem lani nekaj varovalke menjal, ko je soproga pokvarila pomivalni stroj in sem prepisal tiste cifre na listek. Potem sem se logiral na distributerjevo stran in že skoraj začel brati navodila, kaj moram storiti, potem sem pa odnehal, saj tisti dve cifri bi pa tud bebec znal vpisat, ne?! OK, res sta bili dve, ena za visoko napetost in ena za nizko al neki tazga, ampak nisem hotel komplicirat, sem si rekel, da bom zgornjo cifro iz števca prepisal v zgornje okence, spodnje pa v spodnje pa naj se jebejo, če jim kaj ni prav. Sem to storil in itak da zadeva ni delala, ampak sta se mi odprla dva okenca z rdečo zvezdico in opombo, da naj malo razmislim, kaj počnem, ker zapisano stanje drastično odstopa od njihove kukr neke naračunane in predvidene porabe. Pa sem med tiste opombe zapisal, da nimam blage veze, zakaj stanje odstopa in da kaj oni sploh vejo, kolk jaz elektrike kurim in še enkrat pritisnil, naj požrejo. In so požrli. Jaz sem potem en drug film na računalnik vrgel in je bil zvok ok na edinem še zvočniku, kar pomeni, da pri prejšnjem filmu je bil verjetno zvočni zapis zanič, samo preverjal pa nisem, da se ne bi preveč razburjal, spat sem šel pa potem pomirjen, ker sem vsaj z elektriko malo prišparal. No, preden sem utonil v sen, so me še tiste opombe in opozorila malo begali, a se nisem dal, dokler zjutraj ni telefon zazvonil. Da če sem popoln idiot al kaj?! Da če ne znam brati navadnih usranih navodil al kaj?! Da če mi ni bilo nič čudnega, da sem pokuril elektrike kukr ena malo večja ekoneosvečena vas?! Dobro, ne glih s temi besedami, ampak, ja, itak da se mi je zdelo čudno, da je bilo prejšnje stanje zapisano s petimi ciframi, jaz sem pa noter zmetal šest številk, ker decimalke ne bi smel, saj to jasno piše v navodilih, ampak, lepo vas prosim, kdo pa ima cajt brati navodila!? Saj bi znorel, sem že celo malo hotel, ampak 8000 evrov za račun pa vseeno nimam in sem bil potem lepo ponižen in prijazen in so popravili. In zdaj malce bolj razumem tistga tipa, ki so mu hišo vzeli za par sto evrov. Če človek ne pazi dovolj, se mimgrede zafrkne. Če bi se recimo zjutraj malo bolj slabe volje oglasil na telefon, bi se malo pokregali in bi mojster enostavno zaračunal, jaz bi bil pa ko Klemi v starih časih brez elektrike. Saj jaz je ne rabim veliko, za kompjuter, ampak soproga moja bi bila revica – šporhet, likalnik, pralni stroj, pomivalni stroj, fen …

Kakor koli, če ni pokvarjeno, ne popravljajte, če dela, ne prčkajte. Če vas pa res ful srbi, pa mene pokličte, bom jaz prišel pogledat, bom imel potem vsaj kaj za pisat!

se začne ta petek, več informacij pa tukaj. Če koga vsaj približno zanima, zakaj se recimo otroci tako radi valjajo po blatu, si potem, ko naredi tečaj,  v dolenjskih jamah lahko osveži spomin, pa ritko vsaj ob prvih plezanjih in spuščanjih po vrvi kar simpatično skupaj stiska, pa občutki po prvih premaganih ožinah (ki se kasneje izkažejo kakor avtocesta, ko človek dobi malo izkušenj) so tudi neopisljivi …

Naš Markec je pravi možak, svojo žensko večkrat spravi na kolena. Sicer ponavad takrat, ko ga beza spod postelje, a kaj bi cepidlačili. Pomembno je, kako se on vidi. In vidi se kot pravi možak, celo brke si je pustil pognati v potrditev temu. Danes sem ga pričakoval za kofe, a ga ni bilo, ker ima njegova punca rojstni dan. Kam gre ta svet, se vprašam, če je že vsak rojstni dan lahko izgovor, da ne prideš na kofe. Pa saj je vsako leto, lepo vas prosim! Ampak, kakor koli, ga razumem. Naslednji teden začenjamo z jamarskim tečajem in je rekel, da se bo prijavil. Le malce ga tišči, ker punci še ni povedal. Ker ko ji bo še to povedal, bo pa zihr kovčke pred vhodnimi vrati pobiral. No, ne kovčke, polivinilasto vrečko ali dve verjetno. A bo šel na tečaj ne glede na vse. Sem le malce strahu izrazil, da ko bo nenadoma samski in bo tam kje s štrikom pred jamo stal, da bo morda jamarstvo zamenjal za drug slovenski nacionalni šport, bingljanje z vrvi za vratom, a me je junior potolažil, da naš Markec ni tak, da on bo raje kakšne supermane za šankom nažigal, torej tretji slovenski nacionalni šport. Meni je prav, ker žalost se utaplja s prijatelji, ki radi pomagajo sušiti denarnico in žejni torej ne bomo, čeprav mu bom šele potem, ko si bom potešil žejo, povedal, da če pije, da bi pozabil, mu ne bo uspelo, le dvojno bo videl …

Osem let je dopolnil moj najmlajši. So minili, kot bi trenil, čeprav, zame je še vedno moj mali sinko. Kljub temu, da mi je danes razlagal, da dinozaver pomeni grozen kuščar in sem med kofetkanjem samo kimal in ga pravzaprav pokroviteljsko potrepljal po glavi, potem pa, ko sem zadevo vseeno prek telefona preveril na wikipediji, mi je bilo pa hudo in sem ga potem pa iskreno pohvalil. Ja, pohvaliti otroke je potrebno, dasiravno je to z vsakim novim dopolnjenim letom potem težje. Ne mojim, otrokovem. Ker bolj so stari, bolj so pametni …

V soboto smo čistili Slovenijo, kar pomeni, da smo spet iz ene luknje drek ven vlekli, da jo bodo slovenceljni spet lahko napolnili, a ker ta ni bila tako zelo zasrana kakor tista, ki smo jo čistili lani, smo končali že pred dvanajsto uro. In sem malo izgubljeno buljil v zrak, kaj početi sam s sabo ob uri, ko se ponavadi zbudim in malce pokofetkam ob časopisju, ko sem se spomnil, da sem pravzaprav skoraj v Mirni peči, kjer stanuje naš Markec in sem se kar do njega odpeljal. No, odpeljal sem se proti njemu, ker itak nisem natančno vedel, kje živi, zato sem ga med vožnjo poklical po telefonu, da mi je dal navodila, in še dobro, da sem ga poklical, ker sem ga itak zbudil. In sem se ful čudno počutil, ker ponavadi so vloge obrnjene in sem jaz kot z Lune, sogovorniki pa vsi ful gajstni. Sem se pripeljal pred njegovo hišo, ki je vsa urejena in ko iz škatljice, z negovano tratico in rožicami in vsem, kar spada med lepo in ko sem zagledal vsega zalimanega prijatelja, sem si, ful naspidiran, ker je bilo že par delovnih ur za mano, hotel s svojim ruskim terenskim vozilom malce šale privoščiti in parkirati kar pred hišo na travici in rožicah, ampak sem pravilno domneval, da še ni bil dovolj zbujen, da bi dojel šalo. Pa mamica in očka njegova verjetno tudi ne bi bila ful vesela oziroma ne bi glih najbolj razumela fore, zato sem lepo parkiral, požrl skuhan kofe in odpeketal, danes, ko sem se v Ljubljano peljal na predpremiero monodrame Kurba v Glej, ki jo je Marko Bulc napravil po Vedranini knjigi, čudovito pa odigrala Violeta Tomič, sem ga pa povabil poleg, da se mu oddolžim za grešne misli. A se je opravičil, da če nimam dveh kart, da ne pride, ker je bila ravno nedelja in tisti dan v tromesečju, ko je bejbi obljubil, da se bosta žgala do prežganin, kar se mi je itak zdelo pretiravanje, ker edine ožganine, ki jih v njegovih letih človek lahko dobi, so na roki, mogoče sem bil pa samo malo fovšen, in sem pač zrihtal dve karti. In seveda ni bilo žal nobenemu, ki je včeraj sedel v dvorani, ker je že itak močno in aktualno in brutalno iskreno Vedranino besedilo Marko zrežiral do potankosti, da se nikjer ni zatikalo ali postalo premočno ali dolgočasno, Violeta pa odigrala tako čustveno perfekcionistično, da smo predstavo velikokrat prekinili z aplavzi ali smehom, na koncu se mi je pa skoraj zasmilila, tolikokrat smo jo poklicali nazaj na oder! Toplo priporočam, če le niste eden tistih, ki je glasoval proti družinskemu zakoniku, potem raje ostanite doma in skrbite za družino!

Oči, kolk velike so opice?

Hja, kaj pa vem, malo manjše od mene …

Kaj, ni večje opice od tebe na svetu?!

Lahko bi dal naslov tudi “Danes sem narinil v plenice že tretjič”, recimo, ker ko so me včeraj vprašali, o čem bo naslednja knjiga in glede na to, da se mi pospešeno bliža predjamski grad, iz katerega bi recimo lahko poročal na blogu, sem si kar tam izmislil par atraktivnih naslovov. Ja, verjetno bo to, ko bo napočil čas, marsikoga zanimalo, sem prepričan, a naslov tokratnega zapisa je zapis o smrti. Ker imamo smrt v družini. Ne, nismo klali, tega pri nas ne počnemo, le pred dnevi je moj najmlajši ježa na vrtu odkril. Saj so nas že večkrat obiskali in potem tudi zapustili, ta je pa ostal. In ni se niti skrival niti kaj dosti bal. Takšen bolj majhen je bil in glede na njegovo obnašanje sem sumil, da gre za kakšno udomačeno živalco, navajeno ljudi, ki se je pač izgubila. Ker je bil ves čas pri vrtni hišici in je lepo počival, da smo ga vsi lahko občudovali. Takorekoč sončil se je, aktiven je bil pa verjetno ponoči, ker ježi so bolj nočne živali, preverjal pa nisem. Dokler ni na kofe prišel usposobljen medik z izpitom, Klemi. Je šel tisti medicinski šnelkurz delat, ko smo jamarji postali in me je, ko sem namesto z njim na tečaj raje na kofe zavil, zafrkaval, da mi bo že še žal, da bom že videl, če se bo kaj, bognedaj, zgodilo. In je lepo študiral tisti medicinski šnelkurz, kako ponesrečenca oskrbeti in pomagati itd in hkrati še meni grozil, da mi bo res nekega dne žal, ko sem tak ignorant, dokler tega nisem imel dovolj in sem mu počasi in enostavno pojasnil, da če bo komu žal, bo to le njemu. Zakaj? Ker če se bo meni v luknji kaj zgodilo, mi bo pač moral pomagati, ker je usposobljen in zaprisežen, če se bo pa njemu kaj zgodilo in bom samo jaz poleg, pa lahko samo moli, da mu bo ostalo še toliko moči v ranjenem teleščku, da se bo lahko s kamnom po glavi in si skrajšal muke. Jaz mu bom lahko pa le toliko pomagal, da mu bom recimo čelado snel, da ne bo brez veze tolkljal in dragoceno moč izgubljal … In se je malo zamislil in potem obrnil ploščo in začel težiti, da moram še jaz na tečaj prve pomoči in me je vedno na tečaju tožaril, če nisem bil dovolj pozoren in še na kakšnih kofetih me je hotel kaj naučiti, da mi je bilo še bolj zoprno. Ampak sem ga potem pomiril, da sem ful natreniran jamar in da če se mu kaj zgodi, bom skočil po pomoč tapravih medikov in bom pri tem zelo hiter. Kar ga je pomirilo. Vsaj začasno, seveda. No, danes se je pa to njegovo mukotrpno šolanje za medika izkazalo za dobro vložen čas in napor. Ker ko je priskakljal na kavo, sem se na tistega našega ježa spomnil, ki je že par dni samo sumljivo počival (in malce tudi že smrdel, a sem se delal, da tega ne opazim, ker kaj pa jaz vem, kako drugače ježi dišijo) in ga poprosil za njegovo strokovno mnenje. Klemi je pristopil k zadevi zelo čustveno in strokovno, si je ježa ogledal od blizu, potem ga je nekajkrat dregnil z nogo, potem pa prišel z diagnozo, da je ali crknil ali pa globoko spi. In to je to za ta denar od strokovnosti. Je spil kavo, jaz sem pa še malo počakal, preden sem ubogo živalico spred oči otrokov spravil in smo potem imeli še krajši družinski konzilij, na katerem smo ugotavljali morebitne vzroke smrti, čeprav sem zelo močno prepričan, da nekaterih vzrokov ne bomo nikoli spoznali … No, po tej družinski debati me je pa moj najmlajši še obvestil, da jutri s šolo pridejo v knjigarno na obisk, da vidijo, kako knjige nastajajo pa to, kar sem pa že vedel. Ker smo imeli danes kolegij in ko smo prišli do točke obiska osnovnošolcev, so vsi postali do boga kreativni, kako otročkom predstaviti naše delo in predlogi so padali drug za drugim z bliskovito hitrostjo. Če samo na hitro povzamem: slovenski pisatelj (torej jaz) bo stal v kotu knjigarne, od publike ločen z rdečim trakom, za vratom bom imel pa napis Ne hraniti! Potem se je direktor Mični spomnil, kakšno plačo mi daje za moj nesebičen trud in je dal na glasovanje predlog, da fotrajo me pa lahko, ker itak niti za hrano nimam, potem so se me pa še toliko usmilili, da so dovolili tudi napis, da sprejemam tudi cigarete in bone za kavo. In smo moj eksistenčni problem rešili. Sicer bi te načrte lahko povedal tudi mojemu najmlajšemu, a so te male glavice tako brihtne, da je kar sam ugotovil, da bodo šli v knjigarno bolj zgodaj in da bom jaz zagotovo še spal. Da naj se nič ne sekiram, da jim bo to kar tam povedal. Zdaj pa ne vem, ali mu bodo sošolčki in učiteljice okoli dvanajstih, ob žgočem soncu, verjeli, da ata zasluženo počiva ali jih bo pripeljal k meni v spalnico, da se sami prepričajo?!

Bori si je v novem okolju v Brežicah zaželel malce kulture in pomagal ustanoviti novo kulturno gledališko društvo in kot prvega gosta so povabili mene. Ne zato, ker sem tako dober, verjetno je cena odločila, ampak ne bodimo malenkostni! Sem se rad odzval, še posebej, ker poznam Borija in sem se v društvu skoraj samih žensk zelo dobro počutil. Jep, človek si je pač vedno znal postlati, kaj hočemo. Dve urici sta minili kot bi mignil, saj sem govoril o temi, o kateri rad govorim, torej o sebi, pa še pripravili so se, kot se ljudje pripravijo za prvič. Nekatere so se mi kar malo smilile, ker ene so prebrale moja zbrana dela (ki jih sicer ni toliko, a vseeno), tista, ki je pripravila video prezentacijo moje malenkosti, pa se je prebila skozi nekaj let mojega bloga. Jep, veliko delo, ampak zato je pa rezultat bil prijeten, predvsem zame. Lepo pripravljeno in lepo izpeljano, se mi kar ni šlo domov …

Aja, Bori me je pred začetkom vprašal, ali obstaja kakšno vprašanje, ki naj bi mi ga ne bi zastavil, da mi ne bi bilo nerodno, pa se nič takšnega nisem mogel spomniti, še celo sam sem ene par kozlov radodarno ustrelil, da mi je bilo potem med vožnjo domov kar malo nerodno. Pa ne dolgo, saj nihče ni snemal in ne bo ostalo …

Me je vprašala danes naša draga A, ko sva se spet srečala v najljubši knjigarni sredi mesta. Je bila nekaj dobre volje, čeprav je odpoved dobila, po moje od soproge od šefa, čeprav ni hotela povedati. Dobre volje je pa bila, ker se ji je spolno življenje malce popravilo in tu in tam že tudi kakšnega dedca najde, ampak je vse skupaj še bolj tako tako, se je pridušala. Bolj na takšne naleti, ki jo nimajo kam peljati, ker jim mamica ne pusti in se potem vdajata poljskim radostim v avtomobilu, kar pa je v tem letnem času bolj za en klinc, ker ti klinčevi kmetje glih na muč gnojijo. In sem seveda crknil od smeha, kako ti klinčevi kmetje, ki res nimajo nobenega razumevanja za potrebe naše drage A. in njej podobnih, popestrijo seksualno življenje poljskih skakačev! Mislim, si niti predstavljati nočem, kakšna je videti akcija v avtu, edina sreča je, da ne traja dolgo …

Aja, zakaj so črnci črni? Ker lačen si čist drugačen!

Pred leti, ampak res pred leti, sem se s sošolko odpravil na smučanje na Vogel. Je bilo kul, kakor je smučanje skoraj vedno, vreme je bilo lepo, gneča ne prevelika, pravzaprav je bilo skoraj kičasto. In sva smučala, enkrat vmes pa je Sabina malce sramežljivo omenila, da bi morala na stranišče. Ker sem razumen človek, ji tega seveda nisem prepovedal, sem pa predlagal, da greva s sedežnico še enkrat gor, potem si pa dol privoščiva še kavo, da ne bova dvakrat izgubljala časa. In je nekaj stokala, a se na koncu strinjala z načrtom. Sva lepo sedla na sedežnico, jaz prvi, ona za mano, in se odpeljala proti Orlovim, nekje vmes se je pa sedežnica lepo ustavila. In sva mirno bingljala tam v zraku na tistem sončku kakor še mnogo drugih in nam ni bilo hudega, le mene je malce misel na kavo ne tako daleč stran morila in motilo me je Sabinino cviljenje kakšnih petnajst metrov proč. Da če se vlečnica kaj misli premakniti, da njo kakat pa to. Nekaj časa sem jo tolažil, da nas tam gor bingljati zagotovo ne bodo pustili in da bo dežurni električar tudi enkrat zagotovo prišel iz bifeja, ko bo požlampal tisto pivo, potem sem pa obupal in jo ignoriral. Mirno kadil in se nastavljal sončnim žarkom. In je kmalu nehala cviliti, če je pa veter obrnil smer, sem pa lahko tudi zavohal, zakaj …

Na to sem se spomnil, ko mi je sinko rekel, da mora na stranišče, jaz sem pa avtomatsko bleknil, da se še enkrat ali dvakrat zapeljemo, potem bomo pa itak šli na kavo in bo on še tisto lahko opravil. Sem si nemudoma torej premislil in smo potem vsak dan kar redne in dokaj pogoste pitstope na sončnih terasah delali, ker kava na soncu paše, tle ni kej. Pa tudi tako draga ni, da bi moral še dodaten regres najeti, saj tudi gostinci kakor vlečničarji le zmerno nagravžno gulijo stranke. Je bila smuka s sinovi torej totalno kul, le proti koncu, ko se je Lenart, ki jih bo kmalu osem, ulavfal, je bilo bolj naporno, ker sem ga le s težavo lovil. Zadnji dan, ko je najbolj suvereno divjal in sem šibal za njim, sem malo pred ciljem pogledal proč, naslednjo sekundo ga pa ni bilo več. Je namreč zapeljal čez lužo, ki ga je ponavadi zabremzala pred vstopom na sidra, tokrat je imel pa preveliko hitrost in je udarilo akvaplaning in je enostavno poletel čez mokroto in ga je zabrisalo čez plastično ograjo in za breg. Da ga sploh nisem videl, le raztrgano ograjo sem opazil, manjkajoča količka in ljudi, ki so nemo buljili pod breg z rahlo odprtimi usti. Itak da sem bil v sekundi tam in na srečo mu ni bilo nič, a namesto da bi ga potolažil ali kaj, ker se je zagotovo ustrašil, sem nekaj pizdakal, zakaj smuča tako hitro … Ko sem malo pred hišo (ampak res le meter ali dva) pa jaz stopil na led in pogrnil na hrbet kakor debel ploh z vso silo, da sem totalno poškodoval aluminijasto čutarico v nahrbtniku, pa on ni vpil name, temveč me je le zaskrbljeno vprašal, če sem ok. Ja, poleg ponosa ni bilo ničesar drugega poškodovanega …

Domov grede nas je pa še lakota zagrabila in smo se zmenili, da bomo kar pri sestri pice naročili (da ne izgubljamo časa v gostilni al kaj jaz vem kaj sem mislil). Smo že malo pred mestom poklicali in naročili, Jasnina Zala in moj Gašper naj bi jih pa odšla iskat. Mi bi medtem pa še njihovo prtljago gor znosili. A je kmalu zazvonil telefon, da sta oba ujeta v dvigalu, ker si je morala Zala v stanovanje še skibutse preobut, ker bi bila v sončnih Domžalah brez snega drugače videti čudna, mi smo se pa najbolj sekirali, kdo bo šel zdaj po pice in ali bomo morali prtljago trogati v stanovanje po stopnicah! Na srečo je Gašper potem nekaj čaral in je dvigalo začelo delati (saj je veliko mlajše od vlečnih naprav na večini slovenskih smučišč), le pico smo malce kasneje začeli jesti, ker sta jih gor prinesla po stopnicah …

Kakor koli, smuka je tudi v soncu lepa in če so otroci zadovoljni, tudi atetu ni hudega, čeprav mi vsi dokumenti v kratkem potečejo in se moram fotografirati, trenutno pa sem videti kakor rdeč rakun z belimi očali …