Damijan Šinigoj

Še tole pospravimo

šini — Sun, 20 May 2012 00:20:53 +0000

in gremo na državno prvenstvo! Ne v pucanju, halo, v mažuretanju al kako se že reče tistemu, kar počnejo mažuretke! Trenira jih pa naša Aida, kar pomeni, da navijamo za njih!

In je šla …

šini — Sun, 20 May 2012 00:04:18 +0000

Če se med jamrarsko družbo vpiše človek kot je gospod Grah, ki ne more biti sekunde pri miru in ga bodo verjetno s ketno privezali za vsak slučaj, ko ga bodo čez dolga leta v grob položili, potem imaš skoraj en majčken problem. Ker on bi šel. Dobro, Tico nima problema, ker pač enostavno ne dvigne telefona, saj še predobro ve, da eno malo boleče koleno gospoda Graha ne bo ustavilo, pa kdo drug tudi ne, no, pa jaz tudi ne, kaj bi tajil, saj grem rad. Samo da jaz nisem zelo jutranji tip, bi lahko rekli in termine težko uskladimo, razen če je v soboto varuška in gremo lahko šele po kosilu, ko jaz že vstanem in mi paše. Smo se kar tako zmenili in je bilo vse v redu, dokler seveda gospod Grah še skoraj v trdi temi (dobro, rolete sem imel dol, mogoče zaradi tega še ni bilo sonca v sobi) ni preveril, če vse drži za čez par ur in sem potem že ob desetih vstal . Sem požrl par kavic in se s sobotnimi informiral, potem sem pa našo jamrarsko nepremičnino Tjašo poklical. Se dolgo dolgo ni oglasila, a sem kar vztrajal, ker sem mislil, da se zanalašč noče oglasiti, saj jo vedno kličem iz istega razloga – da bi jo v blato in temo spravil. Sem že hotel prekiniti, ker tudi sam od časa do časa priznam poraz, ko se je končno le oglasila. S ful hripavim glasom. Prehlajena? sem jo zaskrbljeno vprašal. Ne, spim, je bila jezna. In sem telefon od ušesa pred oči premaknil, da sem na uro pogledal in sem bil kar začuden, saj je bila že dvanajst! Madona, kam gre ta svet! Sem jo, zaradi zaspanosti, ko je imela gard še rahlo spuščen, začuda uspel prepričati, da gre z nama in smo pičili. Dobro, sem dvomil, dokler se ni pripeljala in sem dvomil še tudi pred Čaganko, ko se je v kombinezon spravljala, bogica boga, ker tudi če ona kombinezon gor da, to še ne pomeni, da bo v jamo tudi šla. Včasih ga tudi samo kar tako obleče, da se malo prelufta! Ko je začela natikati pas, sem pa že videl, da stvar postaja resna, le pomagati sem ji moral malo z vsemi tistimi kompliciranimi vponkami in vrvicami, s katerimi imamo resni jamarji, ki veliko hodimo po jamah, vedno težave. No, nisem ji jaz pomagal temveč sem gospoda Graha poprosil, da se žrtvuje, da je še on iz prve roke spoznal lepote jamarstva, saj je tudi on gospod v srednjih letih in mlado deklico okomatati mu je prijalo, pa še znanje si je nabiral na tak način …

V jami je bilo, kakor je vedno, le Tjaša ni šla do konca, ker je bilo za prvič dovolj in se je že prej obrnila. Le snikers je zahtevala za gorivo in smo se za kakšne tri urice ločili. Ona naj bi gor že zakurila, da bi jaz samo čevapčiče na žerjavico vrgel, a ko sem pokukal ven, od ognja in od nje ni bilo ne duha ne sluha. Ker se je ravno pri avtu preoblačila, je prišla ven par minut pred mano. Saj bi tudi prej s tako veliko prednostjo, a kaj, ko je na poti gor srečala par res velikih in kosmatih pajkov in s sabo ni imela pipsa. Se jih menda boji, pajkov, celo narisanih in tetoviranih, preveril pa potem nisem. Ne, nimam pajka tetoviranega, narisal bi ga lahko …

Čevapčiči so bolj počasi švicali, ker so bila drva malce vlažna, so pa zato potem bolj teknili, še posebej, ker je gospod Grah prinesel s sabo mlado čebulo z domačega vrta in paradižnike iz najboljšega soseda. Malo pred koncem najlepšega dela jamarjenja je pa še Anži poslal fotko gostega grmovja in sem mu vrnil s fotko ene nage tetice, ki sem jo glih slučajno imel na telefonu, potem je poslal fotko iz jame z dvojno vhodno odprtino, za katero vsi vemo, da je Kačna jama, le jaz sem bil malo počasen in nisem takoj poštekal, da se mladenič hvali, ko sem pa poštekal, sem mu poslal fotko gospoda Graha, kako pihlja pekoče se čevapčiče in sem zmagal. Sem dobil nazaj kar malo užaljen sms, zakaj še njega nismo povabili, kakor da bi prišel direkt iz Kačne v Čaganko! Pa še ful malo čevapov smo imeli, samo 9 na vsakega od nas …

Kakor koli, naša Tjaša zdaj ni več nepremičnina, ona zdaj gre!

Pasje kuglice

šini — Tue, 15 May 2012 00:34:24 +0000

Danes sem bil (spet) oče samohranilec in ko je mali začel najedati, da bi šel v trgovino, ker si je želel kupiti bonbone, sem odločno ugovarjal. Saj sem osel, a petkrat pa res ne bom šel na led, sem si zabičal, ko sem zaradi milega pogleda skoraj popustil. Namreč, zadnjič enkrat slišim zvečer neko pogovarjanje, ko bi že vsi morali spati in grem pogledat, kaj se dogaja, pa je bila predraga moja soproga v zgornji kopalnici nekaj jezna na najmlajšega, ki je bil videti prav ubog. In se mi je zasmilil, kakopak in sem soprogo milo zaprosil, če ga lahko morda ne ošteva, ko je tako bolan, a se ni dala in je prav jezno rekla, naj ga kar vprašam, zakaj je bolan. Ker je Lenart še majhen in še ne laže (bo pa kmalu zrasel, se tega zavedam), je v usodo vdano naštel, kaj vse od sladkarij je pojedel tistega dne (od prave hrane pa seveda nič!), pa ne naenkrat, ker je vmes še parkrat bruhal. Itak da se mi je smilil, a sem mislil, da mu bo to vsaj šola in sem mu naslednji dan zelo veselo ponujal čokoladne piškote, ki sem jih s slastjo jedel (in to načeloma skrivam, ker nočem deliti). Jih ni hotel, seveda, ker mu še ni kratkoročnega rama izpraznilo. Čez par dni mu ga pe že je, ker je spet ponovil vajo in smo malo bolj pazili. Dva dni nazaj me je zaprosil za denar za bonbone, a ker ni jedel kosila, sem dovolil, da jih kupi, a zahteval, da jih mora prinesti domov. Jih je prinesel, potem pa spet hotel odnesti s sabo ven. Mu nisem dovolil, ker ni jedel “prave” hrane, sem dovolil pojesti le enega, ostalo pa da mora pustiti doma. Je potem seveda vzel vse, da bo delil s prijatelji, kar se mi je zdelo kul, ampak potem ga je zvečer pa spet trebuh bolel. In sem bil presenečen, seveda, dokler ni prostodušno priznal (saj veste, je še mlad, ne laže), da je vse kar sam pojedel … No, danes, ko sem bil oče samohranilec, se pa nisem dal. Nič sladkarij. Pa je prišel moj tasrednji, pobrskal po loncih od kosila in ker mu ni nič dišalo, si je zaželel burek. Ok, malo je že bolj zdravo, če mene vprašate, in sem dovolil. Pa še denar sem dal, kaj sem pa hotel. Še za Lenartov sladoled, ko je tako milo gledal. A sem si rekel, da večerjal pa potem bo, da bom že poskrbel. A kaj, ko je vmes pa Miha klical, da se je na gradbišču v Mirni peči odprla jama in da se mora zadeva pregledati. In sem naložil opremo in pičil v blato, tam pa itak že vsi firbčni jamarji, z Borivojem že v luknji. Da obeta in bomo morali malo bolj pogledati … Dobro, ko smo bili že tam na kupu, smo mislili še na eno pijačo skočit, a kaj, ko smo se vsi za žepe žalostno tipali, kdo bo za rundo dal. Saj jaz bi dal, a sem z zadnjimi fičniki otroke nahranil. Sem malo razmislil in potem pobrskal po telefonu, kdo je imel nazadnje rojstni dan in smo imeli srečo, da je bil to ravno Tom iz Mirne peči, zato sem ga kar poklical, če je doma. Ni bil, a je rekel, da pride čez petnajst minut, kar je bilo ravno prav, da smo tudi mi prišli do njega in sploh ni bil presenečen, da sem bil tudi jaz pri tisti jami poleg, ker da sem itak povsod ko pasja jajca, kar me je spomnilo, da sem nekje fotko videl, ko je model na kljuko svojega terenskega vozila obesil dve vrečki in je prov hecno blo tisto videti. Ok, to je bil nek južnjaški hillbilly, ampak sem prepričan, da bodo tudi na Ladislava pasale tiste kuglice. Bom malo pobrskal, kje se to nabavi, vmes smo pa Tomu seveda celo domačo suho salamo pojedli in domač kruh, je bilo dobro za prste polizat, res. Nekaj sta sicer oba z Vido omenjala, da je to še edini kruh, ki ga imata, a smo preslišali, dokler je bila še salama za rezat in vino za pit, pa kavo sta tudi zelo zgodaj že rinila na mizo, kar smo tudi spregledali. Šele ko smo se siti in napiti končno odpravili, sem pomislil, da sta morda imela kakšne plane, ker nas je Vida pred hišo pričakala v najbolj seksi Paris Hilton rozastih gumijastih škornjih, kar sem jih kdaj videl, ker je verjetno mislila, da se je njen dragi domov pripeljal. Ampak, mi smo se na žurki imeli dobro in to je edino, kar šteje. Vse najboljše, dragi Tomči torej še enkrat! Doma sem bil potem pa spet malo slabe volje, ko sem od offspringsov zahteval kakšen drobiž nazaj, pa ga ni bilo. Ker je Gašper po bureku še en kebab udaril, da se je nasitil, Lenart je pa potem še en sladoled pojedel in nekaj spil, ko sta ravno denar imela. Večerjati pa spet ni mogel …

Dvakrat moker

šini — Sun, 13 May 2012 20:10:53 +0000

Ker se je napovedoval zelo moker konec tedna in ker se je končno tudi gospod Grah ojunačil spet v podzemlje spustiti, smo se v soboto po kosilu odločili obiskati Pihalnik. Ja, to je tista jama, v katero vstopiš kar s ceste, saj je vhod zavarovan s kanalizacijskim pokrovom. In je, če dežuje, zelo zelo mokra, kar smo kot mladi jamarji že skusili. Po nevednosti, seveda in smo šele do kože premočeni spoznali, zakaj pametni in izkušeni jamarji med dežjem ostajajo doma. No, tokrat smo se v podzemlje spustili po suhem in lepem vremenu in čeprav je Marč neki kukr oblake opazoval in tarnal zaskrbljeno, sem ga pomiril, da mi je Šuln jr. zagotovil, da bo dež šele enkrat proti večeru prišel, ker imajo oni Cvičkarijo, do takrat bi bili mi pa že itak zunaj. In če kdo, potem junior zagotovo ve, kaj in kako!

Pihalnik je pravzaprav kar lepa in dokaj zasigana jama, čeprav nič posebnega, a ker je Marč šele pred kratkim naredil tečaj za jamarja pripravnika, se je dol spuščal kar z erekcijo. Kako super in oh in sploh da je in sem eneparkrat mu kar telesno temperaturo hotel izmeriti, ker je Pihalnik ena bolj blatnih jam sploh, če se mene vpraša. Ampak, ok, prva njegova res prava jama, z dvoranami in kapniki, 100 metrov globoka, valjda da se človek navduši. Na dnu smo potem zavili v podorni rov in med nametanimi skalami začeli plezati spet gor. Saj po višini prideš skoraj spet do površja, a ker drugega izhoda še nismo našli, smo se spet spustili dol do glavne dvorane, tam pa presenečenje. Zunaj se je moralo uscati do boga, domnevam, kajti dol je voda v sekundi prihrumela kakor povodenj. Nič nevarnega, da bi se utopili ali ven ne mogli, to je le pomenilo, da bomo plezali po slapu. Kar smo seveda tudi storili, saj nam drugega niti ni preostalo.

Zunaj smo enkrat za spremembo lahko kar pri izhodu iz jame opremo oprali, saj je po kanalu čist zadovoljivo tekla voda in sem bil kar zadovoljen, da doma ne bom rabil pacati, malo manj pa je bil zadovoljen Klemi, ki je (prepozno) poslal sms, da naj njegovo opremo vzamemo, da jo bo v Pihalniku vsaj malo opralo. S tem je samo hotel povedati, da je on že izkušen jamar in da ve, kdaj se gre v Pihalnik in kdaj ne, oprema njegova je pa žal še vedno usrana v moji garaži …

Sem bil čisto zadovoljen in zadovoljen doma na vrtu s sobotnimi prilogami in kavico, ko je potem nesreča mimo prinesla Klemija, ki si je zaželel samo malo pokukati na Cvičkarijo. Zarad starih cajtov, ko je bil še on organizator pa to. In sem se pustil pretentati, ker en kozarček pa res ne more škoditi, ne? Sam problem je, ker tam potem vse poznaš in se en kozarček spremeni v dva, potem v tri, potem pa kar samo steče in pri moji kondiciji so nogice kmalu gumijaste. Nič ne bi bilo narobe s pitjem, saj to je itak slovenski nacionalni šport, ampak na isti kulturni prireditvi je bil nekje tudi moj zlati najstarejši sin. So mi prijatelji seveda zelo vestno pošiljali sporočila, kaj vse da počne in kako ga zliva vase, še posebej je bil Anži vesten v poročanju, a jim nisem verjel, ker poznam sina, bolj sem se bal, kakšna sporočila on dobiva od svojih prijateljev o meni …

Ko so na oder stopili Kingstoni, mi je Šventi, ki je bil na še bolj gumijastih nogicah ko jaz, z malce sramu priznal, da mu je cicer nerodno, ampak da vse njihove komade pozna na pamet, ko me je pa zlati Siki začel božati po glavi in ugotavljati, na kaj ga spominja moja sveže pobrita koža, sem pa počasi namignil vrlemu Klemiju, če bi počasi odvijugala proti domu. Sva bila peš, jasno, in čeprav je lilo kot iz škafa, sem šele doma ugotovil, da v bistvu nimam dežnika. Ja, jamarska jakna se je izkazala za odlično, le čevlji so malce vodo spustili …

Danes pa sporočila dobivam, če sem res do konca natočil in jim odgovarjam, da itak da ne, da za kakšen špricar je bil zagotovo še prostor, juniorja je pa zanimalo, če sem po dolgem času končno lahko hitro zaspal. In sem res. Sem prišel domov, se stuširal, potem ulegel v posteljo, smo se malo zaguncali in me ni bilo več …

Click here to view the embedded video.

Hladno mleko

šini — Fri, 11 May 2012 00:01:47 +0000

Sonce je danes že toliko segrelo vodo v bazenu, da je Lenart malce čofotal, dasiravno ima le malenkost nad 20 stopinj in ni pretiraval. Do modrih ustnic, recimo, kakor ponavadi. Marko P. pravi, da je najboljši fotič tisti, ki ga imaš poleg, ko se kaj zgodi in ker sem vedel, kaj se bo zgodilo, sem ga uporabil, ko sem kasneje pa kofetkal na vrtu in zaslišal štrbunk, je pa fotič sicer bil poleg mene, a se je vse tako hitro zgodilo, da kakšne velike koristi od njega nisem imel. Namreč, ko sem pogledal, kaj se dogaja, je bila sosedova mačka ža na travi in samo po njenem videzu politega cucka sem lahko sklepal, da je bila v bazenu. In sta zdaj dve možnosti: ali je bila firbčna in je skočila na rob ter ji je spodrsnilo v vodo nehote, ali pa je, ker je bilo vroče in ker ima ravno mladičke, skočila v hladno vodo namerno, z namenom pohladiti mleko, recimo. In ker mačke ne govorijo, tega nikoli ne bomo vedeli in četudi še desetkrat ponovi vajo v prihajajočih se mesecih, ne bomo nikoli povsem prepričani, ali hodi hladit mleko ali je samo tako butasta, da vedno na isto foro pade …

Kakor koli, pred leti, ko je bil Gašper še majhen in je po bazenu čofotal z rokavčki, smo tudi imeli mlade mačke pri hiši, le da so bili mačkoni že malo večji. In so se podili okoli bazena, Gašper v bazenu jih je pa hecal in klical. Dokler eden od mačkonov ni skočil do njega, pogledati, kaj se dogaja in je pristal v vodi. In še danes mi je žal, ker takrat nisem imel prižgane kamere, ker cvilenja je bilo od obeh mladičkov več ko preveč, oba sta imela strah in paniko v očeh, oba sta šla nekajkrat pod vodo, le maček je imel ostrejše kremplje in je malo praskal po Gašperjevem hrbtu malo pa po rokavčkih, ki so od samega hudega dušo spustili, kako natančno se je končalo pa ne vem, ker sem imel solze v očeh …

Pasje življenje

šini — Thu, 10 May 2012 00:59:14 +0000

Včasih je težko, vsaj za tega, ki sem ga zadnjič pofotkal, se mi zdi, da mu ni ravno z rožcami postlano. Klima je bila v avtu, ampak samo tropska …

Mika čaka

šini — Wed, 09 May 2012 01:16:05 +0000

da bo voda dovolj topla. Kdaj to bo, ji bo pa povedal Lenart, ki vsako uro čekira termometer …

Gremo mi na lepše

šini — Wed, 09 May 2012 01:12:07 +0000

Ekipa oddaje Na lepše je danes na lepše prišla na Dolenjsko in so še Lukenjsko jamo posneli, za v njo so potrebovali pa še jamarja. In kdo bolj odgovarja temu kakor jaz? Mislim, da ima čas in voljo pa to … Je voditeljica Marjana zaprosila, če imam morda še čelado zanjo in sem zagrabil poleg svoje še Klemijevo, pa sploh nisem pogledal, da je še vedno usrana do boga. Mi je bilo potem malo nerodno in sem na dolgo in široko o našem Klemiju razlagal, a četudi je umazana, je boljša, kot če je ni, ker smo se kar eneparkrat v strop butnili. Ko bo oddaja na sporedu, jo boste z lahkoto prepoznali. Čelado, namreč …
Utrujen od igralstva sem potem doma malo čmuril, zvečer mi je pa čikov zmanjkalo in sem moral na pot proti Petrolu, vmes sem pa še vabilo od naših Gogic dobil, naj pridem v knjigarno. Da imajo degustacijo novih piv, ki jih imamo po tanovem v ponudbi in sem skočil malo oko vrečt na sceno in mi bilo niti najmanj žal. Pšenično pivo je samo dveh okusov (no, vsaj to, ki ga nudimo v knjigarni), ampak na mizi je bilo pa že (dobro, ne bom povedal, koliko) steklenic, ker so po moje preverjale tudi vsako steklenico posebej, če se kaj razlikujejo med sabo. Pa globoke debate, jasno, ki spadajo k pitju (preveč) piva, so bile nadvse zanimive. Mimogrede smo se zmenili, da bomo šli za timbilding še na Triglav enkrat v začetku junija, smo kar relativno hitro našli datum, ki ustreza vsem (Vesno smo bogico vsi prepričevali, da se zaradi ekipe ne rabi žrtvovat in izpita prestaviti na jesen). Vem, da bodo jutri vse tri že malce pozabile na to, a tukaj je faktor Šini, ki takšnih obljub pa zlepa ne pozabi in jih bom zgnal gor, pa če mi bo to zadnje. Še bo veselo, sem prepričan.
Kljub temu, da smo bili sami domači in da naš direktor zagovarja načelo, da je važno, da denar kroži, pa četudi samo naš, smo potem enkrat kmalu vinjenim nehali točiti in nas nagnali ven. Pa saj nas ne bi, če se ne bi lakota oglasila in smo najprej mislili do lokalnega dilerja zdrave prehrane in burekov in kebabov Gzimija skočiti, a sem bil prepričan, da je že zaprl cenjeno restavracijo, zato sem lačne Gogice odpeljal v Bršljin, kjer je pa en drug diler že tudi zaprl. A to naše lačne Aide ni zaustavilo in je še med zaustavljanjem skočila iz vozila, kakor da lovi zadnje sekunde in je ful lepo prosila in moledovala in gledala in vse oh in sploh, pa se je mojster ni usmilil, le dva paradižnika ji je dal za na pot, da smo se lažje do Gzimija odpeljali, ki ima, pozor, po tanovem odprto do 1h zjutraj in smo ga še ujeli. Je teknil kebab, nimam kaj tajit, le če bo naša najnovejša moč Maja jutri še v službo prišla pa nisem povsem prepričan, zdaj ko je videla sodelavce v najlepši luči …

Skomine

šini — Mon, 07 May 2012 23:08:22 +0000

Danes je Anži objavil članek o prvomajskem taboru pri Čaganki. Pa ne pišem zato o tem, ker je to že davna zgodovina, ker študente je potrebno razumeti, oni imajo obveznosti, v beli Ljubljani ga morajo žgat do nezavesti, ker mladost ne vrne se nobena al neki tazga, temveč zato, ker me je spomnil na nedeljsko budnico. Lepo je bilo spati v gozdu (dasiravno trdo) in tudi jutranja kukavica me ni preveč motila, zvok motorke pod polnimi obrati pa le hitreje pošlje kri po žilah. Nekdo je že ob sončnem vzhodu zakurbljal zadevo in se odločil pripraviti na zimo. Pa to bi bilo še za zdržati, a kaj, ko je zvok motorke zbudil dr. Krevsa, ki je verjetno potem zelo hitro vstal, se malo med nogami počohal pa po glavi, enega mastnega izpljunil, si prižgal čik in, kakopak drugače, zagrabil svojo motorko. In sta potem špilala v duetu. Nisem vedel, kdo drgne v dolini, sem si pa tam v svojem šotorčku, ko sem se z vso močjo oklepal zapuščajočega se sna, z lahkoto predstavljal tisto sceno, ko model špila na kitaro, retardinko pa na bendžo. Samo ritem je bil pri nas na taboru malo drugačen …

Kakor koli, itak da smo potem morali nažagano v tabor spraviti (da ne bo kdo mislil, da smo škodo delali, sušice smo pošteno s sabo pripeljali!) in je dr. Krevs še malo na bolj človeške dolžine nažagal, vsi jamrarji okoli smo pa občudovali njegovo zaščitno opremo in upali, da ima vsaj natikače s kovinsko kapico … Zvečer je pa še rezilka zapela, ker smo morali železen kolut, na katerem je bila navita telefonska žica, zmanjšati na radij, da je šel v prasico. In je spet imel od zaščitne opreme tiste natikače, mi smo pa z vodo okoli njega skakali, da smo kocine gasili, ki so se palile na nogah, saj je imel oblečene posebne zaščitne kratke hlače …

No, na to sem se spomnil danes, ko sem v Merkurju kupoval par malenkosti in mi ni bilo jasno, kaj me tako proti motorkam vleče. Še sreča, da sem imel predrago soprogo s sabo, da me je vlekla v drugo smer, proti nekakšnim blazinam za vrtne stole, samo sem bremzal, ker se meni tiste, ki jih imamo sedaj, še ne zdijo preveč uničene. Pa itak največ jaz sedim na njih, moja predraga se gunca v posebnem visečem stolu, kjer ji pa nič ne manjka in ji ga jaz tudi nič ne izboljšujem. In sva potem sredino udarila, smo kupili par stvari za bazenček, vmes sem se pa spomnil, da smo straniščno desko včeraj uničili. Dobro, nisem se spomnil, na listku sem imel napisano in sem potem tam kar nekaj časa gruntal, kaj pomeni zapis wc, ker vem, da si tega pa še ne rabim pisat pod opomnike. In sem skočil do kopalniške sekcije in zahteval okovje za desko (ker deska je še čist kul, le vijaki so šli), pa se je spet moja predraga vmešala, da ji pa tam ena deska s snežakom gor narisanim ful kul, a sem jo pretental, da si je ne moremo privoščiti, ker je ful draga, in ni ugovarjala, ker je bila res draga, pa spet ne tako zelo, a če bi rekel, da tistga snežaka pa nočem imet, bi pa kakšnega drugega poslikanega privlekla. No, sem se torej znašel in sem bil kar malo ponosen sam nase, kako mi je to fino ratalo, ko sem na blagajni plačeval, le malo se mi je potem v grlu zataknilo, ko sem videl ceno tistih šravfov. Le malo cenejši so bili od šravfov, ki so imeli še desko celo gor našravfano! A se nisem dal, takšne malenkosti meni ne vzamejo veselja, sem doma z veseljem odšravfal stare vijake (ki niso takoj in prostovoljno popustili in sem malo desko poškodoval, a kaj bi to), potem je soproga moja draga zadevo oprala temeljito, jaz sem jo pa skupaj sestavil. No, poskusil sem, seveda. Ker luknje niso odgovarjale, a to mi spet ni vzelo veselja (le moji predragi ga je), sem kar nove zavrtal, in ker ni šlo zlepa, sem pritisnil še z nogo, da sem skoraj padel in je moja predraga po fotoaparat skoraj stekla, a ko je deska potem malo počila, je samo polglasno zračunala, kaj je ceneje – nova deska z okovjem ali nova deska z okovjem in dodatnim okovjem? Ampak se nisem dal, deska zdaj stoji, le malo škripa, ko jo gor in dol pomikaš, ker sem luknje preveč na oko zavrtal in so preveč skupaj in se komaj dvigne in spusti. Ampak, spet, malo jedilnega olja vse reši, vse lavfa kot mora. Zakaj jedilno olje? Ker se mi ni ljubilo še stotič v garažo po strojno olje. Je potem nekaj še poskusila me hecati, pa se nisem dal, ker če bi me takoj k motorkam spustila, se potem s sekret desko sploh ne bi ukvarjal, bi zdaj že zagotovo imeli tisto s snežakom! A bom k motorkam definitvno še zajadral, ker mi je danes ena gospodična (gospa?) napisala, da dobro zgledam z motorno žago. Potem je še dodala, da bi zgledal tudi nevarno, če bi jo znal prižgati, kar je mogoče res, ampak itak je že dr. Krevs ugotovil, da to ni bila moja napaka, ker tisto sploh motorka ni bila ampak neka huskvarna al kaj že …

Nevednost je blaženost

šini — Sun, 06 May 2012 21:55:25 +0000

Naša nova moč Aida in naša stara moč Vesna sta dobili dobro idejo, da bi šli malo podzemlje z mano pogledat in sem še našo čist novo jamarsko moč dr. Krevsa za gardedamo in splošno pomoč povabil in smo pičili. In me je kar fascinirala Aidina navdušenost nad staro lado, da sem prav z veseljem (skoraj) zanalašč čez robnik zapeljal, da je videla, kakšna mrcina je to rusko vozilo, pa nad jamo je bila še bolj navdušena, da me je kar malo zaskrbelo. Mislim, da ne bo razočaranje, jasno. Igor in Vesna sta dol pičila zelo suvereno, midva z Aido pa tudi. No, jaz malo manj, ker sem imel Klemijevo opremo, ki je še od Čaganke umazana do boga in je nisem imel srca ponuditi Aidi (samo čelado je njegovo nataknila in se pri tem pridušala, da ko je dopoldne k njej v Gogo na kavo prišel, se ji je zdel pa tak urejen in čist fant) in sem se zatorej jaz z njo spuščal, ampak bolj na trdo, ker je blato zaviralo. Pa hudo mi je bilo, ker sem svoj opran kombinezon z njegovo opremo usral …
Na dnu navdušenje še ni popustilo in sem ju peljal še malce po trebuhu v malo ožje dele, pa navdušenje še vedno ni popustilo, zato smo zavili še v meander. Šele tam so se pri obeh pokazale prve kapljice znoja na obrazu, a ne od strahu, temveč od napora. Strahu ni bilo, ker sta bili obe v varnih in profesionalnih jamarskih rokah. Torej mojih in dr. Krevsovih. Sem najprej mislil, da se malo heca iz strica, a je potem povedala, da še ni prebrala mojega jamarskega dnevnika in sem se pomiril. Je mislila resno. Kaj pa bogica ve, nevednost je res kul.
Gor nam je tudi še kar šlo, le ko smo ogenj morali zakuriti, se je dragi taborniški vodnici in strokovnjakinji za preživetje v naravi malce zataknilo, ker tista piramida je sicer zgledala prav ok, samo kaj, ko celo večnost traja, da se jo zgradi, pa še podirala se je, dokler zadeve nisem jaz prevzel v svoje strokovne roke, da je ajncvajdraj zagorelo. In je bilo čisto malo surle, ki so jo pa čevapčiči potem zradirali in so rekle, da jima je bilo fajn in da bomo še kdaj ponovili. Domov smo se peljali seveda z dvema ladama, ker dr. Krevs se pripelje s svojo mrcino in se je Aida malo slabo počutila, ker se mu ni zahvalila za pomoč, zato sem ga poklical
po cb postaji in potem mikrofon podal Aidi, da mu še ona pove, kar mu ima za povedati. In je imela en tak res lep zahvalni govor, samo kaj, ko ni pritisnila gumba za oddajanje in Igor ni nič slišal, ko je pa on hotel potem nekaj povedati, pa gumba ni spustila in spet ni bilo nič. Smo potem kar na hitro kar prek mobitela rešili, ker sodobna tehnologija je le sodobna tehnologija!
Doma je bila potem malo slaba vest, ker sem predolgo spal in kofetkal in na noben izlet nismo šli družinsko, kvaliteten čas z otroki pa to in ko sem končno toliko prišel k sebi, da smo vsaj proti mestu odrinili na en sladoled, se je pa že po kakšnih stotih metrih poti uscalo in sem domov šel še na en kofe, potem je pa nehalo padat in smo pa res se sprehodili do sladoleda do Botra. Tokrat samo z Lenartom. In ko sem že kofe naročil, so povedali, da nimajo sladoleda in smo se potem sprehodili še do centra mesta, kjer je moj najmlajši končno dobil sladoled, a ker se je šele pred tremi dnevi naučil voziti kolo, z eno roko še ne zna voziti in je on hodil in lizal, jaz sem pa tisto malo kolo trogal, da me je zaradi nenaravnega položaja hrbet bolel. Ga je polizal ravno do hiše, jaz sem šel noter, on pa se je šel še malo vozit. Vmes je pa Klemi na kofe prišel in je preveril, če sem opremo njegovo že opral. Ker je bil menda dogovor, da jo posodi, če dobi čisto nazaj … To je bilo verjetno v drobnem tisku, ampak nisem bil malenkosten, jo bom opral, kaj pa hočem. Če ne bomo šli že prej v kakšno jamo in jo bo še bolj usral …
Pa mimogrede je tudi opazil, da smo letos prvič bazen brez njega postavili in je priznal, da je tokrat bolj u vaservago kakor ponavadi, kar ni povsem res, ker se nam je malo mudilo z montažo. Je bilo ful vroče, ko smo začeli, potem smo pa hiteli, ker nas je začelo v roke zebst, zdaj, ko je zadeva postavljena in polna vode, so pa hvalabogu temperature padle …