Damijan Šinigoj

Pravi možak

šini — Wed, 22 Feb 2012 02:29:37 +0000

Ker sem skromen stric, moram skromno priznati, da se spoznam skoraj na vse na tem svetu, le elektrika mi malce težave povzroča. No, ne ravno težave, saj stikalo znam pritisniti, da luč posije, pa kakšne žičke tudi zvezati, kaj več od tega pa … Sem prek delaextrema naročil eno super truper močno svetilko, ki tudi podnevi naredi dan, je bila cena ful ugodna, ker jo delajo pridne majhne drobne kitajske ročice. Ampak. Vedno pride kakšen ampak, jasno. Je svetilka prišla, a prasica dela na malce drugačne baterije kakor so naše svetovne evropsko civilizirane. Saj svetilka sveti, tle ni kej, ampak baterije noter ropotajo kot v otroški ropotuljici. In sem se malce na youtube zapodil in takojci uočil težavo, drugačne, večje in debelejše baterije. Noben problem, prek interneta se vse da iz Kitajske naročiti in sem zadevo naročil. Poceni in močne in zdržljive ko sam satan. Sem komaj čakal, da pridejo in so danes prišle in pašejo v ohišje ko kača v spalno vrečo, ampak … Vedno je kakšen ampak, itak. Ampak, pašejo že, pašejo, samo svetilka ni svetila. In sem poklical Klemija, ki je pravi možak in ima doma amper meter al kako se že tisti napravici reče, ki kaže elektriko in vse. Saj jaz sem jo tudi enkrat nabavil, tisto napravico, a sem jo potem zelo kmalu zabrisal v najbližjo steno, ker z njo nisem znal operirati. In je zdaj nimam več, kakor sem povedal, da se na elektriko kaj dosti ne spoznam. Torej, Klemi je tapravi možak, pa ne zato, ker ima takšno napravico, temveč zato, ker jo zna uporabljati. Dobro, res je, da je enkrat meglenke na Ladislavu zvezal in smo imeli potem pravi požar pod pokrovom motorja, ampak ga je pogasil in ko je bil motor ugasnjen (ko gasiš, motor ugasneš, to ve vsak pepe), smo celo volkove slišali. Za kar sem mu hvaležen. In sem ga danes poklical, da bi izmeril te moje nove debele kitajske baterije in je takojci kot iz škafa priskakljal, zelo pomemben in učen s tisto napravico pod pazduho. Je malo učeno meril (no, zelo učeno ni bilo, ker je menda zadnjič nekaj hudega meril in se mu je celo tista napravica, ki je za trotelzihr butce narejena, nekako užgala in pošvasala in jo zdaj skupaj nekako selotejp drži!) in ugotovil, da baterije delajo. Mislim, da imajo energijo. A svetilka vseeno ne deluje. Je še malo baterije drugače obrnil in vstavil (če je to kakšna kitajska fora, saj veste) in spet oz. še vedno ni delalo, potem je še malo meril, še sam ni vedel natančno kaj, potem je pa mašinco pospravil z ugotovitvijo, da je baterije potrebno napolniti. Kar že itak sam vem, sem tudi polnilec naročil, a pride, ko pride, ti Kitajci pošiljajo čist brez urnika. In ker se ni dalo več nič narediti, je naročil eno kavo in sok, oboje vrgel v rito, vzel aparatturico pod pazduho in odpeketal. Jaz imam pa 1200 lumnsko svetilko, ki sveti prav tako močno kakor tista iz druge svetovne vojne s pregorjeno žarnico …

Pesto

šini — Tue, 21 Feb 2012 03:09:29 +0000

Smo sedeli spodaj na bivaku in kuhali vsak svoje za lačne ritke in ko je Tico najbolj sline cedil nad ravioli (ki so že debelo vreli in je na vrečki prebral, da morajo vreti dobrih 7 minut) in jih je za pokušino šele sedem pojedel (od dvajsetih), je mimo nesreča prinesla Bora in je Tico ostal samo še s štirimi napol kuhanimi testeninčkami. Sem mu videl na faci, da tisti Borov mimogredni sori ni bil dovolj in mu je kri že počasi začela rdečiti oči, a ker je kulturen človek, se je zbral in zamomljal, da je ok, da se zgodi, kaj pa čmo in se Bor s tem ni več ukvarjal, ker tega sploh ni opazil, saj je rekel, da mu je sori, Tico je pa potem moj pasulj gledal s slinami v kotičkih ustnic, a sem se pretvarjal, da tega ne vidim in sem ga hitro hitro v rito spravil, je pa res, da sem bil toliko dober, da konzerve nisem pomazal s kruhom, kakor sem nameraval, temveč sem jo dal Ticotu, da je vanjo zlil čisto juho in jo potem spil skupaj s kruhom (in štirimi še kar trdimi raviolčki). Vmes je Bor potem začel špagete kuhati in jih ni dal kaj preveč, tako, za enega srednje lačnega mladca, je pa potem zadevo zapacal s celo stekleničko pesta, tako da je v bistvu tehnično jedel pesto s špageti in ne špagete s pestom. Smo ga gledali debelo in za čelo tipali, pa je užaljeno skoraj zamomljal, da ima pesto pač rad, a ga nismo zaradi tega tipali glede vročine, temveč zato, ker je moral tudi gor potem odnesti dve prazni steklenički in v globoki jami se teže kar nabere. Je hotel tiste stekleničke nekam zabrisati, sem ga videl, no, pa četudi ga ne bi, je itak prostodušno priznal, a ker smo ga vsi opazovali, jih je moral odnesti gor, ker smo gor potem naredili inšpekcijo. Saj v bistvu je nismo, le grozili smo. Naslednjič bo v jamo odnesel pesto v navadni vrečki, ki jo je prazno lažje gor odnest, jaz pa tako pozno ne bom več razglabljal o hrani, ker sem lačen postal …

Nina, kje si?

Slabi časi so prišli

šini — Sat, 18 Feb 2012 01:05:56 +0000

Kar je prodal kravo, še seksa ni več …

Pajac na vrvici

šini — Fri, 17 Feb 2012 01:41:03 +0000

Še dva filmčka smo dol v Skalarju posneli. Nič posebnega, na prvem se potegnem prek brezna Rolling Stones, ki je globoko okrog 300 metrov in kar rito stisne, nič ne tajim …

Click here to view the embedded video.

Tridnevni underground

šini — Thu, 16 Feb 2012 00:33:41 +0000

O Skalarjevem breznu sem že pisal, ogromna ogromna luknja z ogromno ogromnimi dvoranami, brezni, meandri, rovi … Pravcati labirint. Ki je tako ogromen, da ga bomo jamarji še dolga leta raziskovali in ne raziskali. Takrat je ekipa šla le do kakšnih 300 metrov pod površje in smo samo preopremili ter se še isti dan vrnili na površje, tokrat pa se nas je ekipa osmih (Klemi, Miha, Jernej, Anži, Tico, Bor, Matjaž in jaz) podala na globino 550 m za več dni. Odpravili smo se že v soboto zgodaj zjutraj v pravi snežni metež, ki je divjal na dolenjskem, in ker gondola na Kanin na slovenski strani zaradi vetra ni vozila, smo poskusili še na italijanski strani. Tam je gondola vozila. Iz toplega kombija smo izstopili v pravi orkanski veter, ki je strupeno bičal obraze, a smo še kar mislili, da bi šli, čeprav bi morali potem od končne postaje italijanske gondole do slovenske strani hoditi vsaj dve uri (pa še potem dobro uro do vhoda v Skalarja). Smo o tem resno debatirali kar nekaj časa, dokler nekdo ni ugotovil, da je tako peklensko mrzlo in vetrovno, da zaradi zmrznjenih obrazov niti besed ne moremo oblikovati normalno, kaj šele stavkov in da bi v takšnem vremenu še najboljši slovenski alpinisti obrnili ali poklicali helikopter. Pa še vedno nismo povsem zradirali želje, šele misel, da bi morali člani slovenske jamarske reševalne službe tam zgoraj zagotovo poklicati na pomoč slovensko gorsko reševalno službo in da bi bila to bruka brez primere za jamarje, nas je odvrnila od prvotne zamisli in smo se odpravili v Bovec, kjer smo poiskali poceni apartma, v upanju, da bo vsaj v nedeljo lepše vreme in bo gondola vozila. Apartma je bil super, a na žalost je imel tv in smo skoraj do polnoči gledali butast film King Kong in ni bilo niti misliti, da bi zaspali. Ker spanca pred tako zahtevnim spustom itak ne potrebuje normalen človek!
Ob šestih zjutraj je Anži že ves vesel skakljal okoli, kar je bilo zame kakor za bika rdeča ruta in smo se skregali trikrat še preden smo prišli do gondole, gor je pa na srečo tako pihalo, da se nobenemu ni več ljubilo ust odpirat. Smo pičili po tako zahtevnem brezpotju, da je Tico začel godrnjati, da je z alpinizma presedlal med jamarje zato, ker se mu ni dalo več po hribih lazit, še preden pa smo do Skalarja prišli, sem sam odkril novo jamo. Se mi je namreč udrlo pod nogami in sem čmoknil v prazno in sem se šele na cepin in pazduhe ujel. Prijatelji so seveda skočili na pomoč, a sem, priseben, kot sem, zavpil, naj počakajo. So počakali, ker so mislili, da je tako nevarno, da se lahko udre še njim in bomo vsi pičili dol, kar bi se sicer lahko zgodilo, a sem jih zaprosil, naj počakajo, da sem iz žepa lahko privlekel fotoaparat, da so me poslikali …
Vhod v Skalarja je bil zametan in smo ga morali najprej odmetati, potem smo se preoblekli v jamarijo in pičili dol. Kakšnega velikega adrenalina ni bilo, vsaj ne do dna Delirium Tremensa, ker sem pot že poznal, od tam naprej se je pa malo zakompliciralo. Vstopili smo namreč v meander Strela in mi je Anži vpil, da mi Klemi toplo priporoča, naj snamem pas, ker je zelo ozko. Najprej je bilo za sekundo malce načeto moje samoljubje, potem sem pa pas vseeno stlačil v prasico, čeprav je bilo nabita z opremo in hrano in spalko in težka 15 kg. In mi seveda ni bilo žal, ker smo se po tisti jebeni prelomnici tenstali skoraj dve uri in si podajali težke prasice z opremo in kleli do amena. Vmes sem enkrat na telefonu še enkrat na načrtu pogledal Strelo, ki se mi pred odhodom ni zdela kaj posebno strašljiva, pa sem šele tam dol ugotovil, da tista dva centimetra Strele nista tako malo, če sem pogledal recimo brezno Rolling Stones, ki je globoko direktnih 300 metrov in je na načrtu zavzelo kakšnih 5 cm! Ga je bilo na srečo enkrat konec, čeprav je kolaček čakal na koncu, kjer se je zataknil celo legendarni Miha, ki se zato, ker nima nobenih mišic, prebije čez še tako ozko odprtino! Sem konec vzel najprej z glavo naprej kakor vsi ostali (manjši, jasno) in noge niso hotele čez, ker se mi kolena žal ne upogibajo v obe strani, zato sem potem poskusil obratno in je s težko težko muko nekako šlo. Sem si malo oddahnil, ko smo bili spet na štrikih v breznu Mali brat, dokler nekje na sredini nisem vzel tahude svetilke in posvetil najprej gor, da mi je srce pognalo v peto prestavo, potem sem pa idiot posvetil še dol, da mi je pa ritnice dokončno zaprlo do amena! Na srečo smo nekje na sredini skozi okno prečili v Klymkino jamo, kar je pomenilo priti iz dežja pod kap in sem kreten še tam malo svetil, da sem imel srce v petah, a smo tudi to ogromno brezno nekje na sredini zapustili v okno proti bivaku. Tam na robu sem še Ticotu malo gor in dol posvetil in je človek seveda popizdil in se spustil do mene malce prešvican, potem smo pa po dolgem meandru po vseh štirih in po riti končno prišli do bivaka, ki so ga pred leti postavili na -550 metrih drugi raziskovalci. In je povsem na robu Rollin Stones, brezna, katerih dimenzij si niti predstavljati ni mogoče mlademu jamarju, kakršen sem. Tam smo razpakirali najnujnejše, kar pomeni, da so ostali jedli, s Ticotom sva pa kofete cmarila do nezavesti. Potem smo si pa seveda še »šotor« ogledali. Narejen iz padala, v njem lahko spi osem oseb. Ja, ali pa trinajst, če spijo en na drugem. Ker smo jamarji in imamo tudi merilne laserje, smo izmerili dolžino in preračunali, da ima vsak na voljo 37 cm v širino, v dolžino pa itak premalo. Miha in Matjaž sta bila najbolj pametna in sta šla prva spat, ker sta si našla najboljši prostor, ampak jima to niti najmanj ni pomagalo, ko smo noter prišli še ostali, sta se morala premakniti. Meni je Matjaž prišparal plac ob sebi, na začetku šotora, ki je bil pri glavi ene petnajst cm nižji. Pa kamen pri kamnu. Ni variante, da bi normalno spal, ne da bi te žulilo iz petnajstih strani! Pa gneča je bila takšna, da ko sem naslednjo noč spal nekje na sredini, sem lahko legel samo na bok poleg Jerneja, ki je kasneje priznal, da se ni hotel s hrbta prevaliti na bok, da prostora ne bi izgubil, ko ga je pa končno vse že tako žulilo, da se je premaknil, sem prostor v sekundi z ene strani zasedel jaz, z druge pa Bor in je moral potem še eno uro bedeti, da se je eden od naju premaknil, da je spet lažje zadihal in si povrnil izgubljen teritorij. Da o toploti v šotoru niti ne izgubljam besed! V jami je med nič in eno stopinjo, v šotoru po vsem dihanju, švicanju in prdenju osmih ljudi morda stopinjo topleje. Nas zjutraj nihče ni rabil iz tople postelje bezati, smo se zbezali kar sami, le jaz sem izkoristil prostor, poiskal udoben položaj in potegnil še dve urici do osmih zjutraj in menda edini od vseh vsaj dve uri spal. Zbuditi se v temo je kar hecno in jutra so bila tudi edina, ko sem pogrešal naravno svetlobo. Smo pomalicali, pokofetkali in spet pokofetkali, potem smo se v ekipah razkropili po meandrih, galerijah in breznih ter merili, risali in raziskovali in dan je kar hitro minil. Ob petih popoldne smo se spet dobili pri bivaku in malce pomalicali (največji car je bil spet Miha, ki je imel s sabo največ hrane, a niti enkrat ni kuhal, šele kasneje pa sem na fotkah opazil, da je vedno sedel pri pravkar skuhanem piskru s svojo žlico v roki), za počitek je bilo pa še prezgodaj. In je Tico, ki je bil med nami najmlajši jamar, predlagal Mihatu, če bi šli mogoče malce pritrdišča preurediti, ker nekatera so bila res bolj omojbog in je bil Miha kar za, samo potem ga je malo minilo in je spet macolo prijel, da bo malce bivak plac preuredil (to je počel tudi, ko so ostali kuhali, da so potem vsi makaroni zaradi odbitih drobcev škripali do amena!), nakar sem se jaz ustrašil, da bo Tico mene nagnal preurejati in sem kar hitro predlagal, da naj grejo oni preurejat pritrdišča, da jaz in ostali bomo pa tla od šotora malo preuredili, posodo oprali in podobno. In so nejevoljno odšli (skoraj 250 m navpik in potem spet nazaj), mi smo pa v šotoru armiče umaknili in ugotovili, da itak nič ne moremo narediti, da se iz skal pač ne da narediti udobne postelje in smo potem posodo res oprali, potem smo dolgo časa gorljive smeti kurili, da bomo imeli manj za ven nosit, pa še en hud šnopc smo našli, da nas je še malo od znotraj pogrelo. Potem smo pa malo kuhali in debatirali skoraj štiri ure, preden se je utrujena trojica okoli polnoči vrnila in smo šli vsi počasi spat. Oni zadovoljni, ker so nam olajšali pot ven, mi, ker smo se vse in o vsem zmenili …
Uro sem nastavil na dvajset čez štiri, a preden smo vse pospravili in pomalicali in pokofetkali, je bila ura 6, potem smo pa še gor merili in se pacali čez meander (Klemi je enga tako nagravžnega stisnil, da sem bil za prmej prepričan, da bomo vsi dol ostali, a nas je prepih rešil!), na dnu Delirium Tremensa sva si pa s Ticotom kofe pavzo privoščila, ker je bila naslednja stopnja itak tako krušljiva, da jo je lahko plezal le eden naenkrat, drugi smo morali biti umaknjeni na varno, dokler ni javil, da je mimo. Matjaž je začel plezati, Bor je pa pod njim skočil po vodo, ki se je natekala v tam puščeno posodo, dokler ga nisem spodil proč, na varno k nam. A ker se je napil ledene vode, mu je udarilo na pipico in je spet stopil korak proč, da odtoči, vmes je pa dol prifrčal kamen in je mladi model, seveda, ker je mlad, na varno pod previs spravil tisto glavo brez čelade. Ker se ve, katero bo pri svojih s testesteronom nabitih letih bolj potreboval …
Ven smo pogledali v čudovit sončen dan in še za las ujeli vlečnico v dolino, vmes sem pa, na srečo izkušen jamar, kot sem, lahko rešil jamarskega reševalca. Namreč, iz Tremensa izstopiš v zelo ozko okno in je kar jebeno, če ne veš, kako ga vzeti. Ker sem se nazadnje tam zataknil do nezavesti in mi je moral pomagati Tico, sem že vedel, kako in kaj in sem to povedal tudi strokovnjaku reševalcu mlademu Boru, a je noter rinil po svoje. Čeprav sem ga opozarjal, je vzel po svoje in ko se je zataknil, ampak res zataknil, da ni mogel ne naprej ne nazaj in sploh nič in je tam prav po reševalsko ždel v najbolj nemogočem položaju, sem dobil kar blago erekcijo od užitka in sem samo čakal. Je najprej bolj potiho prosil, naj mu pomagam, a ko sem se delal, da ne slišim in še bolj nabijal erekcijo, je reševalec končno le zaprosil za pomoč bolj glasno, izkušen jamar, kot sem, pa sem mu seveda pomagal takoj, ko je za pomoč zaprosil dovolj glasno, da je slišal tudi Tico ene dvajset metrov nižje.
Nazaj grede smo si potešili lakoto nekje v Kranju pri Anžitovi tamladi, Urški torej, in ker je bilo glih valentinovo, sem se še jaz prislinil za poljubček, ker se tudi jaz kakor Anži štiri dni nisem opral. Je pa res, da sem Anžita enkrat opazil, ko si je noge umival z osvežilnimi robčki in potem tisto noč nisem spal ob njem. Za vsak slučaj. Ker le za katerga boga se je tako lišpal, če smo bili not sami možaki?!
Kakor koli, verjetno akcija ni bila nekaj zelo velikega v svetovnem merilu, a udeleženci kljub vsemu že dva dni hodimo ko purmani naokoli. No, vsaj jaz, čeprav tudi moja soproga predraga noče več vsakih pet minut priznavat, kakšen velik car da sem … Aja, Mihatovo francosko solato, ki je seveda ni pojedel, sem gor nesel jaz, da bi jo pojedel zunaj, ker se jo pred vzponom nisem upal, da me ni bi kje v kakšnem meandru pritisnilo na kako, je danes pralni stroj dokončno spral iz spalne vreče in vseh oblačil …

Več fotk tukaj.

Car

šini — Wed, 15 Feb 2012 00:01:41 +0000

Evo, smo prišli iz Skalarjevega brezna, akcija totalno uspešna in udeleženci nadvse utrujeni, a nadvse zadovoljni. Na skoraj 600 metrih pod površjem smo v češkem bivaku (ki je res narejen, kot bi ga naredili Čehi) preživeli tri dni in raziskovali, merili, opremljali … Dol je ogromno opreme, ki so jo pustili prejšnji raziskovalci, med njo je naš mladec izbrskal tudi strokovno jamarsko literaturo, ki jo je strokovno preučeval, in ker smo bili pod zemljo skoraj tri dni in smo trdo delali in zatorej krepko jedli, je tu in tam tudi mati narava poklicala na en poseben prostorček, ki smo ga pripravili posebej za tovrstno opravilo. Saj ni bil kaj posebnega, le malce večja luknja, odmaknjeno od bivaka, da nam ni ravno pod nos smrdelo in ker je dol mraz za popizdit (morda le stopinjo nad lediščem) in ker tam piha, smo se normalni ljudje zadrževali le, kolikor je bilo nujno potrebno. A naš mladec je, ko ga je mati narava opozorila, da mora iti, pod pazduho mirno zvil strokovno literaturo, odkorakal do oltarja in jo tam med prešanjem prebiral, da mu ni bilo glih dolgčaš. Dobro, razumem, doma človek marsikaj počne, a da na več kot pol kilometra v nedrjih Kanina pasiraš nad manjšim brezencem v smukaški pozi in bereš, to pa počnejo samo pravi carji. Res. Še posebej, ker je mrzlo in ne razume češko in mu je šlo zatorej branje bolj počasi od rok … Ne bom ga izdal z imenom (hint: se je podpisal na čelado!), da mu potem kdaj na stara leta ne bo nerodno, kakor ne bom povedal, katera zagnana ekipa merilcev je zatavala z merilnimi napravami tudi v tisto posvečeno brezence in ga začela meriti in šele, ko se je veter obrnil in se je par izdelkov tudi na škornje nalimalo, ugotovila, da raziskujejo in merijo pravzaprav že odkrito brezence …

Rešitev

šini — Fri, 10 Feb 2012 03:44:47 +0000

Klemi je, odkar je v armiji, organiziran do boga amena in ga človek sploh ne spozna več. Kar malce pogrešam tistega starega Klemija, na katerega se nisi mogel zanesti, a vsaj z nekimi spiski ni težil! Danes mi je poslal exelovo razpredelnico, v kateri je imel napisano vse, kar bo vzel s sabo in poleg tega tudi težo. Težo! Za popizdit organizacija, vam povem. Jaz raje not vse zmečem in ko vidim, da je ali pretežko ali pa preveč vsega, zmečem malo stran stvari pa je. On pa tehta. Celo čajne vrečke je stehtal jebemuvraga! Pa to še ni vse! Razpredelnica ima štiri liste, en list za stvari, ki jih bo s sabo nesel v transportni vreči, en list za stvari, ki jih bo imel oblečene za zasneženo visokogorje, en list za stvari, ki jih bo pustil pri vlečnici, ko bo prišel nazaj, en list … Hm, sem pozabil, za kaj je bil četrti list, sem pa zadevo že zradiral, ne morem pogledati. Je pa res, da mi je njegov spisek prišel prav. Njegova prva pomoč tehta skoraj 350 gramov, jaz sem jo vrgel ven in namesto nje dve škatlici cigaret. Njegovi nekakšni makaroni z omako so šli ven in jih bo nadomestila kava. Neke žitne ploščice so naredile prostor še dvema škatlicama cigaret in tako naprej po spisku, sem uspel skoraj vse tudi jaz v transportko nametati (no, ne še, na spisek sem dal), le toaletni robčki mi narobe hodijo. Namreč, če on ne bi bil takšen možak, kakršen je in ne bi uporabljal navadnega toaletnega papirja, bi ga mogoče uspel prepalamuditi, da bi najprej njegov toaletni papir jaz uporabil, na drugi strani, kjer bi bil še čist, ga bi pa potem lahko še on in bi zadevo rešil, a kaj, ko on uporablja navaden papir, skoraj kot šmirgel, jaz pa s sabo nosim intimne osvežilne robčke, ker sem pač občutljiv možakar, ta zadeva je pa zarad osvežila še kr dosti težja. Dobro, mogoče bom ven vrgel vžigalnik ali dva, ker četudi si še tako previden, zagotovo ne bo vseh sedem vžigalnikov odpovedalo. Če pa bo, bom pa plinski gorilnik, ki ima avtomatsko kresilo, za čike uporabljal, pa bo.

Kakor sem rekel že v spodnjem postu, po moje bo dol v Skalarju še kr zanimivo. Pa tokratr bom s sabo vzel tudi (zelo lahke) ušesne čepke in četudi bodo žagali, mene ne bo kaj dosti motilo, vsekakor manj kakor bo njih motilo moje kajenje v šotoru, domnevam!

Zrno & zrno

šini — Thu, 09 Feb 2012 00:57:51 +0000

Ja, pomembno je znati ločiti zrnje od plev. To je en slovenski pregovor, o katerem se mi zdaj čist ne da razpredat, ampak takole na hitrico je bistvo tega, da znaš ločiti bistveno od nebistvenega. Ker človeško življenje je kratko in če se veliko z nebistvenimi zadevami ukvarjaš, si se dobro zaštrikal in živel zaman. Recimo. Mi jamarji pa smo znani po tem, da ker imamo takšen nevaren hobi (al kaj je že to, kar imamo), znamo hudičevo dobro ločiti bistvo od nebistva. Ker smo v akciji, ves čas moraš biti pozoren, da napake ne narediš, ker lahko umreš bla bla … Še posebej sva po tem, da pleve od zrnja ločujeva, znana midva s Klemijem. Majkemi. Pravzaprav sva pravcata seljaka, tako dobro pleve pleviva! V soboto malce večja ekipa odhaja v Skalarjevo brezno za tri ali štiri dni. To je gor na Kaninu, kjer je ful snega, in bomo morali najprej do vhoda priti, potem vhod odkopati, potem se spustiti na globino 600 metrov, kjer bomo imeli bivak in od koder bomo na delovne akcije hodili par dni, potem moramo pa še ven priti. Jp, kar zahtevna akcija, tudi logistično, organizacija in priprave so zelo pomembne. Kaj nesti s sabo, koliko, kakšno hrano? Vsak zase si je pač naredil prioriteten načrt, kaj bo dal v prasico, malce moramo pa tudi na skupno dobro misliti. In sva danes s Klemijem malce modrovala o tem in seveda hitro ločila pleve od zrnja. Namreč, prostora v prasici ni veliko, ker je noter že spalka, pa rezervno perilo, hrana, oprema, orodje … In sva prišla do plinskih gorilnikov zelo hitro, ker po Klemijevem prepričanju ni potrebno, da vsak dol troga svojega, da bi morda bilo dovolj, če bi bil en gorilnik za dva. Sam sem malo podvomil v to, a z argumentom, ki je mojega predragega prijateljčka skoraj prisilil, da je od vsega zrnja zagrabil največji plevel in sva se potem dve uri s tistim plevelom ruvala sem ter tja. Sem namreč izrazil bojazen, da bom sam imel plinsko bombico ravno dovolj za moje tople obroke in vse tiste kofete, ki jih nameravam dol požreti in je bilo, kot bi biku z rdečo ruto pomahal pred očmi. Da kaj se to pravi, da gorilnik bo za tople obroke, če bo še kaj plina not, bo pa še za kofete, drgač pa kofetov pač ne bo. In se je meni zrdečilo pred očmi in sem bil popolnoma iskren. Da če bom imel samo še jaz plin v konzervi, da se bojim, da bomo jedli mrzle makarone in klobase, ker bom jaz iz moje plinske konzerve zagotovo kavo kuhal pa če se svet podre (in sem tako živčen ratal, da sem Milčiju prec še en kofe naročil), nakar je Klemi spet skočil pokonci, da to zihr ne bo tako in sva se pulila in vlekla, kot da gre za najbolj pomembno stvar na svetu. Itak da gre, ker kofeti se bodo kuhali ne glede na vse in kakšna klobasa bo šla dol verjetno tudi manj, ker rabim prostor v prasici tudi za cigarete in ko je bil moj prijateljček že čisto živčen zarad moje neodgovornosti, se je po pomoč obrnil k Ticotu, s katerim sva se pa že dan prej po mailu pogovarjala, al bo dovolj pol kile kave al naj še on vzame pol kile in ali bo treba celo šteko čikov ali ne?! Tico je seveda zatrokiral in se ni hotel vmešavati med najino plevljenje, a je Klemi takoj ugotovil, da bo mrzel makaronflajš jedel, če bo na naju raćunal in je bil malce siten potem. In zdaj smo vsi nekaj naspidirani in sem prepričan, da bo dol vsak trogal svojo plinsko bombico, kaj zelo pomembnega bomo pa zihr gor pozabili in nam bo dol zagotovo žal, da se nismo znali zmenit o pomembnih stvareh, ko smo imeli še čas. A je že tako, ko mi kavice začneš omejevati, postanem rahlo nervozen in potem ni nič od nič … Sem prepričan, da se bomo dol imeli nadvse, hm, zanimivo, še posebej, če nam bo plina začelo zmanjkovati. Na srečo je Skalar tako ogromen, da bom lahko vzel svojo plinsko bombico in stekel daleč stran, kjer bom v miru kavice kuhal, možaki z mrzlimi klobasami in še bolj mrzlimi makaroni me pa ne bodo mogli najti …

1929

šini — Tue, 07 Feb 2012 01:57:55 +0000

Mrzlo je k svina, ampak saj to že itak vsi vemo. Saj menda gledamo vreme pred tv dnevnikom, ne? No, tam vidim, da so jutranje temperature za crknit, a ko jaz vstanem, sonček že opravi svoje, čeprav nad ledišče ne gre. A kako naj jaz to vem, ko fino prikurim in se po hiši sprehajam v kratkih rokavih, potem pa skoz okno pogledam in je ful lepo, ko sneg pada pa to in se odločim, da grem na kofe v Gogo kar peš. Ker je tako lepo. Skorajda romantično, čeprav kakšen poseben romantik nisem. Evo, pravzaprav ne vem, zakaj sem se odločil za pešačenje, morda zato, ker že kar nekaj časa nisem bil v gorah in sem mislil … Ma, ja, nič nisem mislil! Vsaj toliko sem bil pameten, da sem gojzarje obul, ostalo je bilo pa bolj tako, za kratek čas sedet zunaj ob kavici in potem spet hitro nazaj v topel avto. Ene par minut hoje je bilo kar ok, sem užival, ko je sneg škripal pod gojzarji, ampak ko sem pomislil, da sneg škriplje zato, ker je zmrznjen, je pa že v lica in uhle ugriznilo. Ko sem prišel do Kandijskega mosta, sem bil že kar revež! Ampak potem sem seveda opazil led na Krki (nazadnje je popolnoma zamrznila leta 1929, to mi je babica povedala, ki se je takrat sprehajala po ledu) in sem malo pofotkal, da je začelo še v roke grizt, zato sem kar pospešil do Goge. Tam sem od Jurija, ki je pred krakim bral navodila za boj proti mrazu iz tistega časa, izvedel tudi, da je bilo prepovedano na stranišče hodit, razen če si bil bolan in razen če je bilo res res nujno. In sem požrl tist kofe in odpeketal domov na toplo. In na toplem tudi ostal. Vse do polnoči, ko me je poklical Tomi, da se vozi naokoli in da uživa, ker fula pada in je že ful snega. Seveda mu nisem verjel, ker ko sem nazadnje ob osmih pogledal skozi okno, je le malo pihljalo snežinke naokoli, kaj hudega pa ni bilo. Sem šel zanalašč ven pogledat, če res tako sneži in je res snežilo in sem toliko časa zadevo opazoval, da se je še Tomi pripeljal pred hišo in povabil na romantični džiro. Se mi ni najbolj ljubilo, ker sem bil v kroksih in v puloverčku, a je vztrajal, da je avto dobro zakurjen in sem se vdal. Sva nažigala po Novem mestu in naokoli in je bilo kar luštno, je že natreniral driftanje z ročno in podobno, a vsakič, ko naju je blizu robnika sukalo ali proti kakšni hiši, sem malo cviknil. Saj hudega ne bi bilo, malo zvitega pleha ali kaj, a kaj, ko sem bil v kroksih. Kako bi potem domov prišel?! Potem sem se pa spomnil na drugega Tomija, ki se je hodil k eni deklici ženit (zdaj je že dolgo poročen z njo, zatorej lahko povem) in sta se v podobno hudi zimi odpeljala na njen vikend sredi noči, kjer je bilo več intimnega miru in manj gneče kakor pri njej doma. Bi bilo vse ok in nihče o tem ne bi nič vedel, če ne bi nekje res bogu za hrbtom pod Hmeljnikom v debeli hosti s ceste zletela. In tudi to ne bi bilo tako hudo, če njegova sedanja soproga ne bi bila tedaj samo v kopalni halji, ker je menda ravno spod tuša prišla, ko je prišel ponjo in sta verjetno že v avtu veselico imela in se ji je zdelo, da se nima smisla bolj obleči. Kaj pa vem, ampak zdajle sem prvič pomislil, da sta morda s ceste zletela ne samo zaradi snega! Ampak, niti to ne bi bilo tako hudo, saj je v avtu delalo gretje na muč in bi lahko z lahkoto zdržala do moje pomoči, če bi seveda bilo gorivo v rezervoarju. Ki ga, jasno, ni bilo in je avto crknil in je gretje nehalo delati, bogica pa v halji in natikačih. V zasneženi in hladni hosti sredi zime. Itak da sem mu šel pomagat z dodatno kantico z gorivom in itak je rekel, da nikoli ne bo pozabil in itak sem se potem pomiril, ker sem vedel, da bom, če moj Tomi s ceste zleti, pač poklical drugega Tomija in poprosil za vrnitev usluge. Dobro, šele doma sem se potem spomnil, da bi bil človek lahko na smučanju ali kje drugje, ampak itak sem znan po tem, da vse dobro premislim in ne delam neumnosti. Tomi pa takisto …

Konec nevarnosti

šini — Sun, 05 Feb 2012 23:07:04 +0000

Sva šla danes z dr. Stibrotom na kavo in me je poklical, da je že blizu mene, da naj kar skočim čez cesto. In ker on misli, da me pozna in me kliče pol ure prej, ker ve, da bom kakor zamudil, sem ga vprašal, kje je in če je peš. Ker če bi bil peš, bi si lahko še doma kofe skuhal. Pa je rekel, da se pelje, jasno, kaj bo naš dr. Stibro peš hodil. In se mi je malo čudno zazdelo, da se po takem metežu snežnem z mercedezom vozi, potem sem se pa spomnil, da ima tudi džipa. Sem ga vprašal, če še ima džipa in je odgovoril, da ga seveda še ima, da džip in Mojči bosta kar do konca ostala pri hiši. In sem si oddahnil in javil še prijateljici, da zdaj se pa ne rabi več bat in imet ob vhodno izhodnih vratih vrečke za nujen primer pripravljene, da se je dr. Stibro zdaj očitno dokončno odločil … Je pa tudi res, da on avte menja kot jaz spodnje hlače (dokaj redno) in ni rečeno, da bo pri hiši vedno isti džip, kakor je seveda tudi res, da pri njegovih letih se na nov avto z lahkoto še privadi …