Damijan Šinigoj

Konec nevarnosti

šini — Sun, 05 Feb 2012 23:07:04 +0000

Sva šla danes z dr. Stibrotom na kavo in me je poklical, da je že blizu mene, da naj kar skočim čez cesto. In ker on misli, da me pozna in me kliče pol ure prej, ker ve, da bom kakor zamudil, sem ga vprašal, kje je in če je peš. Ker če bi bil peš, bi si lahko še doma kofe skuhal. Pa je rekel, da se pelje, jasno, kaj bo naš dr. Stibro peš hodil. In se mi je malo čudno zazdelo, da se po takem metežu snežnem z mercedezom vozi, potem sem se pa spomnil, da ima tudi džipa. Sem ga vprašal, če še ima džipa in je odgovoril, da ga seveda še ima, da džip in Mojči bosta kar do konca ostala pri hiši. In sem si oddahnil in javil še prijateljici, da zdaj se pa ne rabi več bat in imet ob vhodno izhodnih vratih vrečke za nujen primer pripravljene, da se je dr. Stibro zdaj očitno dokončno odločil … Je pa tudi res, da on avte menja kot jaz spodnje hlače (dokaj redno) in ni rečeno, da bo pri hiši vedno isti džip, kakor je seveda tudi res, da pri njegovih letih se na nov avto z lahkoto še privadi …

Snegec

šini — Sun, 05 Feb 2012 00:18:42 +0000

Sneg je končno padel in dasiravno ga ni bilo toliko, kot bi ga lahko bilo, je to vseeno pomenilo, da smo lahko malce zalavfali Ladislava in pretegnili njegove gume. Razmere niso bile kaj drastične in je ruska mašinca čist ok in brez truda premagovala klance in doline, le mi smo pri krajših postankih bolj trpeli, ker zunaj je bilo res peklensko mrzlo in je pihalo do kosti. Smo se raje v notranjosti vozilca zadrževali, dasiravno ventilator ne deluje in je bilo toplo le ob hitrejši vožnji in zaprtih oknih, kar pa ni prišlo v poštev, ker nas je noter kadilo pet komadov in so morale biti šipe vsaj malo spuščene. Je bilo torej notri tudi kar frišno, zato smo pa toliko bolj goflje vrteli, da smo se greli. In ko imaš v vozilu natrpane štiri mladce, so debate res luštne in pokrijejo prav vsa polja človeškega delovanja. Kar seveda ni težko, ker smo imeli poleg tudi Marka P., ki se spozna na vse na svetu in mu skoraj ne moreš priti do konca, ker o vseh temah vsaj nekaj ve, ker se je o vseh temah na tem svetu pozanimal na internetu, ko je imel enkrat dve uri časa. Pravzaprav samo topike preleti, da ostane na tekočem in je torej res človek, ki ga lahko ob srečanju vprašaš, kaj je danes kej novga na interneti … No, smo drobili in drobili, kot bi že ne prej tudi dve uri pri Milanu sedeli in drobili (o istih različnih temah), čeprav je bil prav Marko dragi P. tisti, ki se je najprej zbal, da se bomo že za pimpeke kmalu vlekli, če bomo še dolgo skupaj. In ko smo bili že ravno pri pimpekih in tej temi, smo povsem po naklučju tudi odkrili temo, ki je (čeprav žal le za hip) zaprla njegov drobilniček pod nosem. Je debata nanesla na filme in podobno (kakopak, tudi o tem smo morali kakšno reči) in ga je Šuln jr. kakor mimogrede vprašal, kako je bilo s tistim Duletom Savićem. Me čisto zares ni zanimalo, a ko je kar nekaj zamomljal in spremenil temo, je dobil vso mojo potrebno pozornost. In se je izvijal kakor električna jegulja, pa seveda nisem popustil, kajti govorili smo o mladcu iz filma, ki je med seksom navijal za Duleta Savića. In me je seveda zanimalo, kaj imata skupnega, naš Marko P. in tisti mladec z Duletom Savićem na ustih in pimpekom nekje drugje. Izvijanje in eskiviranje, da je moral Šuln jr. pomagati in na koncu smo prišli do tega, da je taisto sceno Marko nadebudni ponovil s svojim dekletom. In itak da ni bilo dobro, če mene vprašate, ker drugače bi mulec na vsa usta razlagal, tko je pa samo nekaj momljal. Po moje se na oboje ni mogel dobro skoncentrirati in se je mašinca med oranjem v trebušček skrila, vem pa ne, ker ni ničesar priznal, sem pa prepričan, da je na koncu dobil sočuten trepljaj po hrbtu od svoje drage in razumevajoče besede, da se to vsakemu lahko zgodi … In ko je beseda že na to nanesla in je še maščevanje sledilo, smo izvedeli še mnogo zgodbic tovrstnih in je cajt do skoraj treh zjutraj, ko smo si privoščili še en hiter pit stop pri lokalnem dilerju zdrave prehrane, kar prehitro minil. In sem med žvečenjem hamburgerja, ko sem jih opazoval mladce nadebudne, nenadoma pomislil, kako so župniki čisto brez domišljije! Če bi si nabavili takšno opasno lado nivo, kakor jo imam jaz, bi lahko vsako noč orali po farovških hostah (braz strahu pred inšpektorji) s polnim vozilcem mladih dečkov in če bi bil še mraz zunaj in bi pokvarili ventilator za gretje in bi se pretvarjali, da se je vozilce pokvarilo in bi se zaradi mraza morali malo stisniti … Ma, ja, kaj jih bom jaz učil, saj so dovolj iznajdljivi!

Hojlarija jamrarija

šini — Fri, 03 Feb 2012 00:30:39 +0000

Bukla o mojih jamrarskih podvigih je končno prišla. Ne vem, zakaj sem jo tako vesel, skoraj najbolj od vseh doslej. Dobro, prva je prva, tle ni kej, verjetno sem se tiste veselil bolj, ne spomnim se več, ampak to sem pa res čakal z nestrpnostjo in sem zdaj vesel skoraj kot Anži, ki je eden glavnih igralcev v njej in se že cel teden ni napil, ker je šparal dinarčke za nakup. Malo ga imam sicer na sumu, da napijal se ga je vseeno, a je le tu in tam kakšno rundo plačat preskočil z izgovorom, da mora knjigo kupit! Ah, ta naša študentarija, na kateri prihodnji svet (na majavih nogah) stoji …

Tudi vojaki niso več, kar so včasih bili

šini — Wed, 01 Feb 2012 01:51:17 +0000

Marko P. pravi, da je najboljši fotoaparat tisti, ki ga imaš pri sebi. Kar je verjetno res, še posebej, če s sabo trogaš batino za 5 jurčkov in nabit fotkaš nabite bruhajoče prijatelje, so fotke res lepe. A pustimo to, saj načeloma se z njim strinjam. In ker je danes tehnologija že tako naprej in ima vsak pameten (pa neumen tudi) telefon tudi kar zmogljiv fotoaparat, imamo vsi pravzaprav najboljše fotoaparate. Ker jih imamo pri sebi. Ja. Zakaj razpredam o tem? Ker priložnost ne čaka in jo je potrebno zagrabiti, a sem danes spoznal, da pravzaprav ni dovolj le, da imaš fotič pri sebi, ko ga potrebuješ, poleg tega potrebuješ tudi pogum, da ga uporabiš. Tega pa, evo, priznam, danes nisem imel. Naša draga A. je bila danes namreč spet na kofetku v Gogi. Sva malce podebatirala o perečih problemih in ugotovila, da se ni nič spremenilo. Dobro, saj vlado smo skoraj dobili, a to za našo drago A. ni pereč problem, lepo vas prosim. Pereč problem je … Ma, ja, preberite si post o njej in njenem problemu, da se ne ponavljam. Mrzlo je bilo k svina, a sva vseeno sedela v atriju, ker noter so bili otroci in pred otroci se o tem ne govori, še posebej, ko se naša draga A. razvname. Akcija Ljubljana za novo leto ni prinesla želenih rezultatov pa še par enih drugih akcij tud ne in ker kriza že kar trka na vrata, je popustila šarmiranju nekega vojaka. Vojaki so vedno dobra izbira po moje, akcija pa to. A naša vojska je po moje bolj tko tko, v čemer sva se strinjala, ker sta bla že na parih žurkah pa nič. Seveda sem takoj ugotovil, v čem je problem, ker se na žurke vozita vsak s svojim avtom (on z večjim), če bi se peljala skupaj, bi A. lahko recimo mimogrede prebila uvodni led in ga mal napumpala kar med vožnjo. Pa je rekla, da on ni tak, da ma nov avto pa to in sem se kar malo razjezil. Če bi bil jaz še ledek in frej in ene par let mlajši, bi prišel ponjo kar brez hlač, jebemuvraga nazaj! No, tle se je mal strinjala z mano, le da ji seks v avtu ni najbolj všeč, je malce potarnala. Ampak tle spet moja leta in izkušnje prav pridejo in sem ji razložil, da je to le za razbijanje ledu (al pa kakšne obcestne ograje, če je vojaček bolj sramežljive sorte), da bosta že potem nekje drugje končala kakor bog zapoveduje in se je strinjala, vmes se je pa malo vživela v vlogo in je ene par pozic udarila tam na tabureju v knjigarni Goga, da mi je kar malo vroče ratalo, en striček pri sosednji mizi se je pa skoraj zašlogiral. Res, je bil povsem rdeč v obraz! Ko mu je pa še Vesna kavo postregla kljub mrazu samo v mikici in odpeti srajci, sem mu pa pritisk lahko kar na uč ocenil po vratni žili. Definitivno previsok. No, A. se je medtem malce pomirila in razložila, da ima novo službo (no, ne še čist, bo treba še diplomirati pa to), v kateri dela z ljudmi in da sta danes k njej prišla moški (pravi cukrček, ampak res, da se je kar zaslinla!) in ženska, ki sta imela enak priimek in da je kar molila, da bi bila brat in sestra, ampak nista bila, ker ko je preveč zaslinila okoli njega, je ženska seveda skužila in stopila v bran svojemu nič hudega slutečemu. Je še eneparkrat pokazala, kaj in kako bi tistga cukrčka, da je men spet vroče ratalo, stric pri sosednji mizi je pa že švical kljub odpetemu ovratniku skor do popka in je kar odšel, je verjetno pomislil, da kljub vsemu ni dobr hartataka fasat. Počasi se je tudi ura mojega odhoda bližala, a sem še vseeno užival v res zanimivi družbi, a ko je začela razlagat o bratu svoje prijateljice, za katerega sploh ne more verjet, da jih ima že skoraj dvajset, da še vedno v njem vidi otročka, da ga je pa zadnjič videla zgoraj brez in sploh ni več takšen otrok, sem tudi jaz počasi vstal. Da ne bi še v meni videla pravzaprav ne tako zelo starega strica, ker v sili hudič itak muhe žre, jaz imam pa slabo srce in …

Aja, sem hotel njeno res plastično in nazorno prikazovanje aktivnosti v avtu posneti, pa na skrivaj nisem hotel, ker nisem takšen, ko sem pa zbral pogum in jo sramežljivo zaprosil za dovoljenje, je rekla, da še malo počakamo in da če ne bo nič, bomo šli pa v tapravo in resno reklamo. Tko da, če so kakšne resne želje, še mal počakte, potem pa odpremo natečaj …

Minus 300 in drobiž

šini — Sun, 29 Jan 2012 02:26:43 +0000

Čaganka se je upirala, upirala in upirala, na koncu pa seveda vdala. Kar je pametno, ker koga pa zanima osemdesetletna devica, lepo vas vprašam?! Če predolgo odmikaš in izmikaš, stvar izgubi na zanimanju, zagotovo! A Čaganka je ob vsaki akciji spustila malce globlje in dlje in ravno prav spuščala in popuščala, da se je v našem novomeškem jamrarskem klubu kar nenadoma pojavilo zavidljivo število garačev, ki so sposobni delati na takšni globini. Prej je bolj ali manj le Srečko tolkel in še ene par, bolj ko ne osamljenih jezdecev, zdaj je pa dol že kar gneča. Res. Sobote so zasedene in se moraš komoličariti, da greš lahko garat, razen če nisi besposličar, kakor sva Tico (v dobrem smislu, jasno) in jaz (v kakršnem koli smislu, jasno). In sva dol udarila v petek. Načrt je bil briljanten, kakor koli obrneš, samo nekje vmes sva nekaj zaštrikala. Šla naj bi dol, prespala v bivaku, zjutraj tolkla v nadaljevanju, potem bi se nam pa Andrej, Miha in Anži pridružili ter nadaljevali začeto. Midva bi pa samo v nadaljevanje pokukala in potem gor odpeketala bolj ko ne prazna, saj bi opremo nosili gor garači. A, kakor rečeno, nekje vmes se je načrt sfižil. Najprej se je sestanek zavlekel, potem še bolj neformalen sestanek pri Milanu, ko sva okoli polnoči pred vhod v jamo končno prišla, sva se pa spomnila še porcijo čevapčičev spečt. In sva se napokala do sitega, potem se pa nama niti pod razno ni mudilo dol, ker komu se pa ljubi s polnim želodcem hitet, pa še obtežena sva bila ko bosanska konja. In ko sva si v bivaku dol še kofe scmarila, je bila ura že skoraj pet zjutraj. Že takrat mi je bilo malce jasno, da se načrt ne bo izšel, a človek mora biti optimist. Sva začela pripravljati ležišče in kar malo sem zavidal Ticotu, ki je enkrat prej že armič dol prinesel, ker je šel dol tokrat lažji, a ko ga je razvil, mu nisem več zavidal temveč skoraj crknil od smeha. Ker je bil armič ko švicarski sir naluknjan, so ga polhi zgrizli. In je bogec potem cvilil, da čez vse tiste luknje čuti mraz … Utrujena sva seveda zaspala in je bilo kar ok, le zjutraj sem bil malce nejevoljen, ker je Tico za kofe začel sitnariti, jaz bi pa še spal. In ko sem se končno vdal in scmaril kavico, so se nam pridružili še Anži, Andrej in Miha. Še sreča, da niso kar direkt dol pičili, ker ne bi imeli s čim delati, saj je bil hilti pri naju! So odšli na tlako, midva sva pa vse pospravila in se jim pridružila. Na srečo so dobro zastavili in po nekaj urah prebili meander, ki nas je nazadnje ustavil z zlomljenim svedrom (tokrat smo imeli štiri s sabo, pa štiri akumulatorje tudi) in smo pičili naprej. Vrvi smo imeli dovolj, le energije v hiltijevih baterijah kmalu ne več, da niti pritrdišč nismo mogli vseh narediti, ker sem eno baterijo pozabil pri bivaku. Pa hrano in pijačo tudi, pa rezervne baterije za naglavno svetilko tudi … Kakor koli, smo se znašli in improvizirali in prodirali čedalje dlje in globje, dokler nas Čaganka na globini dobrih 300 metrov (menda skoraj 320 m) ni zaustavila. Še bi lahko šli, a ni bilo več tapravega veselja, ker je napredovanje v končnih, novoodkritih delih kar naporno. In blatno, seveda, kakor se za najglobjo Dolenjsko jamo, ki se je pravkar vpisala med prvih 50 najglobljih jam v Sloveniji, tudi spodobi. Tico je predlagal, da bi kar dol počakali, da bi reševalci prišli po nas, saj bi imeli in štrik in baterije, a sem pred kratkim ene par reševelcev tudi od blizu videl in sem se ustrašil, da bomo morali potem pa še njih ven vlečt in smo z akcijo skoraj kar zaključili. Saj jama počaka. A Miha je hotel še zadnje brezno izmeriti, pa res nikamor nismo imeli vrvi za pritrditi, zato smo na njej naredili vozel in smo štirje krepki možaki kar s popkovino držali, da je Miha potešil radovednost. Sem ga kar malo občudoval, jaz se že ne bi spuščal po štriku, ki bi ga jaz držal …

Aja, pa čikov nama je zmanjkalo. V najglobljem delu najprej meni in ko sem pricinil zadnjega ter potem zafehtal Ticota, je ta reagiral tipično ketnrauharsko – mam sam še tri, ne dam! Itak da sem tud jaz reagiral enako in sva potem ko dva džankija skadila še zadnje smotke, potem pa, razumljivo, pičila ven. Ker rezervni čiki so bili v prasicah v bivaku. A dokler se ne prebiješ iz novih delov, ki so še ozki in zoprni, je za umret naporno. Pa še hrane in pijače niseva imela s Ticotom. In ko sva končno prišla do prasic z robo, je šlo lepo po vrstnem redu. Vsak svoj čikec ali dva ali tri, vmes se je kavica skuhala, potem pa še čokoladica in, hajd, gremo. Jedl bomo pa že enkrat! Naporno za popizdit, nimam kaj tajit, dve prasici sta se zatikali ob vsako izboklino, tako da sem bil ful vesel, ko sem nekaj čez polnoč pokukal ven. In se nisem nič bal medvedov, sem bil preveč utrujen …

Dobro, Čaganka torej gre, jaz si bom vzel pa kratek dopust. Za nekaj časa jo imam dovolj, res …

Pot

šini — Fri, 27 Jan 2012 15:42:07 +0000

Vsake toliko, ko preberemo o kakšnem novem gnusnem zločinu (tukaj seveda ne mislim na sestavljanje vlade ali o čem podobnem!), se človek nehote vpraša, kako je to sploh možno, oziroma kako tega ni nihče prej opazil. Recimo model secka ljudi po tekočem traku in nihče nič ne vidi, za nazaj smo pa vsi pametni. Itak, takšni pač smo. Zadnjič sem opazoval Klemija, ko je že ne vem kolikič spet odhajal od mene z (največjo) vrečo za smeti, polno totalno umazane jamarske opreme in pomislil, da je tole naše jamarstvo pravzaprav en tak osamljen posel. Kakor tisti alpinizem potujočega Nejca Zaplotnika. Ja, že, že, v jami je luštno in veselo, sam potem pa dobiš polno vrečo umazane opreme in si pri pucanju sam. Takorekoč osamljen. Kakor Ivanova mati s krtačo drgneš po kombinezonu in pasu in drugi opremi, poskušaš iz nje zdrgniti vžrto blato in zamaknjeno opazuješ, kako v odtok vrtinčasto izginja ilovica. Dobro, to dela Klemi, ker živi v bloku in se mu jebe, če se par štukov nižje zamaši in z ilovico zacementira odtok, do njega itak ne bo prišlo, jaz sem v hiši in če začepim kanalizacijo, jo moram sam pucat. In to delam potem pred hišo, da imajo še sosedi kaj od tega dreka …

Ja, sem ga zadnjič opazoval, kako se je osamljen in pod silno težo zgrbljen oddaljeval proti svojemu domu in razmišljal, da bi bilo morda fino, če bi kakšni tercialki iz njegovega bloka nekako namignil, da je pa res čudno, da ta njen sosed Klemi vsak teden domov prihaja s težkimi polivinilastimi vrečkami čez ramo in da bogvekaj je noter in da bogvekaj počne potem v svojem stanovanju s tisto kramo, ki jo ima noter in da sem enkrat slišal, da je iz ene takšnih njegovh vreč kri curljala … Ja, to bi bilo mogoče fajn, potem verjetno pranje umazane jamarske opreme ne bi bil več tako osamljen posel …

Prebrisano

šini — Tue, 24 Jan 2012 21:49:10 +0000

Danes praznuje naš Tomi. Sem razmišljal, o čem naj pišem, kako naj ga opišem, ker sem o njem itak že vse napisal. Da v enem grižljaju poje največji sendvič, kar ste jih kdaj videli (in to je tudi edini čas, ko je ene deset minut tiho!), da štopa nekam v Mursko soboto, nazaj se pa pripelje z avtomatikom (v enem šusu) ipd ipd. Sem si rekel, da mu bom pač samo čestital, a me je na srečo k Milanu na rojstnodnevno cockto povabil malo prej in se tam pohvalil, da je prvič v življenju loto listek vplačal. Dobro, nič posebnega, veliko Slovencev je to storilo, zdaj, ko je zadeva že na par milijonov prišla, ampak Tomi je to naredil prebrisano. Mi je moral kar ene pol ure razlagati, da sem dojel bistvo in vso globino njegovega peklensko prebrisanega načrta. Verjetno veste, da denar pobaše tisti, ki pravilno obkroži sedem številk. Dobro, to ve tudi Tomi, čeprav je danes prvič špilal zadevo. Verjetno tudi veste, da se kdaj pa kdaj zgodi, da pravilno kombinacijo obkroži več ljudi, kar pomeni, da si potem tudi dobitek deli več ljudi. Pravično, na enake dele. To ve tudi Tomi, a ker je prebrisan in ker vedno misli par korakov naprej, je v vseh devet kolonc vpisal isto kombinacijo sedmih številk. Zakaj je to storil, ko si je pa na ta način zmanjšal že tako majhno statistično verjetnost, da bo zadel? To je storil zato, če bo zadel pravilno kombinacijo in jo bo poleg njega zadel še kdo, bo on dobil večji delež. Ker se bo potem sedmica delila na deset enakih delov in jih bo on pobasal devet desetin. Tist tadrugi zmagovalec naj se pa jebe, Tomiju ne bo noben miljonov po nepotrebnem jemal! Razumete to prebrisanost? Ne?! Mah, saj ni pomembno, to je naš Tomi!

Vse najboljše, dragi Tomažek!

Sveder

šini — Sun, 22 Jan 2012 21:15:58 +0000

En kup nesrečnih psov pri veterinarju se prestrašeno pogovarja med sabo in deli življenjske zgodbe. En za drugim tam čakajo na injekcijo za uspavanje, ker so ali ugriznili gospodarja, srali v hiši, podili sosedove kokoši in podobno, le velika nemška doga molči. Pa ga povprašajo, zakaj je on pri veterinarju in pes mirno prizna, da je od zadaj naskočil gospodarico, ko se je ta sklonila, da bi nekaj pobrala. Itak je bilo vsem psom jasno, da se za to dobi injekcijo in so ga pomilovali, dokler jih ni pomiril: Ne, ne, nisem prišel po injekcijo, samo krempeljčke mi bodo malo skrajšali …
Na tegale sem se spomnil, ko sem dobil kup sms sporočil, ker sem v prejšnjem postu zapisal, kako se je neka pasja nesnaga vključila v zabavno dogajanje. Kdo da je ta moj frend pa to. Sem vsem povedal, jasno, ker sem resnicoljuben človek, hkrati pa sem vsem tudi napisal, da če se zanimajo za sposojo pudlja, da verjetno ni več živ, ker je bilo to več ko deset let nazaj in psi pač živijo krajše kot ljudje. Če je pa slučajno še živ, pa mu verjetno (za psa) častitljiva starost kakšne pretirane akcije ne dopušča več … Večinoma so spraševali moški, le Mojči je bila izjema, ker je bila edina ženska, ki je poklicala in sem se šele ko je odložila, spomnil, da bi jo lahko vprašal, zakaj potrebuje to informacijo, če želi morda soprogu malce popestriti tisto dvakratletno neolimpijsko disciplino. Tko da zdaj ne vem, Stibrota direkt se pa tud ne upam vprašat, ker je veliko večji od mene, bom pa v prihodnjih dneh opazoval njegovo razpoloženje in javim …
V soboto smo spet odšli na tlako v Čaganko, ki še kar odkriva in razkriva, čeprav povečini bolj sramežljivo. Tokrat smo se od moje hiše začuda res odpravili že ob 9h dopoldne. Par stvari (predvsem klobase in čokoladice) smo še nakupili v Mercatorju v Dolenjskih, tam je Tico vzel še par reklamnih koledarjev. Mi je bilo sicer čudno (čeprav so brezplačni), kaj na jamarski akciji koledar potrebujemo, ker smo itak nameravali še isti dan ven priti, pa je kar pred blagajničarko pojasnil, da so ful dobri za podkurt. Kar se je izkazalo za resnično in upam, da jih bodo imeli skozi vse leto.
Do delovišča smo se spustili kar hitro, ker smo dobra ekipa in to kljub temu, da smo bili kar dobro obteženi, saj so nam v klubu dali tastare baterije, ki niso več tako dobre (naredijo pol manj lukenj) in smo jih morali zato imeti več, kar je v bistvu mogoče še dobro, ker tako vsaj malo treniramo še sproti. Spust v našo najglobljo jamo namreč ni dovolj velik izziv … Spustili smo se torej do meandra, kjer se je Miha že stisnil skozi in pokukal v nadaljevanje (dokler ga ni zaustavila nova stopnja) in tam najprej toliko razširili, da smo se lahko tudi normalni (torej ljudje, ki imamo vsaj nekaj mišic na sebi) prebili naprej. Potrebno je bilo narediti pritrdišče, da zavarujemo spust, česar se je lotil Klemi. Izkušen jamar in vse, a ko sem ga opozoril, da je šravf že skoraj pregloboko zabil v skalo, me je samo pogledal (mirno sem ležal ob njem in kadil, mogoče sem res zgledal pameten, kaj pa vem) in še dvakrat zanalašč udaril po šravfu. Sem mu še bolj mirno povedal, da ga je preveč zabil v skalo, pa se mu je kar para iz ušes pokadila, da kaj ga komandiram in kaj sem pameten, da on že ve, kaj dela, kar se je pa kasneje na moje veliko veliko veselje izkazalo za netočno, ker je sicer lahko dal matico na vijak, a ko je dal na vijak prej še ploščico, ki je nujna za štrik privezat, seveda matica ni šla več gor. Ker je pregloboko zabil vijak … Sem zahteval popolno tišino od vseh in potem ene tri minute moledoval svojega prijateljčka, naj pove, da ne bo nič bolelo in je končno skozi stisnjene zobe priznal, da sem imel jaz prav. Ah, sladka mala zadovoljstva, kar blago erekcijo sem dobil, ki je malo ovirala nadaljnje prodiranje v ozek meander. Ker meander je dolg in zavit in ozek in visok in je napredovanje kar naporno, še posebej, ker smo imeli s sabo ogromno robe, a ko napreduješ po terenu, kjer človeška noga še ni bila, adrenalin poje, radovednost ne da miru in sili naprej. Ožinice smo razbijali le toliko, da smo se zrinili skozi, spuščali smo se kar brez vrvi, ker kar peče, ko siliš naprej, da vidiš, kaj je za ovinkom. A na koncu smo seveda prišli do meandra, kjer se je napredovanje zaustavilo. Jernej se je prvi zarinil pokukat in e nazaj poročal, da menader zavije za 180 stopinj, kjer mu je Klemi takoj oporekal in smo potem ene deset minut o kotni geometriji razpravljali, dokler se nmu ni uspelo ven skobacati, čeprav se je kasneje izkazalo, da meander res ostro zavije in oblikuje črko S. Jernej in Klemi sta se vrgla na delo, S Ticotom sva dvoranico višje malicala. Potem je bilo potrebno novo baterijo prinesti garačema (zelo kmalu) in sva se še midva stisnila k njima in je bilo v tisti dvoranici ful zanimivo, potem ko sta Tico in Jernej začela tekmovati v punkanju. Samo nismo vedeli, da gre za tekmovanje, ker je bil Tico bahav in glasen, Jernej mu je pa ilegalce stiskal za kontro in šele ko smo že skoraj crknili in sem na Ticota pizdil, naj prekine, ker bomo pomrli in nas tam dol zazihr ne bodo rešili še vsaj deset dni in nam bo čikov zmanjkalo prej (edino tega se Tico ustraši), je Jernej priznal, da sodeluje v tekmi …
Izmeno sva prevzela s Ticotom, a nisva dolgo delala, ker sem zlomil sveder. Kar je pomenilo, da se lahko kar vrnemo na površje, saj rezerve nismo imeli. Z nekaj grenkobe smo pojedli vso silno hrano, ki smo si jo pripravili za šesturno oreng garanje (le mandarine, ki sem jih impulzivno kupil pri najboljšemu sosedu, ker menda vitaminov nikoli ni preveč sem odnesel spet ven, ne vem, zakaj), potem pa se pripravili na naporno pot. Hotel sem narediti še posnetek s trenutno najbolj oddaljene točke jame od površja, a mi ni uspelo. Mislim, sem pritiskal na sprožilec fotoaparata, jasno, to mi je uspelo, a toliko neuspelih zaporednih fotk še nisem uspel narediti nikoli v življenju, čeprav sem kričal na manekene, naj bodo pri miru. Ali kdo miži, ali ima roko pred faco, ali izgine iz kadra, ali maha z umazano vrečko … Na koncu sem obupal in naslednjo fotko posnel šele na površju, ko smo z res odličnimi Mercatorjevimi koledarji zakurili še bolj odličen ogenj, na katerem smo spekli odlične klobase za tri mesojedce in posmodili eno jabolko za edinega rastlinojedca, pa še ta je (ko je mislil, da ga ne gledamo) ene dvakrat jabolko malo v mast pomočil, ki je mezela iz klobas …
Ko sem se ob kakšnih štirih zjutraj zlomljen v posteljo kobacal in prebudil predrago soprogo, se je pa pokazalo, kakšno srečo sem imel, ko sem se ženil. Je napol v snu vprašala, kako nam je šlo in sem povedal, da smo kar dobro in dokaj globoko napredovali, dokler se mi sveder ni zlomil, rezerve pa nismo imeli, je bila ful vesela, da jama še gre in je, preden je spet globoko zaspala, rekla, da mi bo kupila dva svedra, da ne bomo še kdaj dol se matrali zaman …

Izlet

šini — Wed, 18 Jan 2012 01:32:45 +0000

Tokrat ne v jamo za spremembo. Sem soprogo povabil v kino. OK, itak sem škrt in rajši dol povlečem in potem doma pogledam, k lahko na pavzo dam in kadim poleg pa kavo pijem ipd, a Nejko svoj Izlet pazi kakor punčico očesa svojega in ga še nikjer ni za pretočit. Pa sem moral torej v kino in ker je Nejko dve karti zrihtal, sem moral še soprogo na novomeško premiero odpeljat. Kar po moje ni nič narobe, če se žena moja predraga tudi navadi, saj Nejko vsak teden pa tud ne bo novega filma posnel, ne?!

Ja, film je lep, ampak to itak že veste, kaj več pa ne bom, kupite karto, podprite avtorja (če drugače ne gre, seveda) in se prepričajte sami.

Po filmu smo seveda še malo postavali tam okrog, da vtise izmenjamo pa to, ko se mi je oko zaustavilo na neki mični gospodični, ki nam je postregla s pijačo. Saj drugače se mi ne bi, četudi bi bila še tako mična, ker to bi bilo isto, kot če bi se na ketno privezan pes zaganjal v mačko, ki gre mimo, a v oko mi je padla, ker sem bil prepričan, da jo poznam od nekod. Sem razmišljal in razmišljal, da se mi je skoraj iz ušes kadilo, pa ker nič nisem stuhtal, sem kar direkt vprašal, od kod jo poznam. Da kje je prej delala. Je povedala nek lokal, za katerega še sploh nisem slišal (jp, iz teh zgodb sem žal definitivno ven), kar sem tudi povedal in ko je bogica videla, da bom še kar vrtal po njej o vseh njenih prejšnjih zaposlitvah, je klonila in povedala, da je pred dolgimi dolgimi leti hodila z mojim dobrim prijateljem. In sem se pomiril. A seveda ne za dolgo, ker se mi je spet pokadilo med ušesi. Namreč, če bi samo hodila z mojim prijateljem, si je ne bi zapomnil, toliko se že poznam, saj se celo ljudi za tri dni nazaj ne spomnim včasih. Leta pa to. In sem še malo cmaril varovalke, potem mi je pa kapnilo. To je bilo še v časih, ko si je moj prijatelj dodaten kruh služil z razvažanjem pic in je nekoč še njej, rosno mladi, naročeno pripeljal, naslednje dneve in tedne je pa nenaročeno vozil, ker mu je bila ful všeč. In ker dobrota se z dobroto vrne, sta kmalu par postala, česar se seveda ne bi spomnil, ker nista bila dolgo par, sem si jo pa zapomnil po detajlu, ki mi ga je zaupal prijatelj. Je nekoč tako malce kar z dozico sramu (malce pa z dozico ponosa, kolikor se spomnim) razlagal, kako sta se ljubila in je bilo ful fajn in je pritiskal ko profesionalec, potem ga je pa nekaj zmotilo, dasiravno je bil seks skoraj najboljši ever. A se vseeno ni mogel povsem skoncentrirati, ker ga je nekaj motilo in mu ni dalo miru, čeprav ga je ta distrakcija ful motila in je hotel uživati v čudovitem seksu, pa ni šlo. In se mu tudi sanjalo ni, zakaj! Potem je pa k stvari bolj racionalno pristopil in začel stvari radirati. OK, uživa do nezavesti, a kaj ga potem moti za vraga!? Bejba je imela eno roko na njegovem niplnu in mu ga rahlo mečkala, kar se mu je ful fajn zdelo. To je torej zradiral. Drugo roko je imela na njegovem hrbtu in ga je ne premočno praskala. Imela je lepe nohte (jih ima še vedno, sem počekiral) in mu je pasalo. OK, za obe roki je torej ugotovil lokacijo in ko je to ugotovil, je tudi spoznal problem. Kdo se pa potem z njegovimi jajci igra?!

Je šokirano dol pogledal in opazil njenega rozastega pudlja, ki je veselo lizal njegove maline. Seveda se je zgrozil in hotel cucka šutniti, potem je pa spet tista glava z luknjo prevladala in je pomislil, da zakaj pa ne, važno je le, da je luštno. In luštno je seveda bilo! Zadevo je končal, menda je bila med top 5 seksi, kakor je takrat povedal, moral pa je to seveda dati iz sebe. In komu drugemu kakor meni?! Potem sva zadevo seveda malo analizirala. Meni se ni zdelo sporno, da je psa pripustil, če je vsem pasalo in so vsi prostovoljno sodelovali, kjer se je pogojno strinjal z mano, se pa z mano absolutno ni strinjal, ko sem mu potem povedal, da je pa zaradi tega vseeno malo homoseksualca. Pravzaprav ne da se ni strinjal, popizdil je, čeprav je na koncu pod težo argumentov moral popustiti. Če ti jajca liže nekdo, ki mu med nogami visi tiček, potem je to homoizkušnja, pa kakor koli obrneš. Se je na koncu vdal in to priznal, hkrati pa stoično priznal, da mu je vseeno, homo gor ali dol, da psa ne bo podil proč, če bo še kdaj uskočil u akcijo, pa čeprav je pes in ne psica. Sva potem spila še par pijač in ko sva lahko še bolj trezno razmislila, sva se potem na koncu vseeno odločila, da psa ni dobro pripuščati, ker ima konec koncev le zobe v gobcu in bogve kaj se mu lahko zaštrika v tistih pasjih možganih. Pa še rozast pudelj je bil, verjetno itak že zafrustriran do amena …

Soproga, ki me je opazova in ki ve, kako imam žice napeljane v glavi, je seveda videla, da se mi je zasvetilo in me je kar direktno opozorila, naj ne blebetam, ampak itak ne bi bil jaz, če ne bi in sem malce pozabaval družbico. Sem prepričan, da bo moj prijatelj jutri dobil kar nekaj telefonskih klicev z laježem in bo potem itak mene takoj poklical, kar je pa v redu, ker se itak že dolgo nisva videla in bova lahko malce spomine obujala …

Evo, tu in tam kakšen izlet prav paše. Pa Izlet tudi!

Pav

šini — Tue, 17 Jan 2012 01:41:51 +0000

Sem malo kanaliziral in na Nat Geo malce zastal, ko so se pavi šopirili v kadru in se spomnil svojih davnih vojaških dni. Ne vojnih, vojaških. To je še dlje nazaj. V Somborju sem bil vedno vzoren vojak in zatorej ves čas v kazenskem delovnem vodu in sem se teh pernatih nesnag nagledal do obisti. Namreč, menda je prve pave dobil Tito za darilo od nekoga (kakor naš Drni Gadafijeve kamele) in so jih potem v vojaški bazi naselili in ker je naš dragi Titej umrl, so potem tam v Somborju za to pernato nesnago prav patetično nagravžno skrbeli in so še šetali povsod. Kar ni nič narobe, če mene vprašate, a ker sem bil ves čas v delovnem kazenskem vodu, sem zelo velikokrat dobil v roke sirkovo krtačo in vedro z vodo in sem moral njihove dreke pucat. Ponavadi je bilo najhuje na kakšnem pločniku prav na robu stavbe, ker pavi letalci menda niso, ampak toliko pa le zaprhutajo, da se na streho povzpnejo. In so potem čmurili po cele dneve in bombardirali vedno eno in isto točko, dokler kakšen oficir ni popizdil in ukazal, da se drek spuca. Jasno, Titovih ptičev podaviti niso smeli (pa bogve, če so sploh užitni), vojakov brezposelnih so imeli pa kolikor hočeš. In smo ribali tiste kupe zasušene in ko par urah ni šlo, je desetar prinesel solno kislino in smo še s tisto okolju prijazno tekočino polili, da je dokončala posel. Si prav videl, kje so najraje srali, ker je bil pločnik že prav razžrt. In ponavadi smo dobro spucali, ko je pa oficir prišel pogledat, se je pa zazihr kakšen ptič na novo usral, da si jih potem slišal od tistega človečka s činom. Jasno, bi ptiča zatolkel, če ne bi bil na strehi in če ne bi bilo oficirja poleg, zamerljiv pa nisem bil, da bi jih lovil kasneje, ko so bili recimo na tleh. To je napravil en drug vojak, ki se mu je ptič na počiščeno posral ravno malo pred pregledom, je pa glupa pernata žival to napako naredila, da se je posrala, ko je bila na tleh, zato jo je lahko dosegel močan in jezen vojaški škorenj, verjetno še toliko bolj močan, ker je hotel temu ptiču zaračunati vse tiste kakce za nazaj od vseh pavov, kaj pa vem. Ga je pritisnil, da je perje letelo na vse strani, mimo je pa ravno oficirja prineslo. In je bila cela štala, jasno. Titovega pava je šutnil! Po moje bi bilo na celem svetu huje le, če bi samega vrhovnega komandanta v jajca brcnil, vem pa ne, ker je takrat že dolgo gnil pod tistim kamnom. Kakor koli, ptiču je nogo zlomil, a so mu jo na veterinarskem inštitutu v gips dali in nesnago nekako porihtali, vojak pa je za kazen potem moral v polni bojni opremi tistega invalidnega ptiča spremljati. Non stop. Saj je bilo kar hecno opazovati zadevo in mi je kar malo žal, da že takrat ni bilo digitalnih fotoaparatov, na youtubeu bi bili milijonski ogledi. Zagotovo. Vojak v polni bojni opremi korak za korakom spremlja ptiča z gipsom. Še sreča, da je bil gips pretežak, da ptič ni mogel letati okoli … Človek ima verjetno še zdaj zanimivo zgodbo za trobiti v gostilnah, kaj je počel na služenju vojaškega roka, sem pa skoraj prepričan, da pava pa živega ne more več videti. Meni pa je vseeno. Mislim, bolj hecni so mi purmani, sem se s prijateljem enkrat po Bosni potikal še pred vojno in sva ga s polno brzino na polno udarila. Kar naenkrat je skočil na cesto, prijatelj sploh reagirati ni mogel. Samo glavi sva med rameni zavlekla, potem je pa malce počilo in ko sem pogledal nazaj, je bilo v zraku toliko perja, kakor da bi kakšen starinski vzglavnik (ko še ni bilo dormejeve spominske pene in podobnih neumnosti) raztrgal. Hecno. Pa razpizden kmet, ki je bil verjetno nepismen in si ni znal registrske številke zapisati …

Kakor koli, purmani so boljši od pavov, če mene vprašate, perje bolj leti, ko jih zgaziš. Dasiravno je pa tudi res, da pava še nobenega nisem zgazil, itak sem pa že pred ene desetimi minutami pozabil, o čem sem sploh hotel pisati …