Astina jama

Pred prvomajskimi prazniki, ko naj bi kandidati za jamarja pripravnika opravili izpit, sem moral nujno v tujino. Na vse žive in mrtve sem se izvijal, pa žal ni šlo. Najbolj je bolelo, ker so izpit delali v Čaganki, ki si jo (še vedno) želim videti bolj kot vse ostale jame, a bolj kot to me je bolelo, da bodo Klemi&Co naredili izpit pred mano in pred mano prišli v Čaganko, saj sem vedel, kaj to pomeni. In res me je že sredi sestanka na Madžarskem zadel prvi SMS z lepimi pozdravi od PRAVIH jamarjev, ne dolgo zatem pa že tudi prve fotografije prek MMSa. Hudo, res, sem se hotel ugrizniti od vsega hudega in sem zvečer potem v hotelu divje treniral jamarske vozle, čeprav nisem imel vrvi s sabo!

  IMG_2230.JPG

No, potem sem se vrnil domov in na prvem jamarskem sestanku kar po tekočem traku dvigal roke in se prijavljal za akcije, dasiravno sem še vedno samo kandidat. In sta se me Tom in Frenk usmilila. Sta se namenila ogledati Astino jamo (ime je dobila po psici Asti, ki je padla noter in jo posledično odkrila!) bolj zaradi nas začetnikov, potem pa sta se namenila odpreti dihalnik, ki se nahaja v bližini. Dihalnik je majhna odprtina, iz katere piha, po tem veš, da je spodaj jama. Le kako velika je, ne veš, a o tem malce kasneje. Frenk, Gregor, Klemi in jaz smo se spustili v jamo, Tom pa se je odpravil širiti dihalnik, v katerega je komaj vtaknil roko. Po pravici povedano sem na Toma kmalu pozabil, saj je Astina jama (čeprav jo v jamarskem poročilu odpravijo z nekaj skopimi besedami) ena najbolj čudovitih jam z nešteto različnimi kapniškimi tvorbami (ne pozabite, sem šele pripravnik in kapnikov še ne poznam!), je pa tudi res, da zelo veliko jam še nisem videl. Fasciniran sem bil do konca in kar nisem vedel, kaj bi gledal, na kaj bil pozoren, hkrati pa sem moral še paziti, da z erekcijo, ki sem jo fasal od navdušenja, ne bi delal škode med kapniki, ki rastejo tisoče in tisoče let dolgo. Že tako sem bil čisto posran, ko sem s čelado dva odkrušil s stropa in sem samo čakal, kdaj jih bom dobil po ušesih, ker so vsi slišali karakterističen zvok (ki ga prej nisem poznal, jasno, a ga ne moreš zgrešiti, gre skozi kosti!), a je bila jama ponekod tako nizka, da se škodi pač ni dalo izogniti. Le Klemen se je nekaj pizdil, ker je mislil, da nisem opazil, kako je le par minut prej enega majhnega zakopal na skrivaj, ko ga je prav tako po nesreči odbil, a globoko pod zemljo je preveč lepo, da bi se človek kregal!

 

Prišli smo do konca jame in Frenk je predlagal, da gremo novinci še v spovednico. Sicer nisem veren človek, a mi je pogled na zelo zelo (ZELO) ozek rov do spovednice potisnil knedelj v grlo. Sem se hotel spovedi odpovedati brez slabe vesti, a je Klemen že začel riniti, zato sem seveda moral tudi jaz, ker bi drugače poslušal o tem še en mesec. In rov je res zelo ozek. To pomeni, da rineš po trebuhu kakor kača, neštetokrat se zatakneš, paziti moraš, kako obrneš čelado, roke imaš ali naprej ali nazaj, ker jih kasneje ne moreš več premakniti … Zadevo toplo odsvetujem potencialnim klavstrofobikom, pa kakšnemu mladeniču s ponorelimi hormoni tudi. Ker če v tistem rovu dobiš erekcijo, si se zataknil, ne bo šlo ne naprej, ne nazaj!

Dobro, šalo na stran – v spovednico sva se nekako pririnila (podobni občutki so me verjetno prevevali dobrih štiriinštirideset let nazaj ob mojem rojstvu!), iz nje tudi, malo smo še pogledali po jami, potem pa se odpravili ven. Navzgor je še kar nekako šlo, čeprav bi bilo verjetno lažje, če ne bi zjutraj pojedel sendviča. Zunaj se je napravil lep, sončen in topel majski dan.

 

Sprehodili smo se do Toma, ki je garal malo višje v gozdu. In sem skoraj na rit padel, ko sem videl, kaj je napravil iz tiste majhne talne špranjice! Bil je kot krtek iz risanke. No, po videzu je bil seveda kot prašiček iz Treh prašičkov, a seveda ne govorim o videzu. Tudi mi nismo bili nič boljši! Naše družbe se je razveselil, ker je bil že kakšne štiri metre globoko in smo mu pomagali iz špranje dvigovati kamenje in zemljo, a kaj dosti več, kot je napravil on, nismo naredili. Smo prišli do ožine, ki jo bo treba krepko razširiti, da se bo lahko pogledalo naprej v globino, kamor so veselo odmevali kamni, ki smo jih vsake toliko sprožili noter. Nekje v dolini je zvonilo poldne, čez kakšno uro pa smo končali. Odnehali za tisti dan, kakor se je izrazil Tom. Bili smo utrujeni in malce že tudi lačni. V mislih že počasi na poti domov. Pospravljali smo opremo, Frenk pa se je še malce sprehodil okoli in nenadoma zavpil, da je našel drugo jamo. V sekundi smo bili pri njem. Meni se je ob pogledu na razpokico pod skalo kar nos povesil, sem mislil, da Frenk zafrkava, Tom pa se je kot tiger vrgel na trebuh, noter vrgel kamenček, poslušal, zadovoljno kimal, v naslednjem trenutku pa sta se Frenkom že tepla za štango. In kot povsem sveža in spočita širila vhod. Kmalu je zagrabilo še nas tri začetnike in s skupnimi močmi smo toliko razširili zadevo, da se je noter lahko spustil Frenk. Bilo je tako ozko, da smo morali s škornji skakati po njegovi čeladi, da se je sploh zrinil noter, potem pa smo mu podajali vrv in poslušali njegove komentarje. Na začetku jih je vpil gor bolj poredko, ko pa smo začeli vpiti nanj, naj za božjo voljo pove, kaj vidi in ali je kaj obetavnega, se je popravil in pošiljal poročila z vsakega spuščenega metra. A žal se je brezno končalo pri dobrih enajstih metrih globine in po njegovih besedah ne obeta nobenega nadaljevanja. Popisali smo koordinate, Tom si je izrisal skico, potem pa smo res pospravili in odšli na zasluženo pivo. Plačal pa ga je Frenk, ker je on našel novo brezno. Pa naj še kdo reče, da je raziskovanje jam poceni šport …

IMG_2280.JPG

V jami sem poleg mrtve narave srečal še pajka, netopir je bil za moj že ves z blatom zapacan fotoaparat prehiter, polž mi pa ni ušel, čeprav se je trudil. Za vse tiste, ki bi tudi želeli v Astino jamo, pa še smerokaz, da ne boste zgrešili …

 

Več fotografij tukaj …

Jamarski tečaj – 4. del

Kljub nehumani uri smo se zbrali v Mirni peči v dokaj velikem številu, dasiravno nas od 11 prijavljenih tečajnikov vztraja še samo 7 najbolj pogumnih (ali neumnih, ne vem!). Jamarji so carji. Napeljali so vrvi in vse ostalo in nato skakali okoli nas kakor pridne mravljice, nikoli nisi mogel česa tako zašuštrati, da bi popizdili nad našo nesposobnostjo! In nesposobni smo bili, še posebej, če pomislim na naše podvige, preden smo se prijavili na tečaj, a smo bili na tokratni seansi, ko smo se spušali v prepad in dvigali iz njega, prepenjali na vozlih in pritrdiščih, veš čas pod budnim in potrpežljivim očesom katerega od njih ves čas maksimalno varni. Je bilo naporno, kri je plala po žilah, ritko je stiskalo, deževalo je, a smo natrenirali, ker naslednji teden bo izpit za jamarja pripravnika. Potem bo pa povsem nova pesem. Tom je rekel, ko smo se razšli, naj ga RES kdaj pokličemo, ko sbomo vandrali po jamah in sem mu iskreno povedal, da naj se kar nič ne boji, da nas bo kmalu celo na ignor listo dal, ko se mu bomo povzpeli vrh glave …

IMG_2005.JPGIMG_2008.JPGIMG_2010.JPGIMG_1997.JPGIMG_2020.JPGIMG_2024.JPGIMG_2030.JPGIMG_2037.JPGIMG_2048.JPGIMG_2044.JPG

Moram povedati, da mi je šlo nekajkrat skoraj na jok, ko se je bilo potrebno prepeti, še posebej, ko smo rinili gor, ker dokler vsaj osnov ne obvladaš, je to hudičevo naporen posel. A ker so nas možaki gnali v ponovitve in ponovitve, je bilo na koncu kljub temu, da so roke bolele, vse nekako lažje in bolj zanimivo. Še posebej vajica, ko moraš vse spustiti in se z glavo navzdol in s hrbtom ob steni malce odpočiti. Da vidiš, da oprema res drži. Je držala, a, roko na srce, spočil se kaj dosti nisem, če drugega ne, me ritne mišice, ki sem jih tako hudičevo skupaj tiščal, kakor da za mano stoji najmanj 15 drugače spolno orientiranih, še zdaj malce bolijo …

Vedrana Rudan

Ena največjih, po mojem mnenju tudi najboljših  (vsekakor pa najbolj provokativnih) hrvaških avtoric, je kljub vsem težavam, ki jih imamo z mejo med Slovenijo in Hrvaško, prišla v Slovenijo. In smo skupaj preživeli del popoldneva v Ljubljani … Na fotografiji je še njen soprog Ljubiša, manjka pa Barica, ki je fotografirala …

img_1990

O njenih prevedenih knjigah, ki so izšle pri Gogi, lahko preberete tukaj, tukaj in tukaj, v kratkem pa pride še četrta.

Hitro menjanje pozicij …

To mi je “očitala” Urša po SMSju, ko sem ji javil, da sem v visokogorju. In v bistvu je imela prav – dan prej globoko pod zemljo, potem hitra prha (nahrbtnik je bil že pripravljen, le nekaj hrane sem zmetal not) in sva z Vesno že pičila proti Mojstrani. No, še malo naprej, a prav daleč ne, ker cesta v Krmo, od koder sva nameravala povzpeti se proti Kredarici, ni splužena. Kar pomeni dodatnih par uric hoje in ker sem bil od jamarjenja tako utrujen, sem vedel, da zjutraj zagotovo ne bom vstal za v hribe in sva odšla kar zvečer. Prespala v avtu, nekaj čez četrto zjutraj pa hajdi, sneg pod noge. Težko sem vstal, priznam, iz novomeških 26 stopinj v nekaj stopinj pod ničlo, sem že kar krepko v poletni “mode” sprogramiran … Sem sopihal in klel, čeprav je imel nahrbtnik za zimske razmere samo kakšnih 14 kilogramov, čeprav glede na mojo zaležanost očitno preveč. A se gorilniku in posodam nisem hotel odpovedati, pa skodelicam in kavi in mleku tudi ne, le kaj je žaga delala noter, nisem povsem prepričan pa še za nekaj drugih malenkosti, ki sem jih odkril pri daljšem postanku, tudi nisem vedel povsem natančnega pomena! A tako je to, če imaš nahrbtnik ves čas ready to go …

IMG_1948.JPGIMG_1949.JPGIMG_1967.JPGIMG_1953.JPGIMG_1960.JPGIMG_1962.JPG

OK, nima smisla stokati, saj sem sam rinil v to in sem že gor dovolj cvilil, ker je šla Vesna po dolgem času na pot brez mačka in je šibala kot srna, da sem jo komaj dohajal, na srečo pa se čikpavzam vseeno ni odrekla in ni bilo prehudo. Vreme božansko, ko se je enkrat okrog osme pokazalo sonce, sneg lepo utrjen, da se ni preveč vdiral (evo, krplje sem pa v avtu pustil, to pa) in sva bila kar zadovoljna, da sva namesto na kavč pred televizijo, potico, jajca in šunko odšla v naravo. Vsi plazovi na poti proti Kredarici so bili že sproženi, a vseeno sva jih na ne preveliki oddaljenosti videla kar nekaj velikih, še več pa slišala. Užitek je opazovati ogromno gmoto snega, kako brezkompromisno šiba v dolino in pred sabo lomi in trga in rine vse, kar ji pride na pot. No, užitek je to opazovati iz varne oddaljenosti, jasno. Sva hodila in hodila, malce pod ciljem pa našla prijeten kraj, kjer sva udarila malčko, sam sem pa še za juhico sneg pristavil. In ko se je voda grela, sem iz nahrbtnika privlekel brezbroj vrečk z instant juhami in sva začela izbirati meni. Vesna si je za začetek privoščila špargljevo krem juho, jaz pa domačo s kruhovimi fritati, za drugo rundo pa Vesna gobovo jaz pa paradižnikovo. To, da je tej instant packariji (ki pa sicer dobro pogreje in da moč!) rok trajanja potekel že decembra 2007, naju ni preveč motilo, malce nerodno mi je bilo pa vseeno. Priznam. Potem sem pristavil še kavico, ki je dišala kot že dolgo ne, da se nama je pridružila še naključna pohodnica, po nekaj pomaličnih čikih pa sva se odločila, da na Kredarico ne greva. Da je bilo dovolj in še več bo, ko se bova spuščala v dolino, pa letos sva že bila gor in še bova … OK, priznam, vsak izgovor je dober, pa če ga pes na repu prinese, če se človeku ne ljubi, a je pravzaprav vseeno. Ne glede na to, da zastavljenega cilja nisva dosegla, nisva bila slabe volje, vsaj pred televizorjem nisva čmurila, kakor to počne veliko ljudi …

IMG_1964.JPGIMG_1955.JPGIMG_1970.JPGIMG_1972.JPGIMG_7249.JPGIMG_7255.JPG

Ja, dol je kar šlo, z nekaj postanki seveda, čeprav se nama je od parkirišča v Krmi, kjer normalno parkiraš, ko greš na zimski vzpon, pa do tam, kjer je bilo vozilo dejansko parkirano, vleklo kot kurja čreva. Po nekaj kilometrih vožnje, ko sva se v prvi domačijski gostilni ustavila na joti, ajdovih krapih in radlerju, pa o snegu ni bilo več niti sledu, sonce pa je peklo, da se nama niti vstati ni dalo. Le kavč je manjkal in bi bil dan brezhiben!

Nekateri jajčka v cerkev, nekateri pa pod zemljo

Ja, včasih tudi mene pamet sreča in ne rinem z glavo skozi zid oz. brez znanja pod zemljo (vsaj ne več!), zato sem se prijavil na jamarski tečaj, ki ga vsako leto organizira Jamarski klub Novo mesto. Nekaj (nadvse zanimive) teorije in nekaj (še bolj zanimive) prakse. Odpeljali so nas v jamo Jazbina, ki ima vse, kar imajo velike in še več, predvsem pa ima na enem mestu ogromno težav, s katerimi se sreča jamar pri svojih podvigih – blato, ožine, vzpone, spuste … Zanimiva izkušnja, dokaj adrenalinska, ki je le še povečala željo po raziskovanju podzemskega sveta!

IMG_1835.JPGIMG_1839.JPGIMG_1848.JPGIMG_1851.JPGIMG_1859.JPGIMG_1871.JPGIMG_1874.JPGIMG_1883.JPGIMG_1901.JPGIMG_1898.JPG IMG_1921.JPG

Več fotografij tukaj

Spomladanska čistilna akcija

V outlooku imam maile od leta 1997 in se jih je do danes nabralo toliko, da je moj poštni program povsem zatrokiral. Prva stopnja je, da iskalnik ne dela več, naslednja je menda ta, da se zadeva povsem zaklene. Zato sem moral nujno malce popucati, najlažje seveda začneš z brisanjem neumnosti. Za skoraj 2 Giga jih je bilo. No,  nekaj od teh me je pri pregledovanju (spet) nasmejalo, jih imate nalepljene spodaj …

nemška obalna straža …

več rok več zmore …

hladen ko špricer …

en hud jager, po moje malo nažgan …

prav nerodna situacija, reklama za pivo, jasno …

in še reklama za dogodek …

Elektronski cigaret

Russian cigarettes  (RUSSIA)

Hja, v mojih letih mora človek že malo paziti na zdravje. Ker vožnja s terenskim vozilom žal ni dovolj rekreativna, da bi se lahko tolažil, da relativno zdravo živim, sem se enkrat letos odločil, da si kupim elektronsko cigareto, ki je menda manj škodljiva kakor prava. Ker se namreč poznam, da kar tako ne bi prenehal s kajenjem, se mi je zdel ta nakup kar posrečena ideja. V smislu koraka k bolj zdravemu življenju. A sem seveda delal račun brez Nejca. Saj ga vsi poznate! Takšen mil dečko, mimogrede ti zleze pod kožo in še bolj mimogrede mu že ješ iz roke. In ko je prišel zadnjič na nočno kavico, je s sabo odnesel še moj elektronski čik. Da ga stestira. Ga je menda dobro stestiral, po uporabi pa odvrgel skozi okno avtomobila. Ne vem, on pa tudi ne. Jutri odhaja v Rusijo, jaz pa v trgovino po nov e-čik. Na njegov račun, jasno, ker mi je zagotovil, da mu ta dodatni strošek ne bo povzročil sivih las na potovanju. Bomo videli. Od njega še nihče nikoli ni ničesar izterjal, jaz nameravam biti prvi, zatorej, srečno hodi, Nejko in varno pridi domov! 🙂

Itak za 1. april noben ne verjame

pouring-gas

Ko sta me poklicala Siki in Grdin, je večina poštenih državljanov že ležala v svojih posteljah (vključno s Klemijem, ki sem ga pa jaz klical prej, a je bil utrujen od predsedovanja, a to je že druga pesem).  Če se gremo malo vozit z Ladkotom. Po legalnih in legitimnih cestah, jasno. In sem bil takoj za, ker mi bo itak rit od sedenja pred računalnikom odpadla. Vožnja je bila kul, smo se kar zabavali, celo nekaj trdih orehov in problemov strli (kar samo pomeni, da postajamo pravi džiparji), nekaj čez polnoč pa smo se odločili končati. Če pogledate čez okno, boste videli, da dežuje in Ladko je bil umazan, da se ga takega ne bi upal parkirati pred hišo, zato je Siki prišel na (enkrat za spremembo) dobro idejo – da pozna cesto, ki jo je delno poplavilo in če zapeljemo po njej, bo vozilce opralo. In, glej ga vraga, ravno on je bil za volanom! Ga imam na sumu, da je že od vsega začetka tako načrtoval, da bo on po vodi vozil, a dokazati ne morem, za volan puliti se v tistem majhnem vozilcu pa tudi ne zgleda, čeprav včasih pride tudi do tega, nič ne tajim! Kakor koli, je malo nažigal, da je špricalo na vse strani, sam pa nisem vedel, al naj uživam ali naj me bo strah. Ker vode je bilo res veliko! Sem že hotel napisati, da človek že ve, kaj dela, a ker govorimo o Sikiju, sem bil kar vesel, ko je zapeljal iz vode, a kaj, ho je hudič na koncu zamahnil z repom in je Ladko ugasnil. Crknil. Debata še traja in bo še nekaj časa trajala, ali je zalilo mašino ali pa nam je enostavno zmanjkalo bencina, a kakor koli, krepko smo že zakoračili v prvi april, pa poskusi dobiti koga na telefon. Jeba. Lani mi je prvega aprila odpadlo kolo na avtu in seveda nihče ni verjel, ko sem klical na pomoč! Smo klicali in se ni noben javil, zato smo vzeli pot pod noge in krenili proti Sikijevi hiši. Ki je bila oddaljena le nekaj kilometrov. Kaj pa je to ob pol treh zjutraj, ko dežuje? Nič, mala malica, smo se prav zabavali. Predvsem s tem, da Siki s svojim avtočkom pride tam, kjer je crknil Ladko, trikrat naprej in nazaj z zavezanimi očmi! Sem ga kuril in bi ga nakuril, a je nakano preprečil Grdin, ker je imel v Sikijevem avtu preveč fotografske opreme. Just another night in the office, pravzaprav …

Glejte, gospod zavarovalniški agent, takole se je zgodilo:

car-accident

»40 let sem vozil, ko sem zaspal za volanom in imel to nesrečo …«

»Drugi avto se je zaletel vame, ne da bi me opozoril, da to namerava storiti …«

»Mislil sem, da imam spuščeno okno a sem spoznal, da ni bilo, ko sem porinil roke skozenj …«

»Policiji sem povedal, da nisem ranjen, a ko sem snel klobuk, sem opazil, da imam počeno lobanjo …«

»Zaletel sem se v parkiran kamion, ki je prihajal po napačni strani …«

»Tovornjak je šel vzvratno skozi okno mojega avtomobila direktno v obraz moje soproge …«

»Pešec se je zaletel vame in izginil pod mojim avtom …«

»Možaka je bilo dovolj po vsej cesti. Kar nekajkrat sem moral odviti, preden sem se zaletel vanj …

»Odvil sem od roba ceste, oplazil mojo taščo in se napotil proti obrežju …«

»Ves dan sem kupoval drevesa in se potem napotil domov. V križišču se je ena veja sprožila in mi zakrila pogled, zato nisem videl tistega avtomobila.«

»Nesreča se je pripetila, ko sem poskušal zapeljati moj avto ven iz ovire s šofiranjem proti drugemu avtomobilu …«

»Poskušal sem ubiti muho in sem zapeljal v telefonski drog …«

»Ko sem vozil iz mojega dvorišča kakor običajno, se je vame zaletel drug avto na istem mestu, na katerem sem bil zaleten že večkrat …«

»Bil sem na poti k zdravniku zaradi težav z zadnjo platjo, ko je moj kardanski sklep popustil in povzročil nesrečo …«

»Ko sem se bližal križišču, se je kar nenadoma pojavil STOP znak, na kraju, kjer STOP znaka nikoli prej ni bilo. Ni se mi uspelo zaustaviti pravočasno, da bi preprečil nesrečo …«

»Telefonski drog se je približeval hitro. Poskušal sem se izogniti njegovi poti, pa je zadel moj zadnji del …«

»Ko sem se poskušal izogniti temu, da bi poškodoval moj odbijač, ko bi se zaletel v avto pred mano, sem zbil pešca …«

»Bil sem prepričan, da starčku nikoli ne bo uspelo priti na drugo stran ceste, a sem ga vseeno zadel …«

»Moj avto je bil pravilno parkiran, ko je vzvratno zadel v drugo vozilo …«

»Neviden avto je prišel od nikoder, zadel moje vozilo in izginil …«

»Ko sem si rekel, da se ne bom mogel izogniti nesreči, sem pritisnil na plin in se zaletel v drugo vozilo …«

»Pešcu se niti sanjalo ni, v katero smer hoče iti, zato sem ga povozil …«

»Opazil sem počasi premikajočega starejšega gospoda žalostnega obraza, ki se je odbil od pokrova motorja mojega avtomobila …«

»Ko sem prihajal domov, sem zavil k napačni hiši in se zaletel v drevo, ki pred mojo hišo ne raste …«

»Vržen sem bil iz avtomobila, ko je zletel s ceste, kasneje sem bil najden v jarku s potepuškimi kravami …«

»Neposreden vzrok nesreče je bil majhen možak v majhnem avtu z velikim gobcem …«