Intervju v reviji Rast

Veliko blebetanja, a če koga vseeno zanima

Lahko potegneš kakšno vzporednico med dogodki leta 91 in uporom v letih 41–45?

V obeh primerih smo dobili državo, le da smo v tej vojni, v kateri sem jaz sodeloval, dobili povsem samostojno. (smeh) Razlika je edino ta, da po tej zadnji vojni nihče, ki je sodeloval na strani JLA, ne trobi, da se je boril za Slovenijo …

328_32

Vonj po smodniku

Ko smo pred časom v LokalPatriotu modrovali, kaj bi lahko ušpičili, je nekdo predlagal, da bi šli streljat. S puškami, pištolami, čimerkoli … Da pozna človeka, ki pozna človeka … Torej sem se dobil s tem prijateljem od prijateljevega znanca in je bil takoj za. Nobenih težav. Plačali bomo strelivo, odšli v gozd (ali kamnolom) in bomo streljali po mili volji. Kolikor denarja, toliko muzike.
»OK, pošteno. Samo preverim, kdaj ima fotograf čas …«
»Kakšen fotograf?!«
»Baco, al pa Grdin al pa že kdo …«
»Dej ne me jebat, nas bojo vse zaprl! Fakof! Kakšen članek za cajtnge?! Pa kje ti živiš?! Ko te bojo vidl s kalašnikovim u rokah, bojo kmal potrkal najprej na tvoja, pol pa še na moja vrata!«
In pri tem je ostalo. Ilegalne zadeve me ne zanimajo (pravzaprav me zanimajo, ampak o njih ne pišem, hehe), sem se pa za zadevo že tako zagrel, da sem se odločil poiskati strelišče, kamor lahko pripelješ tudi fotografa in fotografije potem tudi objaviš. Kaj zelo veliko zadetkov ni bilo, pa še nobeden od njih me ni zadovoljil, ko sem jih poklical. Zato sem se oprijel taktike »kartu čitaj, seljaka pitaj« in malce poklical naokrog, znance in prijatelje. In seveda prišel do Boruta, ki je potapljač in član strelskega kluba. To, da je potapljač, sicer s streljanjem ni povezano, pomembno je le v toliko, da ga imam zato sploh v telefonu. No, Borut mi je dal telefonsko številko strelišča blizu Medvod in me najavil pri lastniku Bošku.  Streljati lahko pride kdorkoli, s pištolo ali brez, če pride s svojim orožjem, mora seveda s sabo prinesti tudi dovoljenje za uporabo.

img_4229_resize img_4210_resize img_4247_resize img_4252_resize img_4223_resize img_4221_resize
V Medvode smo prišli ob dogovorjeni uri. Strelišče ima šest strelskih mest in morali smo počakati zgoraj, v klubskih prostorih, da so se izpraznila in četudi smo bili praktično nad strelci, se skoraj nič ni slišalo.  Potem so nas odpeljali v podzemlje. Kjer je dišalo po smodniku. Po žilah je zaplal adrenalin, še posebej, ko smo se začeli puliti za pištole, ki so bile (na srečo prazne!) nametane v neki neugledni škatli. Igor nam je razdelil naboje in sami smo jih morali vstaviti v nabojnik. Rokice so se nam tresle, še posebej Bjanki, naboji kar niso hoteli noter. Igor je ves čas nadzoroval in popravljal, ko smo pištole vsi napolnili, smo lahko začeli streljati. Stal sem za svojo preljubo soprogo in čakal, da jo fotografiram pri strelu. Ni imela stegnjenih rok in sem jo na to opozoril. Ker je imela na ušesih glušnike in ni dobro slišala, se je začela obračati, kar s pištolo. Kljub izrecnim navodilom, da mora biti cev obrnjena vedno proti tarči, stran od ljudi. A še preden se je obrnila, smo trije že tako vpili, da je zvok prišel do njenih ušes in je pištolo spet usmerila v pravo smer. Potem je začel vpiti Joco, ker si je Bjanka po vsakem strelu (kar s pištolo v rokah) popravljala glušnike, drugih večjih napak pa ni bilo. Če ne omenim Karlosa, ki je pri vsakem strelu zamižal na obe očesi, ampak s tem ni ogrožal nikogar, razen morda lastnega ega, ker se je mižanje seveda poznalo v nepreluknjani tarči.
Po prvih petih izstreljenih nabojih smo vsi odložili prazne pištole s cevjo od sebe (razen seveda Bjanke, ampak ne bodimo malenkostni!) in odšli do tarč. Da preverimo kolateralno škodo. In kar nisem mogel verjeti. Na 15 metrov smo prav vsi zadeli vseh pet v črno, najbolj pa se je izkazal Pedžo, ki jih je nastrelil v ravni vrsti. Verjetno gre za začetniško srečo, ker ljudje dolga leta trenirajo za tako dobre rezultate …
Aja, Bjanka me je naslednji dan vprašala, s kakšnimi pištolami smo streljali, če so bile prave! Je hotela povedati očetu, pa ni bila povsem prepričana …

Šala mala

Hrvat, Slovenec in Srb so ulovili zlato ribico. Ta obljubi izpolnitev vsakemu po eno željo, če jo izpustijo.

Srb: “Ja hoću da moja Srbija bude najbogatija.”
Ribica izpolni željo.

Slovenec: “Jaz želim, da bi bila Slovenija svobodna, brez Srbov in Hrvatov in  da narediš največji zid okoli Slovenije, ki ga nihče ne bo mogel preskočiti.”
Puff, ribica izpolni tudi to željo

Hrvat: “Je li ribice, pušta taj zid vodu?”
Ribica: “Ne.”
Hrvat: “PUNI!”

slocean

Ah, ta Levičar …

Saj ga imam pravzaprav kar rad, je eno takšno nadvse zanimivo novomeško bitje in sem prepričan, da če bi bili vsi kot on, bi bil svet urejen, vsi bi spoštovali zakon, zapori bi bili prazni, naravo bi morali skoraj zagotovo na nek način umetno onesnaževati, ker bi bilo drugače preveč kisika … No, svet bi bil verjetno tudi precej bolj dolgočasen, če bi bili vsi kot on, a ker na srečo nis(m)o, z velikim veseljem berem njegov blog. Ker človek ima kaj povedati in ker to, kar ima povedati, tudi zna povedati. No, skoraj vedno … V predzadnjem zapisu pa se je spravil na nič krivo, nič hudega slutečo Komunalo, ker kosovne odpadke pobira samo v mesecu juniju! Pomislite! Ker po Tomaževem prepričanju Novomeščani hiše začnemo čistiti spomladi in tu nastane problem. Hja, Tomaž seveda živi v nekem svojem svetu, ker očitno ne ve, da Novomeščani hiše čistimo, ko žena že petnajtič zapored doživi živčni zlom, da naj dedec že končno pospravi svinjarijo iz garaže in ko že tretjič začne pakirati kovčke, da zdaj bo pa res šla, če … In pomislite, ljudje božji, kaj bi storili ubogi Komunali, če bi se morala ravnati po popizditisih brezštevilnih Novomeških žensk in bi morala organizirati zbiralne akcije za kosovne odpadke za vsak PMS posebej! Saj bi moral gospod Novak nazaj priti, ki bi bil edini kos takšnemu kaosu!

A pustimo detajle, niso pomembni, ker Tomaž tudi sam poišče določene rešitve, ki so manj boleče za našo preobremenjeno Komunalo. Ki, roko na srce, ugotavlja Tomaž, nudi več načinov, kako narediti, da vaš drek postane problem vseh občanov. Prva je, da občan sam odpelje zadevo v njihov zbirni center, kadarkoli in brezplačno. A problem je seveda prevoz. Ne vem sicer, kako velike smeti ima on doma, da ne bi šle v njegovega Volvota, a saj smo Slovenci znani po tem, da se znajdemo, vsakdo pozna kakšnega, ki ima kombi ali pa tovornjak, kot ga imam recimo jaz (prilagam fotko, da se vidi!), a hudičevo dobro tudi ve, da bi ga ta odvoz stal brezbroj kavic in sokov v bližnji prihodnosti, ker zastonj kosila pač ni, ne?!

slika-2_resize

Predlaga pa Komunala tudi tretjo možnost, najem kontejnerja, ki ga polnega potem tudi odpeljejo, a te po žepu udarijo z 200 eur. In ko sem bral to njegovo tarnanje na blogu, sem mu najprej mislil predlagati rešitev, ker sva prijatelja in ga imam res rad, a ko sem zadevo dobro razmislil, sem si premislil. Hotel sem mu predlagati malce samoorganiziranja, s čimer bi, če on ne bi bil on, lahko celo malo zaslužil.  Šel bi do devetnajstih sosedov in se z njimi zmenil, da vsak participira 10 eur (kar ni veliko za to, da si pač sam lahko izbereš čas, kdaj boš pospravil hišo!) in bi bila zadeva rešena. OK, jaz bi šel do tridesetih sosedov in jim pobral po 30 eur po glavi in omejil količino dreka, ki ga lahko zmečejo v zabojnik, a jaz sem jaz, Tomaž je pa Tomaž, pošten do obisti. In ko sem mu predlog že hotel poslati, sem se spomnil, da v Sloveniji tudi najboljši plan propade in sem še malo razmislil in ugotovil, da bi bila to pravzaprav totalna katastrofa, za katero bi bil na koncu zagotovo odgovoren on. Z devetnajstimi ljudmi, ki bi jim pobral nek drobiž, bi se dogovoril, da imajo vsak po dvajsetino zabojnika, a vsakdo od teh devetnajstih ljudi bi bil prepričan, da je kupil celo Komunalo in bi zabojnik napolnil sam (no, mogoče bi kakšnega žlahtnika pripustil!), če bi pa po kakšnem čudežu res lahko zorganiziral tako, da bi vsi polnili le toliko, kolikor so si kupili prostora in se ne bi za naslednjih deset let abonirali na sodišču, ali si ni nekdo en kubičen decimeter preveč uzurpiral v sosedovo škodo in bi se to vleklo kot jara kača, bi pa zvečer bolj iznajdljivi sosedje v zavetju teme nanosili materiala za deset zabojnikov, pa ti potem dokaži komunali, da nisi ti nanosil vsega sranja! Ali ga boš plačal ali pa boš najel detektiva, da bo poiskal lastnike in se za naslednjih desetl let aboniral na sodišču …

No, ker mi je prijatelj, mu tega torej nisem predlagal, a Tomaž ne bi bil Tomaž, če ne bi kar sam predvidel tudi četrte rešitve. Rome. Ja, to je to. Če imaš kaj surovinsko uporabnega, samo vrzi na ulico in bo izginilo, tebi pa ne bo potrebno nič plačati, nič čakati, ne mene prositi za prevoz, za kofe boš pa vseeno dal, ker sem se itak preveč razpisal o tem!

367_02

Aja, pa da ne bo kdo rekel, da sam neki pizdim in da nič ne naredim za to naše prelepo mesto, sem že pucal za vami, spomin si lahko osvežite tukaj.

Ladko odhaja k stričku dohtarju …

Ampak nič bat, ni tako resno kot z mojim križem, zaradi katerega sem videti, kakor da med nogami nosim polno plenico, le doktor Stibrič mora pogledati, kaj je z njegovo desno tačko … Sem zategnil ročno, ki potem prasica ni hotla odpustit! Klemi, ki zaradi solastništva nosi polovico vseh stroškov (več o tem, kako je do tega prišlo, tukaj), je sicer predlagal, da bi pod zadnje desno kolo močno privezala rolko ali kaj podobnega na koleščkih, a ne glede na zelo zelo mamljivo idejo, ki bi jo z res velikim veseljem videl zaživeti, me je misel na morebitno srečanje z vrlimi slovenskimi policisti prepričala, da sem ga od te drugače briljantne ideje odvrnil. Namreč, ne bi rad dobil kakšnega vabila še na pogovor na Ministrstvo za lov, ceste in divjad! No, mogoče to idejo kdaj realizirava samo za špas, ne vem …

img_1644_resize img_1649_resize

P. S. Ko bo doktor Stibrič videl, čez koliko blata se bo moral prebiti, da bo prišel do kolesa, bo spet znorel in njega se bolj bojim kakor se slovenski traktoristi po koncu oranja na njivi domov vozedši bojijo slovenskih policistov …

Dobro se z dobrim poplača …

oldhorse

Pred časom smo trije možaki (Klemi, Švent in jaz) krenili na Bivak I, zgodaj zjutraj, kakor se za visokogorske odprave spodobi. To pomeni, da smo avto parkirali malo od Kranjske gore že pred 11. uro dopoldne. Iz avta smo zmetali vso kramo, ki jo človek potrebuje v zimskem in zasneženem brezpotju in ko sva si možaka končno po moško prižgala čik in se zagledala v visoke višave, ki so nas čakale, preden bi si na uboge hrbte oprtali tisto nečloveško pezo, je Švent začel z nekakšnem kungfujem in odganjanjem komarjev hkrati. Na najine zgrožene in deloma celo prestrašene poglede je skorajda užaljeno pripomnil, da je strečing nujno potrebna zadeva pred kakršnimi koli napori in je surlo zaradi najinega posmehovanja vlekel še visoko nad dva tisoč metrov. Še bolj je bil užaljen, ker sva midva s Klemijem, ko smo seveda zašli oziroma nismo našli prehoda do bivaka, predlagala, da bivakiramo kar tam, v snežni luknji in se potem podnevi lažje orientiramo za nadaljni vzpon, on je pa silil dol in sva ga spet zezala, da je premalo kungfuiral in komarje odganjal, preden je začel z matrom, višek pa je seveda bil, ko smo že v skoraj rani zori spet prikolovratili do avta in sva s Klemijem po moško se vrgla v sneg in enga pricinila, on spet začel s tistim hokusom pokusom in mambotom džambotom. Sva se mislila kar u hlače poscat od smeha, kakšen softič da je pa to, a se ni dal. OK, surlo je zategnil do Pakistana in še malo naprej, a naju je vseeno prepričeval na debelo, da strečing je potreben in bog in basta, čeprav smo šli dol pravzaprav zaradi njega!

img_0939_resize img_0984_resize img_0944_resize img_0949_resize img_0955_resize img_0963_resize img_0973_resize img_0974_resize img_0983_resize

To je bilo decembra lani, enkrat že letos pa je prišel Švent na kofetek in je gledal moj drog za dvigovanje in razlagal, kolikokrat več se zihr dvigne kot jaz, ker je še mlad in zdravo živi pa to in sem se razjezil in naredil šest dvigov in ga izzval, naj zadevo ponovi. Pa se mu najprej kakor ni dalo, ko pa sem kar vztrajal, se je vdal, stopil pod drog in začel, ja, ne boste verjeli – s strečingom! Evo, to je sodu izbilo dno in res je malo manjkalo, pa bi hlače pomočil od smeha. Od dvigov seveda ni bilo nič, je bil spet Užaljena princeska in se je celo parim kofetkom z mano izognil, dokler me zadnjič ni zadel njegov SMS: Mim sem se peljal in si mi cist prevec polepsal dan hehehe! 🙂

Zakaj sem mu polepšal dan? Ker sem šel smučat in nisem naredil strečinga in me je tako v križu zasekalo, da že cel teden hodim zvit kot svinjski rep, bolečine pa takšne, da jih nikomur ne privoščim. Ko sem danes končno obiskal zdravnika, mi je prednost odstopila kakšnih osemdeset pomladi mlada mamka, rekoč, da bo ona lažje počakala!

Drži? Drži!

Televizijo gledam poredko, a če že jo, mi reklame seveda ne uidejo. Ena je bolj debilna od naslednje. Gledam modela, ki mu na podplat kapnejo kapljico super lepila in ga pripopajo na strop in model obvisi. V naslednji reklami pa je že napopan in samo pove, da še kar visi. »Ja, pa kaj še,« se razjezim, ko mi ga med TV dnevnikom pokažejo že četrtič in se odločim njegovo vajo ponoviti. Kupil sem pet majhnih tubic super lepila in prinesel gojzarje in pancarje. Prinesel jih je tudi Čampa, gojzarje namreč, a so bili tako umazani, da bi jih morali dva dneva čistiti, preden bi lepilo sploh prijelo, tako da smo uporabili samo moje. Ko smo ob kavicah modrovali, kako bi zadevo izpeljali, sem si kapnil kapljico na prst in ga pritisnil ob Inginega. A ni kaj pride držalo, se je mimogrede odtrgala! Ogorčena sicer, kaj hujšega pa ni bilo. Potem sem, ko niso gledali, namazal en konec svinčene cevi in poprosil nekoga, ali jo lahko prime, a se tudi ni prilepil. Vsaj ne za dolgo. Urši sem namazal ročaj skodelice (sem nekako upal, da bo morala naslednji dan v službo s skodelico v roki!), pa se je mimogrede rešila, nekomu sem kapljico kanil na cigaretni filter in se mu je cigareta sicer prilepila na prst, to je bilo pa tudi vse! Švent je bil razočaran. »Mogoče bi pa moral kupiti sekundno lepilo,« je podvomil. In sem podvomil še jaz, dokler na etiketi nisem prebral, da sem prinesel sekundnega. A v navodilih za uporabo sekundnega lepila piše, da moraš lepljene stvari najmanj deset minut tiščati skupaj! Hej, kdo koga lima!? Zakaj sekundnemu lepilu raje ne rečejo desetminutno lepilo!?! No, motivacija nam je popolnoma padla. Lepilo sem na stvari lepil le še iz nekakšne vdanosti v usodo in v upanju na čudež , a ko rezultata ni bilo in ko sem se vsem povzpel že čez glavo in se sploh premakniti niso upali, kaj šele, da bi se česa dotaknili, smo končno uporabili možgane in se odločili držati navodil. A kako človeka deset minut držati dvignjenega pod strop? In smo se domislili »a je to« rešitve. Na tla smo položili desko, na vsak zob gojzarjevega podplata na debelo nakapljali lepila (Čampa ga je nanesel tudi med profil, a sem mu obljubil, da tega ne bom omenil!), potem pa sem deset minut stal pri miru, v upanju, da bo lepilo prijelo. Naredil sem napako, ker si pri roki nisem pustil nič priročnega (na primer svinčene cevi), ker je bil Suki ves čas za mojo ritjo, a človek res ne more misliti na vse. Po desetih minutah so močni pobje in Luka poprijeli za desko in me enostavno obrnili na glavo. In, glej čudež, lepilo je držalo. Bingljal sem kot kakšna posušena klobasa z glavo navzdol. A ne dolgo, kmalu se je zaslišalo pokljanje. Popustil je namreč furnir na deski in Suki me je v zadnjem trenutku ujel, da nisem z glavo butnil ob tla. Bi poškodoval parket in bi mi bilo potem nerodno. No, saj nerodno mi je bilo vseeno, ko sem ugotovil, da sva s Sukijem v klasičnem 69 položaju. Stoječem! Ko sem še v mladosti (v času elektrifikacije) eksperimentiral, sem bil prepričan, da ni izvedljiv in sem ga preskočil in se danes, na stara leta, tolčem po glavi, a kaj bi, je šlo že mimo … Svoje smo že odjebali, bi rekla B.

cnv000040_resize cnv000035_resize cnv000027_resize cnv000024_resize

Za lep zaključek večera pa so poskrbeli naši vrli policisti. Seveda so me zaradi redkega nočnega prometa ustavili, predvsem zato, da si preženejo dolgčas, ne iz kakšne zlobe, bognedaj! »Kontrola prometa. Vozniško, prometno! Opremo imate?« Seveda sem suvereno pritrdil, a sem moral kljub temu odpreti prtljažnik. Policist mi je pomagal najti iskano (sam, če sem iskren, nimam blage, kaj potrebujem in kaj imam, a očitno sem imel!), pri tem mu je pogled ves čas uhajal na moje gojzarje, zelo očitno zalepljene na leseno desko. Bi lahko bilo še bolj očitno? Lopov se je ujel na limanice! Nekajkrat se je že pripravil, da bo vprašal, potem pa verjetno spoznal, da bi bilo to enako, kot če bi se morilec naokoli sprehajal z napisom, da je morilec, in je potlačil radovednost.