Eva je končno prišla. In zelo lepo diši …

Ja, ko ne gre več, pač ne gre. Je v obliki kratkega sporocila prišla komanda od moje predrage soproge, da moram tudi jaz na morje, da je bilo dovolj izmikanja. Saj zdaj ne bo več dolgo trajalo, zato sem si na kindla naložil samo vse tri dele tisočih odtenkov sive. Ko preberem, še malo D vitamina polovim in bom kmalu spet redi za v jamo …

V petek se nas je šest slovenskih jamarskih reševalcev odpravilo v Bosno, na mednarodno reševalno vajo. Da vidimo, iz kakšnega testa smo, kako smo kompatibilni z reševalci iz drugih držav, koliko znamo in podobno, a se je zelo kmalu pokazalo, da je ekipa ravno pravšnja za neskončen smeh in drkanje v glavo vseh in vsakogar. Koalicije so se sproti oblikovale, največkrat proti najmlajšemu članu odprave, Maksiju, ki proti petim izkušenim starim stricem ni imel šans. Pa malo bolj sramežljive sorte je, kar smo izkoristili na taboru, kjer je bilo ogromno mladih bosanskih jamark in ga je bilo zelo enostavno opaziti, ker je bil ves čas ko paradižnik rdeč v glavo. Spali smo v telovadnici osnovne šole in spet se je pokazalo, kako dobro je organizirana in opremljena slovenska reševalna služba, edini smo imeli s sabo poljske postelje. Dobro, kdo bi lahko dejal tudi, da smo bili pač najstarejši in najbolj komot in da so ostali raje štiri pive v rito vrgli in spali na tleh ravno tako udobno kakor mi, a to bi bilo že cepidlačenje! Že prvo noč se je spet izvrstno izkazal naš Anžič, ki je od vseh najbolj glasno smrčal in smo bili kar ponosni na dejstvo, da je član naše ekipe, a ko je vseeno postalo malce preglasno, sem ga poskušal utišati s trepljanjem po ritki, saj sem spal poleg njega, kar pa seveda ni najbolj zaleglo. Poleg smrčanja je začel še malo stokati in sem potem kar končal s tovrstno raboto.

Vstajanje je bilo zgodnje za popizdit, Walter je navajen zoro loviti, četudi nima psov pri sebi, ki jih mora peljati na jutranji sprehod,  in ko vstane vodja, mora vstati tudi raja. Jaz sem malo lažje vstal, ker je kava že dišala, potem smo pa kar proti jami odpičili. Ekipe so bile narodnostno mešane, da vidimo, kako delujemo skupaj, jama pa ne pregloboka in ne prezahtevna. Tam nekje do 160 metrov gre, moja ekipa je bila malo nad dnom. V ekipi smo imeli tudi Aleša, kar me je navdajalo s samozavestjo, da bo šlo, malo sem zatrokiral le, ko me je določil za vodjo skupine. Sem najprej seveda mislil, da je to totalna čast in veliko zaupanje, dokler seveda nisem spoznal, da mora vodja skakati od spodaj gor in nazaj in nato spet vmes pa spet malo gor in na jamarski telefon in nositi dodatno opremo … Izkušeni (pustimo imena ob strani!) se pa postavijo ob mlado bosansko deklico in ji pomagajo zabiti svedrovec (pustimo ob strani, da ko je pa na izpitu meni pomagal zabiti svedrovec, ki nisem mlada deklica, ni bil tako prijazen in ustrežljiv), potem je preveril še njeno popkovino, ki seveda ni zadovoljevala visokih standardov jamarskih reševalcev in jo je ročno razkopal in na novo sestavil ter ji jo potem pomagal tudi po pravilih zategniti. Vmes je seveda mene nagnal po opravkih v drug del jame, ki sem jih dobil kot vodja ekipe, saj je zategovanje popkovine zelo intimno (seveda le v primeru, če jo zategujeta jamar in jamarka, če jo zategujeta dva jamarja, je to pač samo nujno zlo!) in odgovorno opravilo in je hotel imeti pri tem mir. Kar je razumljivo. No, potem so nosila prišla seveda tudi do naše ekipe in smo jih (z drugo mlado deklico v njih) varno predali naslednji ekipi, le nekaj se je pritoževala, da ji bomo ledvice ven zbili. A to so že nepomembni detajli, saj mlade se hitro regenerirajo. Po kakšnih sedmih urah smo končno spet ven pokukali, tam sem pa takoj opazil, kdo je največji car akcije. In kako se znajde res izkušen možakar, čeprav je šele jamar reševalec pripravnik. Mojster Anžič je namreč med jamarsko reševalno akcijo iz jame sončne opekline dobil, saj so ga po nekem povsem slučaju določili za zadnjo ekipo in je pripravljal manever za končni dvig iz jame. In bil ves čas na sončku v družbi mladih jamark, ki so skrbele za tabor in njegove muhe, plus kofetov je imel, kolikor jih je hotel. Vmes jih je pa še protitežo učil, čeprav sem, ko sem nato fotke gledal,  posumil, da so na štrikih še vse kaj drugega počeli!

Kakor koli, akcija je uspela, smo se najedli in pokofetkali, počakali še Bojana, ki je bil eden redkih zasranih jamarjev, je nekje uspel blato najti, potem pa počasi nazaj proti šoli stopili. In sem prvič videl izkušenega možaka, kako se zafrkne, saj je Anžič edino čisto transportko zagrabil, da se ne bi umazal, ker je bil seveda tudi sam čist, a je bila na srečo tista edina povsem čista transportka vsaj težka ko cent, da je vsaj na koncu malce zašvical! Saj jo je hotel spustiti, ko je spoznal začetniško napako, sem videl, a ga je preveč ljudi opazovalo in mu je bilo nerodno!

V šoli še hitra analiza akcije (vse je blo OK, žensko smo živo ven spravili) potem pa na bolj prijetne zadeve. Slovenci smo sedli v učilnico za mizo, celo noč žulili vsak po en pir in premlevali o svetovnih težavah in problemih, Bosanci so pa na hodniku (je boljša akustika menda) s kitaro udarili po zimzelenih šlagerjih nekdanje Juge do rane zore. Jim je naš Maksi tudi malo pomagal, čeprav  ne pije alkohola, ne poje in ne govori njihovega jezika, pa Aleš je enkrat vmes tudi poskusil vklopiti se, ko so zajeli sapo med dvema komadoma in je zapel Kolkor kapljic, tolko let …, a ko se mu nihče ni pridružil, se je raje nam starejšim, ki smo že spali, pridružil.

Zjutraj pa kmalu na pot, da smo lahko v vsaki četrti gostilni ustavili na kofetu in smo še podnevi domov prišli. Prijetno utrujeni od non stop drkanja v glavo tudi nazajgrede, koalicije so se spet sproti formirale. In spet je najbolj nadrsal Maksi, a saj je še mlad in mu ni bilo hudega. Smo bili pa vsi mnenja, da mednarodne akcije so res super in da bo potrebno še na kakšno …

Lepo je, ko ima človek prijatelje, ki mu pomagajo prebroditi dolgočasenje! Tico se je žrtvoval in iz Ljubljane priskakljal, da greva v Cinka, potem sva pa še žrtev iskala, ki bo dobrote za na žar kupila in je gospod Grah na mino stopil. Da bi šel z nama, je izrazil željo in sva ga milostno sprejela pod pogojem, da nakupi živež in piče. In sva ga odpeljala v Tuš in mu potem v košarico metala, ker javni uslužbenec je navajen skromno živeti in bi nas kar s kruhom odpravil. Sem mu malo več čebul in paradižnikov v košarico zabrisal, ker doma imam prazen hladilnik, pa kruha sem tudi malo več zahteval od prodajalke, ker sem sicer danes bil v trgovini, ampak sem se samo čike kupiti spomnil, Tico je naročje radlerjev prinesel, gospod Grah je pa cene na čevapih gledal, čeprav sva ga prepričevala, da cena ni pomembna, da naj gleda na kakovost! Edino pri vodi v plastenki je zatrmulil, da tega pa ne bo vzel oziroma plačal, da on pije vodo iz pipe in da naj se jebejo vsi, ki flaširajo vodo in naj se jebejo vsi, ki vodo v plastenkah prodajajo, da on plastike ne podpira. Sem ga mirno vprašal, koliko vode ima s sabo in je ponosno povedal, da pol litra, ko sem mu še bolj mirno zatrdil, da zame bo to dovolj, da nadomestin švic iz Cinka, se je pa hitro vdal in eno plastenko vzel. Godrnjaje sicer, a vzel jo je in celo deklici na blagajni zaupal svoje nasprotovanje. Jo je zelo zanimalo, sem videl po njenem pogledu!

Jamo sem opremljal jaz in smo počasi dol vozili, trije prijatelji, in sem bil res kar raznežen. Lepo je imeti prijatelje, majkemi. Tam nekje na osemdesetih metrih je nad mano zagrmelo, kakor da je potres in se mi je kar milo storilo pri srcu. Predolgo sem mečkal in je gospod Grah iz riti enega ustrelil v znamenje protesta, a se kaj dosti nisem sekiral, ker sem bil pod njim, balonček pa je potoval gor, proti Ticotu, ki je še višje gor podrl kupčka, da se je mogočno brezno kar zatreslo in se mi je spet kar milo storilo. Že dolgo nismo bili skupaj v jami! Dobro, saj potem se je Tico kmalu začel dušiti in sta se nad mano kregala, kar me pa sploh ni motilo, ker sem tako lahko v miru smer vlekel. Dol kaj dosti časa nismo izgubljali, sem kar ven pičil, prijatelja sta se pa kregala, kdo bo razopremljal in štrike ven vlekel in podobno, dokler nisem že nekje s polovice zavpil, da jaz bom kar zakuril in tisto crkovino od čevapov kar sam pojedel. In sta prisopihala gor, še preden je bila dobra žerjavica, ker sta se resno zbala, da bom res prasec vse sam požrl. Saj bi lahko, čeprav to ni hvala, le javni uslužbenec je bolj malo mesnin kupil in smo potem bolj kruh in paradižnik jedli, tako da sem domov lahko odnesel samo eno čebulo, drugega ni nič ostalo!

Med vožnjo domov sem pa nekaj gospoda Graha preljubo soprogo po nemarnem omenjal, ne vem točno, kako smo nanjo sploh prišli, in me je zelo resno pogledal, sem se kar malo ustrašil, da sem morda kakšno nevidno mejo prestopil, a je nisem, na srečo. Je model le moč zbiral, da je lahko eksplodiral in sva potem s Ticotom z vso hitrostjo odpirala vsak svoje okno in glavi ven tiščala kar med vožnjo, pa ni pomagalo. Nama je gospod Grah mirno pojasnil že med vrtenjem ročice za spuščanje okna, da je vsak trud zaman, a sva vseeno poskusila, človek, ki se bori za življenje, se pač ne vda kar tako …

Potem pa še kofe pri meni, potem sta morala pa garača počasi proti posteljici, ker menda v službah po tanovem ne moreš več osem ur spat …

Eden od dveh končnih izdelekov akcije, ki smo jo izvedli konec marca, je končno tukaj!

[youtube]http://youtu.be/jGhQGY-Ji2M[/youtube]

Moji so odpeketali na morje, jaz sem pa ostal s praznim hladilnikom. Ampak res. Sem bral in kofetkal na vrtu in me je šele glasen želodec opozoril, da je čas za kosilo že debelo minil. Sem bil kar malo presenečen, ponavadi nisem nikoli tako lačen, se kosilo kar znajde na mizi. Na voljo sem imel seveda več možnosti, ko sem opazil prazen hladilnik, a se mi res ni ljubilo ne v trgovino ne v gostilno in sem kar VIH udaril. To sem v samskih časih delal kar pogosto, če so bila vsaj jajca na voljo. Ne veste, kaj je VIH? Vse iz hladilnika vržeš k jajcem v ponev in ponavadi kar rata, še posebej, če si dovolj lačen. Danes pa se mi kuhalo ni in sem samo pašteto s kečapom in kruhom zmazal. Saj ni bilo slabo, le časopis sem zamazal glih na delu, ki ga še nisem prebral in ko sem se potem kasneje predvsem kofetov že krepko preobjedel, je Grdin poklical. Da še par stvari postoriva. Sem bil takojci za, ker sam doma biti je v bistvu dolgčas, če nisi čisto mlad in na obisk povabiš ful mladih prijateljev in prijateljic. Preden pa sva k njemu v studio odpeketala, sem ga še na večerjo povabil, da vsaj kaj pametnega pojem. In sva seveda zavila k lokalnemu dilerju zdrave prehrane, čiza že sto let nisem jedel. Med čakanjem je bilo Grdinu seveda dolgčas, kdo pa rad čaka pri prazni mizi, zato je še en velik sladoled pojedel, čeprav sem ugovarjal, da je vrstni red drugačen, da je sladica na koncu. A se ni dal motiti, je snedel in sladoled in čiza, na kofe sva pa potem drugam odšla, čeprav tudi lokalni diler nima slabega. Je pa dobro vsake toliko malo okolje zamenjat …