Vedno so me fascinirali ljudje, ki nekaj naredijo za zdravje. Ne, ne mislim na tiste, ki že navsezgodaj sedijo v čakalnici pri dohtarju, vsakič z novo boleznijo. V mislih imam rekreativce. Recimo kolesarje, tekače … Srečko kolesari do boga plus na ranču dela s tahudo mulčarco (kar koli to že je) in ko greva potem v jamo, to pomeni, da on žvižga za mano, jaz pa crkujem. Smo se za v soboto zmenili, da gremo v Čaganko, nove dele v Južnem rovu raziskovat in podaljševat, celo Dejan se nam je pridružil, kar mi je bilo zelo všeč. On je bolj moj tip športnika in rekreativca, do jame se pripelje z avtom, tam spije kofe, enega prižge potem pa piči, običajno še počasneje kakor jaz. In ker se nam je nekako zdelo, da samo Južni rov v Čaganki ne bo dovolj, smo zjutraj najprej skočili pogledat v tisto jamo, kjer nam je zadnjič malo nad dnom zmanjkalo štrika. Dejan je prišel do 40 metrov in kar ven odsopihal s takratkim štrikom, midva s Srečkom pa s tadolgim potem do dna. In bolj sva rinila in premetavala, slabše je bilo. Res prava krasotica s kar nekaj prostornimi brezni, čista in suha, se je na 75 metrih brezkompromisno zaprla! Nekaj razočaranja je seveda bilo, nimam kaj tajit, a sva jo kar hitro razopremila in ven pičila, da se vsaj v Čaganki potolažimo. Sem si oprtal štrik in olimpijsko pičil gor, ko sem pa kar zadovoljen sam s sabo dol pogledal, pa se nisem več tako olimpijsko počutil, ker me je Srečko v sekundi ujel. Kar je pomenilo, da sem moral pospešiti, kar je posledično potem pomenilo, da sem se skoraj utopil v znoju! Komaj sem čakal, da pokukam v prijetno ohlajeno hosto, da z glave zabrišem čelado in se malce ohladim in posušim in ko sem končno pokukal na zrak, sem takojci, ampak res takojci opazil, kdo ne bo šel naprej v Čaganko. Niti pod razno. Je Dejan namreč malce od vhoda ležal na mehki travi in debelo spal. Sem se mu pridružil, samo v ležanju, ne v spanju, a kaj dosti nisem počival, ker smo že pičili proti Čaganki. Tam je Dejan tudi uradno oznanil, kar sem itak že vedel, da je brez veze, da gre tud on dol, da bo raje malo bivak pospravil (kar ga potem res je, ko se je okrepčal z osvežilnim spancem še v bivaku!) in nama roštiljado pripravil, ko lačna prideva ven. Prepričevati ga ni imelo smisla in sva s Srečkom kar sama pičila in nama je šlo dobro, saj dol gre vedno dobro, potem sva se pa v tiste nove dele zakadila, kjer sem nazadnje iskal nadaljevanje. Je bil Srečko ful nestrpen in je vodil, jaz pa tekel za njim in usmerjal. Potem sva se končno v ožino zarinila in sem bil kar malo ponosen sam nase, ko se je nekje na pol poti v tisti jebi za trenutek zaustavil in povedal, da sem čist prfuknjen, da sem v takšno rinil. In je rinil naprej, jaz za njim, dokler se ni zaustavil in vprašal, kje je tista dvoranica, o kateri sem govoril. Ker je bilo tako ozko, da je z ritjo dobesedno zaprl cel rov, nisem nič videl in sem ga samo naprej silil, da bo že videl, ko bo lahko pokleknil. Sva prišla do tam in je Srečko še eneparkrat rekel, da sem prfuknjen, kar sem, ponavljam, vzel za kompliment, ker sem ga že videl riniti se v ožine, kamor jaz niti škornja ne bi vtaknil, potem je pa zabentil, da naprej ne gre. Da naprej rine pa samo norec, pa še ta ne daleč, ker je pač preozko in prenevarno. In sem ležal za njim in sem bil res zmeden, ker zadnjič se mi je zdelo, da sem videl eno dvoranico, zdaj je pa nisem več. Pa spet, saj veliko itak nisem mogel videti, ker je Srečko pred mano popolnoma blokiral razgled. Potem se je nekako malo umaknil, da sem pokukal in sem negotovo predlagal, da morda je še malo naprej in se Srečko ni strinjal, da tam ni nič, da tam ne gre, da tam tud budala ne bi šla, a ker sva bila že tam in ker res ni šlo nikamor več kakor samo tja, se je odločil, da bo poskusil. Pa čeprav je videl, da ne bo šlo. In potem sem tudi že jaz mislil, da sem morda sanjal, a je potem nekaj metrov naprej, ko mu je ožina skoraj tudi škornje že sezula, povedal, da je nekaj rdečega našel. In je bla Mihatova podkapa, mu jo je ožina z glave nazadnje snela verjetno. Srečko je nejeverno odkimaval, da to so nemogoči pogoji, a ker sva bila že tam, je zahteval macolo in špico in je potem grizel in grizel in zgrizel en prehod v malce bolj prostorno dvoranico, kjer sva lahko vsaj napol ležala. In je grizel še naprej, da je bilo že meni vroče, ker sem jamarski reševalec, a se mi niti sanjalo ni, kako bi ga od tam zvlekel, če bi se kaj zgodilo. V ozkem podoru piha, kar pomeni, da jama gre, a je na koncu postalo res tako nagravžno ozko in podrto, da sva se odločila zaključiti. Srečko je nato z vso opremo ven žvižgal, jaz z damsko torbico za njim pa sem se dobesedno topil! Nekaj čez deveto zvečer sva ven pokukala in naju je kava že čakala, pa čevapi in bučke tudi, saj je na položaj prišla tudi Jasna. Je srečko še blejsko juhico scmaril in deci svojega vina natočil, ko smo drugo rundo čevapov na žerjavico vrgli, se je pa Marko Z. pripeljal  in smo smeno naredili. Srečko in Dejan sta domov odpeketala, mi trije smo pa ostali, ker smo imeli v nedeljo še srečanje jamarskih inštruktorjev pri Čaganki, na katerem smo nameravali določena pravila predebatirati. Smo sedeli ob ognju do dveh zjutraj in malo debatirali malo pa tiste čevape čvakali, potem se pa v posteljo odpravili, ker so bili ostali najavljeni že za ob deveti uri v nedeljo.  Jasna je kmalu zaspala (saj veste, delovno ljudstvo pa to), Marko Z. je pa še par stvari prek telefona moral všečkati na FB, preden je utonil v sen. Pa malo sva se še dajala, za kdaj naj uro nastavi. Jaz sem navijal za deset do devetih, on jo je pa na osem nastavil, da bo zjutraj še malo tekel. In sem bil res kar malo jezen sam nase, ko sem še dve uri časopise bral, da zakaj tudi jaz nisem vsaj malo športnika in da je to pri mojih letih res prekleto neresno, da nič za zdravje ne skrbim. Sem potem nekako zaspal, a sem bil že ob pol šestih pokonci in sem malo na ogenj nalagal in bral, ob sedmih sem se spet prisilil zaspati, malo pred deveto me je pa Marko Z. zbudil, ko je začel ropotati. Je alarm prespal, itak, a je rekel, da se teku pa ne bo odpovedal in sem bil res popolnoma fasciniran. Me je vest tako pekla, da sem tudi sam kar vstal, pristavil kavo, enega prižgal, ko sem si začel zobe krtačiti (ja, imam dve roki, eno za čik, drugo za ščetko!) je pa Marko Z. iz bivaka stopil, da se loti jutranjega teka. Evo, nič ne tajim, zavidal sem mu, voljo pa to, da se spravi tekat po hosti, kjer so medvedi in ostale zveri! Sem si počasi krtačil zobe, nevoščljivost me je dajala, Marko Z. je pa začel teči. In sem mu sledil s pogledom, kaj sem pa hotel, čeprav bi se najraje razpočil, in še dobro da sem mu, kar me je zavist potem kmalu minila. Ne, ni medved skočil nanj izza prvega grma, le moj vrli prijatelj je tekel le do našega poljskega stranišča. Tam je pa z jutranjo fizkulturo zaključil, oziroma se je lotil drugih vaj za telo in duha …

Potem so pa že ostali prišli (prvi Uroš, ki je skoraj direktnega z druge, bolj tekoče jamarske akcije uletel!) in smo posedli ob ognju in blebetali, kakor se za aktivne jamarje spodobi, blebetati smo prenehali le, ko nam je Jasna postregla s prebrancem s klobaso. Potem smo še malo modrovali in se dogovarjali, potem se je pa itak sonce začelo počasi spuščati in smo počasi zaključili …

Aja, pa Maks je obvestilo dobil, da je stric postal in je bil tako vesel, da nam je še pred prebrancem iz avta prinesel družinsko pico. Je bila sicer hladna, a je vseeno teknila, še posebej, ker smo vedeli, da če ne bi bil tako vesel, bi jo zagotovo sam na skrivaj čvaknil! Ja, pa netipično gorenjsko gesto Marka Z. moram tudi pohvaliti, ja za Čagankarje prinesel zobno ščetko švicarskih reševalcev. Res je, da jo je dobro leto uporabljal vsakodnevno, a za ob jezeru v jami, kjer si opremo malce blata očistimo, bo še vedno dobra …

Ko sem bil še mlad (jap, vse pogosteje bom začenjal svoje pripovedi na tak način), je v sosednjem bloku živel nek oficir. Menda je bil eden prvih diverzantov v Jugoslaviji (menda so specialno enoto zelo pozno ustanovili) in so ga imeli otroci radi, ker je znal iz vsake leske narediti dober lok in ker je znal dobro nož metat v drevo pa še drugih podobnih veščin je bil poln. Name te njegove veščine niso naredile kakšnega pretiranega vtisa, pa ne zato, ker bi se mi to morda zdelo brez veze, saj sem tudi jaz z veseljem gledal Rambo Staloneja in podobne holivudarke, le malce gorak sem bil na Jugoslovansko armado, ki me je vtaknila v zapor in spravila pred vojaško sodišče. Me je Mičo, tako mu je bilo ime, sam poiskal, ko je slišal, da sem bolj umetniška dušica in da ves čas nekaj pišem pa da tudi rišem rad. Si je v kleti slikarski atelje uredil, s platni in barvami, plus bolj nočni tič je bil in ni minilo dolgo, pa sva po cele noči malala vsak svoje platno tam v njegovi čumnati. Je bil kar zanimiv človek, ne dosti starejši od mene in veliko sva se pogovarjala o slikarstvu in literaturi, politiki sva se pa bolj ko ne izogibala, dasiravno je v tistem času nekdanja država začela že krepko razpadati po šivih. In je prišla vojna. On je bil kot kapetan na eni strani, pri federalcih, jaz kot navaden jebiveter na drugi, pri teritorialcih. Se nisva opazovala prek puškinih cevi, čeprav je bil moj položaj takoj za njihovo žico, nič kaj takšnega dramatičnega ni bilo. Ga nisem videl do dne, ko so v državo že prišli tisti beli sladoledarji Združenih narodov in sem šel slučajno mimo križišča, ko je prišlo do nekih pregovorov. Pregovore smo imeli sicer ves čas, ni bilo to nič posebnega. Sam sem bil v enoti devetih ljudi, ki smo zasedli elektro razdelilno postajo, da si federalci ne bi elektrike priklopili in se nihče ni zares kaj dosti brigal za nas, razen lokalnega poveljnika federalčkov, ki je zahteval pregovore vsakič, ko se ga je nasekal. In smo ponavadi potem trije odšli do njega in se delali fine, ko nam je ponujal rakijo iz steklenice, da mi smo civilizirani in da ne pijemo iz steklenic ko oni in da naj se jebe s tisto rakijo in je model popizdeval in norel, mi smo se ga pa potem, ko nas ni mogel videti,  sami nažrli ko krave. A ni v tem bistvo tokratnega zapisa. Sem ravno od doma v uniformi in z orožjem odhajal proti svojemu položaju, ko sem pred kasarno opazil tiste sladoledarje in polno naših in polno njihovih. So imeli nekakšne pregovore in bi šel verjetno mimo, ker me to sploh ni zanimalo, a me je nek častnik zaustavil in ukazal, da naj stojim v križišču in malo popazim. Kaj naj popazim, sicer nisem vedel, a sem pač stal v tistem križišču in malo pazil. No, le malo sem se v senco pomaknil, ob zid neke gostilne, pred katero je itak stalo nekaj zdolgočasenih in rahlo opitih firbcev. In je nekdo od njih omenil, da pri teritorialcih stoji sin od povelnika novomeške kasarne.  Potem me je pa začelo zanimati, itak. Sin je bil tak suh dolgin z dolgimi lasmi, pod teritorialsko čepico je bil prav nevojaško videti, prej karikatura vojaka kot kaj drugega, a bistvo so naši dosegli. Poveljnik vojašnice je povsem ven padel, ko je sina zagledal na drugi strani. Kako tudi ne bi! Saj so že dolgi sinovi lasje pojasnjevali, da se pobec očetu vojaku na ta način upira, a eno je frizura, povsem nekaj drugega pa uniforma nasprotne vojske. Je v fotru kar nekaj umrlo, se mi zdi, da sem videl, a kar nenadoma nisem imel več časa opazovati dogajanja, ker se je proti meni napotil oficir jugoslovanske vojske. Najprej ga nisem spoznal in sem mislil, da hoče model k nam v senco, kar me zelo niti ne bi motilo, saj senca je od vseh, jebajga, potem sem pa pod častniško šapko spoznal Mičota. Ki je koračil proti meni in ko je prišel na korak ali dva, stegnil desnico predse. Mi torej ponudil roko. Najprej sem jo seveda hotel takoj sprejeti, sem že trznil s svojo desnico, saj med nama se v tistem trenutku ni nič spremenilo, še vedno je bil isti človek, še vedno sem bil isti človek. Nato sem pa začel razmišljati, da človek živi v Sloveniji, tu ima familijo, oblečen je pa v uniformo neke druge države in da naj se kar lepo jebe s tisto ponujeno roko. Da naj sleče uniformo, potem se bova pa rokovala, z veseljem! Sem torej okleval, vse skupaj je postajalo že malo mučno, ko je kar stal tam s stegnjeno roko, pa ko sem s pogledom ošinil okolico, so seveda vsi buljili v naju, celo sladoledarji! In čakali, kaj se bo zgodilo. Tisti pripitki za mano so normalno navijali, da mu roke ne bi dal, da kaj ma tle roko za stegvat okupator ušivi in  morda sem prav zaradi tega sprejel ponujeno roko in krepko segel vanjo, kaj pa vem, vem le, da mi je bilo nadvse nerodno. Me je vprašal, kako sem in sem po pravici povedal, da dobro, njemu pa nisem vrnil istega vprašanja temveč predlog, da naj sleče uniformo in bo tudi on OK. Se je nekako utrujeno nasmehnil, počasi odkimal, še enkrat stresel roko, potem pa se vrnil k svojim. Sem ga že v hrbet zadel, da mu bom pomagal pakirati, ko bo odhajal in mi je bilo potem celo malo žal, da sem to bleknil …

Po tistem se nisva več videla. Čez nekaj let sem slišal, da je nekje na hrvaškem na bojišču umrl in nanj nikoli več nisem pomislil. Danes pa zbiram in sortiram jamarsko opremo, ker zjutraj odhajam v jamo in med premetavanjem železja in prasic na tleh nenadoma zagledam nekaj pisanega. Tam, kjer v garaži oprema visi, imam že nekaj let kar neke cunje na tleh nametane, da vpijejo blato in vodo, pod njimi pa je bilo očitno tudi Mičotovo olje na vezani plošči. Sem ga takoj prepoznal, leta 1990 mi ga je podaril. Saj kaj posebnega se mi od čustev ni vzbudilo, jebajga, človek je sam izbral in odšel, tukaj pa pustil tako soprogo kakor majhnega otroka, a vseeno sem tisto sliko pobral s tal in preveril, v kakšnem stanju je. In je bila v nikakvem, ker je les seveda miljonkrat vpil vodo in blato z moje jamarske opreme in se posušil in spet zmočil … In je bila slika vsa preperela, mi je v rokah razpadla na šest delov. Sem koščke zabrisal v smetnjak, potem pa zvečer še enkrat odšel v garažo in en košček postavil na tla ter ga fotografiral. Potem sem ga pa spet brez nekih posebnih čustev vrgel nazaj v smetnjak …

Saj vem, da odhajanje v spomine, v daljno preteklost, ni nič dobrega, človek mora pač živeti sedanjost, a ker nekako ne morem ubežati nogometnemu prvenstvu, me včasih vseeno odnese. Kamor koli grem, povsod fuzbal, v gostilni kofetkaš s prijatelji, pa kar naenkrat ni več zbranosti za pogovor, ker pač na televiziji poteka kakšna dramatična akcija. Saj ne rečem, tudi mene pritegne, samo ponavadi nimam potrpljenja toliko časa gledati tam ene modele, kako tekajo za žogo, dobre akcije pa niso vsake tri minute. Eno ali dva prvenstva nazaj sem enkrat celo poskušal spremljati zadnje tekme, da v pogovorih ne bi bil največji bedak in začuden spoznal, da je fuzbal čudovit šport. Akcija do boga non stop in sem kar sedel in buljil, malce celo jezen sam nase, ker nisem prej tega spoznal in toliko prvenstev zamudil! Naslednji dan pa to svoje spoznanje delim s prijatelji na kofetu in so se mi vsi prijazno nasmihali, češ, dobrodošel v klub, čeprav malo pozno, šele ko sem začel trobezljati o Nemcih in njihovih demode bundesliga frizurah, ki bi jih pa res že lahko zamenjali oziroma se ostrigli, so začeli dvigati obrvi. Da kje sem Nemce z budesliga frizurami videl in potem še meni ni bilo nič jasno. Da če niso gledali finalne tekme, ko so Nemci z bundezliga frizurami postali svetovni prvaki. In itak so se potem smejali do solz, ko je prijateljica, katere mož je fuzbal fanatik (je naročil TV paket z vsemi športnimi programi, na kanal z risankami za svoje štiri otroke pa pozabil), takoj ugotovila, da sem gledal povzetek tekme enga ful starega prvenstva. Povzetek je bil pa sestavljen iz najboljših trenutkov tekme, zato je bila non stop akcija. Da ni trajalo vse skupaj 90 minut, nisem opazil, je pa res, da se mi je čudno zdelo, ko je vsake toliko Johna Majorja pokazalo. Da kaj majo tega ostarelega prvega ministra Anglije za kazat, nisem pomislil, da je posnetek tekme, ko je bil še premier …

In ko se že vračam v zgodovino in spomine, seveda ne morem mimo mojega prvega svetovnega prvenstva. Sem služil vojsko nekje bogu za hrbtom, na Zlatiboru, ena takšna majhna vojašnica je bila za 20 vojakov, radaristov, in imeli smo le eno televizijo in eno učilnico. V kateri je bila televizija in ping pong miza, a ker nihče ni hotel nabijati namiznega tenisa z mano med prvenstvom (pa četudi bi hotel, mu drugi, ki so gledali tekmo,  ne bi dovolili!), sem se ponavadi potem sam dolgočasil. In ko se dolgočasim, nič dobrega iz tega ne pride. Saj zdaj se ne spomnim več, kako sem prišel na tisto idejo, verjetno sem kdaj ponesreči na podstrešje zalutal in tam opazil kabel, a ko so me nagnali iz učilnice, ker sem verjetno nogometaško inteligenco glasno komentiral ali kaj podobnega, sem se začel dolgočasiti. In kmalu zalutal na podstrešje, kjer sem preživel potem skoraj vse tekme prvenstva in se odlično zabaval. Namreč, skozi strop sem slišal televizijska komentatorja in ko je ta začel glasno vpiti, je pomenilo, da je na ekranu kakšna huda akcija, ki bo rezultirala z golom, takrat sem pa kabel televizijske antene potegnil iz vtikača. Le za sekundo ali dve, toliko, da so kolegi in oficirji spodaj znoreli. Včasih sem ga potegnil samo deloma, da so še vedno videli vsaj zamazane sence in so besno udarjali po televizorju, včasih sem zadevo ven potegnil za celo minuto kar tako, ko ni bilo nobene akcije, sem malo improviziral. Če bi ven vlekel samo med goli, bi me kljub pomanjkljivi inteligenci slej ko prej spregledali!

Se ne spomnim, koliko časa sem se tako zabaval, spomnim pa se, da se je oficirjem, ki so se jim vojaki pritoževali, da nimamo dobrega tv signala, zadeva zdela skoraj nemogoča. Da če z radarjem pokrivamo več ko pol Evrope, da menda pa tud tist TV signal ne bi smel biti problem. Ampak, ja, na mojo zdolgočasenost pa niso pomislili …

S Srečkom sva danes pičila v novo jamo. Tam nekje pri Čaganki, kar seveda obeta, da bo nastala nova Čaganka. Dobro, res naju je na prvih 40 metrih globine zaustavil ozek meander, a to so že nepomembni detajli. Prebijemo ta meander in še par drugih in smo na -450 metrov. Tak je bil vsaj plan. Saj je pri prvi novici iz Čaganke tudi Srečko fotografiran na globini kakšnih 50 metrov, pod fotko pa piše: Srečko na trenutnem dnu Čaganke. Vse je torej možno …

A najprej je potrebno priti do jame. Kaj dosti me ni bilo strah, čeprav je to na tistem manj obljudenem koncu v okolici Čaganke, kjer so medvedi bolj doma. Ker tam imajo mir, jih je Srečko šele letos začel strašiti v tistih koncih. Me ni bilo strah, še enkrat poudarjam, trobil sem po tistih vlakah zato, ker nikoli ne veš, če bo iz kakšnega ovinka kakšen kolesar prižgal in povzročil nesrečo! Pa tudi med hojo me ni bilo strah, čeprav je bilo vse skupaj zaraščeno kot pragozd, glasen sem bil samo zato, ker se mi je tako v tistem trenutku pač luštalo! Ja, no, ni me bilo strah, ker Srečka boli koleno in sem računal, če bo šlo za življenje, bodo moja neboleča kolena zmagala …

Jamo sva lepo lomila in je bilo veselje, še večje, ko je Srečko kofe scmaril in sem še z večjim veseljem potem za macolo poprijel, nato je prišla na vrsto blejska juha (ja, iz vrečke), je tudi pasala ko budali klofuta, ko se je pa tlaka zavlekla in ko se je v pisker še malo vode nakapljalo, sem si pa še en kofe scmaril. Sva se prebila skoraj na 70 metrov globine, a sva imela premalo štrika za uspešen pristanek, zato je Srečko kar iz lufta oprezal za možnimi nadaljevanji in neposredno poročal višje gor, torej meni. Jaz pa živčen, ko da poslušam neposredni prenos nogometne tekme Slovenija – Srbija, z milijon preobrati vmes. Prasica, zaprla se je! Ma naj gre u … Ne, čak, Ačimovič se je prebil po levem krilu mimo … Torej, ne, čak, al ma še eno brezno, to pa morda gre! In je metal kamenje not in se guncal na prekratkem štriku in sproti poročal proti gor, meni torej. Gor pa drama ko tekma med Slovenijo – Srbijo, finalna. A pa se je vseen zaprla, prasica, nč ne bo! Se je še malo guncal sredi brezna in oprezal in sva dobila še en podaljšek, je zagledal še tretje brezno, to bo morda šlo. Ko se vrnemo z dovolj štrika.

Za finale pa še kofe pri Alenki v najboljši bistriški gostilni, spet turški, čeprav sem nekako upal, da bom končno sprobal novi espreso avtomat, ki je prišel z novo kuhinjo k hiši. A ker vsi normalni dedci doma gledajo fuzbal (babe jim pa pive nosijo, al kaj, da tud njih ni pričakovala?!), je Alenka kofeavtomat že ob osmih ugasnila, da ne troši po nepotrebnem elektrike, na bumbarje jamarje pa ni pomislila. Je povedala vseeno, da so Nemci ene nabili s štiri nula, a je po mojem blagotelečem pogledu spoznala, da mi o tem nima smisla razlagati in smo raje še eno rekli o tem, kako se trava v lozi kosi in suši. Pa še štrudl je dodala in sva šla potem s Srečkom še bolj zadovoljna domov …

Z Jasno in Dejanom smo v Majčevo brezno pri Domžalah malo mišice raztegnit skočili. Prvotno je bil mišljen tudi Tico, da gre z nami švicat, a se ga je v petek zvečer raje ulil in si potem v soboto lizal rane. V troje nam je šlo kar hitro, saj jama ni zelo zahtevna kljub 100 in nekaj metrom globine, le malce imam Aleša na sumu, da je v jami zakuril, ker smo švicali ko za stavo. Ko smo okoli sedmih zvečer ven pokukali in se preoblekli, smo se pa odločili kar v Hudo luknjo še skočiti. Ne, ne še v eno jamo, je ena zadostovala, le tam so imeli jamarski reševalci in pripravniki izpit. Pa ni nas zanimalo, kako jim gre, le vedeli smo, da bo dobra hrana na žaru, ker tam pri Velenju se vedno dobro papa. No, pripravnikom ni šlo najbolje od rok, predvsem pisni del, ker ko sem pokukal k njim, so švicali bolj kakor mi prej v Majčevem! Še posebej sem bil presenečen, ko sem med reševalci pisnega testa za pripravnika reševalca Anžiča zagledal, sem bil namreč prepričan, da bo kar z vlogo žrtvije v nosilih zadovoljen in se ne bo med garače rinil. Tudi njemu ni šlo najbolje. Mislim, saj znanja in izkušenj ima človek dovolj, a kaj, ko plonkati pa ne zna! In to je veščina, ki jo mora vsak reševalec najbolj obvladati. Timsko delo pa to … Ampak, ja, dokler jih bo toliko z veseljem sodelovalo pri reševalni, se nam ni bati, da bo kdo kdaj noter ostal …

Kakor se rado in pogosto dogaja v času pred morskimi počitnicami, ženska stoji pred ogledalom in se kritično opazuje.
Gleda, gleda, ni zadovoljna, se opazuje iz različnih kotov, nato se jezna obrne k možu, ki mirno gleda televizijo:
A veš kaj, česa boljšega tudi vreden nisi!