Družabno

Stoletja nazaj, v srednji šoli, starši od prijatelja odpičijo na morje, prijatelj pa najbolj mega žurko ever organizira. Enepar se nas je kar k njemu odselilo za par dni in je bla akcija non stop, najbolj pa se spomnim Monopolyja. Družabne igre. Ne vem, kaj nas je takrat zagrabilo, a smo žurali in pili, potem pa cele noči Monopoly igrali. Dokler še tazadnji igralec ni padel. Zaradi alkohola, ne zaradi bankrota! Mi nič kaj dobro ni šla igra od rok (verjetno zato, ker sem dve igralni plošči videl, kaj pa vem), a bankrotiral niti enkrat nisem, ker se je bankirju verjetno fino zdelo in je goljufal zame do nezavesti, čeprav je bil skorajda nezavesten … Se spomnim, da mi je denar rinil tako očitno, da mi res ni bilo jasno, kako da naju niso dobili. Dan preden so se prijateljevi starši vrnili, smo hišo seveda popolnoma pospravili, da je bila še bolj pospravljena, kakor ko so odšli, a je njegov stari vseeno znorel. Kako je vedel? Vse smo pospravili, le v klet kjer je imel obešene mesnine, nismo pogledali in preverili stanje. Je nekdo od nas kar nekajkrat obiskal tam obešen pršut in ga kar tako s stropa visečega malo oglodal vsake toliko, ko se je lakota oglasila. Itak da smo vsi takoj na mojega bankirja pomislili in čeprav se ni ničesar spomnil, je tudi on priznal, da je čisto možno, da je on hodil glodat, da stoodstotno pa tega priznati pač ne more … Se je prijateljev stari ohladil, kakor se je ohladil oče drugega prijatelja, ki smo mu kar redno po šoli (in včasih tudi med šolo) praznili sodček s taboljšim vinom, ko smo ga preveč spraznili, je pa prijatelj vodo dolil. Da kakor ne bo opazil. In, ja, dokler je stari samo trkal, koliko je tekočine v sodu, je še šlo, ko je pa poslovnega partnerja na dober kozarček povabil in je ta kislo faco napravil, ko je stari pričakoval pohvalo, je blo pa konec heca za nekaj časa. Od tretjega prijatelja fotr je bolj pivo pil in smo k njemu pač na pivo hodili, stari je pa bogal, kdo mu pir krade, a nikoli nikogar ni dobil, čeprav je celo mamo na spisek sumljivih vključil, zato je v kleti poleg obvezne gajbe ali dveh pustil tudi zvezek. In si vsakič, ko je pivo vzel, zabeležil, takisto pa je zahteval tudi od ružinskih članov. Da bo videl, če pivo res zmanjkuje. Nekaj časa torej nismo k njemu na pivo hodili, ker bi bilo preveč očitno, da je par steklenic zmanjkalo, ko smo pa nekega lepega dne ravno prav nekje drugje že natočili, da se je plovček poguma dvignil, nas je pa prijatelj kar spet k sebi na pivo povabil. Da ima sistem, s katerim bo starega prelisičil. Prelisičil ga ravno ni, je stari vseeno znorel, ko je domov prišedši opazil, da piva ni več, v zvezku je pa pisalo: Vzel celo gajbo pira! Tvoj sin. Pa ni bilo hudega, čez par dni se je vse uredilo po moje …

Ampak, itak sem zabluzil, hotel sem pisati o družabnih igrah. Mislim, mali imajo počitnice, smučali smo pa že in če se ne bi kam odpravili, bi lahko le pred televizijo ali za računalnikom čmurili. V hribe nočejo in se izgovarjajo na preveč snega (kar je tudi res, roko na srce), zato smo se včeraj kar k bivaku pri Čaganki odpravili. Je itak še milijon stvari za postoriti, za katere nikoli nimamo časa, ker se nam preveč v jamo mudi. No, tokrat smo odšli tja samo malenkosti porihtavat in začuda deca ni bila preglasno proti. Smo se seveda najprej pri Alenki ustavili, pri tako lepem pomladnem vremenu bi bil skoraj greh ne spiti kave na terasi, vmes smo pa še njene volnene punce opazovali, ki jih je po dolgem času spet na zunanjo pašo spustila. Z milijon jagenjčki, nekateri so imeli le po par dni starosti. In jih je bilo res zanimivo opazovati in poslušati, dokler moj najmlajši seveda ni začel modrovati, da je škoda, ker bodo nekoč zrasli in ne bodo več tako beli in simpatični, temveč sivi in dolgolasi kakor druge ovce, pa sem mu brez razmišljanja odvrnil, da se to na srečo ne bo zgodilo. Da bodo jagenjčki umolknili majhni, beli in simpatični …

Smo se morali kar k bivaku odpraviti, da je pozabil na vprašanje, kam bodo odšli, tam smo se pa itak dela lotili in se potem na vse neumnosti pozabi. Smo do konca kabel za jamski telefon vkopali, najbolj pa sta uživala pri pripravljanju drv za gašperčka. Ki morajo biti tanke in kratke. Jaz sem užival malo manj, ker današnja mestna mladina nima več vrojenega znanja, kako se sekira v roki drži in kako se z njo dela. Sem razmišljal samo, ali je številka za rešilca 112 ali 113!

Malo pred mrakom smo mesnine in sir na rešetko vrgli in pojedli, ko se je že tema spustila, potem sta pa že kar v posteljo začela siliti. Saj veste, noč pa to. Dokler jima nisem povedal, da je ura šele pol osmih. Sem predlagal še kratek sprehod za boljšo prebavo pred družabno igrico, ki smo ga pa kar kmalu zaključili. Mislim, takoj smo ga zaključili, še niti deset metrov od bivaka nismo prišli. Je sova zahukala in nek drug ptič se je malo bolj nagravžno zadrl v odgovor in je imel najmlajši že oči večje kot sova in mi v objem silil. Mene enkrat za spremembo ni bilo strah. Mislim, ni bilo strah zame. Sem razmišljal samo, da če nas kakšna beštija napade, mi bo pol familije šlo. Če se sprehajam z znancem ali prijateljem, se vedno lahko tolažim, da bo morda pa on počasnejši od mene, ko imaš s sabo dva svoja otroka, takšne tolažbe ni …

Smo se torej kar v  bivak in za mizo spravili in eno mešanico med Monopolyjem in človekom brez jeze igrali pozno v noč. Sem rabil nekaj časa, da sem pravila zapopadel in sta me nehala obračati, da sta pa res moja, pa so dokazovali nešteti poskusi ropanja. Od tistega najbolj osnovnega, ko je duhurčka tamali spustil, ko smo vsi ven na zrak bežali je pa denar malo pomešal …

Ko sta končno zaspala in je tudi meni čez par uric čtiva zmanjkalo in so se mi oči začele zapirati in sem skoraj zaspal, se je pa tamali strah oglasil. Nevajen naravnih zvokov se je zbudil večkrat in zbudil še mene, kakopak. Da sem ga pomiril in se potem lahko spet trudil zaspati …

Po dolgem času sem enkrat zgodaj dopoldne s kofetkom v roki lahko lep sončen opazoval, malo smo še brkljali, potem pa kar hitro domov in pod tuš. Oblačila, zadimljena do amena, pa v pranje …

OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Šefova desnica

Sobota je dan za jame, če dežuje, pa je ko v tisti pesmici z jagrom in vranami na veji. Ena za drugo odpadajo. Najprej sta odpadla Urbi in Pero, ki se je kukr neki na tečajnike izgovarjal in dež, da on bi še prišel, a da so tečajniki iz cukra in se bojijo. Pojasnilo, da je do jame par minut in da se še zmočit ne bodo utegnili, ni pomagalo, so se verjetno bolj luknje bali kakor padavin. No, in ker tečajniki niso hoteli, sta se jim solidarnostno pridružila pa še Urbi in Pero. In sva ostala sama z Jernejo, a ni veliko manjkalo, pa bi tudi jaz odpadel. Sem se včeraj s Petkoslavom vozil nekaj naokoli in telefon zazvoni. Sicer v delovnem avtu nimam prostoročne zadeve, a sem se vseeno oglasil, firbec me vedno premami. Je klical prijatelj, da za mano vozi in da pod avtom nekaj vlečem za sabo. Da sem kakšno cevko verjetno odtgal. Sem takoj malo na zavoro pritisnil, pa je prijela, sem na sklopko pritisnil, pa je tudi delovala, potem mi je pa idej zmanjkalo. In čeprav me je firbec do nezavesti, kaj to pod sabo vozim matral, vseeno nisem ustavil, temveč sem prijatelju naročil, naj vozi za mano, da mu bom kofe skuhal pri meni. Sem si takorekoč pomoč na cesti zagotovil, če bi kaj odletelo drastičnega, da ne bi rabil dolgo ob cesti čakati. Pred hišo sem seveda pokukal pod vozilce, a sem tudi sam lahko ugotovil le, da nekaj spodaj visi, kaj več pa ne. In na vse skupaj pozabil, ko je Jerneja klicala, kdaj pičiva, sem se pa spet spomnil. A ker gre bolj poredko v jame in ker tudi sam zadnje čase nekaj lenarim, sem se odločil, da vseeno odpeljem s Petkoslavom, če pa kaj odpade, bova pa pomoč poklicala in počakala. Saj v družbi itak  hitreje čas mine, kaj pa je to dve urci do Čaganke se kakšnemu prijatelju na pomoč ponoči pripeljat!? Sem kramarijo v vozilce zmetal, vmes je pa vonj po kavi dr. Krevsa pripeljal in ko je kofe udušil, sem ga še za mnenje strokovno vprašal, da zastonjski kofe oddela. Se je sklonil, strokovno pogledal in diagnozo postavil, da sem lajtngo za bremze odtrgal. Sva takojci konzilij udarila in se nisem strinjal, da to ne more biti, ker potem zavore ne bi prijele. Se je še enkrat sklonil in še enkrat pogledal in diagnozo postavil, da sem verjetno pa zajlo za ročno k hudiču poslal. Sem spet ugovarjal, da ročna tudi prime, da sem preveril in je malo pohmal, se popraskal po glavi in udaril domnevo, da mogoče sem pa samo za eno kolo ročno odtrgal. Tle nisem imel kej, ker tega pa res nisem v praksi preverjal, ampak, če je samo to, ni nič problem. Da me je bolj skrbelo, če sem mogoče kakšen trak za rezervoar odtrgal, kar se mi je enkrat v Sarajevu zgodilo pri Safranu, na srečo, ker tam so imeli za takšne oldtajmerje rezervnih delov kolikor hočeš. Pri Čaganki jih pa nimajo. Se je dr. Krevs spet po bradi počohal, malo pohmal, potem pa se sklonil pri strani avtomobila in tisto visečo zadevo kar ročno zagrabil in potegnil. Ter jo izpulil. Sem takoj nos pritaknil, da strokovno ugotovim, kaj sem pokvaril, pa me je dr. zavrnil, da ne bom ugotovil, ker sem to verjetno en kabel na cesti pobral in ga potem za sabo vlekel …

Pomirjen sem torej pobral Jernejo, v najboljši bistriški gostilni ob kavi še Alenkino pridigo dobil, da če Čaganke z Dolenjske v Belo krajino ne prestavim, ne bo več kofetov in da naj se v prihodnjih intervjujih več ne hecam, okoli pol osmih zvečer sva se pa že počasi v jamo spustila. Namen sem imel do konca sedemdesetmetrce jo peljati, a se ji je abstinenca poznala, zato sva kar nad sedemdesetmetrco zaključila, je vanjo samo pokukala. In nazaj je tudi šlo bolj počasi, mene je torej zeblo, Jernejo je pa kuhalo. Nekaj s klimo v jami očitno ni bilo prav. V bivaku sem kofe pristavil, smo bili že skoraj naslednjega dne, Jerneja je pa domačo klobaso narezala, kakor se za pravo žensko spodobi. Vmes sva pa čvekala, in sem recimo izvedel, da se špricar z vodo, ki sem si ga natočil, ker ni bilo radenske, imenuje softič špricer, bolj sem se pa zamislil ob njeni naslednji izjavi, ko je nekaj iz posla razlagala in mirno priznala, da se s šefovo desno roko ful dobro šteka. Hm, jaaaa? Nič, to je bilo to, da je v službi kar OK, jaz sem pa še kar čakal, če se bo morda kaj popravila, da se njej šef z njeno desnico ful dobro šteka, recimo, a se ni. Je pa obljubila, da bo naslednjič še dve prijateljici jamarki pripeljala, da se bom še jaz kaj pomatral, a če sta res tako luštni in pametni in duhoviti in mladi, kakor ju je opisala, se bojim, da bo v Čaganki spet gneča. Se bo, upam, tudi nekaj naših možakov, ki le občasno pridejo malo pokukat k vhodu, spet aktiviralo …

20140222_204103_S 20140222_210130_S 20140222_222650_S

Teorija in praksa

Hčerka vpraša očeta, kakšna je razlika med teorija in prakso. Oče malo razmisli, potem jo vpraša, če bi šla v posteljo z neznancem za jurje e. Hčerka seveda zgroženo zavrne takšno nespodobno ponudbo, a ko jo vpraša, če bi šla v posteljo z neznancem za milijon e, malce razmisli in pokima. Denar je le denar, sploh velik. In ji potem oče pojasni, da v teoriji je v bistvu bogata, ampak v praksi je pa žal samo ena radodajka …

OK, saj verjetno bi ji ata še kakšen šamar za vsak slučaj pritisnil, da je kriza in da tud majhen denar prav pride in da naj ne razmišlja preveč, a to ni zelo pomembno. Prevajam priročnik o nevarnostih v jamarstvu in se zabavam ob primerih, več ko polovico sem jih na lastni koži že izkusil ali pa sem bil vsaj poleg. Tam je nekje fotka povsem izgorjene jamarske čelade, kar se tudi lahko zgodi, če nisi pozoren in se ti v kakšni ožini cevčica karbidne svetilke sname, a če o tem razlagaš frišnemu jamarju, ti bo samo nejeverno z glavo odkimaval. Da to je pa res redko, da te prej lahko avto na prehodu za pešče povozi. Pa temu seveda ni tako, sem bil poleg, ko se je Tico vžgal. Samo počilo je in zagorelo, a še preden sem prišel do njega, je čelado že zabrisal nekam v tri lepe in se sam pogasil, potem si je pa že enega prižgal. Verjetno mu ni zelo pasal, ker je na dnu jame smrdelo po prpalenih kocinah do boga!

No, en primer se je pa meni zdel skoraj neverjeten. Tam je odstavek o ženskah (ali moških) z dolgimi lasmi. Da morajo imeti frizuro lepo urejeno in lase spete ali pokrite s kapo, ker se jim lahko zgodi, da jim jih drugače potegne v vrvno zavoro. Ta je pa lovska, sem si mislil in čeprav sam nimam las (no, vsaj zelo dolgih ne, milimetrskih pa v bremzo res ne more potegniti), si tudi pod razno nisem znal predstavljati, da bi se to lahko komu zgodilo. A ni vrag, zadnjič v Buži me Mojca potegne za roko glih med čik pavzo in spodaj pri vrvi pokaže nekaj črnega. In dolgega. Sem mislil, da kakšno posebno jamsko rastlino opazujem ali kaj, a je bil  le debel šop Vidovih las. Mu jih je potegnilo v bremzo med spuščanjem. Tudi zaradi takšnih primerov moramo imeti jamarji nož s sabo, a ker ga Vid ni imel, mu je skušal na pomoč prihiteti Bole s svojim nožem, a ko se je samo dotaknil vrvi, na kateri je ujet dolgolasi jamar visel, je ta še bolj tulil. Zato je splezal gor po vzporedni vrvi, da bi se nato, ko bi prišel na njegovo višino, zanihal in odrezal ujet okras, a je Vidu ujet precejšen šop las medtem enkrat kar odtrgalo. Ga je deloma skalpiralo, skalp je pa kot opomin ostal v Buži. Da bomo jamarji vedeli …

Kakor rečeno, čeprav nimam las, me je vseeno kar malo zabolelo, Urbija pa tudi. Je jel razlagati, da to je res nevarno, da se je njemu pa enkrat kitka v bremzo ujela in čeprav gre v bistvu za žalostno in bolečo zgodbo, si nisem mogel kaj, sem se začel kar krohotati. Si Urbija s kitkami namreč sploh ne morem predstavljati! Ni bil kaj dosti užaljen, pa dodatno je pojasnil, da ni nosil kitk, a ker je bilo mrzlo, si je pod čelado še kapo nataknil, laponsko, s kitkami. In mu je eno zagrabilo in jo tudi odtrgalo, samo njega je verjetno manj bolelo kakor Vida …

Torej, vse je verjetno res, vse se je že zgodilo, kar je napisano in opisano v priročniku, tukaj razlike med teorijo in prakso ni. In ker si je Jerneja zaželela malo podzelja in ker sem jaz zdaj poln znanja in ker ima ona ful dolge lase, bom preveril, če ima frizuro urejeno. Za vsak slučaj imam pa pri sebi seveda tudi nož, bom pa friziral, če ne bo šlo drugače …

Neverbalna komunikacija

Pred leti, ko so bile središče socialnega življenja še gostilne (no, saj so lahko še vedno, kaj pa vem, jaz sem bolj po jamah), se je v njih marsikaj dogajalo. Mislim, itak, dedci so tam preživeli večino svojega časa, drugo večino v službah, domov so skočili pa le na ženo skočit ali pa jo premikastit, kar je bilo bolj primerno trenutku. No, saj pravim, lahko da je še vedno tako, a kaj jaz vem, jaz sem bolj po podzemlju …
In mi je dedek pripovedoval včasih, kakšne vse so po gostilnah razdirali. Je tu in tam, bil je upokojen kovač, seveda skočil na špricar, jaz sem bil pa ravno dovolj star, da sem se mu lahko tu in tam pridružil. Mislim uradno, legalno, neuradno in nelegalno sem po gostilnah preživel itak ene desetkrat več časa kot on. Ne v istih in ne v istem času, bolj takrat, ko je on spal (jaz sem pa potem v šoli spanec lovil, kaj sem pa hotel), a sem tu in tam zavil tudi v dedkovo gostilno. Če je ravno na špricar povabil. Ja, saj ni na špricar povabil, me je imel še za otroka in mi je ob svojem špricarju malinovec naročil, enkrat me je pa na partijo biljarda povabil. So igrali v dvojicah in jim je eden manjkal. Je verjetno moral skočiti na ženo, kaj pa vem. Sem bil v biljardu kar vešč, seveda, sem marsikatero šolsko uro raje za trening zabil, a v dedkovi gostilni so imeli en tak hecen starinski biljard, ki ni imel lukenj ob straneh temveč na koncu mize, na sredini je pa še en takšen lesen jurček stal. Ki ga seveda nisi smel nikoli zbiti, ker si vse pike prigarane izgubil v hipu. Saj pravila niso bila težka, čeprav sem jih že pozabil, je pa bilo nabiranje točk mukotrpno opravilo. Po 5, 10 ali 15 točk naenkrat si nabiral, le zaključna krogla je štela več. Meni se balinati ko starcem ni ljubilo in sem ponavadi kar nekaj udaril brez veze, kdo pa bo tisti drobiž nabiral, lepo vas prosim, ko si mlad, nimaš časa in potrpljenja. Starci so seveda pizdakali, da ni nobene borbenosti v meni in da nimam potrpljenja in da me bo to še teplo in podobne so razdirali, a jaz sem že vedel, kaj mi je storiti. Sem lepo do konca igre čakal in se dolgočasil, ko so se strički prepirali za točko ali dve, jaz sem pa samo končno zadegal kakor je bilo treba in sem lepo zmagal. Kajti če si zaključno kroglo zarotiral direktno na jurčka (oziroma tik ob njem) in se je odbila od zadnje bankine in padla v luknjo direkt za jurčkom, si dobil 500 pik. Ker je bil to zelo težak udarec, ki ga starci s tresočimi rokami in solznimi očmi skoraj po pravilu niso uspeli izvesti in so se spravili k tej potezi v čistem obupu, ko jim res ni več nič drugega ostalo in ponavadi tistega jurčka zbili z mize v stratosfero. Kaj so pa oni vedeli, kaj je to felš in rotacija in kako moraš udariti malo ven iz centra krogle, da se vrti v kontra smer in potem odbije nazaj v pravo luknjo! Jaz sem seveda pri ameriškem biljardu to vse lepo natreniral, tam brez teh trikov ne gre in ko sem to prvič izvedel, je dedka skoraj kap, potem je pa vriskal, ko sva po moji zaslugi rundo zaslužila. In itak sva potem še velikokrat igrala skupaj proti naključnim ekipam, dokler si tudi tisti z Alchajmerjem niso zapomnili, da je z mano brez veze igrati, ker itak sploh ne igram in samo na koncu udarim in so se me izogibali kakor hudič križu.
Ampak, malo sem zašel. Sem hotel povedati, da mi je dedek raznorazne pripovedoval, kakšne so svoj čas v gostilnah razdirali, najbolj pa sem si zapomnil nekega modela, ki je trdil, da ima njegov maček v repu hudiča in da to lahko tudi dokaže. Itak se je med tistimi prepitki vnel prepir in je možakar domov skočil (no, skočil, verjetno bolj zavijugal) po mačko in jo prinesel v gostilno. Verjetno je doma še jezično babnico parkrat za dobro vago pritisnil, a o tem mi dedek ni pripovedoval. Mačka je bila v gostilni nemirna, jasno, zato so ji dali v krožniček malo mleka (kje so ga staknili tudi nimam podatka) in ko se je umirila, je možakar v čisti tišini iz žepa teatralno potegnil križ in ga v roki stegnil proti mački. Mačka se je ravno oblizovala, mleko ji je prijalo in najprej sploh ni zaznala, kaj se dogaja, da so nekateri v gostilni že hoteli zmagoslavno zavriskati, potem je pa nenadoma dojela, kaj je pred njo in so se ji oči v grozi široko razprle in ja zaštartala tam na tistem šanku, da se ji je prav spod blazinic iskrilo. Gostilna je eksplodirala, jasno, in možakar je natočil za par dni naprej, čeprav je imel že pred tem rezervoar povsem poln, saj nikomur ni bilo nič jasno. In je še nekaj časa možakar pil zastonj in se sončil v slavi in pomembnosti, kakor takšnim zaslužnim dolikuje in gre, skrivnosti pa ni hotel izdati, naj so ga še tako napajali. Da ima mačka v repu hudiča in basta, da to je dokazal, da so vsi videli, kako so se ji oči razširile, ko je križ zagledala in kako je poštartala! Itak je potem enkrat njegova ženska izdala skrivnost, da možakar mačko s križem tepe in je bilo konec zastonjkarske pijače, pa verjetno je odtlej samo še žensko s križem tepel, a tega zagotovo ne vem …
Sem se pa te zgodbice spomnil, ko smo se pred Bužo oblačili in pripravljali za v jamo ter preverjali transportne vreče, če imamo vse noter ali smo kaj pozabili. Je to kar en takšen intimen obred, ko moraš biti zbran, da je vse, kakor mora biti. Moraš imeti recimo rezervne baterijske vložke in svetilko, ker ni OK v jami brez luči ostati, pa nekaj za spit in za pojest, pa kakšen energijski buster za najtežje dele, kaj toplega za vsak slučaj pa rezervne rokavice in podkapo, recimo, pa prvo pomoč, jaz še tri škatle čikov just in case … Sam sem si že dan prej pripravil vse doma in sem tokrat samo na hitro preletel, vmes sem pa s kotičkom očesa opazil, da Bole z vrtalnikom hodi proti našemu avtomobilu. In itak mi je bilo popolnoma jasno, kaj se bo zgodilo, a sem bil miren in skuliran, ker jaz imam ponavadi polno transportko, jo raje sam napolnim do vrha z ne preveč težkimi stvarmi, kakor da bi imel še prostor za kaj težkega, a prijatelji niso tako izkušeni. Plus še en adut imam v rokavu, če vse drugo zataji, se začnem na leta izgovarjat in ponavadi rata. No, tokrat se nam je Bole bližal z vrtalnikom, ki se ga vsi izogibamo kakor mačka križa, a kakor rečeno, se nisem dosti sekiral, predvsem tudi zato, ker je bil Tico bližje Boletu kakor jaz. Zatopljenega v pakiranje svoje transportke ga je presenetil, Ticota, in se mi je kar malo zasmilil, ko se je pustil tako nepripravljen ujeti. Je pogledal tisti vrtalnik, ki se mu je nenadoma znašel v vidnem polju, pa Boleta, pa svojo transportko, v kateri je imel še nekaj prostora (čeprav prefriganec nosi s sabo najmanjšo možno, se že uči!) in je šlo vse skupaj skoraj brez besed. Jaz sem bil malo stran in sem vse skupaj opazoval kakor nemi film. Pa saj je bila ta neverbalna komunikacija povsem jasna. Tico je pogledal Boletovo ogromno transportko, do konca polno in mu je bilo v hipu jasno, da vrtalnika ne bo mogel zbasati vanjo, potem je pogledal svojo transportko, v kateri je bilo še nekaj prostora, pa spet Boleta, ki je kar stal tam nekompromisno in je potem molče vzel tisto električno pizdarijo in jo samo na videz poskušal zriniti v svojo prasico, vmes je pa ko miš v kotu besno gledal okoli. Najprej se je njegov pogled seveda zaustavil pri meni, je v hipu precenil mojo transportko, ki sem jo spakiral tako, da je bila videti polna, plus odkimaval sem in se za križ jel prijemati, saj veste, leta pa to, a se Tico ni dal tako zlahka. Njegov pogled je potoval naprej, proti gospodu Grahu, ki je mirno in zadovoljno pakiral svojo prasico. In je bila napol prazna. Sem vse skupaj opazoval kar z zadovoljstvom, moram priznati, saj mi je bilo v hipu jasno, kako se bo zgodba odvijala naprej, nobenega suspenza pravzaprav ni bilo ali nejasnosti. Gospod Grah je veselo žvižgal in poplesaval okoli svoje prasice, Tico se je pa z vrtalnikom v roki napotil tistih par korakov proti njemu. Ga je s kotičkom očesa sicer videl, da se mu približuje, tudi vrtalnik v roki je verjetno opazil, a ni takoj dojel. Šele ko mu ga je Tico potisnil skoraj pod nos, je dojel. In me je za hip spomnil na tisto mačko. So se tudi njemu oči razširile in je tudi verjetno malce poštartal, a ni imel bogec kam, ko smo pa vsi v isto jamo šli. Se je pa neverbalna komunikacija v hipu spremenila v verbalno. Zelo glasno. Da on tega ne bo nosil, da ga nima kam vtaknit (vmes je pa poskušal skriti prazno prasico, a mu ni uspelo, je videl, da vidimo) in da bo crknil in da zakaj prav on, med vsem tem stokanjem je besno ocenjeval druge transportke, ki so bile vse bolj polne, zato je enkrat vmes popustil, vzel vrtalnik in ga začel tlačiti v svojo transportko. Seveda tako ihtavo, da je zgledalo, kakor da ne gre noter. Da ni prostora. Čeprav smo vsi videli, da je in da gre. A je toliko časa stokal in bogal, da se ga je Tico usmilil in vzel vsaj baterijo z vrtalnika in si jo stlačil v svojo prasico, jaz sem pa užival. Dokler nismo vstopili v jamo in sem crkoval po vseh tistih ožinah, še bolj sem pa crkoval, ko sem opazoval gospoda Graha, kako elegantno prenaša tisti vrtalnik. No, saj je tudi on bogal, a je imel vsaj razlog, sem si mislil, dokler mi Tico potem zunaj ni povedal, da ga naj že neham občudovat, da ni nosil vrtalnika, kakršnega mi v Čaganko nosimo in crkujemo, ampak nekega majhnega in lahkega, samo za opremljat. Da je bila moja prasica z vodo, čokoladami, baterijami in čiki težja. A sem potem gospoda Graha vseeno malo občudoval, se je že naučil, kako se stvarem streže, moraš zacviliti, preden stopijo na rep! Boleta pa nisem toliko občudoval, zanalašč, ker on je pa nosil kakor mi vsi ostali skupaj. Sem si mislil, da mu je kar prav, kaj pa se ne nauči preventivno stokati kakor mi …

eyes

Drobni tisk

Tico je ves navdušen poklical, da Vrviščarja vabita v Ferranovo bužo in glede na to, da je Čaganka vsa mokra, da mogoče bi pa šli. Ene 350 m globine, ene tri kilometre dvorane na dnu, čisti štriki, suho … V bistvu je takoj prodal, sem prav razmišljal, da se mi na dno zalite Čaganke ne da tenstati, da malo rekreacije na štrikih bi bilo pa prav dobrodošlo. Da tiste tri kilometre sprehoda na koncu pa magari lahko tudi skrajšam, če se mi ne bo ljubilo. Sem poklical še gospoda Graha in mu prodal, kakor sem kupil in je bil tudi on takojci za in smo v soboto že navsezgodaj pičili proti Vrhniki. Vmes smo pobrali še Ticota, ki je nergal, da bo čez tri sekunde Tina vozila in ni dovolil speljati, dokler ni bilo jasno, da medalje tokrat ne bo, v Vrhniki smo ga pa v gostilno poslali pogledati, ali so Bo, Mo, Uroš, Tim, ter Pero in Urbi že noter. Mi smo sedli zunaj, v kadilsko sekcijo. In malo kofetkali, vmes se mi je pa čudno zazdelo, da prijatelji toliko zamujajo in sem Mojco poklical. Se je izkazalo, da so sedeli noter, a je Tico bolj hokejsko tekmo na TV spremljal kakor po mizah gledal …
Odpeljali smo se nekam v gozd in v hrib in ko smo prišli do nesplužene ceste, od koder bomo morali peš (prvotna informacija je bila, da se pripeljemo do jame), sem prvič zastrigel z ušesi. Da moramo ene deset minut peš in smo takojci tam. Dobro, ni še katastrofa, bomo pač malo hodili, sem si mislil in me ni pamet srečala kakor Perota, ki ga je začel boleti zob in se je raje kar domov odpravil. Smo se po udirajočem snegu prebijali med podrtim drevjem, a ker je sonček pripekal, dobre volje ni manjkalo, ne glede na to, da Boletovih deset minut ni bilo samo deset minut. Drugič sem zastrigel z ušesi, ko je Uroš pred vhodom v jamo računal, da bomo za dol in gor potrebovali ene osem ur. In Uroš je jamarski inštruktor, ki je zadnjič prav tako glasno računal, da bo za dol in gor v Čaganki potreboval ene dve uri, ki sta se potem zavlekli na 6 ur! Sem mislil, da se heca, ker 350 m po štrikih je mala malica, to smo v dveh, treh urah dol in gor. Dobro, še tisti trije kilometri na dnu tudi nekaj nanesejo, na dve tri ožinice pa sploh nisem računal, ker ožinice imam pa sploh rad. A ko smo se spravili v luknjo in se dobro uro jebali skozi jebene ožine, da sem povsem zakuhal in štrikov niti videli še nismo, še nisem preglasno nergal in sem se prve malo večje dvoranice prav razveselil. Sem končno enega prižgal lahko, ker v ožinah zaradi jamarjev nekadilcev ne smeš, potem sem se pa začel glasno smejati, ko je Bole predlagal, da snamem vse s sebe, kar bi se lahko zatikalo. Vključno s pasom. Sem bil prepričan, da se heca, a je bil resen. Da zdaj gremo pa v ozke dele. In smo se res naslednjo švoh uro jebali po še ožjih delih, kjer sem se pa že z veseljem pridružil gospodu Grahu v preklinjanju. On se je vsaj slekel enkrat vmes lahko, da mu ni bilo tako vroče, jaz imam pa podkombinezon v enem delu in sem kuhal! Dobesedno. Kletvice malo pomagajo, a vsemogočne tudi te niso …
Zadnji del pred štrikom je bil pa še posebej hecen, ko je bil strop tako nizek, da sem imel lahko glavo zaradi čelade samo v enem čudnem položaju obrnjeno in mi je Mojca, ki jamo pozna, iz druge strani dajala navodila, kam naj se rinem in kako, ker nisem nič videl! Aja, pozabil sem povedati, da povsod teče voda, kaj voda, potoček! In ko smo prišli iz res ozkih delov na štrik in sem mislil, da bom lahko zadihal, smo se dol spustili kakšnih 50 m v slapu, potem smo se pa napotili spet v ozke dele, kjer smo pa brodili po potoku in med slapovi. Ko smo se končno prebili do dvorane, kjer teče potok in kjer je Bole moral zamenjati baterije na merilnih inštrumentih, zaradi česar smo se sploh napotili dol, sem končno lahko v miru crknil in se psihično začel pripravljati za vrnitev. A itak sem se motil, smo bili šele na švoh 200 m globine (in šele čez dve ožini, ker v drobnem tisku nisem prebral, da je vsaka od treh ožin dolga po 400 m, kar mi je gospod Grah pod nos zelo glasno metal vsaki dve minuti!) in so nam domačini hoteli pokazati še talepe dele jame! Saj ne rečem, Ferranova buža je fascinantna jama in kapo dol jamarjem, ki jo raziskujejo in širijo in vse, a sem bil prepričan, da če bom šel naprej, da bom crknil od napora! Uroš se je smejal in predlagal, da naredimo spisek jam, ki jih mora jamar obiskati, preden se lahko ima za jamarja in kot prvi dve predlagal Ferranovo bužo in Čaganko, a sem moral iskreno povedati, da Čaganko iz tega spiska črtam. Da bom odslej hodil v Čaganko na trening za v Ferranovo bužo! Sem ležal tam na bregu potoka in nabiral moči za vrnitev, a niti slišati niso hoteli o tem. Z gospodom Grahom sva jih prepričevala, da sva videla dovolj, da je jama lepa in zagotovo tudi naprej enako lepa in da midva zaključujeva, pa so naju prepalamudili, da naprej bo šlo pa lažje, da so velike in prostorne dvorane. In sva klonila in itak je jama naprej prostorna, res, a smo se prebijali skozi slapove, brodili po vodi, ozkih in kompliciranih prehodov je bilo tudi še bezbroj, zato sva nekje vmes pa res in dokončno potegnila ročno. Da ne moreva več, da je potrebno še ven priti. Sem videl Boleta in Uroša, kako sta uživala, domačina, ki sta bila dol že neštetokrat in sem takoj pomislil nase in na moj užitek ob trpljenju drugih jamarjev, ki prvič pridejo v Čaganko. Uroš, Tim, Tico in Urbi so odšli naprej, do enega res velikega slapa, ostali pa ven. Jaz sem bil glavni zaviralec in ko je Mojca prvič omenila, da bi mojo transportko vzela, sem bil odločno proti, a kasneje je mater šalo vzel in sem ji jo z veseljem podajal in nič protestiral, ko je jo kdaj tudi čez par ožin odnesla. Enkrat vmes, ko sem se po trebuhu rinil skozi nek prehod in za trenutek počinil, da do sape pridem, sem opazil vrvico za zadrgo podkombinezona, ki je ležala morda 15 cm od moje roke. Sem pomislil, da jo je en kurac med matranjem izgubil in bil prelen, da bi jo vzel, a tudi jaz je nisem, ni bilo energije. Ko smo pa prišli do vrvi, kjer je dobro zalivalo in sem se hotel zapeti, da ne bom preveč moker, sem spoznal, da je bila moja. In se je Mojčka žrtvovala in odplezala po bolj mokri vrvi gor, meni pa prepustila drugo, ki je ni tako zalivalo, da morajo domačini skrbeti za dobro počutje gostov pa to. Sem spet hotel ugovarjati, a ni bilo taprave energije. Pa šele pri plezanju sem opazil, kako sesut sem, ker me je Mojca nascala za 20 m v petdesetih metrih! Moja vrv se je zaključila v nekem ozkem meandru in ko sem se rinil skozenj, sem poskusil ubrati bližnjico. Skozi razpoko sem 50 m nižje opazoval lučke prijateljev in bi moral napredovati po boku, previdno, da ne zdrsnem, jaz sem pa bolj komot varianto po riti udaril, ker rit je tako široka, da ne morem zdrsniti dol. A se je tista pizdarija od meandra zožala in strop se je spustil in sem se po dolgem času spet krepko zataknil in prvič po dolgih letih spet začutil, kako ti panika prevzame telo. Ramena so bila preširoka za naprej, a ker sem kar rinil, sem tako močno porinil, da sem se zataknil v sedečem položaju, močno nagnjen naprej. Sem se poskusil nagniti nazaj, pa je bil strop prenizek, sem poskušal sneti čelado, pa je nisem mogel, sem poskusil naprej, pa me je tako stisnilo, da je bilo dihanje oteženo … Srce je razbijalo, jaz sem pa razmišljal, ali naj na pomoč pokličem ali kaj, saj so itak vsi reševalci, potem sem pa stisnil zobe in parkrat poskusil in je šlo. A mi je pobralo energije za naprej in nazaj in sem potem brez trohice ugovarjanja Mojci neštetokrat prepustil mojo transportko. In si oddahnil šele, ko smo ven pokukali in me stopala, ki so plavala v ledeni vodi v škornjih, niso nič pekla, ko sem se po snegu počasi udiral proti avtu …
Ponavadi se gostitelju zahvališ za povabilo in pohvališ jamo, a sem, dokler se nisem preoblekel in segrel in malo k sebi prišel, le preklinjal, ko smo pa v gostilni kofetek spili in nekaj pojedli, sem jim pa moral priznati, da imajo jamo svakačast! In da sem vesel, da sem jo lahko videl in da zagotovo še pridem, morda enkrat maja 2016. Danes, ko me tudi prsti bolijo pri tipkanju in ni delčka telesa brez odrgnine ali modrice, pa moram biti pošten in povedati, da hočem spet! Ne sicer že jutri, bom počakal, da malo k sebi pridem, a kmalu …

OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Lajanje

Dr. Stibro je mojega Šveda vzel v delo, je menda ena svečka crknila. Sem predlagal, zame bi bilo vsekakor ceneje, da še parkrat proba, če svečka morda ni crknila ampak jo je samo ventilator ugasnil ali kaj, a se ni dal. Me je enkrat po malincah pritisnil, da sem nehal z neumnimi vprašanji, svojim delavcem, ki so bili zakopani pod pokrovom motorja mojega vozila je parkrat debelo potrobil, da sta skočila v zrak in se z glavama udarila ob pokrov, potem me je pa z nadomestnim vozilom iz delavnice nagnal. Da kdo me bo zjutraj lovil in čakal, da me itak ne bo in da naj se raje kar odpeljem, bolnika pa pustim, da ga zjutraj takoj na operacijo vzamejo. Sem z nadomestnikom skočil še na pošto po baterije, ki mi jih je Kitajec poslal, seveda napačne, a Kitajec tle ni nič kriv, očitno sem sam napačne naročil in ko sem potem pred pošto bentil sam nase, malo pa vseeno tudi na Kitajce, ki bi morda pa res lahko vedeli, kakšne baterije potrebujem, sem potem nenadoma nehal bentit zaradi napačnih baterij in začel debelo razmišljati, kam sem avto porinil. Seveda sem iskal Volvota, ki ga nikjer nisem videl in me je že zaskrbelo, da je stric Alchajmer bolj zgodaj na obisk prišel, potem sem se pa spomnil, da mi je dr. Stibro nadomestka dal. A se pri najboljši volji nisem mogel spomniti, ne kere znamke je ne kere barve. Jap, stric Alchajmer se počasi najavlja, sem se zgrozil, potem pa potolažil, da morda mi je pa samo vseeno, kakšen avto vozim. Sem že hotel prijatelja poklicati in vprašati, pa ga potem nisem, ker bi me samo oblajal in okurcal. Sem raje še malo razmislil in se spomnil, kam sem ga porinil. Malce sem diskretno prej še po parkingu hodil in na gumb daljinca na ključu pritiskal, ki pa seveda ni delal. A zgodba ima srečni konec, kakopak, sem vozilce našel in se domov odpeljal, tam me je pa že naša Mika pričakala. Ponavadi ko je lačna, poskuša spredaj in zadaj, kjer se pač vrata prej odprejo, a ker sem se tokrat z nadomestkom pripeljal domov, se je malce umaknila in sumnjičavo gledala. Sem odprl vhodna vrata in jo povabil not in je že zaštartala, a se je pri nadomestku sunkovito zaustavila in potem ene pet minut prevohavala spredaj zadevo v detajle. Itak da mi je bilo jasno, da bere neka zasebna pisma izpod repa kakšnega opasnega mačkona, a ker ima dr. Stibro tudi psa, sem pomislil, da je morda tudi on kaj pisal po lastnikovem avtu. Pri tisti zverini itak nikoli ne veš. Jo je zadnjič klical in klicaril, ko se je nekje okoli delavnice potepal, pa ni šmirglal nič in se ni prikazal, ko je pa mimo delavnice eno deklico s psičko mično prineslo, se je pa od nekod v sekundi prikazal in vse obvohal in oblajal in pregledal in spremljal! Ma, ko gazda, sem takoj ugotovil …

Kakor koli, zvečer je dr. Stibro še na kofe priskakljal in najprej zarenčal, kakšen da sem. Da sem na svojem Petkoslavu lahko brisalce dvignil, na njegovem strupenem nadomestku pa ne. Da sploh ne skrbim za tujo lastnino pa to in ga niti najmanj ni zanimalo, da so tisti brisalci na Petkoslavu že dva tedna od zadnjega snega dvignjeni, da na nadomestku pa nima smisla dvigati zadev, ko je zunaj skoraj pomlad. Sem mu potem, ko sem danes vozilo vrnil in svojega vzel, tiste brisalce dvignil, ker vem, da ceni takšne malenkosti, bližnji gostilničar je pa takoj na telefonski aplikaciji za vreme preveril, če jaz morda kaj več od njega vem …

20140213_142153_S 20140213_142204_S 20140213_142212_S