Nasmeh

Sediva danes s prijateljico na kavi in blebetava o tem in onem, ko mimo prinese znanko iz daljne preteklosti. Je blago in skoraj nevidno pokimala, ko je oddišala mimo in tega nisem niti opazil, prijateljica je pa obrv dvignila, zakaj da ji nisem odzdravil. Sem bil presenečen, priznam, jaz pozdrava nisem opazil, je pa res, da sem bolj ko ne ocenjeval njeno obleko, čevlje, eleganco. Stara skoraj kot jaz, leto ali dve za mano je hodila na gimnazijo in sem v tistih kratkih trenutkih, ko sem jo opazoval, moral priznati, da je dobro ohranjena tetica. Ki zna nositi in leta in obleko. Stajliš dečva, ni kaj, sem razmišljal in morda nevede še sebe z njo primerjal, ko sva že ravno skoraj istih let in verjetno mi je malce nerodno postalo in sem zato pozdrav spregledal. Kaj pa vem. Sem dobil občutek, verjetno opravičeno, ko da bi dva avtomobila z isto letnico proizvodnje primerjal, eno totalno zmahano Lado nivo z na videz skoraj novim ne prevelikim bemfelnom (katere znamke se mi pa tudi sanja ne, ker se na solatarske avtomobile ne spoznam). Saj ji nisem bil nič zaviden, to moram poudariti, z lado več sveta vidiš in doživiš (še posebej, če se ti jebe za pleh, praske in udrtine!) kot pa z Bavarcem, ki ga voziš samo ob lepem vremenu in po lepih cestah … Dobro, lahko sem se na ta način samo tolažil, kaj pa vem, ampak do konca pa te misli itak nisem domislil, ker me je prijateljica z vprašanjem, zakaj ji nisem odzdravil, premotila. Torej, sem bil presenečen, najprej zato, ker pozdrava res nisem videl, drugič zato, ker nikoli nisva bila prijatelja, da bi se pozdravljala, tretjič zato, ker ohranjen bemfel ne pozdravlja zmahane lade. Pa saj je vseeno, mislim, ni konec sveta, če ji nisem odzdravil, sva pa potem posledično par besed o njej rekla. Itak. Moja prijateljica seveda vse o vseh ve, v daljno preteklost! Me je spomnila, da je bila ženska neke vrste manekenka in neka misica, ampak ne ravno prva liga, za naslovnice časopisov pa to (no, vsaj ne tistih, ki jih jaz berem), kmalu po gimnaziji, potem se je pa itak dobro poročila. Z nekim gnusobnežem z atitovimi dinarčki. Pa tudi to me ne moti, vsak spi, kakor si sam postelje, pa verjetno tisti model njej ni bil tako grd kakor je meni. Pa lepota je itak stvar okusa in podobne bučke …

A veš, da se nikoli ne smeje? me je vprašala prijateljica. To me je pa res presenetilo. Še nisem slišal za človeka, ki se nikoli ne smeje, saj tako žalostno pa življenje tudi ne more biti, jebemuvraga, če pa že je, štrik okoli vratu vedno pomaga po mojem skromnem mnenju. Sem pomislil, da se ob takšni grdobi od moža tudi jaz ne bi pogosto smejal, bi si pa privoščil, vsaj ko njega ne bi bilo poleg, a mi je prijateljica zaupala, da se nikoli ne smeje zaradi gub. Nisem poštekal, mi je morala dodatno pojasniti. Svašta!

Ko je odhajala iz lokala, vsa resna in elegantna, sem si jo podrobno ogledal. Ja, lepa, elegantna, a vseeno, se ji je videlo, da je bila napravljena kar nekaj let nazaj. V primerjavi z mano čudovita, seveda, v primerjavi z vsako tridesetletnico pač ne … Sem bil kar malo žalosten zaradi nje, ker se nikoli ne smeje. Ko je šla spet mimo, me ni pozdravila, sem bil tokrat zelo pozoren. Sem jo opazoval še v hrbet in mrzlično iskal po spominu njeno ime, ki ga žal nisem našel, zato sem jo kar po dekliškem priimku poklical. Se je vseeno zaustavila in se počasi začela obračati, a ko jo je še v hrbet zadel moj kompliment, da zgleda največ štirideset in da mi mora zaupat recept, je z obračanjem prenehala in počasi nadaljevala proti svojemu bemfelčku. Tudi dobro ohranjenemu, jebajga. Sem opazoval, če je na njenem obrazu narisal vsaj bled nasmešek, a so bila stekla zatemnjena in nisem videl, je bil pa zato na mojem toliko širši. Sem vprašal prijateljico, če mi moje smejalne gube pašejo in je rekla, da mi. Nasmeh tu pa tam vedno koristi, vam povem!

Porumenelo

Zadnjič sem v neki družbi slišal možaka zgroziti se nad mladostjo prijateljeve priležnice z besedami, da so celo njegovi hemoroidi starejši od prijateljeve priležne mladenke in se mi je prispodoba zdela prav imenitno zabavna. Sem si zabičal, da jo moram kdaj uporabiti v kakšni diskusiji, da ne bo šla v nič. Pa mi do zdaj (še) ni uspelo, sem pa zadnjič (spet) sodeloval v pogovoru med dvema velikima prijateljema (temu se pravzaprav lahko reče tudi konstantno drkanje v glavo, a ne bodimo malenkostni!), prvim peresom Dolenjskega lista Igorjem in gospodom Grahom. So ven spet letele kao zamere iz leta ’87 in nazaj in kdo je komu kaj ušpičil ter je beseda naletela na februar 1996. Ja, vem, to je datum, ki se že po vsem svetu pojavlja v zgodovinskih učbenikih, a prijateljev to ne moti. Njuno drkanje v glavo ima namreč daljšo zgodovino in več konsistentne ljubezni v sebi kakor marsikateri zakon med moškim in žensko. Zakoni razpadajo zaradi manjših malenkosti, marsikateremu zakoncu se oprosti celo skok čez plot in se mu tega potem vsakodnevno ne servira sveže pogreto, v njunem razmerju pa so očitki stalnica, ki ju drži skupaj. Ne vem, skoraj bi si upal staviti, da bosta prej razpadla njuna zakona kakor njuno prijateljstvo!
No, kakor koli, smo v debati prišli do februarja 1996. leta in očitka gospoda Graha prvemu peresu, da je tedaj objavil fotografijo v časopisu, ko je kakor nekaj neke svetovne rekorde v padalstvu postavljal tam daleč v daljni črni Afriki in da celo pri tem svetovnem dosežku ni šlo brez drkanja. In itak da onadva ne bi rabila nobenih dodatnih pojasnil, ker so ti dogodki spred desetletij še sveže zapisani v njunih delovnih spominih, pojasnilo je bilo potrebno zame. Da je gospod Grah takrat na nekem svetovnem prvenstvu s padalom pristal nekje bogu za hrbtom in so mu neki črnci pomagali, zato se je v zahvalo in v spomin fotografiral z njimi, prvo pero je pa potem to fotko objavil v časopisu, kar je korektno, a je spodaj seveda dodal še pripis, da je gospod Grah prvi z desne. Za tiste farbenblind po moje, ki ne ločijo med črncem in belcem. Kar je podobno tistemu vicu, ko nekdo išče gospodarja kmetije in ga gospodinja napoti v svinjak, kjer gospodar hrani svinje, z besedami, da ga bo z lahkoto spoznal, ker edini nosi klobuk …
No, štorija se mi je zdela dovolj zabavna, da bi jo bilo škoda potisniti v pozabo (no, saj v pozabi ni, ker jo prijatelja konstantno ohranjata pri življenju, a žal le v ozkem krogu in samo verbalno) in sem potem zadnjič enkrat poslal mail prijatelju, če mi tisto fotko s pripisom pošlje. Odgovor je prišel takojci, da bo poskusil poiskati v arhivu enkrat ko ne bo tako zelo zelo zaseden in me je malce vest zapekla in sem odgovoril, naj se ne trudi brez veze, da bom pa kar tekstualno zadevo samo opisal. A ker fotografija pove več ko ne vem koliko besed, je prijatelj spustil iz rok ves tisti življenjsko pomemben posel, ki drugače ne čaka in se ga ne prelaga, se zakopal v arhiv (ker v debatah nista uporabljala povsem določen datum, le približnega, je moral pregledati kar nekaj številk, kakopak, da vse skupaj ni preveč enostavno!) in čez par ur sem na mailu že imel spodaj prilimano fotko. Potem sem se pa še jaz v svoj arhiv zakopal in našel Dolenjca iz leta 1991, ko je bil v njem objavljen pogovor z mano ob izidu mojega prvega romana, da so se zaradi fotografije moji otroci lahko malo nasmejali …

OLYMPUS DIGITAL CAMERA Kalahari_Grah

Leta

Danes sem pol ure blebetal na TV Vaš Kanal. Nič posebnega, mislim, prav zabavno, kakšne velike treme pa ni bilo. Sem znal že bolj nepripravljen priti na kakšen intervju, enkrat poleti sem celo nonšalantno direkt iz bazena uletel na pogovor. V svojo obrambo moram povedati, da je bilo takrat res vroče in sem bil najbolj osvežen od vseh, plus ker nimam las se mi sploh poznalo ni, da sem bil par minut nazaj še moker. Edini minus je bil ta, da sem imel eno uho zamašeno z vodo in sem jo ves čas pogovora nevede poskušal spraviti ven in potem na posnetku izpadel ko en debil. Dobro, tokrat ni bilo nobenih tikov in smo pred oddajo prav prijetno klepetali, o čem bomo govorili in kje naj bodo poudarki, vmes me je pa ena deklica s pudrom mazala. Da moj globus brez las ne bi preveč sijal v studiu. Niti nisem bil preveč pozoren, le ko je pod nosom mazala, sem moral utihniti. Ko je končala, mi je pa še naročila, da se pred odhodom oglasim pri njej, da mi bo puder dol spravila. Tiste pol ure je potem kar hitro minilo in ko sem že držal vrata, da odidem, sem se spomnil, kaj mi je bilo naročeno. In em potrkal na njena vrata, da mi mejkap spravi dol. Je vzela otroške vlažilne robčke, kakršne imam tudi sam doma, saj sem jamar in ves čas usran in imam en velik paket v avtu, enega v nahrbtniku, enega v garaži … Ne vem sicer, kaj sem pričakoval, da se bo zgodilo, a ko je privlekla tiste robče, sem zmignil z rameni, da takšno imam pa tudi doma in da lahko to sam opravim, da nje ne nadlegujem. Je obstala v kratki zadregi sredi giba, potem pa še enkrat ponudila, da me spuca. Da drugi pa radi vidijo, če jih. Sem na hitro pomislil in se spomnil, da že skoraj eno uro kave nisem spil in da je čisto blizu super kafič in da se bom moral tam ustaviti, kajti do doma sem imel najmanj deset minut in da bi bilo morda res bolje, da grem nenapudran na kofe, da mi ne bo kakšen možakar potem čez šank namigoval, ali, še huje, da od kakšnega vrlega klenega Dolenjca po kepi ne dobim. Sem torej sedel na stol in se pustil spucati s tistimi vlažilnimi robčki, vmes pa, ko me ni ravno po gobčku pucala, še povedal, zakaj sem si premislil. In je bila kar malo razočarana, da drugi pa radi vidijo, če jih takšna mlada punca malo očedi, je kar malo užaljeno povedala. Sem jo presenečen prvič pogledal in je bila res mlada in lušna in vse, a še preden sem se uspel zasliniti, je že končala. In sem se malo na leta zgovarjal sam pri sebi, gospod Grah, ki je recimo malce mlajši od mene, zagotovo ne bi tako reagiral! Bi se dal vsaj dvakrat spucati generalno, če ne celo trikrat …

Danes je pa še prvi sneg padel in mi pravzaprav sploh ni všeč, ker so najmanj tri jamarske akcije za jutri odpadle in se bo potrebno nekaj tretjega spomnit! Gospod Grah pravi, da gre že sam sebi na živce in da nekaj bomo ušpičili, ni vrag, čeprav dvomim …

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Tepih

Ko sem imel še Ladislava za jamarske zadeve, je bil itak usran do nezavesti, saj kakšni pa smo jamarji, vas prašam?! A naj avto čistim in se potem usran v njega usedem? Dobro, tudi to je možnost, ki pa je nisem preveč resno jemal, sem raje, ko je bilo blata in svinjarije na tleh že preveč, enostavno cev potegnil na dvorišče in zadevo spral tudi z notranje strani. Kako je šla pa voda potem ven? En tak debel velik žebelj sem imel in sem samo po podnu udaril in je vsa voda ven stekla … Dobro, Šveda ne čistim tako, ga vsake toliko posesam ali v pralnico odpeljem, pa vanj sedam ponavadi čist, oziroma to počne moja predraga mi soproga, Petkoslava, ki ga imam namesto Ladislava, pa spet nič ne čistim. In me kaj dosti ne moti, saj vanj sedam itak samo v gojzarjih, ki tudi niso najbolj čisti. Pravzaprav, če bolje pomislim, si čevlje otresem v avtu, preden stopim na dvorišče, da dvorišča ne bi usral …

Kakor rečeno, me ne moti, čeprav pri avtu, ki ga imaš za vsakdanjo rabo, me pa moti. In se spomnim prijatelja, ki je imel svinjak v avtu, ki ga še Klemi ne bi uspel doseči, sva nekam skupaj skočila z njegovim avtom in sem malo postokal, da tako usranega avtomobila pa še nisem videl. Ever! Pa me je prijatelj kar na hitro odpravil, da njega pa nič ne moti in avto zaradi tega tudi nič počasneje ne gre in nič več ne golta goriva. In sem utihnil, gospod Grah pa ni in mi vsakič znova, ko se z mojim usranim Petkoslavom odpeljeva proti jami, najeda, da kakšen gnoj sem, da zakaj ne spucam. Se branim, da avto zato ne bo šel nič hitreje in da ne bo nič manj goriva goltal, pa protestira, da bo lažji bolj potegnil in manj žrl, v čemer je morda res zrnce soli, a ker se mi s tem ne da ukvarjati, ga ponovno zavrnem, da hitreje na rabiva iti, da itak že cvili, da greva prehitro, če bo malo več žrl, mi je pa tudi vseeno, bom pa malo več tankal. A tukaj se zgodba ne konča, kakopak, saj govorimo vendar o gospodu Grahu, on ne popušča, kadar ima prav, še manj pa popušča, ko nima prav. Smo prišli že do tega, da rodovitno prst iz hoste kradem in da zaradi tega gozdovi trpijo, a se še kar nisem dal. Ker mi je res vseeno, škoda energije. Čeprav, če pomislim, lažje in z manj energije bi avto spucal kakor gospodu Grahu kontriral … Ker gospod Grah je kot tista deklica, ki med seksom na hrbtu leže nadvse uživa in dragega praska po hrbtu za večji užitek, potem pa nenadoma zatipa kakšen po možnosti podkožni mozolj in se njena pozornost od uživancije povsem in v trenutku preusmeri na tisto podkožno zadevo, kakor da ne ve, da lahko najprej použiva v seksu, ko je vsega konec se pa še mozolju posveti, ki itak nikamor ne bo pobegnil …

Sva se zadnjič še na črpalki zaustavila, sem potreboval hrano, čike in kavo za v jamo (ne v tem vrstnem redu). Ponavadi gre z mano, da pizdi, kakšen trot sem, ker vodo v plastenki kupujem, pa še na Petrolu, tokrat se je odločil, da bo ostal v avtu. Mi ni bilo nič sumljivo, človeku se pač ni ljubilo dodatno najedati zaradi vode, sem domneval, ko mi je že na tisti kratki poti do bencinske najedal zaradi usranega vozilca. Sem nakupil, kar sem hotel in se vrnil k avtomobilu. Gospod Grah je bil zunaj, se je nekaj pogovarjal z znancem. Vsaj tako sem mislil, zato tudi nisem preveč težil, da naj prisede in da pičiva. Plus še kavo sem imel in je lažje čakati. No, je prijatelj prisedel potem končno in sva odpeketala, čez čas pa ponosno, veselo in pričakujoče vpraša, če kaj opazim. Seveda nisem nič opazil, sem pa za vsak slučaj začel dihati plitvo in kratko, če je kakšnega dihurčka spustil, s katerim bi mi kavico zagabil. Je še malo poskušal s kvizom, potem pa kar povedal, da avto gre zdaj zagotovo hitreje, ko je tepihe stresel na bencinski. Pri brzini nisem nič opazil, sem pa pogledal k stopalom in res opazil, da sem tepihe lahko videl. Prej jih zaradi zemlje namreč nisem. Jih je prijatelj na bencinski stresel in potem ni imel debate z znancem, temveč z njemu podobnim okoljevarstvenikom, ki je protestiral zaradi svinjanja zelenice. In mi je bilo potem malo žal, ker mi tega ni prej povedal, saj bi z veseljem počakal, da slišim, kako bi uspel pojasniti njemu podobnemu, da tisti kupček posušene rjave zemlje, pomešan s čiki in verjetno še čim, rešuje slovensko rodovitno prst in slovenske gozdove …

Savna

Kar je Čaganka končno v globino spustila, je na delovišču kar frekventna gneča, zdaj, ko smo zadnjič tisto glisto pofotkali, pa sploh, ker sta se v soboto na akcijo še dva doktorja prijavila, da bi zadevo od blizu preučila. Ker je lahko prva v Sloveniji, lahko je pa čist nova zadeva, kar bi bilo še bolj veselo, samo škoda, ker Teo doktorat že ima. Mi smo veseli, če gredo biologi z nami, ker jim mimgrede še mal robe uturimo. Dol sta šla delat Klemi in Andrej, večina Čagankinih garačev pa je bila ta vikend za Kostanjeviško rezervirana z Daretom. In itak je šlo vse po planu, dokler se Dare dan prej ni krepko urezal v prst in je akcijo skenslal, zato smo se gospod Grah, Dejan, Tico in jaz na hitro preusmerili v Čaganko. Da bomo pa končno tist bivak na 200 metrih mal poštimali. Dobro, enkrat pozno ponoči je potem Dare spet klical, da ni tako hudo, da mu je Pero rekel, da nima kej okrog doktorjev hodit, ker pol bo pa res zbolel in mu je samo en flajštr pritisnil in da je Kostanjeviška spet v igri, a ker je gospod Grah že spal in se ga nisem upal zbuditi, je potem na koncu vseeno obveljala Čaganka.
Klemi, Andrej, dr. Teo in dr. Pero so pičili dol že zjutraj, mi smo se pa še pri Alenki ustavili na kofetu, ker se nam nikamor ni mudilo in smo v jamo pičili šele okoli pol dvanajste. Jaz sem pa še malo ekperimentiral, sem nase navlekel povsem nov podkombinezon, namenjen res hladnim jamam in povsem nov kombinezon in povsem nov pas in vso opremo, da vidim, kako se obnese. Potem sem si med noge opasal bencinski vrtalnik in pičil ter že v prvi stopnji popolnoma, ampak res popolnoma zakuhal. In itak da sem vedel, da gor bom še hujši revež, a kar sem napravil, sem napravil in na poti dol do spodnjega bivaka vsaj eno kilo shujšal. Čez glavo, tam je švic edino lahko ven hodil, pa potem direkt v oči, da je peklo, da je bila veselica! V severnem rovu smo doktor Perota (tapravega doktorja, ne doktor Perota, ki je Daretu povedal, da naj na odrezan prst sam en flajštr prtisne!) srečali že na poti proti ven, novi deli so bili premokri zanj in je obrnil. Ter med potjo nazaj proučeval floro in favno. Da imamo kar zanimivo jamo, glista gor ali dol in ko smo se že skoraj poslovili, sem gospodu Grahu še omenil, naj skoči po lopatko, ki jo imamo poleg jamskega stranišča. Da jo bomo uporabili v bivaku. In itak je biolog ob omembi stranišča takoj zastrigel z ušesi in se napotil proti njemu, Tico je pa za njim vpil, da papir imamo pa v bivaku, da ga mora it najprej tja iskat. Kaj pa Tico ve, da gre biolog k stranišču z drugačno potrebo kakor mi navadni ljudje …
V bivaku smo se počasi k delu spravili, a res počasi, se nam nikamor ni mudilo z razbijanjem, v bistvu smo se pa izkušeni jamarji z manj izkušenimi jamarji igrali igro kdor ga zvoha, ta ga spoha. In ga je zvohal gospod Grah. Sem namreč ves čas kofe obljubljal, gospod Grah je pa prvi naglas povedal, da vode nimamo. In ker je bil on tisti, ki je to prvi glasno ugotovil, smo ga kar z 20 litrskim kanistrom po vodo poslali ene 50 m nižje. Je nergal, da ker bumbar je, da zakaj je moral čivkniti in da nas kava jebala v glavo, da on je lahko tudi brez nje in podobno, a je vseeno odšel, ker smo mu rekli, da je do dol samo 15 metrov, da drgač bo moral pa kamne z nami tolčt. Mi smo se dela lotili, čez kakšne pol ure pa Tico ugotovi, da je možak vzel napačen kanister, tavelikega, Dejan je pa ugotovil, da je tudi pokrovček pozabil. In sem takoj vedel, da ko se bo prijatelj vrnil, ne bomo poslušali samo čivkanja. In res, se je vrnil po slabi uri s pol kanistra vode, premočen do kože. Da tista kanta, v katero vodo lovimo, je čist pod slapom in samo da jo je vzel, je moral do polovice pod tuš, potem je že začel plezati (pantin je pa v bivaku zgoraj pozabil!) in šele čez par minut ugotovil, da je pipca na kanistru odprta in da mu je vse ven steklo in je ponovil vajo, tokrat z zaprto pipco, a ker ni imel pokrovčka, je do gor pritrogal samo pol vode. In itak da je bogal do nezavesti in kavo preklinjal in mene in vse skupaj, ki smo bili suhi, on pa do gat moker. A jamarji imamo rešitev, če si moker, moraš delati, da se ugreješ in je potem tolkel kamenje in preklinjal, dokler se nam ni pridružil Teo z dna, ki je bil pa res popolnoma popolnoma moker in blaten. In je gospod Grah malo utihnil potem, ko je videl doktorja vodo točiti iz škornjev! Smo z delom skoraj zaključili, zato sem kofe scmaril (šalčk pa nismo imeli, smo improvizirali s plastenkami), potem smo se pa kar proti površju zapodili. In mi je šlo počasi za zjokat. Mislim, jokal sem, ko mi je znoj utapljal oči in je peklo, da ni za povedat. Sem preklinjal podkombinezon za res hladne jame in nov kombinezov, ki je še dobro impregniran in ne diha, a ne ostane drugega kakor plezat. Ven sem pokukal šele okoli pol šestih, je bilo že temno, v bivaku je pa Tico že čebulo in klobase pražil. (Doktorja sta pa kar odšla, ker nekateri nimajo toliko časa za po riti se praskati kakor ostali!) Sem se hitro preoblekel in pristavil za kofe, ker potem radler bolj paše, potem smo se pa začeli cukati, koliko konzerv prebranca dodamo. Jaz sem zatrjeval, da bodo štiri dovolj, da imamo še kruh, Tico je hotel še dve dodati, a se je na koncu na mojo stran postavil gospod Grah in je obveljala najina. Smo dodali samo še malo vode in nekaj vina in se spravili k jedi, a ko je gospod Grah že drugič repete vzel, se je Tico odločno zbunil. Da še trije pridejo in da naj se umiri in čeprav je gospod Grah nergal, da bomo pa še malo vode in vina dodali, tretjega repetiranja ni smel več udariti. Med jedjo sta se iz spodnjega bivaka javila Klemi in Andrej in sem jima zabičal, da naj pohitita, da ne vem, koliko časa bom še pisker branil pred lačnim prijateljem, potem me je okoli pol osmih pa že kar malo zaskrbelo, ker Dejana še ni bilo. In ker sta Tico in gospod Grah vsak na svojo posteljo legla, da vidita, kako zgleda malo počivati in tekmovanje udarila, kdo bolj glasno fižol v plinastem stanju čez rit spusti, sem se kar k jami napotil, da Dejkota preverim. Sva se na pol poti srečala, je že marširal proti bivaku in že med potjo priznal, da je bil malo bolj počasen, a je žal to spoznal šele malo pred izhodom, ko se je spet ista pesem iz telefona pojavila, s katero je štartal z dna. Da jih ima ene 50, a so očitno bolj kratke …
En krožniček smo postregli še njemu, potem je pa gospod Grah komaj čakal, da sta Klemi in Andrej prišla, se preoblekla in za mizo sedla, če bo kaj ostalo, da jama gre in da nas bo samo ena švoh naslednja akcija spet dobrih deset metrov globlje spustila, ga ni kaj dosti zanimalo. Ostalo ni nič, sem Andreju kar iz lonca v krožnik zlil vse, kar je še ostalo in se mi zdi, da sem slišal pri tem en globok vzdih iz ozadja, ko sem pa vodo vzel, da jo bom v lonec natočil in ga pomil, je bil pa kar krik in skok. Da če imam vse ovce na broju al kaj, da bom kar vodo zlil noter, preden on s kruhom pomaže!? Sem mislil, da se heca, pa se ni, je potem z dvema kosoma kruha pisker opral do visokega sijaja, sem ga na koncu samo zaradi lepšega malo z vodo posplaknil …
Zaustavili smo se še pri Alenki, kakopak, ki nas je na frišno pečen štrudel povabila in kljub temu, da je bil pladenj zvrhano zvrhano poln, smo ga morali braniti, dokler nista prišla še Klemi in Andrej, da sta bila deležna vsak po dva koščka … Ampak tle sem pa prijatelja razumel, je bil res dober. Štrudel, mislim …

Aja, seveda, ko je pijavka slišala, da celo dva doktorja ponjo prihajata, je vzela pot pod noge in jo pobrisala neznano kam, zato bodo obiski še prihajali, mi pa seveda vse živali zdaj fotkamo ko da smo plačani. Ker nikoli ne veš … Pa hecne so te zadeve malo. Mimo netopirjev hodimo skoraj vsak teden in nam na misel ni padlo, da bi to koga od učenjakov lahko tudi zanimalo, a je bil dr. Pero ves navdušen, da jih je naštel skoraj 130 v speči koloniji. Jaz sem jih enkrat po naročilu tudi štel, a nikoli nisem do 130 prišel, so imeli name efekt kot ovce, sem kar malo zaspan postal in sem odnehal …

OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Glista

Ribiči so hecna vrsta ljudi. Ki jih niti najmanj ne štekam. Pred časom, ko je prijateljev prijatelj ujel kapitalnega sulca v Krki, je moj prijatelj, ki ve, da sem pisatelj, prišel na super idejo. Da kako bolje razkokodakati novico in se pohvaliti, kakor da najameš pisatelja, da to stori namesto tebe. Sem bil malce skeptičen, priznam, dokler se nismo dobili na kavi in sem kakšni dve uri crkoval od smeha. Pozabite lovske in jamarske, kaj šele alpinistične, ribiške štorije so najbolj carske! Štorija za njihovo revijo se je kar sama pisala, predvsem kot briljantna komedija, vmes je bilo pa še malo drame. So mi povedali, da je nek tretji ribič, ki je imel vikend visoko nad tistim delom Krke, kjer so kapitalnega sulca uplenili, kakšno leto prej opazil ščuko, kako je na milijon šibala in skakala iz vode, kakor da se ji na vlak mudi, za njo je pa samo nek velik val šibal. Se je ščuka rešila s skokom čez jez, ribiču, ki je to opazoval iz svojega vikenda, je bilo pa v hipu jasno, da je to lahko samo sulec. Velik sulec. In ga je potem fotral in redil s posebej pripravljeno mešanico, potem pa prvega dne, ko je bil lov dovoljen, pride tam en mutan in ga ujame. So skoraj menda pele pesti, sta mi zaupala pripovedovalca, potem bi jih pa še skoraj jaz po ušesih dobil, ko sem med pripovedovanjem o kolosalni borbi med človekom in zverjo nekaj narobe povezal. Namreč, model je imel tisto zverino na trnku in se je z njo prerekal skoraj dve uri, jo je moral utruditi pa to, ko jo je končno v plitvino zvlekel, je pa ta moj prijatelj drugi ribič kar v vodo skočil in ribo velikanko z nekim kijem namlatil. In sem presenečen ugotovil, da pravzaprav potem ni tisti prijateljev prijatelj z laksom ribo ujel, temveč jo je ujagal moj prijatelj ribič. In itak da sta bila v hipu oba v zraku in sem se moral opravičiti. Ker tle ni heca. Pa še naslednjič, ko mi je človek v zahvalo revijo z mojim člankom prinesel, sem se spet moral opravičiti, ko sem mu na telefonu pokazal fotko njegovega kapitalnega sulca. Sem v fotošopu samo ribičevo glavo snel in mojo nataknil, tako, za hec, sam tle ni heca, sem moral fotko potem pred njim iz telefona zradirat. Če nisem hotel dobiti batin …
Je bil enkrat en ribič, ki je skoraj vsak dan ribaril, ob njem je pa sedel en model in ga opazoval. In tako sedem let. En je namakal trnek, drugi je samo sedel. Pogovarjala se nista nič, ker je to menda prepovedano. No, po sedmih letih pa ribič le vpraša tistega modela, zakaj vsak dan z njim sedi, zakaj še sam ne lovi. In mu je model po pravici povedal, da je zanj ribolov preveč dolgočasen …
Aja, zakaj razpredam o ribičih? Ker ribič je najbolj srečen, ko ima njegova žena gliste …
Ne, saj ne, samo zadnjič sta Tico in Anži na dnu Čaganke eno glisto pofotkala in nas je vse zanimalo, kaj to za ena zver je 400 metrov pod površjem in sem fotke poslal Teu, da kot biolog pove svoje mnenje. Je takojci dokaj navdušeno odgovoril, da tista glista je v bistvu pijavka in da je večina pijavk, ki jih dobiš pri nas, plenilskih, le nekaj jih je krvosesnih. In da zatorej zadeva v jami ni nič čudna in vesoljskega. Da nekatere vrste so popolnoma prilagojene jamskemu življenju in da tudi pobarvanost naše gliste odgovarja povedanemu, saj so znane tako nekoliko bolj svetle variante (svetlo sive) kot tudi popolnoma razbarvane (barve človeške ribice), da pa tudi osebki nekje vmes, kakršno smo mi pofotkali, niso neznani. Pa izrazil je obžalovanje, ker jo nismo vzeli s sabo …
Sem mail preposlal Anžiju, ki je takojci v kopalnico stekel in se je detajlno pregledal, če se je kam nanj mogoče prisesala, potem je pa še Ticota alarmiral, ki je tam dol v smukaški preži čepel, naj se še on pregleda, če je mogoče njega zajahala, vmes se je pa Teo spet javil, še malce bolj navdušen. Ga je matralo in je fotke preposlal človeku, ki se je velik del svojega akademskega raziskovanja ukvarjal s pijavkami. Ta je takoj povedal, da gre za zelo zanimivo najdbo in da si v takih razmerah upa domnevati, da gre za troglobionta (To pomeni, da je prava jamska žival, odvisna od stalne temperature in vlažnosti v jamah ter zunaj jamskega okolja ne more preživeti, to mi jamarji vemo, če lahko pokukamo na Google!), da glede na lego pa je mogoča celo pripadnost čisto troglobiotski samostojni veji (clade) Dina absoloni – Croatobranchus, ki sega od Črne gore do Ogulina, pri nas pa njenih pripadnikov še nismo našli.
In imamo zdaj pravo dramo, ker moramo to glisto spraviti k profesorjem, a ne glede na to, da je zelo globoko dol, bomo to storili z veseljem, ker Čaganka zdaj ne da ima vse, ima vse in še več …

OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA