Kar je Čaganka končno v globino spustila, je na delovišču kar frekventna gneča, zdaj, ko smo zadnjič tisto glisto pofotkali, pa sploh, ker sta se v soboto na akcijo še dva doktorja prijavila, da bi zadevo od blizu preučila. Ker je lahko prva v Sloveniji, lahko je pa čist nova zadeva, kar bi bilo še bolj veselo, samo škoda, ker Teo doktorat že ima. Mi smo veseli, če gredo biologi z nami, ker jim mimgrede še mal robe uturimo. Dol sta šla delat Klemi in Andrej, večina Čagankinih garačev pa je bila ta vikend za Kostanjeviško rezervirana z Daretom. In itak je šlo vse po planu, dokler se Dare dan prej ni krepko urezal v prst in je akcijo skenslal, zato smo se gospod Grah, Dejan, Tico in jaz na hitro preusmerili v Čaganko. Da bomo pa končno tist bivak na 200 metrih mal poštimali. Dobro, enkrat pozno ponoči je potem Dare spet klical, da ni tako hudo, da mu je Pero rekel, da nima kej okrog doktorjev hodit, ker pol bo pa res zbolel in mu je samo en flajštr pritisnil in da je Kostanjeviška spet v igri, a ker je gospod Grah že spal in se ga nisem upal zbuditi, je potem na koncu vseeno obveljala Čaganka.
Klemi, Andrej, dr. Teo in dr. Pero so pičili dol že zjutraj, mi smo se pa še pri Alenki ustavili na kofetu, ker se nam nikamor ni mudilo in smo v jamo pičili šele okoli pol dvanajste. Jaz sem pa še malo ekperimentiral, sem nase navlekel povsem nov podkombinezon, namenjen res hladnim jamam in povsem nov kombinezon in povsem nov pas in vso opremo, da vidim, kako se obnese. Potem sem si med noge opasal bencinski vrtalnik in pičil ter že v prvi stopnji popolnoma, ampak res popolnoma zakuhal. In itak da sem vedel, da gor bom še hujši revež, a kar sem napravil, sem napravil in na poti dol do spodnjega bivaka vsaj eno kilo shujšal. Čez glavo, tam je švic edino lahko ven hodil, pa potem direkt v oči, da je peklo, da je bila veselica! V severnem rovu smo doktor Perota (tapravega doktorja, ne doktor Perota, ki je Daretu povedal, da naj na odrezan prst sam en flajštr prtisne!) srečali že na poti proti ven, novi deli so bili premokri zanj in je obrnil. Ter med potjo nazaj proučeval floro in favno. Da imamo kar zanimivo jamo, glista gor ali dol in ko smo se že skoraj poslovili, sem gospodu Grahu še omenil, naj skoči po lopatko, ki jo imamo poleg jamskega stranišča. Da jo bomo uporabili v bivaku. In itak je biolog ob omembi stranišča takoj zastrigel z ušesi in se napotil proti njemu, Tico je pa za njim vpil, da papir imamo pa v bivaku, da ga mora it najprej tja iskat. Kaj pa Tico ve, da gre biolog k stranišču z drugačno potrebo kakor mi navadni ljudje …
V bivaku smo se počasi k delu spravili, a res počasi, se nam nikamor ni mudilo z razbijanjem, v bistvu smo se pa izkušeni jamarji z manj izkušenimi jamarji igrali igro kdor ga zvoha, ta ga spoha. In ga je zvohal gospod Grah. Sem namreč ves čas kofe obljubljal, gospod Grah je pa prvi naglas povedal, da vode nimamo. In ker je bil on tisti, ki je to prvi glasno ugotovil, smo ga kar z 20 litrskim kanistrom po vodo poslali ene 50 m nižje. Je nergal, da ker bumbar je, da zakaj je moral čivkniti in da nas kava jebala v glavo, da on je lahko tudi brez nje in podobno, a je vseeno odšel, ker smo mu rekli, da je do dol samo 15 metrov, da drgač bo moral pa kamne z nami tolčt. Mi smo se dela lotili, čez kakšne pol ure pa Tico ugotovi, da je možak vzel napačen kanister, tavelikega, Dejan je pa ugotovil, da je tudi pokrovček pozabil. In sem takoj vedel, da ko se bo prijatelj vrnil, ne bomo poslušali samo čivkanja. In res, se je vrnil po slabi uri s pol kanistra vode, premočen do kože. Da tista kanta, v katero vodo lovimo, je čist pod slapom in samo da jo je vzel, je moral do polovice pod tuš, potem je že začel plezati (pantin je pa v bivaku zgoraj pozabil!) in šele čez par minut ugotovil, da je pipca na kanistru odprta in da mu je vse ven steklo in je ponovil vajo, tokrat z zaprto pipco, a ker ni imel pokrovčka, je do gor pritrogal samo pol vode. In itak da je bogal do nezavesti in kavo preklinjal in mene in vse skupaj, ki smo bili suhi, on pa do gat moker. A jamarji imamo rešitev, če si moker, moraš delati, da se ugreješ in je potem tolkel kamenje in preklinjal, dokler se nam ni pridružil Teo z dna, ki je bil pa res popolnoma popolnoma moker in blaten. In je gospod Grah malo utihnil potem, ko je videl doktorja vodo točiti iz škornjev! Smo z delom skoraj zaključili, zato sem kofe scmaril (šalčk pa nismo imeli, smo improvizirali s plastenkami), potem smo se pa kar proti površju zapodili. In mi je šlo počasi za zjokat. Mislim, jokal sem, ko mi je znoj utapljal oči in je peklo, da ni za povedat. Sem preklinjal podkombinezon za res hladne jame in nov kombinezov, ki je še dobro impregniran in ne diha, a ne ostane drugega kakor plezat. Ven sem pokukal šele okoli pol šestih, je bilo že temno, v bivaku je pa Tico že čebulo in klobase pražil. (Doktorja sta pa kar odšla, ker nekateri nimajo toliko časa za po riti se praskati kakor ostali!) Sem se hitro preoblekel in pristavil za kofe, ker potem radler bolj paše, potem smo se pa začeli cukati, koliko konzerv prebranca dodamo. Jaz sem zatrjeval, da bodo štiri dovolj, da imamo še kruh, Tico je hotel še dve dodati, a se je na koncu na mojo stran postavil gospod Grah in je obveljala najina. Smo dodali samo še malo vode in nekaj vina in se spravili k jedi, a ko je gospod Grah že drugič repete vzel, se je Tico odločno zbunil. Da še trije pridejo in da naj se umiri in čeprav je gospod Grah nergal, da bomo pa še malo vode in vina dodali, tretjega repetiranja ni smel več udariti. Med jedjo sta se iz spodnjega bivaka javila Klemi in Andrej in sem jima zabičal, da naj pohitita, da ne vem, koliko časa bom še pisker branil pred lačnim prijateljem, potem me je okoli pol osmih pa že kar malo zaskrbelo, ker Dejana še ni bilo. In ker sta Tico in gospod Grah vsak na svojo posteljo legla, da vidita, kako zgleda malo počivati in tekmovanje udarila, kdo bolj glasno fižol v plinastem stanju čez rit spusti, sem se kar k jami napotil, da Dejkota preverim. Sva se na pol poti srečala, je že marširal proti bivaku in že med potjo priznal, da je bil malo bolj počasen, a je žal to spoznal šele malo pred izhodom, ko se je spet ista pesem iz telefona pojavila, s katero je štartal z dna. Da jih ima ene 50, a so očitno bolj kratke …
En krožniček smo postregli še njemu, potem je pa gospod Grah komaj čakal, da sta Klemi in Andrej prišla, se preoblekla in za mizo sedla, če bo kaj ostalo, da jama gre in da nas bo samo ena švoh naslednja akcija spet dobrih deset metrov globlje spustila, ga ni kaj dosti zanimalo. Ostalo ni nič, sem Andreju kar iz lonca v krožnik zlil vse, kar je še ostalo in se mi zdi, da sem slišal pri tem en globok vzdih iz ozadja, ko sem pa vodo vzel, da jo bom v lonec natočil in ga pomil, je bil pa kar krik in skok. Da če imam vse ovce na broju al kaj, da bom kar vodo zlil noter, preden on s kruhom pomaže!? Sem mislil, da se heca, pa se ni, je potem z dvema kosoma kruha pisker opral do visokega sijaja, sem ga na koncu samo zaradi lepšega malo z vodo posplaknil …
Zaustavili smo se še pri Alenki, kakopak, ki nas je na frišno pečen štrudel povabila in kljub temu, da je bil pladenj zvrhano zvrhano poln, smo ga morali braniti, dokler nista prišla še Klemi in Andrej, da sta bila deležna vsak po dva koščka … Ampak tle sem pa prijatelja razumel, je bil res dober. Štrudel, mislim …

Aja, seveda, ko je pijavka slišala, da celo dva doktorja ponjo prihajata, je vzela pot pod noge in jo pobrisala neznano kam, zato bodo obiski še prihajali, mi pa seveda vse živali zdaj fotkamo ko da smo plačani. Ker nikoli ne veš … Pa hecne so te zadeve malo. Mimo netopirjev hodimo skoraj vsak teden in nam na misel ni padlo, da bi to koga od učenjakov lahko tudi zanimalo, a je bil dr. Pero ves navdušen, da jih je naštel skoraj 130 v speči koloniji. Jaz sem jih enkrat po naročilu tudi štel, a nikoli nisem do 130 prišel, so imeli name efekt kot ovce, sem kar malo zaspan postal in sem odnehal …

Ribiči so hecna vrsta ljudi. Ki jih niti najmanj ne štekam. Pred časom, ko je prijateljev prijatelj ujel kapitalnega sulca v Krki, je moj prijatelj, ki ve, da sem pisatelj, prišel na super idejo. Da kako bolje razkokodakati novico in se pohvaliti, kakor da najameš pisatelja, da to stori namesto tebe. Sem bil malce skeptičen, priznam, dokler se nismo dobili na kavi in sem kakšni dve uri crkoval od smeha. Pozabite lovske in jamarske, kaj šele alpinistične, ribiške štorije so najbolj carske! Štorija za njihovo revijo se je kar sama pisala, predvsem kot briljantna komedija, vmes je bilo pa še malo drame. So mi povedali, da je nek tretji ribič, ki je imel vikend visoko nad tistim delom Krke, kjer so kapitalnega sulca uplenili, kakšno leto prej opazil ščuko, kako je na milijon šibala in skakala iz vode, kakor da se ji na vlak mudi, za njo je pa samo nek velik val šibal. Se je ščuka rešila s skokom čez jez, ribiču, ki je to opazoval iz svojega vikenda, je bilo pa v hipu jasno, da je to lahko samo sulec. Velik sulec. In ga je potem fotral in redil s posebej pripravljeno mešanico, potem pa prvega dne, ko je bil lov dovoljen, pride tam en mutan in ga ujame. So skoraj menda pele pesti, sta mi zaupala pripovedovalca, potem bi jih pa še skoraj jaz po ušesih dobil, ko sem med pripovedovanjem o kolosalni borbi med človekom in zverjo nekaj narobe povezal. Namreč, model je imel tisto zverino na trnku in se je z njo prerekal skoraj dve uri, jo je moral utruditi pa to, ko jo je končno v plitvino zvlekel, je pa ta moj prijatelj drugi ribič kar v vodo skočil in ribo velikanko z nekim kijem namlatil. In sem presenečen ugotovil, da pravzaprav potem ni tisti prijateljev prijatelj z laksom ribo ujel, temveč jo je ujagal moj prijatelj ribič. In itak da sta bila v hipu oba v zraku in sem se moral opravičiti. Ker tle ni heca. Pa še naslednjič, ko mi je človek v zahvalo revijo z mojim člankom prinesel, sem se spet moral opravičiti, ko sem mu na telefonu pokazal fotko njegovega kapitalnega sulca. Sem v fotošopu samo ribičevo glavo snel in mojo nataknil, tako, za hec, sam tle ni heca, sem moral fotko potem pred njim iz telefona zradirat. Če nisem hotel dobiti batin …
Je bil enkrat en ribič, ki je skoraj vsak dan ribaril, ob njem je pa sedel en model in ga opazoval. In tako sedem let. En je namakal trnek, drugi je samo sedel. Pogovarjala se nista nič, ker je to menda prepovedano. No, po sedmih letih pa ribič le vpraša tistega modela, zakaj vsak dan z njim sedi, zakaj še sam ne lovi. In mu je model po pravici povedal, da je zanj ribolov preveč dolgočasen …
Aja, zakaj razpredam o ribičih? Ker ribič je najbolj srečen, ko ima njegova žena gliste …
Ne, saj ne, samo zadnjič sta Tico in Anži na dnu Čaganke eno glisto pofotkala in nas je vse zanimalo, kaj to za ena zver je 400 metrov pod površjem in sem fotke poslal Teu, da kot biolog pove svoje mnenje. Je takojci dokaj navdušeno odgovoril, da tista glista je v bistvu pijavka in da je večina pijavk, ki jih dobiš pri nas, plenilskih, le nekaj jih je krvosesnih. In da zatorej zadeva v jami ni nič čudna in vesoljskega. Da nekatere vrste so popolnoma prilagojene jamskemu življenju in da tudi pobarvanost naše gliste odgovarja povedanemu, saj so znane tako nekoliko bolj svetle variante (svetlo sive) kot tudi popolnoma razbarvane (barve človeške ribice), da pa tudi osebki nekje vmes, kakršno smo mi pofotkali, niso neznani. Pa izrazil je obžalovanje, ker jo nismo vzeli s sabo …
Sem mail preposlal Anžiju, ki je takojci v kopalnico stekel in se je detajlno pregledal, če se je kam nanj mogoče prisesala, potem je pa še Ticota alarmiral, ki je tam dol v smukaški preži čepel, naj se še on pregleda, če je mogoče njega zajahala, vmes se je pa Teo spet javil, še malce bolj navdušen. Ga je matralo in je fotke preposlal človeku, ki se je velik del svojega akademskega raziskovanja ukvarjal s pijavkami. Ta je takoj povedal, da gre za zelo zanimivo najdbo in da si v takih razmerah upa domnevati, da gre za troglobionta (To pomeni, da je prava jamska žival, odvisna od stalne temperature in vlažnosti v jamah ter zunaj jamskega okolja ne more preživeti, to mi jamarji vemo, če lahko pokukamo na Google!), da glede na lego pa je mogoča celo pripadnost čisto troglobiotski samostojni veji (clade) Dina absoloni – Croatobranchus, ki sega od Črne gore do Ogulina, pri nas pa njenih pripadnikov še nismo našli.
In imamo zdaj pravo dramo, ker moramo to glisto spraviti k profesorjem, a ne glede na to, da je zelo globoko dol, bomo to storili z veseljem, ker Čaganka zdaj ne da ima vse, ima vse in še več …

V jamarstvu kar nekaj legend kroži, bolj ali manj resničnih, bolj ali manj težko preverljivih. Ena od njih govori o jamarju, ki ga je potreba prisilila k počepu še kar globoko v jami. Načeloma se kakanju v jamah izogibamo, ker jame niso najbolj komoten prostor za tovrstne rabote, saj je potrebno razmontirati vso tisto (običajno zasrano do neba) kovačijo okoli pasu, nato sleči kombinezon, nato podkombinezon, nato spodnje hlače, nato držati ravnotežje na kakšnem spolzkem in ponavadi nevarnem kraju in z umazanimi rokami držati perilo, da se ne poserje … Zdaj razumete, zakaj načeloma vsi raje sranje ven nosimo kakor da bi ga pustili v podzemlju? Si predstavljam, da je edino kje v Afriki težje srat, ko moraš z eno sulico leve odganjat …
A, kakor koli, tu in tam se pa zadevi ne da izogniti. Se spomnim, da sva še kot popolna zelenca s Klemijem delala v Čaganki in je šel Klemi dol s čudovitim alkoholnim mačkom, ki ga je malo v glavi grizel, še bolj se je pa v njegovem želodcu igral in vse tiste požrte sestavine igrivo premešaval. In itak da ga je zagrabilo glih u najbolj opasni ožini in je vpil, naj mu pomagam izvleči se, kar je mene nadvse čudilo, saj sva tiste dni še kakor malo med sabo tekmovala in je bilo prositi za pomoč pod vsako častjo. Sem mu pomagal, kakopak, a ko se je končno ven skobacal in sem se že pripravil, da ga bom zafrkaval, ker ni sam zmogel ožine premagati in je moral za mojo pomoč zaprositi, mi je že izginil spred oči. Se spomnim, da sem kar debelo gledal, kam je izginil, sem ga nato le po zvoku lociral v nekem bližnjem brezencu, ko je vpil, da gre za mikrosekunde. Se mi je najprej malo neumno zazdelo, da je kar tako v brezno skočil, brez varovanja pa to, ker to je nevarno in nobeno nadaljevanje ni vredno poškodbe ali smrti, potem sem pa poštekal, kaj počne. Je moral tisto mačkasto brozgo, sestavljeno iz milijon različnih alkoholnih pijač iz sebe iztisniti! In sem seveda na vrv skočil in se v višave vzpel zelo hitro, da me kakšne vonjave ne bi dosegle in mi je kar uspelo, bolj ko ne sem samo zvoke zaslišal. So bili hecni, pa psiha se potem tudi malo s tabo poheca in kar malo zavohaš, čeprav ni bilo šans, da bi tiste vonjave res do mene prišle …
No, ena takšna urbana jamarska legenda pravi, da je torej nekega jamarja na kako pritisnilo še globoko v breznu in je počepnil, saj mu kaj drugega niti ni ostalo. Je nejevoljen opravil, kar je imel za opraviti, se nato oblekel in opasal in skočil na vrv, da pobegne smradu. Domnevam, da neverjetni napori, ko si nekaj dni pod zemljo, ko v bistvu vso energijo porabiš za delovanje, posrkajo vse hranljivo iz hrane, ki jo zaužiješ in da naprej iz želodca v črevo transportiraš samo in zgolj tisto, kar je res čisti odpadek, da potem tista frnikula zato tako smrdi. Tisti jamar se je torej vrgel na vrv in začel plezati ko zmaj, a bolj ko je plezal, bolj je smrdelo, ga je vonj neverjetno vztrajno in nesramno spremljal po štriku v višave. Se je menda celo čudil, kaj za vraga je jedel, da tako intenzivno smrdi tako visoko, a šele ko je prišel na površje, je ugotovil, da se je usral v kapuco podkombinezona …
Ta vikend smo dosegli pravcati mejnik v dolenjskem jamarjenju, v Čaganki smo prišli na 400 metrov globine. Kar je kar zavidljivo, a me je potem enkrat zvečer pa prešinilo, da preseči 400 m res ni kar tako, ampak da največji car med carji je pa definitivno Tico, ker je hkrati z dogodkom postavil še en mejnik – na Dolenjskem še nihče ni tako globoko pod površjem sral! Saj mogoče je mislil, da bo s tem preprečil nadaljnja raziskovanja in še večje globine, a priznal itak ne bo, pa tudi preprečiti s takšno majhno diverzijo napredka pač ne more. Je Anži potem povedal, da so ga na srečanju reševalcev res z nečim zastrupili in je strupene pline spuščal direkt njemu v nos, saj se je spuščal pred njim, dokler nekje na sredini ni mogel več zdržati in sta zamenjala poziciji. Ob globinski prelomnici je bilo pa veselje in navdušenje tako veliko, da je tudi tisti Ticotov matevž z zeljem želel pogledati, kakšna žurka je zdej to. In je počepnil, kaj je pa hotel in se s tem zapisal med velike Dolenjce, čeprav tehnično gledano to sploh ni. Tudi Anži malo nižje je od navdušenja spustil vodo iz pipice v ozek meander, ki trenutno preprečuje še večje globine in se je potem zasekiral, če ni morda on preprečil nadaljnjih raziskav, a sem ga potolažil, da to Dareta ne bo nič motilo, da je že spraševal, če bomo kmalu tavhal.
Gor jima je šlo olajšanima menda lažje, sem pa potem v bivaku opazil, da je Tico uspel ustvariti novo pošast – Anži je glasne kupčke podiral ko da sta še v jami …
Te dni prihajajo čestitke za dosežek (globino, ne kakanje!), celo mladi Maks se je oglasil. In sem ga kar povabil, naj zdaj počasi kar zbere jato svojih kokošk in pride pomagat, pa je zelo hitro odgovoril kar z grožnjo. Da so kokoške rekle, da če bi njih punce povabli v jamo, bi dost prej vse naredili, ker bi ble tk sitne, da bi kopali kot krti na vso moč!
Kar morda celo drži, bomo preverili …

V soboto smo imeli prvo letošnje srečanje jamarskih reševalcev in čeprav je bila tema še kar zanimiva (vstopanje in izstopanje iz helikopterja, brez tega izpita greš na reševanje lepo peš), je verjetno zelo zelo zgodnja ura povzročala, da so se nam oči krepko zapirale. Uporabljam množino, ker nisem bil edini, a sem sedel bolj spredaj in si enostavno nisem drznil ujeti par z-jev, sotrudnik za mano, ki je bil že malo bolj oddaljen od predavatelja, si je pa to lahko privoščil. Šele ko je začel glasno smrčati, smo ga zrukali, da predavatelj ne bi nabil kompleksov. Potem smo imeli še milijon nekih predavanj o stvareh, ki jih moramo vedeti in poznati, pa niso tako zanimive in je bilo bolj zanimivo tekstanje z Anžijem, ki je vmes eneparkrat ugotovil, da bi zdaj pa že zagotovo prebili ožino na dnu Čaganke, če bi tako zgodaj krenili v jamo namesto v Ljubljano, malo bolj smo se zbudili pa ob omembi enote za identifikacijo mrtvih. Tudi to imamo? Očitno ni samo mene presenetilo, ker je skoraj v istem trenutku priletel sms, da to pa že ne more bit kakšen težek posel: mrtu, mrtu, mrtu, živ, mrtu … Vmes smo enkrat naredili pavzo za kosilo, ob kuharju pa velik napis, da brez bloka ni obroka in smo vsi ko brez glave tiste blokce iskali po žepih. Jah, red mora bit, očitno. Po kosilu so nas lovili ko kokoši brez glave, se nobenemu ni ljubilo nazaj v predavalnico, šele Marko Z. z Gorenjske nas je namamil, ker mu je mamica spekla pecivo, da je počastil prijatelje reševalce, ker je imel glih rojstni dan. Saj smo se bunili, kaj mu ni raje kaj cekinov v žep stisnila, da bi za pijačo dal, a smo se bunili s polnimi usti, ker pecivo je bilo res dobro!
Končali smo šele proti večeru in večina je odpeketala domov, Anži, Tico in jaz pa že po debeli temi direkt v bivak pri Čaganki. Smo zakurili, pokofetkali, še klobase spekli in radlerčke odprli, vmes pa še vrata odpirali, ker je Tico rekorde z ritno pozavno podiral. So se nam oči zasolzile že samo ob zvokih, ampak res, Tico se je pa pridušal, da so nas tam tisti kuharji z blokci zastrupili! Prijatelja sta se okoli enih zjutraj spravila v posteljo (Anži je še mlad in mu manjka izkušenj in se je ulegel na pograd nad Ticotom!), jaz sem imel pa sobotno čtivo s sabo, pavze sem delal le toliko, da sem vsake toliko preveril, ali je Anži še živ ali ga je že obrnilo …
Ob šestih zjutraj sta vstala in se odpravila v jamo, jaz sem pa še malo poležal, ker eden od nas je moral ostati zgoraj in napeljati žico za jamski telefon od jame do bivaka, da ne bi spet reševalci po nas prihajali! Sem vstal okoli devetih zjutraj in se po treh kofetih v čudovitem soncu k delu spravil in tisti kabel vlekel in vkopaval in mi je zelo zelo kmalu žal postalo, da nisem šel raje v jamo! No, sta okoli enih še Jasna in Dejan prišla in je delo hitreje steklo, ko nas je pa naš Markec P. obiskal, smo bili pa že pri likofu. Človek pač enostavno ve, kdaj mora priti! Sicer se je izgovarjal, da se je izgubil, a povsem verjel mu na začetku nisem. Ker sem mu po mailu poslal natančen načrt s puščicami. A je model seveda le prvo puščico videl, ostalih treh pa ne in je na križišču tiste prve puščice lutal in iskal, dokler končno nek domačin ni mimo pripeljal in ustavil. Mu je zaupal, da išče eno veliko jamo in na dodatno domačinovo vprašanje, če išče največjo jamo, veselo pokimal. Evo, vsi poznajo največjo dolenjsko jamo, vsi berejo moj blog! Ves vesel, da je njegovega iskanja konec, je pa ob naslednjih besedah hitro spoznal, da v bistvu pa morda tudi ne. Mu je domačin povedal, da ve, kje je tista največja jama, da je bil pred kratkim Oto Pestner not, da je pel v njej. In ker naš Markec P. redno bere blog in zatorej ve, da če bi bil Oto Pestner v Čaganki, ne bi pel temveč najmanj stokal, če bi bil sploh še živ, je lepo obrnil in v najboljšo bistriško gostilno zapeljal, da mu je Alenka vse natančno povedala. In je pricapljal na likof. Smo ravno vox priklopili in potem ob kofetkanju čakali, da se garača javita iz spodnjega bivaka. In sta se okoli petih popoldne res javila, s čudovito novico, da sta prebila tisti meander in se jima je odprlo in sta se spustila par metrov globlje od 400 metrov in da jama še vedno gre! No, pa smo jo dobili, prvo Dolenjsko jamo, globljo od 400 metrov! Naslednja najgloblja je pa Štirnica z 205 metri!
Smo se ob lepi novici takojci na delo vrgli. Markec je narezal čebulo in jo popražil, Jasna je noter vmešala konzerve golaža in fižola, jaz sem še hitro en kofe scmaril, Dejan je pa radler spil. Potem smo se fino najedli in so vsi odšli novim dogodivščinam naproti, jaz sem pa skrbel, da sta junaka okoli sedmih na toplo prišla ter takojci dobila mrzlo pivo, vroč golaž in toplo kavo …
Aja, pa vidi se, da sem zdaj že nekaj časa jamarski reševalec. Ko se je sestra pri (ročnem) žaganju drv užagala v prst, sem zadevo mimogrede rešil. Še dobro, da sem imel pri sebi izolirni trak, ki sem ga potreboval za tisti kabel za jamarski telefon …

  [youtube]http://youtu.be/ZTrsrENwb60[/youtube]

Saj pitje kave zame res ni ne vem kakšen obred, ponavadi do kofeavtomata povsem podzavestno stopim in pritisnem na gumb, pravzaprav, če bolje pomislim, na gumb pritisnem vsakič, ko grem mimo. In to je kar pogosto, zato to pač ni nikakršen obred. Zadnjič enkrat sem nekaj nostalgijo zganjal in se spomnil, da smo pri babici pozno popoldne kavo vedno pili skupaj in skoraj vedno ob isti uri. Za isto mizo. Na sredini pa piškoti. Pa je bilo potem verjetno malo čveka, nato pa spet vsak po svojih opravkih. Dobro, sem bil že takrat malo večji kofetar od sorodnikov in sem ponavadi svoj kdovekateri kofe na hitro požrl, ko se je tisti družinski kuhal, da sem lahko sodeloval pri pitju, ker tam pa je šlo za neke vrste obred. Vedno se je najprej kavo v enem takšnem podolgovatem ročnem mlinčku na sveže zmlelo, nekdo je na mizo postavil skodelice, spet nekdo drug je pripravil piškote. Kar kul, če zdaj pomislim. Ne kot zdaj pri meni, ko kofe žlevam kot vodo. Mislim, koga hecam, vode pijem manj! Saj me večkrat prime, kakšna takšna nostalgija, kako lepo bi bilo imeti obred za kofe, a kaj, ko pri meni ne gre. Saj bi bil dan prekratek, če bi samo na obredih sedel, pa kdo bi imel potem čas za po jamah se jagat, vas prašam!? V hribih mi včasih rata obredu nekaj podobnega, ker tam je dan kratek in če hočem kam priti in ne recimo v snegu spati, kar mi včasih tudi rata, potem ni časa za milijon kofetov. Imam eno majhno bakreno džezvico, ki mi jo je Bosanec pred leeeti na Baščaršiji skoval in je že vsa boga, a v njej voda hitro zavre in lahko potem dlje časa uživam v napitku. Le ročaj sem ji moral zviti, ker drugače je v nahrbtniku štalo delala, enkrat ali dvakrat mi je celo pločevinko z radlerjem prevrtala, nekajkrat mleko prepiknila … Skodelica je pa aluminijasta, z dvojnimi stenami, vsa obtolčena, a dela, mi je prav k srcu prirasla. Sem nekajkrat celo doma poskusil iz nje piti, pa ni pravega okusa in občutka, paše le v hribih ali jami. Zato že kakšni dve leti malo za skodelicami oprezam, ki bi mi posebno zadovoljstvo nudile, pa se ne izide. Saj kupim ali dobim, to že in jih imam polno omaro, a nekako ne sedejo. So ali premajhne ali prevelike, pretežke, predebele … Vedno kaj moti. Celo s čajno skodelico sem poskusil iz porcelana, da se je niti prijeti skoraj ne upam, tako krhka je videti, pa ne zagrabi. Saj nisem obupal, to ne, bom vztrajal, pa tudi volje ne izgubljam, sem celo z letošnjo božičkovo poskusil, mi je dve prinesel, pa tudi niso čisto taprave, sem se predragi mi soprogi opravičil. Lepe so ko milijon mater, to že, ampak …

No, danes pa dobim Stankino vabilo na delavnico, je pred časom lončarski atelje v Krškem odprla. Od gline do šalčke se imenuje delavnica. In itak so mi zazvonili vsi zvonci. Kaj pa, če bi … In itak mi datum ne odgovarja, jamarji smo zaposleni do boga in koledar je poln lukenj, v katere moram skočiti nekaj pogledat! A sem ji vseeno poslal mail, da bi enkrat pricvilil do nje, da me zelo zanima narediti (vsaj) eno lepo šalčko za kofe zase, ki bi jo potem zlorabljal do nezavesti in še bolj užival ob kavi. Je takojci odgovorila, da me razume, da zdaj ko nisem več vojak, rabim namesto čelade nekaj drugega in da naj kar pridem in bomo poskusili in itak da sem kot jamar reševalec (še vedno pripravnik, kakopak, ker za vse potrebno znanje osvojiti potrebuješ najmanj leto dni, če si preveč pameten, pa še več!) takoj pomislil na eno drugo čelado, ki jo imam skoraj vedno pri roki. Kaj pa, če bi … Naaa, sem takoj zavrnil misel, ker čelado imam še bolj kot pri roki na glavi, iz glave pa ponavadi dobesedno lije pot, ko se kje tenstam in so tisti trakovi … No, ne grem v detajle, a kave iz čelade jamarja, ki veliko po jamah hodi, se ne pije in basta. Seveda mimogrede pridemo do tistega drugega fetiša, pitja šampanjca iz ženskega čeveljca, a tudi to pri najboljši volji ne gre, če nisi ravno napaljen ko bik in razmišljaš samo s tisto glavo, v kateri imaš samo eno luknjo …

Kakor koli, evo, bom šel na delavnico (saj z blatom pa res znam delati!) in bom poskusil. Ker izgubiti nimam kaj, pitje kave bo lahko samo še bolj prijetno, če skodelica ne bo odgovarjala, bo šla pa v bivak, v bivaku so vse skodelice lepe …

Srečko in Anži sta udarila jutranjo smeno v Čaganki, Klemen, Jernej in jaz smo se pa na pot odpravili okoli desete ure dopoldne. Prezgodaj, sem jima poskušal dopovedati, a nista verjela, da Dare in Pero bosta prišla, kakor smo dogovorjeni, da to sta resna človeka. In seveda sta prišla, če urice ali dveh gor ali dol ne računamo. Klemi je bil ves nestrpen, si je privoščil nov kombinezon in rokavice in je skoraj dve uri v komplet jamarski opremi paradiral okoli bivaka, preden sta prišla in ko smo se počasi oblačili še ostali, je Jernej malce okoli bivaka kakor kokoš brez glave zaplesal in sem vedel, da se bodo načrti spremenili. Je namreč doma pozabil kombinezon, kar je pomenilo, da bom jaz moral na delovišče na trenutno dno. Prej sem se temu namreč mislil izogniti in bi dodatno opremo v nošnjo do dna prepustil Perotu, z Jernejem bi pa malo spodnji bivak na 200 metrov popedenala. Klemi in Dare sta na tlako krenila okoli pol treh popoldne, sam sem pa še kofe scmaril in sva se s Perotom za njima zapodila dobro uro kasneje. Še preden sem izginil v podzemlje, sem Jerneju naročil, naj kasneje tudi zunaj dobro zakuri, da bo žerjavica, da bomo klobase spekli, potem sva pa s Perotom počasi vozila do bivaka. Se nama nikamor ni mudilo. Tam sva pričakala Srečka in Anžija ter jima mokrima, utrujenima in blatnima skuhala kofe (Anži ga ne pije, ga je samo gledal), potem smo se pa poslovili. Onadva sta krenila proti izhodu, jaz še bolj v globino, Pero je pa vmes mencal kakor nevesta pri sedemdesetih, ki ve, da jih bo fasala, samo ne ve, ali naj se tega veseli ali ne. Se nikakor ni mogel odločiti, ali bi šel z njima ven ali z mano dol. Da ne bi bil rad tako umazan in moker, je postokal in ker gre z družbo v globino lažje, sem ga poskusil prepričati, da če gre z mano, da ne bova tako mokra in umazana, ker samo baterije dol nosiva, da ne bova nič delala. Se Pero še kar ni dal in je povedal, da je v letošnjem letu tisti dan prvič trezen in da mogoče pa ne bo zdržal, a sem ga spet potolažil, da se je leto komaj dobro začelo in da tistih par dni pijančevanja, zaradi katerih v bistvu komaj čaka, da bo šel v ponedeljek spet v službo, sploh nič ne pomeni. In se je odločil, da gre z mano dol. Sem bil vesel, nič ne tajim, če se malo pogovarjaš in hecaš in imaš družbo, mater hitreje mine! A ko ga je nekje v sredini novih delov mehur pritisnil in je moral odtočiti in so vonjave prišle deset metrov nižje do mene, sem prvič malo podvomil. Ker sem imel že samo od vohanja v trenutku tudi sam povečano vsebnost alkohola v krvi! Nekako sva vozila dol do tam, kjer sem se zadnjič zataknil, a so malo razširili in je šlo lažje dol, mi je samo za en rokav teklo, v zadnjem meandru sem pa prejšnjetedenske garače občudoval, ker so točno toliko razširili, da ko sem se po štriku dol spuščal, me nikjer ni nič stisnilo. Le čelado in stopala sem moral imeti postrani pa je šlo … Na dnu sta si Klemi in Dare eno pavzo ob najinem prihodu privoščila in sendvič pojedla, malce smo novoletne štorije pogrevali, vmes sem pa Dareta opazoval pri njegovem čudnem početju. Si je v slapu najprej temeljito opral roke (ko je že pojedel sendvič!), si jih obrisal, iz transportke vzel pločevinko rdečega in papirnate robčke, potem pa z robčkom temeljito obrisal celo pločevinko. Tudi za robom in ob tistem delu, kjer pločevinko odpreš, je en takšen svaljek naredil, da je tudi najmanjše grudice zemlje dosegel in pločevinko praktično na novo spoliral! Potem si pa z guštom privoščil par požirkov in s težkim srcem podal pločevinko še sotrpinu Klemiju. In je ta, ker ni videl prejšnjega obreda, pločevinko kar z umazanimi rokavicami prijel, Daretu je pa en živec pod očesom začel mežikati. Ampak rekel ni pa nič. Sta se potem spet spravila k delu, s Perotom pa počasi proti ven, ampak res počasi, ker so novi deli naporni. Ni preveč stokal, jaz pa tudi ne, mi je kar dobro šlo. V eni kar zahtevni ožini, ki sem jo z lahkoto premagal, sem se od navdušenja celo hotel potrepljati po hrbtu (brez heca), a sem pri tem s komolcem udaril ob oster rob. Sicer ne premočno, a sta se mi zaradi tega skoraj dobesedno vžgala mezinec in dlan. Sem tolkel po rokavici z drugo roko, šele čez pet minut je zadeva malo popustila. Vmes je pa tudi Pero začel malce krizirati, pa da bi novoletne sarme rade ven in da ni šans, da jih bo iz jame uspel prinesti. Toliko sem ga uspel pretentati, da vsaj v novih, ozkih delih ni preveč razmišljal o tem, ker tam res ni prostora za takšne rabote. Ko se je kje zataknil, je malce zavpil in pobogal, in je spet šlo počasi, ko mu je bilo najhuje, je pa po filozofiji udaril. Da imaš v življenju dve škatlici, črno za tedaj, ko ti je hudo, belo pa za takrat, ko ti je lepo. In ko ti je hudo, odpreš črno in notri piše, da bo minilo, ko si vesel, pa odpreš belo, v kateri piše, da bo minilo. Katero je on odpiral, ne vem, a ko mu je bilo najhuje, je eno zapel, moderno, hrvaško, jaz sem takrat recimo odpiral črno … Enkrat vmes, ko se mi je odtrgal oprimek in sem se s kamnom in blatom krepko udaril po obrazu, sem se pa počutil kakor tisti Gorenjec, ki je v nahrbtniku nosil šnopc in je padel. Ko je na hrbtu začutil, da mu nekaj teče, si je zaželel, da je kri. Tudi sam sem upal, da nisem razbil očal temveč samo kljun, ker kljun se zaceli, očala je pa potrebno nova kupit, a se mi želja ni povsem uresničila – oboje je malo poškodovano.
V spodnjem bivaku sem skuhal kavo in Perotu za par minut dovolil, da je držal skodelico in se malo pogrel, potem se je pa kar v polivinil zavil in zadremal. In sem se mu še sam pridružil, ker sva se odločila, da počakava garača kar spodaj. Sta prišla okoli polnoči in spila preostalo kavo (to je bil najtežji del tokratnega jamarjenja, prihraniti kavo za prijatelja, neštetokrat sem segel proti tisti džezvi, ko sva ju čakala!), midva pa štrik pod noge proti ven. In ko sva komaj dobro na štrik zlezla, so se Perotu spet sarme oglasile, ki so želele ven pokukati, da vidijo, kakšno žurko imamo. In sem spet preusmerjal pozornost. Je začel sanjati o črnki, ki nas bo čakala v zgornjem bivaku, a sem ga tle pa prekinil, ker sem vedel, da črnke ne bo, bo le speči Jernej in se lahko mimogrede kakšna neumnost zgodi! Sva do gor rinila skoraj tri ure, sotrudniku je tista enotedenska ponovoletna žurka začela kazati zobe. Ko sem ga čakal zunaj pred vhodom v brezno in je ura kazala skoraj štiri zjutraj, sem razmišljal, kako lepo bo, ko bom prišel v bivak in bom zakuril, še posebej sem razmišljal, kako bom to storil, ne da bi zbudil Jerneja. Potem pa zagledam lučko in čez par trenutkov je bil že Jernej pri meni. Da nas toliko časa ni bilo, da je že vse skrbelo in da sta Anži in Andrej že na poti proti Čaganki z vso potrebno opremo in jamskim telefonom in da je tudi vodja Dolenjske operative Dejan obveščen in čaka na novice, da bo vedel ukrepati. In itak me kar nenadoma ni več zeblo ko psa, le nerodno mi je postalo, da ljudem ne pustimo spati. (Dobro, edino za Mihata se nisem sekiral, ker bi itak moral vstati, ker je čez eno uro odpeketal proti Bosni) Je Jernej odhitel nazaj do bivaka, kjer je vsaj za silo signal, da akcijo odpove, jaz sem pa Perota počakal in sva družno zakoračila proti taboru. Tam pa nirvana – zunaj kres, noter kres, kavica, radlerček … Je Jernej ubogal navodilo in je kuril, za klobase, ne zaradi strahu. Zaradi strahu je imel eno takšno ukrivljeno palico, ko je na pol ure do jame hodil kontrolirat. Je povedal, da jo ima proti medvedom in očitno je bila dobra, ker nobenega medveda ni bilo v bližini! Sem se preoblekel in malce umil, čez kakšno urico sta pa še Klemi in Dare priskakljala. Bi verjetno tudi prej prišla, a ker si je Klemi raje kupil nov kombinezon kakor plezalno prsno prižemo, se mu je ta nekje vmes zlomila in je potem nekaj improviziral in je šlo bolj počasi, pa v notranjosti novega kombinezona je zelo verjetno tudi kakšna rjava črta …
Sem mislil, da bomo šli spat, a sem delal načrte brez Dareta, smo klobase vseeno spekli (da ne gre žerjavica v nič po nepotrebnem), ko se je nasitil, je pa še tardečega vzel za likof in še enega, jaz sem pa kar v horizontalo odšel. Sem bil res utrujen, nikakor nisem uspel najti primernega ležalnega položaja. A ko sem končno že skoraj zaspal, je pa okoli pol sedmih zjutraj Dare ugotovil, da v bivaku ni prostora za njegovo zložljivo posteljo in se je preselil na podstrešje. Ki pa še ni urejeno, šele enkrat v prihodnosti bodo gor skupna ležišča. A to vrlega jamarja ni motilo in je z veseljem kakšne pol ure premetaval tiste deske na podstrešju, dokler si ni uredil prijetnega kotička. Enkrat vmes so menda pa tudi tardeči ven zasilili in je moral po lestvah, kar ni najbolj priročno, ko te priganja, jaz recimo sem okoli enajstih samo gojzarje nataknil in kar v gatah ven skočil. V čudovit sončen dan, celo tako zelo toplo je bilo, da sem šel samo po kofe in čike v bivak potem pa kar v gatah nazaj ven. Še dobro, da je zadeva odročna in ni sprehajalcev, da nisem kakšnega nepotrebnega šoka povzročal …
Počasi so se prebudili tudi ostali, a domov nismo odšli takoj, ker žerjavica pod pepelom je še bila, tardečih tudi še nekaj, klobas tudi nismo vseh še pojedli … Na koncu, ko sem mislil, da bom še podnevi domov prišel, je pa še v najboljši bistriški gostilni Dare zabremzal, ker kam pa pridemo, če Lenki ne voščimo srečnega v novem letu!?