Damijan Šinigoj

Danes smo imeli zanimivo debato (itak smo imeli delovni sestanek, pa rezultati in načrti čist zares nikogar ne zanimajo in mimogrede obrnemo temo) o tem, da so nekateri aparati narejeni za ženske. No, predvsem za ženske. Ker da funkcionirajo njihovi možgani malce drugače kakor moški možgani. Tukaj nisem povsem suveren in ne vem, ali je to res ali ne (vem le, da je edina res razlika ta, da deset žensk ne more naenkrat scat v kahlo), a je imel Mičo ene par primerov, ki so dokazovali tezo. Saj jih ima vedno, jasno, pa spet nisem povsem prepričan, ali držijo ali ne, ker je vmes preveč dejavnikov, ki lahko vplivajo na rezultat. Dejal je, na primer, da on ure na štedilniku tudi pod razno ne more naštimati pa naj se še tako trudi, soproga preljuba jo pa ajncvajdraj naštima, ko gre ravno mimo. In čeravno mu je že eneparkrat menda pokazala, kako se to stori, se to njega ne prime niti pod razno. In tukaj je zdaj dilema, al je ura na šporhetu res tako naštimana, da je možak ne zapopade ali pa so njega vzgajali, da se mora šporheta izogibat kot hudič križa in se potem tudi tiste ure boji. Dedek mi je namreč nekoč povedal, da so v gostilni imeli debato, ali je res v mačkovem križu hudič, da tako nekontrolirano trza pa to in so začele padati stave, dokler največji zagovornik teze, da v mačkovem repu dejansko domuje hudič, ni lastnonožno skočil domov po hišnega mačka in ga pritrogal v gostilno. So tam na šanku potem mačka malo crkljali in mu mleko dali, da se je umiril (kje so mleko dobili v gostilni, sem že pozabil), nato je pa možak iz žepa vzel leseno razpelo in ga pokazal mačji zverini, ki ji je bilo na šanku prav prijetno, skoraj kakor vsak dan njenemu gospodarju. In se je potem zgodil čudež. Maček satanski je zagledal božji križ in ni kaj dosti razmišljal ampak je podkrpal po šanku, da so kar iskrice spod krempeljcev iskrile se, kar je bil zadosten dokaz, da se je pilo še naprej, šele dosti kasneje se je pa izvedelo, da je bogo živinče, ko ni bilo pridno, po kepi s taistim razpelom dobivalo in se je pač naučilo lekcije. Kakor tisti pes, ki je venomer v dnevni sobi ležal ob nogah in ko je babica enga spustila glasnega, se je mimogrede zbudil in pod ekspresno odpeketal iz dnevne sobe, pa ne zato, ker vonja ne bi prenesel, temveč zato, ker kadar koli so imeli obiske in je babica zatrobila, jih je pes fasal … Kakor koli, hočem povedati, da to glih nek dokaz ni bil, a se ni vdal, jih je imel še več v rokavu. Da ko sta enkrat nekdanji in sedanji direktor na londonskem knjižnem sejmu v isti sobi (in zakonski postelji, a to za zgodbo ni glih najbolj relevanten podatek, dasiravno brez teže tudi ni!) spala in je nekdanji direktor iz torbe vzel budilko (jp, jo je s sabo prinesel) in jo poskusil naštimati za jutranje bujenje in mu ni uspelo, mu jo je sedanji direktor kar mimogrede in ročno iz rok spulil (ker sta bila na isti postelji in dovolj blizu torej). In je bila potem užaljenost, jasno, ker naš nekdanji direktor je bil bolj take sorte, da če on ne zna naštimat, da pol je pa zihr pokvarjeno, kar mu je sedanji pa hotel pokazati, da ne drži morda glih, samo tukaj se spet poraja vprašanje, ali mu ni zadeve prehitro iz rok izpulil in ker je tudi on ni znal naštimat, se spet poraja vprašanje, ali si nista eden drugemu zadeve iz rok pulila in ali je res najbolj pomemben podatek ta, da je nekdanjemu direktorju budilko vedno naštimala soproga. Kakor koli, sem res vesel, da me tedaj ni bilo z njima, ne glede na to, ali so ženski možgani drugačni od moških, čeprav tudi onadva nista čist tipično moška, ker če bi bila, bi na tistem kulturno umetniškem programu, ko pomanjklivo oblečene tetice plešejo ob pokončnem drogu, ostala do jutra in budilke sploh ne bi potrebovala …

Jp, prazniki so bili dolgi, mladci so veliko jedli, se zasedeli doma, potem jim je pa akcija zadišala in so predlagali, da bi se šli malo sankat v Rog, kjer je še sneg. In ker Ladislav že dolgo ni bil na terenu, sem bil seveda nemudoma za. Najprej smo bili trije (z mano vred), a je Šuln jr vprašal, če gre lahko še kdo in ker mene nič ne tišči, če se zadaj stiskajo, nisem imel nič proti. Torej sta k Milčiju prišla še Šventi jr in Mari. Seveda nismo dolgo zdržali v videoteki in smo kar kmalu vrgli sani na prtljažnik in pičili proti bencinski, a se mi je že na prvem križišču zazdelo, da bom dobil občutek, da se vse skupaj pa morda ne bo najbolje končalo, ko sem stisnil bremze do konca, pa se Rus zmešani ni hotel ustaviti. Ostali so posumili, da je nekaj narobe, ko sem sredi neprednostnega križišča vlekel ročno, a ker je potem bremza prijela, smo se odpeljali avanturi naproti. Kave na bencinski nismo kupili, ker je Markec prinesel polno termovko turške, je pa Šuln jr samo skodelice od pocestne kave vzel in ni imel nihče nič proti. Od nas itak da ne, od Petrolovcev govorim. Do snega nismo dolgo rabili, a so ga v teh dneh, kar je zapadel, že dodobra zvozili, zato sem v hipni inspiraciji zavil nekam v hrib v nespluženo in nezvoženo, kjer sank za sabo sicer ne bi mogel vleči, a nihče ni imel nič proti. So vsi uživali v prijetni vožnji. Dokler ni malo bolj na hard postalo in ko bi res potreboval sklopko, da bi speljal en zagaman hrib, je ta odpovedala. Se kaj dosti nisem sekiral, ker sem bil prepričan, da gre za trenutno napako, a ko je pedal za sklopko povsem izginil in sem lahko kar brez sklopke v vse brzine porival, pa se ni nič zgodilo, sem dobil občutek, da to pa mogoče ni dobro. Smo se sredi nikjer in ničesar spravili iz vozila, da malo razmislimo, meni je pa celo malce nerodno postalo. Kako naj povem fantom, da bo treba peš domov? In to peš iz res nekje bogu za hrbtom! Dobro, sem imel še aduta v rokavu in sem poklical dr. Krevsa, ki je bil ravnokar na furi (na srečo samo računalniški) in če bi fino cvilil, bi morda še celo po nas prišel, a kaj, ko se nobenemu sanjalo ni, kje sploh smo! Dr. Krevs je naštel nekaj možnih napak in vse so zahtevale najmanj avtovleko, najprej pa sem moral preveriti olje. Olje je bilo, torej je šlo nekaj v pedalu. Glih sem ga hotel poklicati, ko je za volan sedel Markec, prešaltal in je avto skočil naprej in crknil. Je ves vesel vpil, da je kuplenga spet začela delat kar sama od sebe (dasiravno bi me skoraj podrl!), Šventi jr je pa po telefonu razlagal očitu, da zdej smo rešeni, da spet dela kuplenga, ker je par minut prej po twiterju objavil, da smo v riti nekje v riti in se je ati zasekiral. Dobro, napaka je ateta dati za frenda na twiterju, a kar je, je. Smo po dolgih mukah obrnili, celo s ceste sem uspel zapeljati in sem bil hvaležen, da je bilo več mladcev, da so zadevo porinili nazaj. Smo se do taprave ceste odpeljali bolj previdno, na tapravi cesti smo pa že sanke zapregli. Normalen človek bi že ob prvem opozorilnem znaku obrnil domov in se tresel vso pot, a ker mi nismo povsem diht, smo se odločili zadevo nadaljevati. So zavezovali sani zadaj, sem še jaz pristopil, jasno, vmes je pa Ladko crknil. Nič takšnega, se zgodi, zato pa imam ključ, da ga zaverglam, a kaj, ko se ni zgodilo nič, ko sem ključ obrnil. NIČ. Pa še vsi reflektorji so crknili vmes. In spet, dobro, da je bilo veliko mladincev, da so Ladkota porinili in čeprav so ga rinili v dolino, so vpili, naj ročno spustim, čeprav je nisem imel zategnjene! Rus je pač težak … Normalni ljudje bi šli tokrat pa res domov in bi se tresli vso pot, a ker je Ladko vžgal na porivaj, smo pač zapregli sani in pičili po zasneženih prostranstvih. In je šlo in je bilo veselje in vriskanje, dokler čez cesto nisem zagledal medvedjih sledi. Smo si vsi pičili ogledati zadevo, Šuln jr in Markec sta pa sani na hitro pospravila v prtljažnik (ju je kukr nenadoma začelo zebst!), vmes je pa pizdarija spet crknila in smo jo ravno ob frišnih medvedjih sledeh prerivali, da je zakurblala, čeprav je bilo celo mene, ki sem edini noter sedel, malo strah! Je vžgal in smo našli še bolj zasneženo pot in smo se vozili do treh zjutraj in ob vsakih medvedjih sledeh ustavili in pofotkali zadeve (fotke bom objavil, ko jih bom dobil, zdaj fantje zmatrani počivajo), vmes smo še kavo požrli, nazaj grede pa še termovko od Markove mamice pobrali, ki je nekje vmes s strehe padla. Pa okna smo morali imeti ves čas odprta, ker sta se Markec in Šuln jr z monoksidom kao zastrupila med sankanjem, čeprav jaz mislim, da se nista, le malo overdoza je bilo mogoče … Končali smo v pekarnici na krofih, ker lokalni diler zdrave prehrane je že zaprt bil, a je tudi krof teknil. Ponovili pa bomo, ko bo več snega, vmes bom pa še Ladkota k dr. Krevsu na hitro vizito peljal, da vidi, če je šlo samo za kakšen mimogredni prehlad ali kaj hujšega. Ker domov grede je Ladislav tudi vžigal spet brez težav. Mogoče gre pa za tisti efekt, ko zob neha boleti, ko prideš k zobozdravniku?

S Ticotom sva skočilo pogledati, kam novo brezno v Čaganki pelje, za katero nama je zadnjič s Klemijem zmanjkalo štrika. Začetek je bil krvav, ker mi je Uroš popolnoma znucano zavoro zamenjal in sem bil kar malo jezen, ko sem se na novo obesil, saj sem mislil, da me je človek malo pohecal. Namreč, ponavadi dol drsi, da ti sapo jemlje in rito stiska, tokrat sem mislil, da mi bo roka odpadla, ko sem novo zadevo tako krčevito stiskal z eno roko, z drugo pa štrik rinil vanjo, da sem se spuščal po centimetrih. Jep, mraz je prišel in so vhodni štriki zmrznjeni, a kljub temu, tako ne bi šlo, sem crknil, še preden sem se spustil 20 metrov. Potem sem prešaltal na polbiča, kar je bilo spet hecno, ker me je pa psiha malo hecala, saj na polbiča v Čaganko se spuščati ni najbolj pametno, če sem iskren. In sem si rekel, da se samo še eno brezno spustim na ta način, potem se pa, bogpomagaj, pač vrnem, tle ni kej, a so bili naprej na srečo štriki spet tako blatni, da je šlo. V meandru me je hecalo, ker sem imel poleg svoje transportke z vso Ticotovo pijačo in skupno hrano še dodatno s štrikom in sem se zatikal nonstop,  nama je pa na dnu šlo zato bolje in sva hitro opremila novo brezno in se spustila vanj, a sreče kakšne velike ni bilo. Ker je je brezno kmalu končalo z ozkim meandrom, kar pomeni še veliko dela. Čeprav delo ni problem, le na delovišče priti je jeba! Na srečo sem oblekel nov kombinezon, ker dol je pralo in nov bolj vodo odbija, pa škornje sem si tudi nove omislil, tako da tokrat ni bilo poplave. Tudi gor nama je kar šlo, sva kar sinhrona s Ticotom, čikpavze pa kar pogoste. Spet me je hecal meander, tokrat zato, ker nisem nič videl, so bili baterijski vložki že slabi. In sva potem čikala pri jezeru in je Tico dan delal, jaz pa skoraj temo in sem nekaj bogal, da sem najboljše polnilne baterije kupil in da ne vem, kaj me to zeza, Tico je pa priznal, da je kupil najcenejše v Merkatorju in delajo čudeže. Cel dan so delale dan, res. In sva zamenjala vložke, da preveriva, če mogoče pa žarnice kaj hecajo, a so tudi njegove z mojimi delale manj, moje z njegovimi pa več, dokler mi na srečo niso padle v vodo in blato, ko sem mu jih vračal. Pa ni preveč pizdakal, ker sem mu še čokoladko dal, da je lažje gor sopihal. V predzadnjem breznu sva si pustila pločevinko radlerja, ko sva šla dol, zato sem gor šibal ko navit, da Tico ne bi cele spil in sem sopihal ko lokomotiva v zadnji ožini in se že hotel povleči iz dimnika, ko sem se skoraj usral. Namreč, na polički, kamor bi se moral potegniti, je bil en majhen mišek z izbuljenimi očmi, morda 3 centimetre od mojega obraza in je kar miroval in buljil vame, kakor da se pripravlja napasti me. Sem se kar usral, res, celo zacvilil sem menda, samo potem sem zaslišal Ticota, kako se krohota in poštekal, da se malo heca z mano. Ker miš je bil crknjen in trd ko kamen. Sem spil čisto malo radlerja, ker ga je Tico prej prevrnil in je pol ven steklo, kar ga pa ni motilo, da ne bi načel še mojo polovico, potem sva pa vrstni red zamenjala in sem jaz prvi ven pokukal, da medvede preženem. In sem mu hotel za miša vrniti in sem čelko ugasnil in se skril za eno drevo malo proč, v želji počakati ga, a je začelo nekaj ropotati po hosti in sem hitro prižgal lučko in se vrnil k vhodu. Kaj sem pa hotel. Potem sva skupaj odsvinjala do avta, kjer sva tudi zakurila in spekla klobase, čeprav je bilo mrzlo. A so pasale do nezavesti, še posebej, ker sva se posladkala z litrom še vedno tople domače kave in pol kilograma riževe čokoladke. Ladko je bil pa kar ves čas peke prižgan, ker ventilator ne dela in se dlje časa segreva …

Za letos bo s Čaganko menda konec. Vsaj zame. Pa Tico tudi ni kazal kakšne velike vneme jutri spet dol rinit …

Film pa le za tistih šest napalenih & firbčnih jamarjev, normalni ljudje v desetih minutak ne bodo videli nobene zanimive akcije!

Na internetu je vse. Res. Včasih je kakšno zadevo malo težje poiskati, a če se potrudite, boste nagrajeni. Pustimo ob strani rešitve za križanke ali suhoparne zgodovinske fakte, to že itak je gor, mislil sem na bolj priročne zadeve. Recimo – ste že pomislili, da nekoč tako samouvenvne veščine, kakor je sekanje drv, današnji mladini predstavlja težavo? Mene recimo je oče že kot prvošolčka v petek pospremil na avtobus, ki je peljal v babičino mesto in me na avtobusno postajo prišel iskat v nedeljo. Pri babici sem najprej pojedel kosilo, potem sem se zapodil v drvarnico, kjer sem s kljukcem drobil drva, da jih je imela babi za podkurit (tega seveda nisem delal iz dobrote, da bi babici olajšal kurjenje, da bi mi hitreje skuhala kosilo, temveč zato, ker se je bilo z ostrim kljukcem super zabavati), ko sem se tega naveličal, sem potegnil do gozda, ko je tam postalo dolgčas pa do soseda, ki je imel kmetijo. Proti večeru me je babi nahranila in pospremila v posteljo s pravljico in to je bilo to. Danes mi za tri dni skrati spanec recimo že navaden izlet mojih treh sinov z vlakom do moje sestre v Ljubljano. Smo ves čas na telefonski zvezi plus sestro preverjam in na internet gledam, če so kje kakšni možni železniški zastoji … Sam sem šel, ko sem končal prvi letnik gimnazije, prvič sam na morje in ker je bilo luštno, sem ostal skoraj dva meseca. Sem se znašel, navezal dobre odnose z deklicami, ki so delale prek študenta v restavraciji, kampu, disku …, denarja sploh nisem potreboval. Bi bilo pa verjetno ok, če bi kaj domov poklical, a kaj, ko ni bilo mobitelov.
Kje sem ostal? Aja, na internetu je vse. Današnji otroci ne znajo držati sekire ali žage v roki, ne znajo zakuriti ognja. Ampak nekje na medmrežju lahko najdeš navodila. Res. Primite sekiro za leseni ročaj z desno roko, če ste desničar, postavite poleno, ki ga hočete razcepiti, dvignite sekiro nad glavo in z železnim delom poskusite zadeti poleno po sredini … Navodila so enostavna, jasno, ampak brez prakse ni nič. So tam omenjene tudi grče, a le s poskušanjem in ponavljanjem se boš naučil kje in kako udariti, da se razcepi tudi grčasto poleno. In ko boš nasekal drva, boš lahko zakuril ogenj in potem spekel hrano, se ogrel …
Zakaj to pišem? Ker gre svet v maloro in ker mi je Žigec arabski poslal link strani, na kateri so navodila, kako preživeti tretjo svetovno vojno. Poučno branje, res, pa še navodila so nadvse enostavna, strnjena v par točk, težavnost zadeve pa je ocenjena na relativno lahko.

Kako torej preživeti tretjo svetovno vojno?
Pustimo ob strani razloge, ki jo bodo povzročili še v tem desetletju, ker je navodila pisal Američan, ampak navodila so kljub temu dobra, kratka in jasna.
1. Raziščite okolico in ugotovite, katere države bodo najbolj najebale. Vojna bo svetovna, ampak najhuje bo verjetno v Iranu, Izraelu, Severni Koreji, Ameriki, Angliji, Indiji in Pakistanu. Če živite v kakšni od teh držav, se preselite. To nekateri že počnejo, recimo Romi iz Romunije množično odhajajo v Francijo, Francija pa jih pospešeno vrača. Romunski predsednik se priduša, da naj jim Francozi vrnejo tudi kakšnega romunskega znanstvenika ali zdravnika, ampak to s prvo točko preživetja nima več zveze. Tudi leta 91, ko sem se jaz boril, so nekateri odšli na krajše raziskovanje Avstrije, Švedske in Argentine, ampak so potem na srečo prišli nazaj, predvsem iz Argentine.
2. Ko boste ugotovili, da ste v novi (ali stari državi) varni, si pripravite zalogo hrane. Veliko konzerv in vode boste potrebovali, kajti do najbližjega supermarketa bo lahko tudi več kilometrov. Vodo prekuhavajte zaradi virusov. Verjetno bo vojna jedrska, zato si kupite tudi nekaj tablet kalijevega jodida (opomba: na wikipediji sem preveril, da ga predolgo ne morete skladiščiti).
3. Pripravite si skrivališče, za družino in prijatelje. Naj bo umaknjena od vojaških objektov, letališč in silosov z jedrskimi raketami. Tukaj ne bomo imeli težav, le Krčani me malo skrbijo, a se bodo menda znašli. Avtor teh navodil predlaga hoste in gore, kamor nihče ne hodi, težava je le pomanjkanje trgovin v tistih krajih, a saj bomo imeli konzerve. Tukaj moram povedati, da so (predvsem starejši) jamarji dobro pripravljeni. Skoraj vsakdo ima vsaj eno jamo, ki je noče registrirati ker mu bo mogoče prišla prav ob takšni priložnosti, jaz se s tem ne ubadam, bom šel kar v kakšno že znano, saj kje bodo pa imeli čas iskati po vsaki luknji, ne?!
4. Začnite kupovati orožje, kakršno koli, avtomatske puške in pištole, ki so bolj praktične za debato v posvetovnovojnem svetu, pa kakšno lovsko puško tudi, ko bo zmanjkalo konzerv. Kako uloviti žival, jo odreti in speči pa poiščite na wikipediji. Tam nekje pri kako nasekati drva piše …
5. Za konec pa se začnite učiti jezika naroda, ki bo zmagal. Zagotovo ne morete vedeti, kdo bo zmagal in če imate čas, se lahko naučite več tujih jezikov, jaz sem že star in pragmatičen, zato sem v krog svojih prijateljev vzel Vesno, ki se je učila Kitajščine in čeprav mi je šlo ful na živce, ko je vsakič, ko sva se srečala, žlobudrala kot bi konzervo metal po stopnicah, bom zdaj bolj pogosto preverjal, kako ji gre, čeprav jo imam na sumu, da jo je po »hvala«, »koliko je ura« in »kje lahko kupim kondome« veselje že malo minilo …
Šeste točke Američan ni dodal, ker to nekako ni v njihovi kulturi, jaz bi pa jo in če jo boste upoštevali, potem ignorirajte tretjo in četrto točko. Si le pripravite belo rjuho in z nasmehom pričakajte junaške osvoboditelje pa bo. Tudi jezika ni potrebno znati njihovega, če boste le dovolj močno in veselo mahali …
Evo, toliko o tem. Časi so res hecni, predlagam, da se začnete učiti sekanja drv že zdaj, ko medicinske službe še relativno delujejo in vam bodo lahko prst ali dva tudi nazaj prišili, ko bo šlo zares, za takšne malenkosti ne bodo imeli časa.
Pa srečno, jaz grem v Čaganko. Mislim, ne zaradi bližajoče se katastrofe, grem pogledat, kam pelje tisto brezno, za katerega nam je zadnjič zmanjkalo štrika …

Aja, NNNP je bila včasih, ko smo se še partizane in indijance igrali, zelo znana kratica. Nič nas ne sme presenetiti. A že takrat, še pa bolj danes, lahko to preberemo tudi kot nova neumnost naših politikov …

Pred leti me je Bajsi prosil, če bi jih prišel okoli treh zjutraj iskat nekam na Trško goro, so imeli zaključek Cvičkarije. In ker sem itak pokonci, sem rade volje obljubil. Kašna uslugica tu in tam prijatelju nikoli ne škodi namreč. So me poklicali, ko so končali in sem se odpeljal po njih. A niso bili še povsem pripravljeni, so nekateri še v kleti nekaj s sodi imeli za opraviti, zato so me povabili za mizo. Polno obloženo mizo kmečkih dobrot. Sem vzel vilice in nož, jasno in zajadral v dobrote, nekje vmes je pa dva deci priplul in sem ga v rito vrgel. Prazen pa kozarec ne sme biti, jasno, zato se je hitro napolnil in tako še ene parkrat, ko je pa čas oditi napolnil, smo se debelo gledali. Kdo bo vozil?! Jebaj ga, ne vem, kako smo takrat zadevo rešili, a tokrat sem se odločil, da pač ne bom pil. Pa itak ne pijem, tako da to kakšna velika žrtev niti ni bila. Sem okoli enih zjutraj naložil v bolida Klemija, Anžija in Gorazda, ki so jih kar nekaj čez žejo spili in ko sem pred najbolj orto Gabrsko gostilno želel na cesto zapeljati, so se nasproti policisti pripeljali. Sem pogledal v vzvratno ogledalo in itak sta modela menda kar z ročno obrnila in se zapodila za nami. Sem prepričan, da je imel policist kar malce erekcije v pričakovanju, a ko se je v Brusnicah prvi primeren prostor prikazal in je tiste modre novoletne lučke prižgal ter pristopil do mene, izbokline v hlačah ni bilo videti. Sem odpihal svoje in v uradniških očeh zaznal kar rahlo sled razočaranja po moje, čeprav ne vem, verjetno so pa vseeno veseli, če treznega ustavijo in se jim ni potrebno ubadati s pripitki. Kakršen je bil pred leti recimo moj prijatelj, ki je povsem pijan v fičaku vozil naokoli dva svoja obilna prijatelja, še bolj pribita, in ju je pred Krko zaustavljala tedaj še milica. Je ustavil kakšnih dvajset metrov naprej in ko je jezen miličnik prišel do avtomobila, se je po moje kar zabaval, ker za volanom ni bilo nobenega, zadaj na klopi (fičkotovi!) so se pa trije orjaki stiskali. Kdo je šofiral pa niso vedeli povedati …

Če bi vse teklo, kot je bilo zamišljeno, bi temu postu zagotovo dal naslov Vse so iste, a ker nikoli ne teče, kot je zamišljeno, je naslov pač drugačen. Kako naj bi teklo? Moral bi v jamo, kakopak. S Tjašo. Ker rada hodi po jamah, ampak neke kondicije na štriku ravno nima, jaz pa veliko po jamah trapljam, le družbo je težko najti. Jp, malo nas je besposličarjev, ki nimamo nekih nujnih obveznosti non stop.  Sva se kurila par dni, da bova v Cinka skočila in iskala primeren datum in edini, ki bi zadovoljil oba, ker Tjaša je v Ljubljani na študiju, je bil četrtek, kajti petek je jamrarsko silvestrovanje, potem so pa na vrsti že taprave luknje, ko imajo tapravi jamrarji čas in če jih žene pustijo. A težava je bila, ker se je Tjaša iz Ljubljane vrnila šele danes zvečer. Itak da to ni težava, ker imamo jamarji na srečo na čeladi svetilko in gremo lahko tudi ponoči in ko je že privolila, da gremo v četrtek ponoči, so se začeli drugačni problemi. Itak, kakopak drugače. Da ona bi ponoči še šla, da to ni problem, le da ne ve, če je v Cinka sposobna iti. In sem ji seveda zagotovil, da v Cinka je definitivno sposobna iti, ker je jamarka, le če bo tudi ven prišla, nisem bil povsem prepričan, a ker sem se na Cinka že nakuril, sem se ji mirno zlagal, da ne vidim nobenih težav. In jih res nisem, majkemi, ker če ne bi mogla bogica ven, bi pač zunaj ogenj zakuril, klobase spekel in počakal prijatelje z opremo in bi jo že nekako s skupnimi močmi ven potegnili, ker Cink ni kompliciran, je enostavno vertikalno brezno direktno nekaj čez 100 metrov dol.  In so SMS potovali dol in gor in bilo je milijon vprašanj in sem poslal milijon odgovorov, suverenih, kakopak drugačnih in ji je na koncu zmanjkalo pomislekov in izgovorov. Po moje sem jo najbolj prepričal z ugotovitvijo, da je plezanje Cinka zelo zelo dobro za ritne mišice in da ritka potem čvrsto stoji in da lahko kar mojo pogleda in je kljub svojim 19 letom ,ko teh problemov še ne bi smela imeti, zagrabila zadevo z vsemi štirimi. In se celo še za v prihodnje abonirala, ker rita mora biti čvrsta, tle ni kej! In je prišel četrtek in je začelo deževati in je mrzlo postalo in sem ji poslal SMS, če še velja. Sem bil prepričan, da si bo deklica premislila, kar bi v bistvu tudi meni odgovarjalo, saj ko sem opremo v Ladkota zmetal, sem počepnil, mi je bilo jasno, da jo bom trogal jaz, za opremljanje in razopremljanje, ona bo imela dovolj posla že sama s sabo. A glej ga zlomka, je prišel odgovor, da greva. OK, greva, kar sem rekel, sem rekel. A sem bil vseeno prepričan, da si bo premislila in vsakič ko je poklicala z novim vprašanjem, sem bil prepričan, da odstopa od projekta. Ko je ob devetih zvečer poklicala, da ščije kot iz škafa (vidiš, dragi Marko, to je pravilno uporabljena prispodoba!) in če greva vseeno, sem bil za prmej, da ne greva in sem ji suvereneo rekel, da scanje kot iz škafa za prave jamarje ni ovira in je rekla, da v Kostanjevici seda v avto, mene je pa stisnilo. Pa jebemuvraganazaj, komi se da v Cinka ponoči in v ledenem dežju riniti, ker te v vertikalnem breznu pere do dna?! Vmes je spet pozvonilo in sem se že razveselil, a jo je samo zanimalo, če lahko avto pri meni pusti, ker ima s parkingi slabe izkušnje in ker me zares ne zanima, kaj deklice počnejo na parkiriščih, ko še nobena od tam ni dobrih izkušenj prinesla, sem rekel, da lahko. Se je pripeljala, sva njeno opremo iz njenega bolida zmetala v Ladislava, sem zakurblal in speljal, potem sem pa vmes še brisalce prižgal. In se ni zgodilo nič, kljub temu, da je še vedno lilo kot iz škafa (vidiš, dragi Marko, to je pravilno uporabljena prispodoba!) oziroma še celo bolj. Itak da se ni zgodilo nič , ker sem že zadnjič, ko sva se s Klemijem iz Čaganke vračala, ugotovil, da brisalci ne delujejo, ko je rahlo deževalo, a ker je le rahlo deževalo, sem le vsake toliko kar med vožnjo od zunaj s krpo pobrisal okno in je nekako šlo. A ko (Marko, pozor!) ščije kot iz škafa, ta sistem pač ne deluje. In sem sedel ko kupček nesreče, Tjaša se je pa smejala in kar ni mogla verjeti. Itak da ne, jasno. Prišpona iz Ljubljane domov, že med vožnjo pokliče mamico, da ji pripravi jamarsko opremo in samo nekaj na hitro poje, da lahko pride k meni in sedi z mano v Ladislavu pred mojo hišo, premakneva se pa ne. Dobro, res se mi ni ljubilo iti v Cinka, je že skoraj malce snežilo, a ker gre za ponos, sem predlagal beckap plan, da greva z mojim tapravim bolidom, kar bi pomenilo, da bi morala par sto metrov peš, ker moj tapravi bolid pač ni terenski Rus, tle je pa končno potegnila črto. Da peš pa ne bo hodila. In sem jo v uteho vsaj k Milčiju povabil, da ni čisto zaman hodila. Se je malce ustrašila, da s svojo jamsko obleko ni primerna za nobeno gostilno, a sem jo potolažil, da za k Milčiju bo zihrn dobra, pa še ritne mišice je lahko malce potrenirala, ko je Milčija vznemirila z naročili pijač, ki jih on nima.

Kakor koli, zdajle sem pomislil, da bi pravzaprav lahko post naslovil tudi z Vse so iste, zato ker enostavno so. Iste. Ženske namreč. Preden sva šla narazen in sem se ji še enkrat opravičil, je rekla, da sploh ni nobenga problema in da že komaj čaka jutrišnje silvestrovanje, da bo vsem jamrarskim sotrudnikom povedala, kako sem jo v Cinka peljal. In sem ful vesel, da se bomo enkrat za spremembo lahko spet iz mene norčevali …

Šele danes sem čist v celoti poštekal Mlakarjevo pesem. Tisto o pijancu, ki se odloči, da bo nehal pit, a gre vseeno v gostilno na eno kokakolo (al že kej) in ker ga kelnarca priganja, se zmoti in naroči špricar. In ko je eden v riti, se mu mimogrede pridružita še dva, potem se pa plovček itak dvigne …S Tomijem sva bila skor cel dan skupaj, a ko sem ga zvečer opazil na gtalku, sem se spomnil, da sem ga nekaj pozabil vprašati in sem ga kliknil. In še preden sem vprašal, je že itak napisal, da sva pozabila na čiza iti in da je lačen. Jaz pravzaprav nisem bil lačen, a ko je dilerja zdrave prehrane omenil, so se mi takoj pocedile sline in mi je zakrulilo v želodcu in sem seveda napisal, naj se kar oglasi pome in ga potem pozabil vprašati, kar sem nameraval, ker mi je itak že prehudo po želodcu krulilo. Sva mojstru tam samo čez okno pomahala (jp, ni več potrebno izgubljati nepotrebnih besed za naročilo, ko ti človek večkrat speče večerjo ko soproga) in kar zunaj sedla, saj noter itak ni dovoljeno kaditi. Aja, itak se nama je pridružil še mali Šini, Pito imenovani, in smo malce spomine obujali in se zabavali, preden odpeketata v Berlin, kako smo pa do mojega tavharskega dopusta v Egiptu prišli, se mi pa zdajle tudi sanja več ne. Majkemi, verjetno šala na šalo na šalo in je tle zgodbica o želvi v Egiptu.

Pred vsakim potopom nam je divemaster povedal, na kaj naj bomo pozorni in kaj bomo tam najverjetneje videli, na brifingu pred nekim potopom pa nam je še posebej ponosno povedal, naj bomo pozorni, ker tam okoli se pa lahko, če bomo seveda imeli srečo, opazi kakšno morsko želvo. Je bil prav ponosen na to, čeprav smo prej že med morskimi psi plavali, pa z mantami, delfini, napoleonkami in kaj jaz vem med čim še vse, a očitno je želva najbolj redka. Nam je še posebej zabičal, naj želvo, če jo opazimo, samo opazujemo, da je ne smemo vznemirjati, da se ne ustraši ljudi, saj jo morajo videti tudi naslednji milijoni potapljačev, ki pridejo za nami. Smo poskakali z ladje med korale in trapljali okoli, ko je nenadoma nekdo začel divje signalizirati, da je opazil želvo, in kmalu smo bili vsi okoli nje. Na dnu je bila osamela ogromna skala, mi smo se razporedili okoli te skale v ogromen krog in želva je mirno in elegantno plavala znotraj kroga. Sem jo opazoval, mirno, elegantno, skoraj nekako aristoratska se mi je zdela, verjetno je bila že zelo stara, saj je bila ogromna. Le s prvimi plavutkami je vsake toliko malce zamahnila in skoraj drsela v vodi, kot bi bila brez teže. nobenega napora ni bilo v tem njenem plavanju, le čista eleganca. Vsake toliko mi je izginila spred oči, ko je izginila za skalo, a se je z enakim izrazom in eleganco prikazala na drugi strani že čez sekundo ali dve. Ni je motilo, da plava v krogih, nam je bilo pa tudi všeč, da smo jo lahko opazovali tako od blizu. Vsi sko klečali na tleh in uživali, nekateri so tudi previdno fotografirali. Potem je spet enkrat izginila za skalo, ko sem jo spet zagledal, je bila pa zgodba povsem drugačna. Itak. Na obrazu (če pač želva ima obraz) je imela povsem paničen in prestrašen izraz, oči debelo izbuljene od strahu in napora, plavutke so divje zamahovale, kot bi bile propelerji,od prejšnje elegance ni bilo več niti sledi. Kaj se je zgodilo? Ker se vedno najde kakšen kloven, se je našel tudi tokrat in jo je zagrabil za zadnje plavutke in se je šel malo rodeo. Saj je bilo hecno, priznam, ko si skoraj videl potne srage na želvini glavi, od strahu in napora, a kaj, ko sta kot divji konj in jezdec na rodeu odpeketljala iz kroga in je kmalu nismo več mogli opazovati … Jep, zajahal jo je isti človek, ki je skoraj metrsko moreno hecal s kratko paličico in niti pomislil ni, da bo morebiti morena zagrabila kaj več kot tisti zobotrebec …

Ampak, Pito se je tako privoščljivo režal, da sem ga kar videl, kako navija za modela in ne za želvo in sem skoraj prepričan, da bi bogico staro zihr tudi on zajahal, če bi bil potapljač!

Če sedim za kompjuterjem in klofam, potem nimam kaj za na blog dat. Čeprov, včeri sem klofal in slišim eno veselico zgoraj, ko bi morali že vsi spati in me je seveda firbec pregnal iz kabineta pogledat, kaj dogaja. Monika je nekaj Lenarta kregala, kar sicer ni nič neobičajnega, a če je ura ena zjutraj … Pa še na wcju. Mali mož je ves poklapan stal pred školjko in stoično poslušal mamico, da se mi je kar zasmilil in sem se postavil na njegovo stran, čeprav to nikoli ni dobro. Mislim, postaviti se proti predragi soprogi. A vseeno, sem poskusil mirno, če bi mogoče pridigo za kdaj drugič prišparali, ko glih mali ne bi bil bolan pa to in ko je predraga moja soproga ravno usta odprla, da bi pojasnila ali ugovarjala, je mali odprl ventil in bruhnil. In se mi je še bolj zasmilil, jasno, kdo pa rad vidi otroka trpeti!? Ampak Monika kar ni nehala in je pridigala v pavzah med bruhanji. Mene je pa skrbelo. Ni dobro, če otrok bruha, ne? In sem malo na slepič pa na gripo pa na zastrupitev pomislil, a je Lenart kar sam postavil diagnozo. Da je preveč sladkarij pojedel, je prostodušno priznal. In sem ga celo malo potolažil, da sladkarij pa res ne more biti nikoli preveč (vem iz lastnih izkušenj!), potem je pa Monika začela naštevati, kaj vse je čvaknil od kosila, ki ga seveda ni jedel. Jaz sem jo zaskrbljeno poslušal, kakopak, in računal, če je še kaj zame sploh ostalo (in je, na srečo, ni vsega pojedel, majhen želodček pa to), malemu je bila pa to dobra šola. Danes recimo sem domov za test prinesel čokoladne bonbone in jih jedel pred njim in mu jih celo ponujal, pa jih ni hotel. Evo, nekateri se znajo iz napak učiti očitno. Sta potem še tastarejša prinorela v dnevno sobo in sem eksperiment prekinil in bonbone skril, sem moral pa potem za večerjo po burek za vse, razen seveda za Moniko, ki tega ne konzumira in za Lenarta tudi ne, zdaj bo par dni jedel bolj zdravo. Kar je po moje vredu, saj če je zdravo in v normalnih količinah, mu po moje ne more preveč škoditi. Ampak, itak, če ima takšno zeleno varovarno barvo, kakršno imajo vse zdrave jedače, potem itak ni bojazni, da se je preveč poje …

Torej, to je bila past, v katero je mladi možaček sam stopil, danes sem pa še jaz krepko zakoračil v past, ki mi ji jo je postavila Barica in sem potem kar malo nejevoljen bil, kako je nisem dovolj zgodaj opazil. Namreč, mi je poslala link o tem, kako danes lahko telefone z lahkoto nadziraš in sem ji odgovoril, da to poznam, ona je pa seveda takoj nazaj poslala ugotovitev, da jo potem zaradi tega verjetno nikoli ne pokličem. Kar ni čisto res. Pokličem jo vedno, kadar jo potrebujem in se mi zdi, da je to kar dovolj pogosto …

Sem Jerco predrago vprašal, če gre Klemi lahko malo ven in je rekla, da zarad nje gre lahko tud v Čaganko, da ona gre itak nekam žurat in sva v soboto navsezgodaj že pičila proti sončni Beli krajini. Do Game over nama je še kar nekako šlo, tam je pa začelo prat, ampak kaj bi to za prave jamarje. Sva se spustila v Play again, pred kratkim odkrito brezno, kjer sva z Anžijem prejšen teden razširila meanderček in se spustila v majhno dvoranico, danes sva se pa s Klemijem lotila naslednjega meandra, za katerim je kamen globlje padal. Jasno, bilo je naporno in umazano, saj se v tisto dvoranico steka vsa voda in prav zares nihče ni verjel, da bova uspela, celo sama sva dvomila. A sva bila pridna in sva toliko razširila, da sva se lahko spustila kakšne tri, štiri metre nižje v kar prostorno dvoranico, tam pa presenečenje. Brezno gre naprej. Midva pa ne dovolj štrika … Sva metala kamenje in se navduševala, potem je pa ura že toliko kazala, da sva se morala počasi proti površju napotiti, da ne bi začeli prijatelji skrbeti. Klemi je čez na novo razširjen prehod še nekako šmrcnil, jaz sem imel pa več težav, se mi je zataknil prsni žimar in ni šlo in ni šlo. Sem kar veliko količino kisika podihal, potem pa se spustil nazaj, snel frdamano ropotijo in se še enkrat potrudil. Je šlo, čeprav ne brez muke. Zdaj vem, da bom moral bolj Klemija poslušat, ki pravi, da se v vsako luknjico tudi ne moremo zariniti, čeprav mu vedno oporekam, ker zarinemo se lahko, ven pridemo pa vprašljivo … Ven sem začel plezati s samo 4 cigareti (to je ko da bi formula vozila dirko na rezervi!) in sem si lepo zastavil čikpavze na četrtinah, a kaj, ko je džanki džanki in sem tri pricinil še skoraj na dnu in sem moral potem kar hiteti, da sem do Ladislava prilezel pred delirijem tremensom … Kakor koli, nekaj čez devet zvečer sva pokukala v polno luno in poleg vesele škatlice cigaret se je tudi še vedno topla kava v termovski smehljala. Ampak,  evo, moram priznati, mislim, da imam za letos dovolj. Sem uspel priti na približno 290 metrov pod površje in sem skoraj prepričan, da bom zdaj nekaj časa pustil drugim Rambotom, da se malo matrajo. Ni namreč mišice na mojem telesu trenutno, ki ne bi imela ali modrice ali pa bolela bog ve zakaj … Klemi je pa ves vesel, da drug teden gre zihr globlje, ampak ga bom jutri vprašal. Ne, če ga boli, ker bolelo ga itak bo, če ga Jera pusti, ki drug teden ne bo imela žurke …

Tomi hoče bolj akcijsko fotko za naslovnico Kratkega dnevnika jamarskega zasvojenca in sva se popoldne odpravila v Kotarjevo prepadno, ki je relativno blizu in relativno izi in nima prehudih ožin. Pa dovolj prostora za fotografa, da skače okoli v ožino zataknjenega jamarja. In sem se zataknil v kar hudo ožino, a na fotki se tega ne vidi. Žal. Sem se potem stlačil v res hudo ožinico, da tudi prsta na nogi nisem mogel več premakniti, pa fotka tudi ni bila najboljša. Se ne vidi, da je ozko pa kakor koli brneš. In sva se odpravila v drug del jame, ki sploh ni preveč ozek, a je Tomi tam kar krepko zadihal, ko je vlekel s sabo vso foto opremo in sem jaz filmček snemal (še preden sva prišla do ožine, v katero naj bi se spet jaz stlačil), samo je predolg, ker je za ene 7 metrov potreboval skoraj deset minut. Ga bo imel za interno uporabo. Sva se pofotkala in za zaključek akcije skočila še k lokalnemu dilerju zdrave prehrane, ko sem že hotel hvala in dijo rečt, se je pa spomnil, da bi moral avto, ki mu je iz kilerja hladilna tekočina iztekla, v Trebnje do mehanika spravit. Če ga lahko potegnem. Itak človeku, ki ti je že toliko uslug napravil, ne rečeš ne, še posebej, če se je v jami hecal s tabo pet ur skupaj in sem domov samo pod tuš skočil in sva bila okoli pol desetih zvečer že pri njemu. Sem svojega bolida parkiral v pozicijo za šlepanje, Tomi je pa svojega le toliko vžgal, da ga je za mano zapeljal in spet takoj ugasnil. Ker motor sploh ne sme delati, če nima hladilne tekočine, ne. Sem iz prtljažnika vzel vrv in sva potem ene deset minut iskala, za kaj bi jo lahko na njegovem saabu pripela, pa ni imel ničesar kljukici podobnega. Mrzlo pa za popizdit, minus 2 mi je kazal termostat na avtu. In sva se plazila pod njegovim vozilom (ne, jamarskih oblačil nisva imela več), dokler uradno nisva prvič obupala in sedla v moj topel avto na poslovilni čik. In da ne bi čist brez veze sedela, je Tomi v svoj telefonček vtipkal v googla saab+vleka in seveda takoj prišel do prvega zadetka, ki se je začel z besedami “a kdo ve, jebemumater, kje ma ta zadeva kljuko za šlepat” … In sva potem še ene tri skadila (kaj so si sosedje mislili, nimam blage, ko sva ali pod njegovim avtom ležala ali v mojem kadila) in fotke pogledala, potem pa prišla do sklepa, da je vse skupaj en čist navaden nateg, da saab se itak nikoli ne kvari in zatorej tudi kljukice za šlepat spredaj nima, ne. Ampak Tomi se ne vda tako kmalu in sva še malo v tistem mrazu se valjala po mrzlem asfaltu pod njegovim avtom in šele nekaj čez enajst uradno odnehala. Sem prišel domov in razmišljal, ali grem še pod tuš spet ali prej kofe spijem in sem se za kofe odločil, kar je kul ker je že Tomi klical, da je šel na angleške forume in da zdaj točno vse ve. Če bi vseeno akcijo izvedla. Sem rekel, da ja, ampak da naj on vseeno prej kljukico prišravfa, preden se jaz od doma odpeljem, ker pri teh za miljavžnt in prmej garant uspehih sem jaz že kar malo skeptičen. A mu je kmalu uspelo, malo wd40 pa je, sosedje so kmalu spet čez priprte zavese kukali, kaj ustvarjava. Sem ga navezal na menda prekratek štrik, čeprov se meni ni zdel, pa še ful dobro osmico sem naredil. Jamarsko znanje res pride prav povsod. Sva pičila bolj počasi, tam nekje pri Mirni Peči sem pa že počasi pozabil, da je Tomi zame navezan in sem kar suvereno pičil, tko da ko so se policaji mimo pripeljali, se jim tudi sanjalo ni, da sva navezana. Edino tam u enem selu pri Trebnjem sem se v hrib malo zasekiral, ko sem po nepotrebnem na računalniku pritisnil na trenutno porabo in je bila nekaj čez 36 litrov in sem kar nemudoma prijatelja poklical, naj bremzo spusti, da me ne bo preveč v stroške rinil … Vmes so mu tudi luči začele crkovati, ker so akumulator spile, ampak sva potem pogruntala, da ga niso spile luči temveč gretje sedežev. Pa sploh ni vedel, da ima to vključeno, čeprov sej to itak ne žre veliko energije … V Trebnjem sem še malo razmišljal, ali bi Barico obiskal, ki mi je enkrat rekla, da če bom kdaj tam, naj se kar oglasim, sam pol nisem bil čist siguren, do katere ure je tommislila in sem obisk preskočil. Oprosti, Barica, k vem, da naju bi bila ful vesela tam okoli polnoči!

Malo čez polnoč sem bil spet doma, ko me je že Tomi klical, da je verjetno ključe v mojem avtu pozabil, a se je izkazalo, da se je samo malo hecal, čeprav sem potem za vsak slučaj telefon kar malo ugasnil. Za danes je bilo garanja dovolj …

Aja, kdo bi si mislil, koliko možakov se je ob prejšnjem postu zaslinilo in ponudilo svojo pomoč, ki pa je seveda nisem hotel sprejeti (v imenu boge A., seveda!), potem so pa po detajlih spraševali. Ki pa jih seveda ne smem dati, naj povem le, da so SMS bili že tako vroči, da sem se konstantno polival s hladno vodo, potem sem pa zadevo prekinil, kaj sem pa hotel. In ni bilo preveč hude krvi, deklica pač spoštuje dober štos …