Damijan Šinigoj

V Čaganki je prek vikenda potekala jubilejna, 50. akcija. Kar je kar lep uspeh, če pomislimo, da jo je Srečko odkril le pred nekaj kratkimi leti. In kakor se za takšen jubilej spodobi, je Jamarski klub NM organiziral pravo čago, z jamarji iz vseh vetrov. No, to z vseh vetrov ni najbolje uspelo, ker zdaj že itak vedo, da je Čaganka umazana in zelo zahtevna in si za takšne priložnosti umislijo dobra opravičila, je pa na petkovo slavnostno postavitev tabora poleg Ticota in Klemija prišel še Andrej, kar se je izkazalo za ubijalsko, saj človek eksperimentira z različnim sadjem, vloženim v šnopc. Dobro, prišli so še Anži, Šventi in Marko, ki bo letos odšel na jamrarski tečaj, a prišli so kasneje, da so pomagali siliti pri degustiranju Andrejevih dobrot iz domače skrinje. Najbolj pameten je bil Klemi, ki je ob dveh zjutraj začel apelirati na trezno pamet, da je čas za v posteljo, da bo jutro naporno in da bomo krepko delali globoko pod zemljo, a kaj, ko ostali nismo kot on na disciplino navajeni in nismo poslušali. Je užaljen odpeketal v šotor in se vmes parkrat opotekel (zaradi korenin in snega, je zatrdil!), mi smo pa malce nadaljevali, kaj smo pa hoteli, ko je bilo ob ognju tako toplo, v šotoru pa mrzlo k svina, saj smo noter ujeli mrzel zrak, spalke smo pa na sneg postavili, da bi bilo bolj mehko! Vmes je Markec dovolj spil, da se je pohvalil s svojimi novimi brki, ki, roko na srce, ne zakurjo ženskih najlonk ob še tako srčnem trenju, po kakšni uri smo pa končno obupali in se pridružili Klemiju. In ker nismo bili najbolj tihi, je spet protestiral, z Markom nama je bilo pa potem, ko je Klemi zaspal in ni bilo več koga hecati, dolgčas in sva eksperimentirala, koliko časa Anži spi z zatisnjenim nosem in usti. In je kar spal, tako da sva ugotovila, da gre za medicinski fenomen, saj je človek očitno dihal skozi kožo, smrčal pa med zobmi …
Zjutraj se seveda nobenemu ni ljubilo vstati (ko sem na kofe prilezel, je Andrej že z macolo mojo sekiro sklepal, da je bila spet vsaj približno podobna sekiri), a na srečo so bili vsi malo pozni, ker gostje z vseh vetrov so se dvakrat zgubili (čeprav je bil Matjaž že dvakrat z nami v jami), novomeška ekipa se je pa tudi nekaj obirala. Glavobol pa voda v črevesju pa takšne stvari. Se mi, po pravici povedano, ni čisto ljubilo na tlako, a smo se potem vseeno razdelili v ekipe in pičili dol, na jubilejni obisk. Malo smo preopremljali, štrike menjali, kamine razopremljali in na novo plezali, šotor na bivak placu postavili, da bomo zdaj dol počivali ko na vikendu (Uroš je hotel kar enga popoldanca udart, a smo raje mi malo njega nabili, ker je bil prvič tako globoko), nove dele na novo opremili … V novih delih sicer nismo kaj dosti delali, saj se topeči se sneg preliva (po Anžijevi profesionalni oceni) približno dva litra in dva deci na sekundo, le zmočili smo se spet po dolgem času, pa videli smo, da Čaganka gre še naprej, saj smo pokukali v novo, tam do petnajst metrov globoko brezno, iz katere spet vodi obetaven meander, ki ga bomo raziskali, ko voda odteče. Smo odsvinjali počasi ven in mi ni šlo preveč hitro, malo je prejšnja noč obtežila rito, malo pa vrtalnik z baterijo in macolo. A kakor koli, prisvinjal sem ob topel ogenj in v rito najprej vrgel pasulj s klobaso, nič se nisem slačil, niti prasice nisem odpel. Je bil pasulj dober za prste polizat, dasiravno ga ni Tjaša pripravila, ki je edina zunaj ostala z edino nalogo, da pasulj v kotlu pripravi. A je bogica mlada, ker ji je bilo dolgčas, malo v šotor pokukala in v njem opazila kup spalk na snegu in eno zložljivo posteljo, ki jo je s sabo pritrogal Tico in se je zavila v njegovo spalko in eno oddrnjohala. Tico je potem rekel, da je kar pogumna, ker bi lahko kakšen odpuln jager iz Deliverancea mimo prišel in bi jo videl spečo na postelji in bi ji lahko uhlje navil, a jaz mislim, da je pogumna bolj zato, ker je zlezla v njegovo spalko. Če bi vedela, kakšne je namreč v tisto spalko ponoči spuščal, zihr ne bi, ker na tisti spalki bi moralo kukr na škatlici cigaret pisati, da je uporaba lahko škodljiva za življenje. Ampak o tem ne smem več pisati, ker se Tico jezi, da kadar koli pogugla kakšno jamo, ven pride Tico, prdec in klobase. Pa resnici na ljubo moram napisati, da smo bili vsi isti in da je bil šotor napet ko helijev balon in da sta bila v njem kajenje in odprt ogenj strogo prepovedana.
Kakor koli, je pasulj pripravila Jasna, Tjaša ji je pa pomagala, ko jo je glih že zbudila. In pomoč je potrebovala, ker sta konzerve odpirali s sekiro, prav tako sta čebule nasekali (Tico je vprašal, zakaj čebulo kar s topim delom nista pritisnile in v kotel vrgle, pa se enostavno nista spomnili na to lažjo možnost) in klobase. A je bil dober, res, skoraj ko Tomov, čeprav moram povedati, da Tomov pasulj proti koncu bolj spominja na fižolovo juho, ker ko zmanjka konzerv in smo še lačni, samo vodo doliva … Čeprav, spet, ko prideš utrujen in lačen iz jame, je dobro, sam da je toplo! Smo malce jedli in malce pili in malce modrovali, nekaj se jih je domov odpeljalo, nekaj nas je pa še malce pilo in jedlo in modrovalo in tabor šele v nedeljo podrlo. In smo bili kar revčki videti in debate so bile tudi bolj hecne slišati. Ker smo največ o kakanju debatirali, zmagovalec je bil pa mladi mož z bronastim priznanjem Jamarske zveze (imen zaradi Googla seveda ne omenjamo), ki edini ni točil čez rito, temveč nekaj vmes spasiral, pa vseeno ni bil zadovoljen, ker kar brišeš pa brišeš pa brišeš …
Vseeno, jubilejna akcija je kljub odsotnosti nekaterih najbolj zaslužnih (začenja se namreč vinogradniška sezona) uspela, toliko usranih in zadovoljnih na kupu je vedno garancija za dobro voljo! Marko je pa zvečer ob ognju s klopi v blato padel samo zato, ker se je verjetno tista geološka prelomnica malce premaknila, kdor misli drugače in morda krivi alkohol, je pa zlonameren!

Več fotk tukaj …

Ja, smučat bo treba, dokler je še kaj snega in sem se spomnil na žalost v garaži. Na žalost od smučk, seveda, ki jih zdaj že nekaj let drajsam in nič ne skrbim zanje. Bo treba kupiti nove, vem, a kaj, ko mi te stare odgovarjajo do nezavesti. Lahko pa tudi, da sem samo škrt, kaj pa vem, a ko sem predragemu Marku cvilil o tem, je takoj ponudil rešitev. Da ima prijatelja, ki je odprl spletno stran za popravilo smuči in jih pride iskati tudi na dom. Carsko, res.  Ideja kar ok, ker babice, ki smučajo, nimajo prevoza do serviserja. Recimo. A vseeno, simpatična ideja, še posebej, če je serviser prijatelj od prijatelja in pride po smuči tudi ob uri, zaradi katere me bodo enkrat nespečni sosedje zagotovo prijavili. Je namreč prišel po dilce ob enih zjutraj (ja, podjetni študentje tudi žurajo) in sva potem mutila pred hišo, da je zihr kakšnega soseda zbudilo. In ob enih zjutraj samo drogo lifraš, mar ne, ne pa smuči v pomlajevanje!

Sem pa bil danes na vaji v Gleju, kjer Marko Bulc in Violeta Tomič pripravljata monodramo po knjigi Vedrane Rudan. In mi je bilo ful všeč, le potem, ko smo kofetkali na sončni terasi nekega ljubljanskega lokala, sem se malo Violete bal, sem kar čakal, da bo izjavila tisti njen najšibkejši člen, Adijo, odjebi! Pa ni, je ful prijazna v resnici …

Nov film Klemna Dvornika sva si danes s soprogo ogledala v Tušu. Naju je povabil Klemen, ker ve, da sem kljub malce starejšim letom vseeno pripadnik dolpotezne generacije. Če je na internetu, zakaj bi potem kupoval karto in hodil v kino? A ker je bilo zastonj in ker je povabil prijatelj, sva se pač premaknila. In mi seveda ni žal, ker je Klemen naredil čudovito komedijo z milijon duhovitimi zapleti, po vseh pravilih žanra, igralci so super, kostumografija pa tudi. In ko sva se domov peljala, je Monika ugotovila, da tudi z najinim vozilcem prav paševa v filmski milje iz konca osemdesetih let. Ker se nam je namreč družinsko vozilce malce pokvarilo in ker dr. Stibro ve, da soproge moje preljube ne spravim v usranega Ladislava, mi je dal na voljo nadomestno vozilo. Takšno majceno in hecno, ki cuka in prdi in skače, a podarjenemu konju se pač ne gleda v zobe. Res je sicer, da sem v petek Safrana po mestu ko blesav iskal in se nisem mogel spomniti, kam sem ga parkiral, šele ko sem ključe v rokah zagledal, sem se spomnil, da imam nadomestno vozilo in sem poklical prijatelja, da mi je povedal, katere znamke je in barve, ker sem vmes pozabil, pa otroci zdaj domov iz mesta hodijo peš, ker jim je nerodno, da bi po njih prišel s tako majhnim avtočkom, ker ne vejo, al naj ga dajo na rame al naj se peljejo z njim. Plus Lenart, moj najmlajši je kulturni šok doživel, ko je moral okno odpreti na roko! Res pa je tudi, da ima podobno vozilce tudi Siki, a njemu, ki je manjše rasti, prav pristoji, plus še Inga njegova predraga je tudi manjša in lahko v vozilcu celo stoji, tko da jima ni čudno …

Kakor koli, Kruha in iger Klemna Dvornika priporočam, malce smeha in nostalgije nikoli ne škodi. Plus vozni park v filmu je čist svetski. Dobro, tudi pred mojo hišo je podoben (po letniku), a to je že druga komedija …

Pred časom sem hotel Tjašo v Cinka peljat, da malce obnovi plezalsko tehniko, pa nama ni bilo usojeno, ker je scalo kot iz škafa, brisalci na Ladislavu pa niso delovali. Sem kasneje spoznal, da je bilo to še celo boljše, ker dečve še nihče na štriku ni videl in sem jo to soboto, ko se je malce otoplilo, raje v Veliko Vratnico peljal, ker lahko napeljem dve smeri in jo opazujem pri delu. Pa še tako globoka Vratnica ni kakor Cink, dasiravno bi v obeh primerih bolelo, če bi dol pristal bolj ekspresno. Sta se nama pridružila še Jasna in Dejan, ki hočeta na jubilejno 50. akcijo v Čaganko bolj fit in smo mimogrede pripičili do prelomnice. Z Dejanom sva napeljala vsak eno smer, Jasna in Tjaša sta šli pa za nama. In se je misterij razvozljal. Tjaša ful obvlada. Res. Gofljanje, mejkap, lepe štumfke obut v škornje, avto na streho obrnit, celo v jami po telefonu govort, ampak plezanje ji gre pa bolj švoh od rok. Mislim, saj veselje ima, to že, pa voljo tudi, a kaj, ko bi me enkrat vmes kmalu kap udarila, ko je mimo mene pripičila kakor prosto padajoči kamen. Sem mislil, da gre dol kar brez štrika, da je na kakšnem pritrdišču kaj zaštrikala, a se je kasneje, ko sem malo k sebi prišel,  izkazalo, da gre dolj bolj hitro samo zato, ker je bolj švoh v roke in težko zavoro pritiska in potem rada vidi, da čim manj pritiska. Kar je mogoče ok, a videti je bilo grozno. Pa še na tisti vic sem se spomnil, ko se je ful star Črnogorec poročil z mlado deklico in ji je na poročno noč ukazal, naj mu ga dvigne in se je deklica trudila in trudila, pa mrliča ni mogla dvigniti, potem je pa striček čist popizdil, da kaj za vraga se ženi, če je švoh v roke!? Ja, Tjaša bo morala še malo levico potrenirati in sem prepričan, da ji bo tam med študentarijo v Ljubljani beli zagotovo to tudi uspelo, v soboto sem jo pa dvakrat na dno poslal in je bila pridna in je šla. Gor sicer bolj počasi, da so bile že skoraj klobase spečene, ko je prisopihala, a voljo ima, kar edino šteje. Mene je pa predvsem presenetilo, kako zelo se je Velika Vratnica skrčila. Pred leti, ko sem začel malce jamrarsko kondicijo nabirati in sem večkrat obiskoval njeno notranjost, se mi je zdela ful globoka in sem šel morda dvakrat dol in gor in potem dva dneva stokal, ker me je vse bolelo, tokrat pa sem šel dol in gor trikrat, ker sem moral obe smeri razopremiti, pa se niti spotil nisem. Ampak klobasa je pa vseeno teknila, to se pa ni spremenilo …

Ker sem skromen stric, moram skromno priznati, da se spoznam skoraj na vse na tem svetu, le elektrika mi malce težave povzroča. No, ne ravno težave, saj stikalo znam pritisniti, da luč posije, pa kakšne žičke tudi zvezati, kaj več od tega pa … Sem prek delaextrema naročil eno super truper močno svetilko, ki tudi podnevi naredi dan, je bila cena ful ugodna, ker jo delajo pridne majhne drobne kitajske ročice. Ampak. Vedno pride kakšen ampak, jasno. Je svetilka prišla, a prasica dela na malce drugačne baterije kakor so naše svetovne evropsko civilizirane. Saj svetilka sveti, tle ni kej, ampak baterije noter ropotajo kot v otroški ropotuljici. In sem se malce na youtube zapodil in takojci uočil težavo, drugačne, večje in debelejše baterije. Noben problem, prek interneta se vse da iz Kitajske naročiti in sem zadevo naročil. Poceni in močne in zdržljive ko sam satan. Sem komaj čakal, da pridejo in so danes prišle in pašejo v ohišje ko kača v spalno vrečo, ampak … Vedno je kakšen ampak, itak. Ampak, pašejo že, pašejo, samo svetilka ni svetila. In sem poklical Klemija, ki je pravi možak in ima doma amper meter al kako se že tisti napravici reče, ki kaže elektriko in vse. Saj jaz sem jo tudi enkrat nabavil, tisto napravico, a sem jo potem zelo kmalu zabrisal v najbližjo steno, ker z njo nisem znal operirati. In je zdaj nimam več, kakor sem povedal, da se na elektriko kaj dosti ne spoznam. Torej, Klemi je tapravi možak, pa ne zato, ker ima takšno napravico, temveč zato, ker jo zna uporabljati. Dobro, res je, da je enkrat meglenke na Ladislavu zvezal in smo imeli potem pravi požar pod pokrovom motorja, ampak ga je pogasil in ko je bil motor ugasnjen (ko gasiš, motor ugasneš, to ve vsak pepe), smo celo volkove slišali. Za kar sem mu hvaležen. In sem ga danes poklical, da bi izmeril te moje nove debele kitajske baterije in je takojci kot iz škafa priskakljal, zelo pomemben in učen s tisto napravico pod pazduho. Je malo učeno meril (no, zelo učeno ni bilo, ker je menda zadnjič nekaj hudega meril in se mu je celo tista napravica, ki je za trotelzihr butce narejena, nekako užgala in pošvasala in jo zdaj skupaj nekako selotejp drži!) in ugotovil, da baterije delajo. Mislim, da imajo energijo. A svetilka vseeno ne deluje. Je še malo baterije drugače obrnil in vstavil (če je to kakšna kitajska fora, saj veste) in spet oz. še vedno ni delalo, potem je še malo meril, še sam ni vedel natančno kaj, potem je pa mašinco pospravil z ugotovitvijo, da je baterije potrebno napolniti. Kar že itak sam vem, sem tudi polnilec naročil, a pride, ko pride, ti Kitajci pošiljajo čist brez urnika. In ker se ni dalo več nič narediti, je naročil eno kavo in sok, oboje vrgel v rito, vzel aparatturico pod pazduho in odpeketal. Jaz imam pa 1200 lumnsko svetilko, ki sveti prav tako močno kakor tista iz druge svetovne vojne s pregorjeno žarnico …

Smo sedeli spodaj na bivaku in kuhali vsak svoje za lačne ritke in ko je Tico najbolj sline cedil nad ravioli (ki so že debelo vreli in je na vrečki prebral, da morajo vreti dobrih 7 minut) in jih je za pokušino šele sedem pojedel (od dvajsetih), je mimo nesreča prinesla Bora in je Tico ostal samo še s štirimi napol kuhanimi testeninčkami. Sem mu videl na faci, da tisti Borov mimogredni sori ni bil dovolj in mu je kri že počasi začela rdečiti oči, a ker je kulturen človek, se je zbral in zamomljal, da je ok, da se zgodi, kaj pa čmo in se Bor s tem ni več ukvarjal, ker tega sploh ni opazil, saj je rekel, da mu je sori, Tico je pa potem moj pasulj gledal s slinami v kotičkih ustnic, a sem se pretvarjal, da tega ne vidim in sem ga hitro hitro v rito spravil, je pa res, da sem bil toliko dober, da konzerve nisem pomazal s kruhom, kakor sem nameraval, temveč sem jo dal Ticotu, da je vanjo zlil čisto juho in jo potem spil skupaj s kruhom (in štirimi še kar trdimi raviolčki).  Vmes je Bor potem začel špagete kuhati in jih ni dal kaj preveč, tako, za enega srednje lačnega mladca, je pa potem zadevo zapacal s celo stekleničko pesta, tako da je v bistvu tehnično jedel pesto s špageti in ne špagete s pestom. Smo ga gledali debelo in za čelo tipali, pa je užaljeno skoraj zamomljal, da ima pesto pač rad, a ga nismo zaradi tega tipali glede vročine, temveč zato, ker je moral tudi gor potem odnesti dve prazni steklenički in v globoki jami se teže kar nabere. Je hotel tiste stekleničke nekam zabrisati, sem ga videl, no, pa četudi ga ne bi, je itak prostodušno priznal, a ker smo ga vsi opazovali, jih je moral odnesti gor, ker smo gor potem naredili inšpekcijo. Saj v bistvu je nismo, le grozili smo. Naslednjič bo v jamo odnesel pesto v navadni vrečki, ki jo je prazno lažje gor odnest, jaz pa tako pozno ne bom več razglabljal o hrani, ker sem lačen postal …

Nina, kje si?

Kar je prodal kravo, še seksa ni več …

Še dva filmčka smo dol v Skalarju posneli. Nič posebnega, na prvem se potegnem prek brezna Rolling Stones, ki je globoko okrog 300 metrov in kar rito stisne, nič ne tajim …

O Skalarjevem breznu sem že pisal, ogromna ogromna luknja z ogromno ogromnimi dvoranami, brezni, meandri, rovi … Pravcati labirint. Ki je tako ogromen, da ga bomo jamarji še dolga leta raziskovali in ne raziskali. Takrat je ekipa šla le do kakšnih 300 metrov pod površje in smo samo preopremili ter se še isti dan vrnili na površje, tokrat pa se nas je ekipa osmih (Klemi, Miha, Jernej, Anži, Tico, Bor, Matjaž in jaz) podala na globino 550 m za več dni. Odpravili smo se že v soboto zgodaj zjutraj v pravi snežni metež, ki je divjal na dolenjskem, in ker gondola na Kanin na slovenski strani zaradi vetra ni vozila, smo poskusili še na italijanski strani. Tam je gondola vozila. Iz toplega kombija smo izstopili v pravi orkanski veter, ki je strupeno bičal obraze, a smo še kar mislili, da bi šli, čeprav bi morali potem od končne postaje italijanske gondole do slovenske strani hoditi vsaj dve uri (pa še potem dobro uro do vhoda v Skalarja). Smo o tem resno debatirali kar nekaj časa, dokler nekdo ni ugotovil, da je tako peklensko mrzlo in vetrovno, da zaradi zmrznjenih obrazov niti besed ne moremo oblikovati normalno, kaj šele stavkov in da bi v takšnem vremenu še najboljši slovenski alpinisti obrnili ali poklicali helikopter. Pa še vedno nismo povsem zradirali želje, šele misel, da bi morali člani slovenske jamarske reševalne službe tam zgoraj zagotovo poklicati na pomoč slovensko gorsko reševalno službo in da bi bila to bruka brez primere za jamarje, nas je odvrnila od prvotne zamisli in smo se odpravili v Bovec, kjer smo poiskali poceni apartma, v upanju, da bo vsaj v nedeljo lepše vreme in bo gondola vozila. Apartma je bil super, a na žalost je imel tv in smo skoraj do polnoči gledali butast film King Kong in ni bilo niti misliti, da bi zaspali. Ker spanca pred tako zahtevnim spustom itak ne potrebuje normalen človek!
Ob šestih zjutraj je Anži že ves vesel skakljal okoli, kar je bilo zame kakor za bika rdeča ruta in smo se skregali trikrat še preden smo prišli do gondole, gor je pa na srečo tako pihalo, da se nobenemu ni več ljubilo ust odpirat. Smo pičili po tako zahtevnem brezpotju, da je Tico začel godrnjati, da je z alpinizma presedlal med jamarje zato, ker se mu ni dalo več po hribih lazit, še preden pa smo do Skalarja prišli, sem sam odkril novo jamo. Se mi je namreč udrlo pod nogami in sem čmoknil v prazno in sem se šele na cepin in pazduhe ujel. Prijatelji so seveda skočili na pomoč, a sem, priseben, kot sem, zavpil, naj počakajo. So počakali, ker so mislili, da je tako nevarno, da se lahko udre še njim in bomo vsi pičili dol, kar bi se sicer lahko zgodilo, a sem jih zaprosil, naj počakajo, da sem iz žepa lahko privlekel fotoaparat, da so me poslikali …
Vhod v Skalarja je bil zametan in smo ga morali najprej odmetati, potem smo se preoblekli v jamarijo in pičili dol. Kakšnega velikega adrenalina ni bilo, vsaj ne do dna Delirium Tremensa, ker sem pot že poznal, od tam naprej se je pa malo zakompliciralo. Vstopili smo namreč v meander Strela in mi je Anži vpil, da mi Klemi toplo priporoča, naj snamem pas, ker je zelo ozko. Najprej je bilo za sekundo malce načeto moje samoljubje, potem sem pa pas vseeno stlačil v prasico, čeprav je bilo nabita z opremo in hrano in spalko in težka 15 kg. In mi seveda ni bilo žal, ker smo se po tisti jebeni prelomnici tenstali skoraj dve uri in si podajali težke prasice z opremo in kleli do amena. Vmes sem enkrat na telefonu še enkrat na načrtu pogledal Strelo, ki se mi pred odhodom ni zdela kaj posebno strašljiva, pa sem šele tam dol ugotovil, da tista dva centimetra Strele nista tako malo, če sem pogledal recimo brezno Rolling Stones, ki je globoko direktnih 300 metrov in je na načrtu zavzelo kakšnih 5 cm! Ga je bilo na srečo enkrat konec, čeprav je kolaček čakal na koncu, kjer se je zataknil celo legendarni Miha, ki se zato, ker nima nobenih mišic, prebije čez še tako ozko odprtino! Sem konec vzel najprej z glavo naprej kakor vsi ostali (manjši, jasno) in noge niso hotele čez, ker se mi kolena žal ne upogibajo v obe strani, zato sem potem poskusil obratno in je s težko težko muko nekako šlo. Sem si malo oddahnil, ko smo bili spet na štrikih v breznu Mali brat, dokler nekje na sredini nisem vzel tahude svetilke in posvetil najprej gor, da mi je srce pognalo v peto prestavo, potem sem pa idiot posvetil še dol, da mi je pa ritnice dokončno zaprlo do amena! Na srečo smo nekje na sredini skozi okno prečili v Klymkino jamo, kar je pomenilo priti iz dežja pod kap in sem kreten še tam malo svetil, da sem imel srce v petah, a smo tudi to ogromno brezno nekje na sredini zapustili v okno proti bivaku. Tam na robu sem še Ticotu malo gor in dol posvetil in je človek seveda popizdil in se spustil do mene malce prešvican, potem smo pa po dolgem meandru po vseh štirih in po riti končno prišli do bivaka, ki so ga pred leti postavili na -550 metrih drugi raziskovalci. In je povsem na robu Rollin Stones, brezna, katerih dimenzij si niti predstavljati ni mogoče mlademu jamarju, kakršen sem. Tam smo razpakirali najnujnejše, kar pomeni, da so ostali jedli, s Ticotom sva pa kofete cmarila do nezavesti. Potem smo si pa seveda še »šotor« ogledali. Narejen iz padala, v njem lahko spi osem oseb. Ja, ali pa trinajst, če spijo en na drugem. Ker smo jamarji in imamo tudi merilne laserje, smo izmerili dolžino in preračunali, da ima vsak na voljo 37 cm v širino, v dolžino pa itak premalo. Miha in Matjaž sta bila najbolj pametna in sta šla prva spat, ker sta si našla najboljši prostor, ampak jima to niti najmanj ni pomagalo, ko smo noter prišli še ostali, sta se morala premakniti. Meni je Matjaž prišparal plac ob sebi, na začetku šotora, ki je bil pri glavi ene petnajst cm nižji. Pa kamen pri kamnu. Ni variante, da bi normalno spal, ne da bi te žulilo iz petnajstih strani! Pa gneča je bila takšna, da ko sem naslednjo noč spal nekje na sredini, sem lahko legel samo na bok poleg Jerneja, ki je kasneje priznal, da se ni hotel s hrbta prevaliti na bok, da prostora ne bi izgubil, ko ga je pa končno vse že tako žulilo, da se je premaknil, sem prostor v sekundi z ene strani zasedel jaz, z druge pa Bor in je moral potem še eno uro bedeti, da se je eden od naju premaknil, da je spet lažje zadihal in si povrnil izgubljen teritorij. Da o toploti v šotoru niti ne izgubljam besed! V jami je med nič in eno stopinjo, v šotoru po vsem dihanju, švicanju in prdenju osmih ljudi morda stopinjo topleje. Nas zjutraj nihče ni rabil iz tople postelje bezati, smo se zbezali kar sami, le jaz sem izkoristil prostor, poiskal udoben položaj in potegnil še dve urici do osmih zjutraj in menda edini od vseh vsaj dve uri spal. Zbuditi se v temo je kar hecno in jutra so bila tudi edina, ko sem pogrešal naravno svetlobo. Smo pomalicali, pokofetkali in spet pokofetkali, potem smo se v ekipah razkropili po meandrih, galerijah in breznih ter merili, risali in raziskovali in dan je kar hitro minil. Ob petih popoldne smo se spet dobili pri bivaku in malce pomalicali (največji car je bil spet Miha, ki je imel s sabo največ hrane, a niti enkrat ni kuhal, šele kasneje pa sem na fotkah opazil, da je vedno sedel pri pravkar skuhanem piskru s svojo žlico v roki), za počitek je bilo pa še prezgodaj. In je Tico, ki je bil med nami najmlajši jamar, predlagal Mihatu, če bi šli mogoče malce pritrdišča preurediti, ker nekatera so bila res bolj omojbog in je bil Miha kar za, samo potem ga je malo minilo in je spet macolo prijel, da bo malce bivak plac preuredil (to je počel tudi, ko so ostali kuhali, da so potem vsi makaroni zaradi odbitih drobcev škripali do amena!), nakar sem se jaz ustrašil, da bo Tico mene nagnal preurejati in sem kar hitro predlagal, da naj grejo oni preurejat pritrdišča, da jaz in ostali bomo pa tla od šotora malo preuredili, posodo oprali in podobno. In so nejevoljno odšli (skoraj 250 m navpik in potem spet nazaj), mi smo pa v šotoru armiče umaknili in ugotovili, da itak nič ne moremo narediti, da se iz skal pač ne da narediti udobne postelje in smo potem posodo res oprali, potem smo dolgo časa gorljive smeti kurili, da bomo imeli manj za ven nosit, pa še en hud šnopc smo našli, da nas je še malo od znotraj pogrelo. Potem smo pa malo kuhali in debatirali skoraj štiri ure, preden se je utrujena trojica okoli polnoči vrnila in smo šli vsi počasi spat. Oni zadovoljni, ker so nam olajšali pot ven, mi, ker smo se vse in o vsem zmenili …
Uro sem nastavil na dvajset čez štiri, a preden smo vse pospravili in pomalicali in pokofetkali, je bila ura 6, potem smo pa še gor merili in se pacali čez meander (Klemi je enga tako nagravžnega stisnil, da sem bil za prmej prepričan, da bomo vsi dol ostali, a nas je prepih rešil!), na dnu Delirium Tremensa sva si pa s Ticotom kofe pavzo privoščila, ker je bila naslednja stopnja itak tako krušljiva, da jo je lahko plezal le eden naenkrat, drugi smo morali biti umaknjeni na varno, dokler ni javil, da je mimo. Matjaž je začel plezati, Bor je pa pod njim skočil po vodo, ki se je natekala v tam puščeno posodo, dokler ga nisem spodil proč, na varno k nam. A ker se je napil ledene vode, mu je udarilo na pipico in je spet stopil korak proč, da odtoči, vmes je pa dol prifrčal kamen in je mladi model, seveda, ker je mlad, na varno pod previs spravil tisto glavo brez čelade. Ker se ve, katero bo pri svojih s testesteronom nabitih letih bolj potreboval …
Ven smo pogledali v čudovit sončen dan in še za las ujeli vlečnico v dolino, vmes sem pa, na srečo izkušen jamar, kot sem, lahko rešil jamarskega reševalca. Namreč, iz Tremensa izstopiš v zelo ozko okno in je kar jebeno, če ne veš, kako ga vzeti. Ker sem se nazadnje tam zataknil do nezavesti in mi je moral pomagati Tico, sem že vedel, kako in kaj in sem to povedal tudi strokovnjaku reševalcu mlademu Boru, a je noter rinil po svoje. Čeprav sem ga opozarjal, je vzel po svoje in ko se je zataknil, ampak res zataknil, da ni mogel ne naprej ne nazaj in sploh nič in je tam prav po reševalsko ždel v najbolj nemogočem položaju, sem dobil kar blago erekcijo od užitka in sem samo čakal. Je najprej bolj potiho prosil, naj mu pomagam, a ko sem se delal, da ne slišim in še bolj nabijal erekcijo, je reševalec končno le zaprosil za pomoč bolj glasno, izkušen jamar, kot sem, pa sem mu seveda pomagal takoj, ko je za pomoč zaprosil dovolj glasno, da je slišal tudi Tico ene dvajset metrov nižje.
Nazaj grede smo si potešili lakoto nekje v Kranju pri Anžitovi tamladi, Urški torej, in ker je bilo glih valentinovo, sem se še jaz prislinil za poljubček, ker se tudi jaz kakor Anži štiri dni nisem opral. Je pa res, da sem Anžita enkrat opazil, ko si je noge umival z osvežilnimi robčki in potem tisto noč nisem spal ob njem. Za vsak slučaj. Ker le za katerga boga se je tako lišpal, če smo bili not sami možaki?!
Kakor koli, verjetno akcija ni bila nekaj zelo velikega v svetovnem merilu, a udeleženci kljub vsemu že dva dni hodimo ko purmani naokoli. No, vsaj jaz, čeprav tudi moja soproga predraga noče več vsakih pet minut priznavat, kakšen velik car da sem … Aja, Mihatovo francosko solato, ki je seveda ni pojedel, sem gor nesel jaz, da bi jo pojedel zunaj, ker se jo pred vzponom nisem upal, da me ni bi kje v kakšnem meandru pritisnilo na kako, je danes pralni stroj dokončno spral iz spalne vreče in vseh oblačil …

Več fotk tukaj.

Evo, smo prišli iz Skalarjevega brezna, akcija totalno uspešna in udeleženci nadvse utrujeni, a nadvse zadovoljni. Na skoraj 600 metrih pod površjem smo v češkem bivaku (ki je res narejen, kot bi ga naredili Čehi) preživeli tri dni in raziskovali, merili, opremljali … Dol je ogromno opreme, ki so jo pustili prejšnji raziskovalci, med njo je naš mladec izbrskal tudi strokovno jamarsko literaturo, ki jo je strokovno preučeval, in ker smo bili pod zemljo skoraj tri dni in smo trdo delali in zatorej krepko jedli, je tu in tam tudi mati narava poklicala na en poseben prostorček, ki smo ga pripravili posebej za tovrstno opravilo. Saj ni bil kaj posebnega, le malce večja luknja, odmaknjeno od bivaka, da nam ni ravno pod nos smrdelo in ker je dol mraz za popizdit (morda le stopinjo nad lediščem) in ker tam piha, smo se normalni ljudje zadrževali le, kolikor je bilo nujno potrebno. A naš mladec je, ko ga je mati narava opozorila, da mora iti, pod pazduho mirno zvil strokovno literaturo, odkorakal do oltarja in jo tam med prešanjem prebiral, da mu ni bilo glih dolgčaš. Dobro, razumem, doma človek marsikaj počne, a da na več kot pol kilometra v nedrjih Kanina pasiraš nad manjšim brezencem v smukaški pozi in bereš, to pa počnejo samo pravi carji. Res. Še posebej, ker je mrzlo in ne razume češko in mu je šlo zatorej branje bolj počasi od rok … Ne bom ga izdal z imenom (hint: se je podpisal na čelado!), da mu potem kdaj na stara leta ne bo nerodno, kakor ne bom povedal, katera zagnana ekipa merilcev je zatavala z merilnimi napravami tudi v tisto posvečeno brezence in ga začela meriti in šele, ko se je veter obrnil in se je par izdelkov tudi na škornje nalimalo, ugotovila, da raziskujejo in merijo pravzaprav že odkrito brezence …