Galeb

Vsi smo se pri zgodovini seveda učili o francoski revoluciji in vsi seveda vemo, kakšen je bil cilj tedanje rabote: izvedli so jo samo zato, da so testirali novo pripravo za odvzemanje glav, giljotina imenovano. In kljub temu, da nisem živel v tistem času, vem, kaj se je motalo po Robespierrovi glavi. Ne, ni razmišljal o tem, ali je izključil likalnik in ne, ni si zaželel gob za zadnjo večerjo.

Vse se je začelo tistega dne, ko je Joco v moji prisotnosti bral revijo Naša krila in nenadoma začel skakati po stolu, kot bi ga napadle mevlje (minuta za slovenski jezik: mevlja -e ž (e) nav. mn., zastar. ličinka, zlasti konjskega zolja: konj ima mevlje • ekspr. mevlje ga koljejo, nemirno, nestrpno se preseda, prestopa): »Ej, en tip je kupil reaktivca!«

Zastrigel sem z ušesi. In dobil idejo. Včasih dobim idejo. Včasih dobim tudi neumno idejo.Včasih pa dobim zares neumno idejo. Neumno celo zame! »Kaj pa, če bi ga poklical in …«

V brskalnik sem vpisal »letalo galeb« in seveda takoj prišel na slovenjgraško letališče (www.aerodrom-sg.si), kjer sem dobil telefonsko številko Damijana Cehnerja, ki je bil ena zadnjih generacij v bivši JLA šolajočih se za vojaškega rezervnega pilota. Na galebu je »naletel« 80 ur. Ko je zadnjič pristal, preden se je iz vojske poslovil, je stal pri »svojem« letalu in se kar ni mogel odtrgati od njega. Kakor se recimo vodiči službenih psov ne morejo odtrgati od svojih ljubljenčkov, le da ti, ko pridejo domov, s prvo plačo kupijo nemškega ovčarja, ki jim pomaga prebroditi čustveno krizo, Damijan pa je imel malce večji problem. Po vrnitvi je bil nekaj časa policist, ves čas pa je bil zapisan letalstvu, saj je inštruktor za motorna letala in vodja letalstva na letališču Slovenjgradec. Deset let je kakor Martin Luther (ki je tudi imel sanje, kakor vemo) sanjal o tem, da bo z galebom poletel nad Slovenjgradcem. Kljub temu, da je vmes skupna država propadla in kljub temu, da v Sloveniji reaktivnega letala sploh ni.

Lani pa je spoznal Jožeta Lubeja, ki ima v Nemčiji že dolga leta podjetje (a se redno vrača v rodno Lendavo). Ta je prek njega želel kupiti ultralahko letalo. Vse sta se že dogovorila, a še pred podpisom pogodbe je Damijan z letalom (in učencem) strmoglavil in se za kar nekaj časa preselil v bolnišnico. Nekaj učencev je odpovedalo nadaljnje šolanje (čudno, mar ne!?), Jože pa je s pogodbo prišel kar k njegovi bolniški postelji. In letalo kupil. A mu ga je prijatelj, ki sicer ne zna pilotirati, se je pa kakor otrok igral s komandami parkiranega letala, razbil. Zaletel se je v drevo. Spet je prek Damijana kupil drugo letalo, s tem pa je pri vzletu strmoglavil sam. Popeljati je moral namreč vse prijatelje in sorodnike in je po več zaporednih poletih pozabil odpreti pipico za rezervno gorivo. Jožetu je bilo potem menda dovolj in nekje vmes ga je Damijan navdušil nad galebom, zato sta pljunila v roke in letalo v Jugoslaviji tudi kupila. Popolnoma obnovljeno. Ustanovila sta klub Galeb Slovenija, v katerega se lahko včlani vsakdo, članarina pa delno pokrije stroške letenja. Članarina seveda ni majhna, četudi, lepo vas prosim, je letenje z reaktivnim letalom namenjeno človeku, ki nima za kruh?! Tudi letalo je seveda drago, čeprav se po cesti zagotovo vozi kakšen dražji avto, večji problem predstavljajo stroški vzdrževanja, zato bi oba solastnika edinega reaktivnega slovenskega letala v klub lastnikov z veseljem sprejela še kakšnega z ne pretanko denarnico, da se porazdeli tveganje. Če se namreč kaj pokvari, zadeva zagotovo ni poceni. Ja, če pomislim, tu je izredna priložnost za še neoženjene slovenske japije: prispevajo nekaj malega, potem pa v gostilni na mizo nonšalantno vržejo ključe reaktivca. Bejbe zagotovo padejo dol, ostali pa se požrejo od zavisti …

Dogovorili smo se za neko soboto ob dvanajstih na mariborskem letališču, ko se je letalo vrnilo z rednega letnega pregleda v Beogradu. Z veliko zamudo sem sekal ovinke (fotograf se je tako močno držal za ročico, da je iz nje skoraj pritekla voda), ampak ko sem vozilo parkiral, se je ravno oglasila sirena, ki je napovedovala poldne. Ali pa bivše vojaško letalo iz Beograda, kakor hočete. Policist na povsem mrtvem letališču je od mene zahteval potni list. Padel sem na rit. »Ampak, saj nikamor ne grem!« Dobro, tudi policisti so ljudje in zadostovalo je vozniško dovoljenje. Z Backom sva stopila na razbeljeno pisto in tam sem, če se vrnem na uvodno priliko, spoznal Robespierrove občutke. »Moje« letalo se je bobneče začelo počasi spuščati, pri njem se je počasi dvigalo rezilo. In ko sem sam čakal, da se bom vkrcal in potem padel dol, je on čakal, da spustijo rezilo. Prestrašena sva bila verjetno oba enako, čeprav je on vsaj vedel, da bo vsega kmalu konec, jaz sem imel pa telečje noge že najmanj pol ure pred poletom …


galeb02_08 galeb01_21 galeb02_26 galeb03_20


Ogledal sem si letalo, narejeno že daljnega leta 69, torej v času, ko sem sam komaj dobro shodil, in prevzeli so me mešani občutki. (Ja, to so tisti občutki, ki te prevzamejo, če se tašča preseli v večna lovišča v tvojem novem mercedesu.) Galeb se je prvič pojavil na letalski izložbi v Parizu leta 1961 in menda strokovnjaki sploh niso mogli verjeti, da s(m)o Jugoslovani sposobni narediti tako dobro letalo. Motor je angleški Rolls Royce, vse ostalo je plod domače pameti (skonstruirali so ga v letalskem inštitutu v Žarkovu, delali pa so jih v Mostarju, v tovarni Soko). Jugoslovansko bojno letalstvo še vedno uporablja orle in galebe 4, ki so jih prenehali izdelovati šele, ko je razpadla skupna država. Letalo ima življenjsko dobo med 20 in 25 leti, lahko pa se mu jo seveda tudi podaljša. Galeb G-2 je dvosedežno šolsko letalo (enosedežna borbena varianta galeba je lovec bombarder za cilje na zemlji ali morju in se imenuje jastreb). Vzleti s hitrostjo 180 km/h, nosi 751 kg goriva v trupu in še dodatnih 300 kg v rezervoarjih na koncu kril, povprečna poraba goriva na 3000 metrih s hitrostjo 460 km/h (85% moči) je 600 kg na uro ali 10 kg na minuto, lahko leti do dve uri in pristane tudi na travnati površini. Najvišja hitrost galeba 2 je 800 km/h ali 0.8 Macha. Marjan Jelen, ki je izstopil iz letala, je prvi v Jugoslaviji prebil zvočni zid (ko je testiral orla), z višine 12500 m je med pikiranjem dosegel hitrost 1,16 Macha. Marjan je bil dolga leta poskusni pilot. To je resno delo, ki zahteva ogromno teoretičnega znanja, kajti letalo se mora testirati v vseh pogojih, tudi tistih, za katere ni narejeno, da se potem lahko naredi navodilo za operativno uporabo plovila, varno za povprečnega pilota. Letalo mora popeljati na rob njegovih zmogljivosti in preko. V svoji karieri je letel na petinštiridesetih tipih letal, od jadralnih do supersonikov, in za vse opravil teste. Ampak vse to mi ni kaj dosti pomagalo, ko me je privezoval v sedež in zaprl pokrov. Poskušal sem se nekaj delati hrabrega in sem bil kakor hladnokrvno navdušen, želel pa sem si le, da bi bil kje kakšen gumb za izstop v sili. Letalo je staro, let ne skriva in naj so me še tako prepričevali, da je varno, sem reklamo za Old spice, ki pravi, da drži 24 ur, postavil na laž. Prešinilo me je, da bi si morda kakor kamikaza postrigel nohte, pa me je Bacek od trenutka, ko sem ga v momentu čustvene slabosti v slovo poskušal objeti in poljubiti, da me je ogorčen skoraj s teleobjektivom po glavi, gledal nekam mrko in z nezaupanjem. Kratek pogovor s kontrolnim stolpom in že sva bila na stezi. Slušalke sem si snel, da bi bolje slišal hrup, ki ga tako od blizu skoraj zagotovo več ne bom, a sem si jih kmalu nataknil nazaj. Marjan je nekaj tolkel po svojem pokrovu. Preverjal je, če je dobro zaprto. Vsakič, ko je on udaril po steklu (ali iz česa pač je pokrov kabine), sem sam po svojem udaril trikrat, da so me prav roke bolele. Človek pač nikoli ne more biti dovolj previden, se strinjate? Kontrola nama je dala zeleno luč, motor je zapiskal, da so me zabolela ušesa prek slušalk in že sva se znašla v zraku. Že prej sem si naročal, da moram pozorno spremljati vse skupaj, da bom znal povedati prijateljem, a še sam ne vem, kako sva se v trenutku znašla na 1000 m višine in se s približno 500 km/h izogibala naseljem spodaj. Da ne bi vznemirjala ljudi po nepotrebnem, ki nevajeni »vojaškega« lovca mimogrede pokličejo policijo, ti pokličejo republiškega inšpektorja za letalstvo, ta pa ima v hitrem spominu svojega mobilnika že shranjeno številko lastnika edinega reaktivca v Sloveniji …

Galeb je letel mirno, hitrosti niti občutil nisem, želodec so malce žgečkali zračni žepi, pogled na že zelo veliko število bazenov pred mariborskimi hišami pa so motili le vijaki na krilih, ki sem jih sumnjičavo opazoval vsakič, ko sva malo bolj ostro zavila. Bodo zdržali? Ko jaz kaj privijačim v zid, kmalu popusti tudi brez obremenitev! Marjan je nekajkrat vljudno začel pogovor, a beseda nekako ni stekla. Zagotovo je mislil, da za njim sedi butec, ki se zna pogovarjati le v enozložnicah. Sam pa sem, namesto da bi užival (čeprav v bistvu sem, ko zdaj gledam nazaj), opazoval inštrumente in razmišljal, zakaj sem si oblekel sveže spodnje hlače. Stara navada, kaj naj rečem, da me čistega pripeljejo v bolnišnico, če bo šlo kaj pozlu. Čeprav, ko sem se še v gimnaziji čelno pritisnil v stoenko, so bile spodnjice tako krvave, da bi bilo vseeno, če bi bile sveže ali ne. Pri višini, na kateri sva letela, so bili moji previdnostni ukrepi videti kaj smešni. A se nisem smejal. Počasi sva se približala letališču in v možganih se mi je cmarilo, da bova zdaj zdaj naredila »pozdrav« domačemu hangarju. Marjan je preveril, če je zrak čist in se skoraj takoj nato z višine 1000 metrov spustil na meter in pol nad pristajalno pisto, ki sva jo preletela skoraj v trenutku, čeprav sem imel še priložnost pomahati firbcem spodaj. Pravzaprav firbcem ob boku! Hitrost je narasla na 750 km/h, ko je krmilno palico potegnil k sebi in naju poslal navpično v nebo. V luping. Na moje telo je pritisnila sila 4,5 G, kar pomeni, da sem se zredil za 4,5 krat. Prilepilo me je ob sedež, čutil sem, kako mi pači obraz. A ni bilo neprijetno. Vsaj ne preveč. Želel sem si vriskati, pa mi je bilo nerodno. Ko sva dosegla višino enega kilometra in že letela z glavami navzdol, sem nenadoma začutil, kako mi iz obraza dobesedno špricajo potne kaplje. Niso polzele po obrazu, letele so od mene, kakor od perila v centrifugi pralnega stroja. Manever sem spremljal do trenutka, ko bi morala zaključiti krog, a je Marjan izvedel Kubansko osmico, da sva pristala v nasprotni smeri tisti, od koder sva prišla. Pravzaprav niti ne vem, kaj sva počela, ampak ko sva pristala, sem kar malo zrasel ob občudujočih pogledih naključnežev na letališču. Zagotovo je od spodaj izgledalo še bolj kul! Kot star maček sem skočil na trda tla, noge niso bile prav nič mehke. »Hočem še!« mi je vpilo v možganih, da sem se komaj spomnil zahvaliti pilotu.

Galeba je prevzel mehanik, dotočil gorivo, potem je v njem že sedel Perc Andrej, ki je dolga leta letel v Letečih zvezdah, akrobatski letalski skupini, v katero pridejo le najboljši od najboljših. To pomeni, da letiš 600 km/h pol metra od drugega letala. Kakor v filmu Top Gun, ki je po njegovem mnenju dokaj realen, je pa tudi nekaj Hollywoodske pesniške svobode. Perc je odletel v Avstrijo na letalski miting, kjer je imel pet minutni program in se vrnil. To se mu ni zdelo nič posebnega. »Tako kot na ohceti naročiš muzikanta, tako na mitingu pač naročiš galeba.« Spil je liter vode, pretegnil noge, zapeljal člana kluba (ki ga je na vikendu nad letališčem občudovalo menda več sorodnikov kakor je bilo gledalcev na mitingu v Avstriji), spet spil liter vode in napravil še eno tlako v avstrijskem zračnem prostoru.

Potem smo sedeli in blebetali do noči, od vseh teh zanimivih ljudi se sploh nisem mogel ločiti. Kakor se nisem mogel ločiti od lepotca iz (tudi naše) zgodovine. Pa z njim nisem letel niti ene cele ure. Zdaj povsem razumem Damijana Cehnerja in njegove sanje. Res!


galeb04_17 galeb04_11 galeb05_19cr

Avtor fotografij je Boštjan Pucelj