Šotorjenje v snegu

Odločili smo se za taborjenje na Gorjancih. Naloga se mi je zdela tako lahko, da je nisem hotel obesiti na prevelik zvon, da nas ne bi bilo preveč, ampak tudi na tistih nekaj mejlov, ki sem jih poslal, se ni nihče javil! Razen seveda Jocota, ki se ničesar v življenju ne boji in seveda Grdina. Dogovorjeni smo bili v petek ob treh, da bi gor prišli še podnevi. V petek ob devetih je Joco poslal sms: Mrzlu je k svina! A poti nazaj ni bilo! Ob štirih, ko je Joc menda že petič telefoniral, sem sam še vedno iskal nahrbtnik. Monika mi je pripravljala prtljago, ko sem prišel spod prhe, je šele napol končala, pa bi že potreboval osla, da bi vse skupaj nesel gor. S sofisticirano metodo selekcije (eci peci pec) sem vse skupaj zreduciral na boršo in pvc vrečko, spalki sem obesil na hrbet, armaflex pa pod pazduhi. Pobral extremista, ki sta že prav pisano gledala in zapeljal domov, da sem vzel rezervno spalko še za Jocota in nekaj sveč, ki naj bi nas grele. Radio sem privil na ful, ker so eni strički ravno peli, da naj počnemo tisto, kar počnejo na Discovery channelu, potem pa zamenjal postajo, ko sem opazil, da Joco zelo zaneseno prepeva, naj z roko sežem v njegove gate! Kar je preveč, je pač preveč, nekje so tudi moje meje! Vozilo smo parkirali na Portoroški cesti (v Gabrju!), pobasali cule in jo mahnili v gozd. Termometer je kazal kakšnih –13 stopinj Celzija. Ni bilo zelo hudo, ker je Grdin potegnil kakor na tekmi, a ko smo po kakšnih 20 minutah prišli do jase sredi gozda, smo ga kmalu začutili. Kako je ugriznil v kosti. Sonce se je že skrilo, a bilo je še ravno dovolj svetlo, da sta prijatelja postavila šotor, sam pa sem se spravil k ustvarjanju ognja. Trske sem prinesel od doma (pametni se pripravimo!), drva pa vlekel spod snežne odeje. Ko sta mojstra šotor že postavila, še vedno ni gorelo. Pravzaprav je gorelo, ampak kakšne toplote ni bilo. In ko trije pametni brskajo po tlečih vejicah, je rezultat lahko samo eden – temno je bilo že kot v rogu, ko se je toliko razgorelo, da nam je pogrelo vsaj prednjo stran! Na žerjavico sem postavil lonec s snegom, da bi si skuhali čaj. Ko se ga je dovolj natopilo, smo bili že tako lačni (in ZMRZNJENI!), da smo na čaj pozabili in se odločili, da skuhamo špargljevo juho. Ki je bila skuhana, ko je drevje od mraza že krepko pokalo, Grdinov fotoaparat je bil pa tako zmrznjen, da je moral baterijske vložke za vsak posnetek prej pogreti pod pazduho! Mimogrede smo ugotovili, da nimamo pribora in smo juho zajemali kar s kozarci. Sam še nikoli nisem videl šparglja in sem veselo zagrizel v trsko, ki se je nekako znašla v čorbi in šele ko sem jo skoraj pojedel, sta mi povedala, da šparglji ne hrustajo. Vmes se je juha seveda ohladila do ledišča in sem jo vrnil na žerjavico. Ter v drugem lončku topil sneg za kavo. Ko je juha zavrela, je vrli Grdin s flešem ravno kazal, katera frekvenca bliskanja je najbolj moteča za motoriko, pa še telefon mi je zazvonil (Urši je bilo na vlaku iz LJ dolgčas), da sem juho zvrnil v ogenj, mimogrede pa polil še skoraj zavrelo vodo za kavo … Štala, kaj bi tajil. Mrzlo pa, da ni za povedati! Ko sem menda že desetič polnil lonček s snegom, sem spoznal, da smo ves sneg v bližnji okolici zaflakali z ostanki hrane ali pepelom, tako da sem moral po (relativno) čiste kristale hodit že kar daleč stran. In se vedno znova ves zmrznil in zmočil! Kavo smo uspeli spiti, vmes sem na rešetko vrgle še nezačinjene puranove zrezke (začinjene prodajajo samo poleti!!!), ki sva jih z Grdinom pojedla še napol surove, Joco, novopečeni vegi (pa ne zato, ker bi se mu živali smilile in bi jim samo hrano odžiral, konec koncev je imel oblečeno jakno iz čisto solidnega prasca!), pa je jedel doma pripravljene vegi sendviče. Mislil sem, da jih je pripravil s prepečencem, tako so hrustali, a je le kruh zmrznil! Nekako smo se okrepčali, potem pa končno, okoli desetih, mirno posedli ob ognju in malce pomodrovali s kavo v roki (razen Grdina, ki je svojo polil)! Zvezde so sijale svetleje kot v mestu, telefon pa je zvonil bolj pogosto kot v Mobitelovi centrali za brezplačno pomoč! Vse je zanimalo, če smo še živi. Lalič je najmanj petkrat telefoniral, če naj pride gor, a verjetno se je premislil zaradi mojih šklepetajočih zob, čeprav sem se mu lagal, da je pri nas skoraj pomlad! Ni prišel! Ko je bil mraz že skoraj nevzdržen, sem se spomnil, da sem samo v kavbojkah, v borši pa sem imel smučarske dolge gate. Nemudoma sem si jih oblekel, a že tistih nekaj sekund, ko sem v gatah paradiral proč od ognja je bilo dovolj, da do zjutraj nisem šel lulat. Mašinca je enostavno nekam izginila …

gorjanci_02 gorjanci_03 gorjanci_06 sinizima_19
Malo pred polnočjo je Grdin poniknil v šotor, za njim še Joc. Ki naj bi me poklical, ko se bo zavlekel v cunje. In je trajalo najmanj pol ure! Končno sem se tudi jaz lahko umaknil v šotor, v katerem je bilo malo bolj toplo. Samo kakšnih pet minusa! Zavlekel sem se med dve spalki in med dva možaka in je bilo kar v redu. Grdin je že spal, ko sva z Jocom še enega pripalila, le zato, da je bilo malo topleje, čeprav sva hkrati tudi tistega pol kubika zraka, ki je bil v šotoru, povsem zadimila, da ni bilo za dihati, tako da nisva bila povsem prepričana, ali sva storila prav! Odbilo je polnoč, zbudila sva spečo Pepelko, mu zapela za rojstni dan, pa ni bil preveč navdušen. Menda šklepetajoči zobje, ki so ropotali kot kastanjete, niso dajali pravi ritem …
Ingrid Z. je poslala sms, ali nas je kej strah! Ni me bilo, dokler ni vprašala in me spomnila. Bemti, medvedi! Saj pozimi menda spijo?! V popolni tišini sem slišal vsak šum, menda so se vse zverine znašle okoli šotora! Prepoznal sem lajež lisice, skovik sove, ene par zajčkov je tekalo okrog (sem razbral zjutraj iz sledov!), najbolj pa sem se zbal tišine – se mar medved plazi po večerjo!? Tolažil sem se z mislijo, da bo skočil na Jocota, ki je bolj obilen možakar, ne pa name, ki sem zaradi let že bolj žilav in s to mislijo nekako potonil v spanec. Prostora je bilo kot v konzervi sardin, da sem bolj slabo spal. Ob petih zjutraj, ko je najbolj grizel mraz, je šel Grdin odtočit. Ko je noter spustil gozdni zrak, sem mislil, da me bo kap, pa tudi njemu ni bilo preveč lepo, vsaj po zvokih, ki jih je spuščal, mislim, da je tako. Kajti moral je brcati lulanje, ki je sproti zmrzovalo! In ravno smo spet nadihali in so napunkali nekaj toplote, ko je pritisnilo Jocota! Grozljivka. Spet od začetka! Malo smo segreli ozračje (naj smrdi, samo da je toplo!) in menda končno zaspali, ko je zunaj nekdo začel peti. Nadrealistično! Đuro se lahko skrije! Nekaj čez sedem nam je Baco v termovski prinesel čaj! In zunaj Grdinu še zapel za rojstni dan. Grozljivo! Pa ne petje ali čaj, rana ura! Nismo se pustili motiti (čaj smo seveda spili) in nismo hoteli iz spalk na mraz. Baco je zadevo na dolgo in široko pofotkal, potem pa začel stokati, da nima kaj početi, da mu je dolgčas in podobno. In smo morali vstati. V najhujši mraz! Na hitro smo pospravili in odpičili v dolino. Vmes je Baco želel še pofotkati kolonico, pa Joco ni pustil, da se ne bi videlo, da ima pvc vrečko! Jaz pa sem se spomnil, komu sem posodil nahrbtnik pred dvema mesecema za dva dneva: Sukiju! Dej prnes nazaj, jebemutristomedvedovkosmatihnazaj!!!