Sem tipična žrtev imperialističnih globalističnih multinacionalk. Ko te nebodijihtreba zveri nekaj vržejo na trg, podprejo z dobro oglaševalsko akcijo in dajo na tri obroke, če pokličeš takoj pa pritaknejo še kakšno malenkost, sem pečen. Tako sem na začetku zime kupil lopato za sneg. Takšno majhno, za v avto. Če kje obtičiš, da se odkoplješ ven. Čeprav ni šlo za velik denar, se mi je preljuba soproga kar nekaj časa posmehovala, ker je bila za kidanje snega pred hišo premajhna (in imamo seveda pravo, snežno lopato), z avtom pa se v civilizaciji le poredko tako zatakšneš, da bi se moral odkopati. In ker ne vidim rad, da (mislijo, da) nimam prav, sem razmišljal in razmišljal in razmišljal in na koncu kot profesor Baltazar prišel na idejo.
Poslal sem nekaj mailov (pravzaprav sem jih veliko, le odziv je bil bolj kilav) in prijatelje in znance povabil na Gorjance, da naredimo iglu. V katerem bi nas nekaj tudi prespalo. Bilo nas je kakšnih dvajset, ker pa smo datum akcije določili prav na dan, ko je Slovenijo zajel polarni mraz, je bilo končno število lopatarjev krepko prepolovljeno; večina jih je ravno pokopavala kakšnega daljnega sorodnika, ker ta mraz jih je očitno kar nekaj pokončal, tisti, ki niso odločno zavrnili udeležbe, pa so bili bolj ko ne neodločni in sem porabil ogromno telefonskih impulzov, da četica ni razpadla …
Kot vedno, ko se dogovoriš kaj za v soboto, smo se zbrali krepko po dogovorjenem času (dan prej je bil namreč petkov večer). S tremi avtomobili smo se odpeljali do vznožja Gorjancev, v vas Gabrje, ki je priljubljena izhodiščna točka za krajši izlet do planinskega doma Gospodična. Parkirišče je bilo zasedeno do konca in lopata je prvič prišla prav, saj smo morali en parking ročno odmetati, da smo lahko sploh parkirali. Snega je bilo občutno več kot v Novem mestu, pa tudi hladno je bilo bolj, a nas je približno dvajsetminutna hoja po globokem snegu in strmo navzgor do prikladne jase kmalu segrela na delovno temperaturo. Kar nekajkrat smo morali tudi počivati, konec koncev je bil prejšnji dan petkov večer, le Ani je šlo bolj lahko spod nog, ker je bil Don spočit in je vlekel kot konj. Don je namreč pes in njemu petkov večer ne pomeni nič …
Na jasi smo najprej odmetali par kvadratov snega za kurišče in si razdelili naloge. Šulc, ki je ravno prišel z operacije kolena, se je takoj določil, da bo skrbel za ogenj, nekaj jih je šlo nabirat drva (Čampi kot najbolj športen model je seveda skočil še do avtomobila po sekiro, ki smo jo pozabili, na pol poti se je obrnil in vrnil po ključ, čeprav se je potem pokazalo, da je bil Šulcev avto itak odklenjen!), ostali smo se prijeli lopat in začeli tja, kjer naj bi stal iglu, metati sneg. Najprej smo ga nameravali narediti iz kock, kakor pravi Eskimi, a sneg ni bil zmrznjen, zato smo se odločili, da naredimo velik kup, ki ga bomo na koncu izvotlili (pri čemer naj bi se izkazala moja majhna snežna lopata). Sneg je bil sipek kot moka, da smo ga morali ves čas še sproti teptati in sem bil prepričan, da iz vsega skupaj ne bo nič, a nam to ni vzelo volje. Če drugega ne, smo bili vsaj na svežem zraku, malce fizkulture pa tudi ne škodi, pravijo …
Kup snega in pod snegom nabranih drv sta rasla, ognja pa od nikoder. Šulc, ki naj bi skrbel za kres, je bil rdeč v obraz in v oči, ves čas je kašljal in pihal, pa nič. Razen gostega dima (in nekaj novih grdih besed, ki sta jih moja sinova z veseljem pobirala!), ki je iritiral tudi vse ostale, ki smo zadihani lopatali, ni nič kazalo, da kje sploh gori, kar je na laž postavilo tudi lep slovenski pregovor, ki pravi, da kjer je dim, je tudi ogenj! Toplote ni bilo namreč nobene. Nekdo je sicer predlagal, da bi v žerjavico malce popihal M., ki je v petek zvečer najdlje ostal zunaj, a je M. predlog ogorčen zavrnil. Alkoholni hlapi bi sicer verjetno pomagali ognju razplamteti se, a ker nima povratnega ventila, se je bal, da bi mu rdeči petelin morebiti še v grlo skočil …
Ko je kilavo sonce začelo izgubljati na moči, je volja do dela popustila pri vseh. Popadali smo okoli kadečega se kupa, s katerim se je Šulc še kar trudil in bolj dimili kot pekli hrenovke, pa jajca so jedli, ki jih je Sandra kuhala celo noč (za recept je, verjeli ali ne, morala pogledati v kuharico!). Pravim jedli, ker jih Šulc, Čampi in jaz, ki naj bi v igluju tudi prespali, nismo upali, saj enostavno nismo vedeli, kako je z zračenjem v takšni snežni zadevi. In če bi pojedli veliko jajc, bi se zvečer lahko celo podušili …
Pojedel sem eno hrenovko, potem pa svečano vstal, prijel mojo na tri obroke kupljeno lopatico in začel votliti snežni kup. Ni šlo hitro, pravzaprav je šlo celo ekstremno počasi, zato smo se odločili, da začnemo kopati luknjo tudi na zadnji strani. Ko sem toliko odkopal, da sem že skoraj ves ležal v snegu, me je zajela paranoja. Kaj bo, če se kup zruši? Glede na to, kakšni strokovnjaki smo ga nametali in steptali, me to sploh ne bi zelo presenetilo! Zvlekel sem se ven, zaprosil za trenutek pozornosti in vsem naročil, naj opazujejo moje noge. Če bom z njimi močno brcal, bo to pomenilo, da me je zasulo in mi morajo nemudoma pomagati. Izvleči me zaradi teže snega ne bodo mogli, morali bi me odkopati, ker pa z lopatami niso najbolj vešči in bi me lahko poškodovali, sem jim najmanj petkrat zabičal, naj me odkopavajo z rokami! Ne vem sicer, kaj so si mislili, a sem potem z lažjim srcem garal naprej.
Ko smo prebili rov in smo se sprednji in zadnji srečali, smo si podali roke, objemali smo se, morda bi celo s čajem nazdravili, če bi Šulcu po štirih urah že uspelo staliti in zavreti liter snega, a mu seveda ni. Ker je bilo v igluju zdaj dovolj svetlobe in je klavstrofobičen občutek izginil, je k delu pristopilo več ljudi in prostor pod snegom se je vidno večal. Dva sva z notranje strani dolbla sneg, ostali so ga metali ven. Edina težava, zaradi katere smo se morali zelo pogosto menjavati pri delu v »rudniku«, je bil dim, kajti vhod v iglu smo začeli kopati le kakšnega pol metra stran od ognja, Šulc pa je vedno razpihoval žerjavico v smeri odprtine.
Okoli pete ure popoldne je bil iglu narejen, zametali smo tudi zadnji izhod. Sonce je skoraj zašlo, močno se je shladilo. Večina nas je bila mokrih in premraženih, zato smo se na hitro poslovili in vsi razen nas treh so odšli v dolino. Ostali smo sami. V gozdu. Svetloba je obetala izginiti v slabi uri, zato smo se odločili, da krepko poprimemo za delo. Najprej smo morali za po tleh nabrati smrekovih vej. Kar sicer ne bi bilo preveč težko, če ne bi igluarili v listnatem gozdu in sva s Čampijem našla smreko šele po petnajstih minutah. Gazila sva po celem snegu in bila premočena do pasu, ko pa je zasekal v spodnjo vejo in se je na naju vsul ves sneg z vseh vej, sva oblačila premočila še od pasu gor. Ko sva se premražena vrnila v tabor z ogromno smrekovimi vejami, je sonce že zašlo. Nastlali smo tla v igluju in ko smo vsi trije ponosno občudovali narejeno in vdihovali vonj po snegu in smrekovih iglicah, je verjetno malce zapihalo in zaradi dima nenadoma nismo več mogli dihati. Splazili smo se ven in dokler je bilo še vsaj malo svetlobe, mrzlično delali še predprostor, ki naj bi preprečil, da bi se kadilo v spalnico. Projekt, ki je bil najprej videti kot »a je to« projekt, se je na koncu lepo posrečil, le rov smo naredili malce prenizek in nam je vsak vstop v iglu pomenil prave muke, saj smo se morali vanj splaziti po trebuhu. A kaj bi to, varnost je vedno na prvem mestu …
Objela nas je tema, končno pa je malce bolj živahno poprijel tudi ogenj. V skoraj popolni tišini smo občudovali božanski pogled na povsem jasno nebo, polno zvezd, kakršnega v mestu zaradi svetlobnega onesnaženja sploh ne moreš videti, ko je Šulc glasno zaklel.
»Mrzlo bo k svina,« je ugotovil, kaj pomeni jasna zvezdnata noč.
Žašklepetali so nam zobje. Bili smo premraženi. Čaj, ki ga je imel Čampi v termovki, smo spili, nov pa še ni bil skuhan. Iz nahrbtnika sem povlekel baterijsko svetilko, ki pa je na mojo grozo le slabotno brlela! Ko sem jo preskusil doma pri dnevni svetlobi, je še delala … Znosili smo vse stvari v sneženo hišico in raztegnili armaflekse, ko me je v sekundi zanohtalo. Tako zelo me je začelo zebsti v prste na rokah, da me je bolelo in so se mi solzile oči. Vrnil sem se k ognju in roke potisnil skoraj v žerjavico, pa kakšnega olajšanja ni bilo (ogenj je vso toploto porabil za taljenje zmrznjenih drv!), zato sem si jih masiral s snegom in kaj kmalu je bilo bolje, so pa začeli boleti prsti na nogah … Sezul sem se in jih porinil proti ognju. Iz nogavic se je kmalu začelo kaditi. In zgodil se je tudi čudež ¬– zavrela je voda! Čaj smo hladili s snegom in ga takoj spili, kar nas je vsaj malo pogrelo. Kmalu je bila skuhana tudi druga runda, vmes pa smo pekli še hrenovke, ki so nam s palic venomer padale v žerjavico ali kar na tla in še dobro, da nismo videli, kaj jemo. Pa kakšni jemo, saj smo bili črni do komolcev! Skuhal sem še špargljevo juho iz vrečke. Sam še nikoli nisem videl šparglja in sem veselo zagrizel v trsko, ki se je nekako znašla v čorbi in šele ko sem jo skoraj pojedel, sta mi povedala, da šparglji ne hrustajo.
Ura je bila sedem. Kar nismo mogli verjeti. Le kaj bomo počeli?! Televizije ni bilo, radia tudi ne, brati nismo imeli kaj, v gostilno ne moreš … Kar malo nas je zaskrbelo, da bom umrli od dolgčasa ne pa od mraza! A je čas hitro mineval; malce smo pospravljali stvari pa s čajem oziroma taljenjem snega smo imeli veliko posla, okoli osme ure pa smo se končno toliko umirili, da smo skuhali tudi kavo. Pravzaprav smo jo začeli piti, kajti v vodo smo jo vrgli že slabi dve uri prej, pa voda ni hotela zavreti. Ni bila tako slaba, kot sem mislil, da bo. Prelili smo jo v plastenko in jo izmenično srkali, edina težava je bila ta, da je imel naslednji čaj okus tako po špargljih kakor po kavi. Ampak meni je bil vseeno dober, ker je bil vroč …
Že v trdi temi so nas obiskale tri deklice, ki so se vračale z Gospodične. Pokadile so nekaj (naših) cigaret, nas občudovale, kako smo pogumni in oh in sploh, potem je debata nekako zašla na medvede. O katerih prej sploh nisem razmišljal.
»Saj medvedi pozimi spijo,« nisem bil preveč prepričljiv.
»Ja, nekateri se tudi zbudijo,« se ni dala.
»Mater, si predstavljam, da takšen medved, ki se zbudi sredi zime, ni ravno najboljše volje,« je zaskrbelo Šulca, sam pa sem se potiho tolažil, da če bo medved res prilomastil, bo to pravzaprav Šulcev problem; namreč, nogo je imel zaradi operacije še čisto trdo in bi torej kljub mlajšim letom zagotovo tekel počasneje od mene …
Dekleta so se poslovila, mi pa smo zaradi strahu pred medvedom pojedli prav vso hrano, ki nam je še ostala (celo vegetarijanec Šulc se je žrtvoval in pojedel tri hrenovke), jajca in sladkor pa okoli polnoči, ko smo se odpravili v spalnico, krepko zavili, da ne bi oddajali vonja. Vhod v iglu smo zaprli s šotorskim krilom, prižgal sem tudi svečo, malo za toploto, bolj za svetlobo. Bilo je tako svetlo, da bi lahko bral časopis, ki sem ga imel v nahrbtniku za podkurit! Zavlekli smo se v spalne vreče, kar oblečeni. Na sredini je spal Čampi in dogovorili smo se, da bomo spali na hrbtu, ker, kako bi pa izgledalo, da si fantje kažemo hrbet? Pa še mrzlo je bilo in bi se kakšen mimogrede lahko malo stisnil … OK, hec. V vrečki, ki nam jo je pustila Urša, naj bi bilo še nekaj čokoladic, sadja in krema za premrzle roke, a je seveda pustila napačno vrečko, ostale so le tri zmrznjene banane. Šulc jo je poskusil pogreti med nogami, a ko je zapiskal z visokim altom, si je premislil in jo kot jaz pojedel kar zmrznjeno.
V igluju pravzaprav ni bilo zelo mrzlo, zagotovo je bilo nad lediščem, pa tudi smrekove veje so prav lepo dišale. Zaviti kot črvički smo godli od ugodja, ugotavljali, da je hrbtenica prav lepo zvita v dvojni S in podobno. Utrujeni smo bili kot delovni bosanski konjički. S Šulcem sva se odločila še za zadnjo cigareto. Čampi je sicer protestiral, a ker se zavese ne bi navzele smradu po dimu (pa itak smo že smrdeli kot trikrat prekajene klobase), pa tudi po nesreči zažgati nismo imeli kaj, se je vdal. Spomnim se še, da sem razmišljal o medvedih (zato sem pri glavi v sneg zapičil sekirico!), slišal sem tudi, da je Šulc kljub temu, da ni jedel jajc, nekajkrat spustil zrak, potem pa nas je kar na hitro zmanjkalo.
Spanec ni bil zelo slab, bolj hudo je bilo zjutraj, ko smo se zbudili. Pravzaprav je bilo že krepko dopoldne, saj je bilo v igluju svetlo, mrzlo pa ko tristo vragov. Nobeden ni hotel vstati prvi. Buljili smo v sneženi strop nad nami, ki ga je naše dihanje dodobra zaoblilo, nobenega ostrega roba od lopate ni bilo več. Zunaj je nekdo vpil. Najprej smo se ustrašili, da je prišel kakšen logar in smo se potuhnili, ko pa kar ni in ni hotel oditi, se je ojunačil Šulc in pokukal ven. Bil je Baco, ki je prišel narediti par fotk. In zunaj je bilo toplo, topleje kot noter, saj je sonce kar prijetno grelo. Ko sem se splazil ven in se pretegnil, so me zabolele tudi tiste mišice in kosti, za katere sploh nisem vedel, da jih imam. Pospravili smo stvari, medtem so se pri nas zaustavili prvi pohodniki na Gospodično. Občudovali so našo mojstrovino in se je seveda takoj našel duhovitež.
»A daste v najem?«
»Če daš jurja, je tvoj za zmeraj!«
In ker so ga prijatelji seveda provocirali, je moral nejevoljen seči v žep po Prešerna. Tako sem s kupom votlega snega vsaj delno povrnil stroške nakupa lopate in moja soproga se mi ne posmehuje več, ji pa seveda nisem povedal, da sem se že naročil na (nujno potrebno!) masažo. Ker pri mojih letih je za moj hrbet postelja le postelja. A če me kdo vpraša, če je bilo hudo, se mu po resnici zlažem, da je bilo …