Pred kratkim sem gledal igrano dokumentarni film Touching the void (režiserja Kevina Macdonalda, 2003). Resnična zgodba o dveh plezalcih, ki sta se leta 1985 odpravila preplezat še ne preplezano zahodno smer Siula Grande v perujskih Andih. Modela sta se skrajno matrala do vrha, med spuščanjem pa je mlajšemu spodrsnilo in si je zlomil nogo. Golenica se je po dolžini razcepila in mimogrede še izbila kolensko pogačico. Po moje ga je bolelo kot tristo vragov. No, nepoškodovani ga je po vrvi spuščal v dolino in ko ga je v noči in snežnem viharju spustil prek prepada, mu po dveh urah ni ostalo drugega, kot da prereže vrv in se zjutraj sam začne vračati v dolino. Poškodovani je padel v kakšnih 25 m globok prepad in potem še kakšnih 25 m v ledeniško razpoko. In se je šest dni potem matral kot tri milijone hudičev, da se je privlekel do šotora, kjer sta prijatelja ravno kurila njegovo obleko. Na takšen način sta se menda poslavljala od njega, kaj pa vem, se mi je kar malo za malo zdelo. Pustil ga je v hribih, potem pa še obleko zažgal?! Ni čudno, da nista več prijatelja …
OK, sem gledal ta film in prišel na idejo. No, jasno, nisem mislil riniti v Ande, kje imam pa čas, pa tudi na kakšne visoke planine ne, dopusta ni ravno na pretek, ampak ko se je model plazil v dolino, je nekajkrat prespal kar v snegu in to mi je dalo misliti. Kaj pa, če bi še jaz prespal na prostem, na snegu? Kar se je lažje odločiti kot storiti. Kje pa imamo v začetku marca v Sloveniji sneg? Ekipo sem mimogrede sestavil (ko omenim, da bomo kurili, je Suki prec noter, Robertiez je kot mladi diplomirani gozdar tudi imel neke svoje prikrite načrte z drevesi, Kaco pa je šel poleg samo zato, ker si ni predstavljal, kako ta reč sploh izgleda!), z lokacijo je bilo težje. A kjer je volja, je tudi pot, je dejal blagopokojni Kardelj in s snegom pokrito hosto smo našli niti dve uri vožnje od Novega mesta. Odpeljali smo se v petek ponoči in parkirali točno opolnoči. Tema kot v rogu, mraz kot v hladilniku. Oprtali smo si nahrbtnike in pogumno zakoračili po snegu. In smo hodili in hodili in se poskušali čim bolj oddaljiti od poti, a nam nikakor ni uspevalo, saj nismo mogli prečiti reke. Da bi pa ob cesti taborili, pa ni bilo niti pomisliti, ker bi mimogrede lahko prišla kakšna cerkvena straža preveriti, kdo dela škodo v njihovi hosti! Načrt je bil, da prvo noč v sneg izkopljemo luknje in prespimo brez ognja, drugo noč, podnevi, pa najdemo primerno (skrito!) lokacijo in naredimo bivak. No, snega je bilo premalo, zato smo se glede na naše šklepetajoče zobe z lahkoto odločili, da zakurimo tudi ogenj. Tukaj moram izrecno pohvaliti Sukija, ki je res dobro nalagal drva, ki smo jih ostali trije z žuljavimi rokami pripravljali. Res, kdor zna, zna. Drevja je bilo zaradi snega podrtega dovolj, da smo lahko celo izbirali les z najvišjo kalorično vrednostjo in je voda v loncu mimogrede zavrela in smo ob treh zjutraj že lahko spili vroč čaj (medtem se je tudi Kaco spomnil, da ima v termovki vroč napitek, prej, ko smo stokali zaradi mraza, mu ni kapnilo!), pa tudi instant juho smo si privoščili. Potem smo si postlali na snegu in se zavlekli v spalke. Kaco je nemudoma začel žagati (ko smo pa prej žagali, je pa fotografiral!) in sem bil malce razdvojen. Nisem se mogel odločiti, ali bo njegovo smrčanje medvede privabilo, ker ga bodo razumeli kot izziv, ali jih bo odgnalo, v smislu, s takšnim smrčačem se pa res ni za zajebavati!? No, junaki so pospali, meni pa ni šlo in ni šlo. Morda je bilo narobe to, da sem si par dni prej ogledal dokumentaren film o medvedih in mi domišljija ni pustila zaspati, ali pa se mi je mraz prehudo zavlekel v kosti. Ne vem. Suki je sicer v spanju nekajkrat spustil odvečen zrak iz črev in bi, če bi bil dovolj blizu, zagotovo globoko zaspal, a je imel srečo, da je oblaček prefiltrirala spalka, ker je bil ravno dovolj blizu ognja, da bi lahko celo eksplodiral, če bi se vžgal metan! Zmanjkalo me je okrog šestih, ko se je že delal dan, ob osmih pa so tako ropotali, da na spanje ni bilo niti pomisliti več. Pa še v daljavi so se zaslišali cerkveni zvonovi in smo po jutranji kavi na hitro pospravili stvari in odšli bolj skriti lokaciji naproti. In smo hodili in hodlili, sneg se nam je vdiral do kolen, da smo bili vsi premočeni. Ko smo končno našli primerno lokacijo, s potočkom in dovolj podrtimi drevesi, smo bili presrečni. Nič ne tajim. Spili smo kavo in potem pljunili v dlani. Če bi vedel, da je gradnja bivaka tako mukotrpen posel, bi s sabo zagotovo prinesel šotor, vam povem! Kot najbolj marljivi gozdarji smo z vseh koncev in krajev vlačili primerno drevje, sekali veje s podrtih smrek in vse skupaj zlagali v nekakšno hiško. Ko je bila vsaj približno končana in je Suki končno tudi zakuril, nam je že krepko krulilo po želodcih, cerkveni zvonovi iz daljave pa so napovedovali poldne, ko bogaboječi garači sedejo k zasluženemu kosilu. Skuhali smo Cvetanove polsuhe klobase, jih začinili z gorčico iz tube in šle so v slast kot že dolgo ne … A ko bi bilo primerno, da se garači po kosilu malce uležemo, smo ugotovili, da kurjava izginja, kot bi jo na ogenj metali. In smo, če smo hoteli, da nam bo toplo, do noči na kup vlekli veje in debla. Garanje je bilo takšno, da sem se najmanj petnajstkrat vprašal, kaj mi je tega treba bilo! Vmes smo še nekajkrat jedli in kofetkali, z nočjo je spet pritisnil mraz, pa še snežiti je začelo.
In smo kot možje še malo modrovali ob ognju, okrog sedmih pa smo se zavlekli v spalke in prijetno utrujeni zaspali.
V bližini je žuborel potoček, sneg je poltiho naletaval, ogenj je prasketal … Idila, res. Spal sem ko ubit. Ko sem se zbudil, je bilo že relativno svetlo, ogenj je ugasnil. Enega sem si prižgal in s tem zbudil Robertieza. Ki je pogledal na uro in ponorel. Ura je bila namreč devet zvečer! Zbudil sem se zaradi mraza, ki je grizel v hrbet! Vstali smo, oživili ogenj, skuhali kavo in spet legli k počitku. A je kmalu spet ugriznilo v hrbet in smo spet vstali in spet naložili, skuhali kavo, spekli hrenovke. Ura je bila dve zjutraj, ko je zmanjkalo kurjave. In smo do treh zjutraj spet vlekli in žagali in lomili in nalagali. In zaspali do petih, ko smo spet vstali, skuhali kavo, nabirali drva, pekli klobase … Ob pol sedmih sem se spet zavlekel v spalko in do osmih spal kot angelček. Zbudila me je Sukijeva kava in Robertiezov ogenj. OK, zbudilo me je njihovo preklinjanje, ker nisem hotel vstati, kava in ogenj nista bila dovolj velik korenček!
Bilo je tako zanimivo, da bom absolutno spet ponovil čez kakšnih petdeset let, predvsem pa sem vesel, da bodo vse stvari, ki štrlijo od mene, ostale cele, varno pripete na moje telo. Ker če bi se Robertiezu kaj zgodilo, mi je Irena zagrozila z odbitjem ene od mojih ekstremitet … Pri Ani je bilo pa ravno obratno, bo dala za kavo, ker je Suki tri dni svoje oblačke spuščal v naravi in se je doma lahko nadihala svežega zraka …
