Hišica na drevesu

Pred leti je krožila šala, da vedno veš, kdaj ti Črnogorec v gozdu naredi škodo, ker za njim ostane štor, visok najmanj en meter. Človeku se namreč ne ljubi skloniti … No, ko smo se pred dolgimi leti odločili, da bomo malce preuredili vrt (torej požagali hruške, od katerih plodov so imele koristi le ose, in kutino, od katere koristi ni imel nihče), sem hruške z motorno žago požagal skoraj pri tleh, za kutino pa ni več ostalo moči. Oziroma je moč še bila, le v križu me je nekaj zasekalo. Naj v opravičilo dodam, da so bile hruške tri, da so imele stebla debela za moško roko (in to roko dobro nabildanega možaka, da ne bo pomote), pa še veriga na žagi ni bila najbolj ostra! Kutino sem torej odžagal v višini svojega pasu, potem pa toliko časa okreval po napornem delu, da so iz »štora« pognali novi poganjki. Kutina se je razrasla v očem prav prijeten grm in ko sem jo tu in tam občudoval, se mi je utrnila ideja. Namreč, pri hiši smo dobili prirastek, saj se nama je rodil sin Maks in sem pomislil, kako lepo bi bilo, če bi sinu napravil hišico na drevesu. Se mi je kar oko zarosilo od ganjenosti, še bolj pa potem, ko sem za idejo navdušil še svojega očeta in taščo, ki sta oba arhitekta. Če sem si sam predstavljal prijetno hišico, ki jo mimogrede vržeš skupaj, sta »strokovnjaka« zadevo tako zakomplicirala (z načrti in izračuni in vsem), da bi skoraj moral zaprositi za gradbeno dovoljenje … To je bilo še v časih, ko nisi mogel kar v Merkur in kupiti, kar potrebuješ. Pri mizarju sem naročil vse lesene dele, ki so bili v načrtu lepo izrisani, vsak posebej, tudi z navodili, kako naj bodo zarezani in sploh in oh, ko pa je prišel račun, smo si ga morali razdeliti na tri dele. S tistim denarjem bi skoraj pol vikendice spravil pod streho, vam povem! Pa sploh še ni bilo konec, ker se smrekovih sušic sploh ni dalo kupiti in sem jih moral nabirati po gozdu in sem se ves čas bal, da bom postal žrtev kakšnega besnega kmeta, recimo. Ampak, dobro, ko sem material navlekel na kup in smo se končno lotili dela, smo seveda ugotovili, da ubogo drevesce takšne teže sploh ne bo zmoglo in smo konstrukcijo morali podpreti. Na vseh štirih koncih! Strešnike sem potem po oglasih iskal in kakor kakšen mrhovinar hodil okoli hiš, ki so jih rušili. Saj sem jim želel plačati, a ko sem komur koli omenil, koliko jih potrebujem, so me vsi nagnali kot neresnega kupca …

img_1017

Hišico smo seveda naredili, otroci so jo tudi kmalu vzeli za svojo. Najprej Maks, potem seveda še Gašper in Lenart, ki še nima dveh let.! So se igrali noter, pa jih je minilo, pa so jo spet odkrili … Včasih tudi na silo, ne bom nič tajil. Sem jih lani pozimi, ko sem bil brez soproge, ki se je zadržala v službi, kar izselil iz hiše, ker so delali prevelik kraval. Saj sem njihovo vikendico na drevesu dobro izoliral pred mrazom. Čez deset minut sem sicer začel resno razmišljati, da bi jo moral izolirati tudi zvočno. Res! Ko sem se vrnil v hišo, sedel za mizo in razgrnil časopis, se je začel tak direndaj, da me je kar vrglo. Pogledal sem skozi okno in bilo je kot v risanki. Hišica se je majala, skakala, gugala in nihala, da sem bil prepričan, da bo v naslednjem trenutku razpadla. V strahu sem skočil pokonci in zavpil, kot po čudežu se je hišica umirila in ko sem splezal po lestvi in odprl vratca, so v mene zrli najbolj nedolžni angelčki z zelo zardelimi lički. Opozoril sem jih, naj nikar preveč ne norijo, ker je hišica nad zemljo in se lahko podre in se vrnil k delu. Pravzaprav k Delu, če sem iskren. A da ne bom predolg – zadeva se je ponovila še štirikrat. Vse skupaj je bilo že tako absurdno kot kojotovi poskusi ujeti cestnega dirkača. Res.
Ja, pa je letos spet prišla zima in z njo sneg. Veliko snega. In so se moji trije junaki spet spravili na zrak. Sem jih fotografiral z balkona, ko pa sem prišel v dnevno sobo, je zaropotalo kot pri potresu. Od strahu sem kar otrpnil, ko sem pogledal skozi okno! Človek pošlje otroke na vrt, kjer naj bi bili varni, pa se mimogrede zgodi nesreča. Pravzaprav bi se lahko zgodila. Hišica se je namreč po desetih letih zrušila, a na srečo pod sabo ni nikogar pokopala. Niti pomislil nisem, da bi jo moral vsake toliko malce pregledati! Ker ima seveda tudi hišica na dreveščku rok trajanja kakor vse stvari na tem svetu …