Ko sem stal na robu prepada, sem nenadoma dojel, da mi je vrv, ki je edina preprečevala, da ne zgrmim v globino, zavezal še skoraj mlečnozobi mulo. S kocinami pod nosom, ki se še niso povsem odločile, ali naj bodo pravi brki ali kar nekaj in so se očitno nekje vmes odločile za vdajo in ostale kar nekaj …
»Ej,« sem ga zaustavil, ko me je rinil proti robu, »veš kaj razmišljam?«
»Kaj,« je vprašal z zanimanjem, ki je bilo tako veliko, kakor je veliko avtomehanikovo ogledovanje prsta, s katerim je še malo prej vrtal po nosu in se mu je nekaj lepljivega prilepilo na konico. Zanimanja ni kaj veliko, bolj dilema obrisati ob hlače ali vtakniti v usta …
»Razmišljam, da me varuje človek, ki je še v plenice rinil, ko sem jaz že pošteno babe jagal,« sem bil direkten in iskren. Kaj mi je pa drugega ostalo?! Stal sem tam na robu nekaj več kot petdeset metrov globokega prepada, navezan na drobno, drobno vrvico, on pa me je silil, naj se spustim čez rob. Jeba, vam povem. Že res, da je par stvari že splezal in že res, da se je naučil kakšen vozel ali dva zavezati, ampak, tristo kosmatih medvedov, saj mu še brki niso pošteno pognali. Nekaj se je prej ustil, da je njegov ata pravi alpinist, ampak to dejstvo mi v tistem trenutku kaj dosti ni pomagalo. Ali pa če bi bil astronavt! No, bolj pomirjajoče bi bilo, če bi bil njegov ata recimo tudi kirurg, da bi me potem skupaj sestavil, ko bi omahnil v globino, in prepričan sem, da bi se potrudil, ko bi mu povedal, da sem pri njemu zato, ker sem se zaupal v roke njegovemu sinu, ki se okrog hvali, da je njegov ate pa taprav alpinist … Ja, ni šlo. Klemi je stal ob debeli smreki, okoli katere je bila zavezana vrv in se mu nikamor ni mudilo. Jasno, ni on stal na robu. Odtrgal sem pogled od njegovih še skoraj mlečnih zob in dlak pod nosem, ki se nikakor ne morejo odločiti, da bi postale brki in pogledal drug vozel, tistega, s katerim je Pejo zvezal dva sedemdesetmetrska štrika, ki ju je potem odvrgel v prepad. Bosta ostala skupaj ali bosta šla narazen? Od tega je bilo odvisno moje življenje! Ozrl sem se okoli, da bi si ogledal njegov obraz pod nosem, a je že odpeketal na povsem drug konec, da bi ujel nekaj dobrih posnetkov. Za youtube, da se bodo psihoti naslajali ob totalnem razčefuku, ko bom priletel ob tla? Nisem ga videl, torej nisem mogel preveriti, kako je z njegovimi brki, čeprav sem bil po spominu skoraj povsem prepričan, da kaj boljše od Klemija ni. Se je sicer hvalil, da ima enako čelado kot Tomaž Humar, ampak kakšno vezo ima to?! Evo, še en problem se je pojavil! Začel sem razmišljati, ali ima enako čelado, kot jo je imel Humar, ko so ga dol vlačili s helikopterjem ali pa je imel takrat drugačno, a nisem hotel vprašati, ker če so se mi že noge tako tresle, kako bi bilo šele z glasom. In nisem hotel, da bi mladci videli, kako veteran junaške slovenske vojne (o kateri se, jasno, učijo iz zgodovinskih knjig!) bojuje svoj boj s strahom nad prepadom. Misli lepe misli, sem si ukazoval, ko sem se končno spomnil, da tretji mladec pa že ima konkretne brke. A ta misel kaj dosti oziroma dolgo ni pomagala. Zbudili so me ob devetih dopoldne, kar je že kar ekstremni podvig zame, a še bolj ekstremno je bilo od Krstota, ki ima edini nekaj res brkom podobnega, sposoditi si opremo. Vse je bilo dogovorjeno že par dni prej, ampak Krsto, jasno, je imel telefon izklopljen, hišna vrata pa so bila zaklenjena (s ključem v vratih na zunanji strani!). Smo zvonili, hodili okrog hiše (hud pes čuvaj je besno migal z repom), klicali, pa nič. Dokler nismo priklicali soseda in mu razložili težavo, ki jo je potem seveda nemudoma rešil. Ker na vasi spati, ko je že svetlo, je zločin, zato je človek na pragu vpil, da je prišla policija tako prepričljivo in glasno (ter hkrati s pestmi razbijal po vratih), da ni minilo dolgo, da se je uspavana lepotica prikazala (v pižami!) in nam posodila opremo. Kaj je pri tem še vse natresel, ne bom ponavljal, ker tudi sam nisem jutranji človek in ga povsem razumem!
»Veš kaj, ko bomo mi še pošteno babe jagali, boš pa ti v plenice rinil!« se je oglasil Klemi in me iztrgal iz razmišljanja.
Hja, kar je res, je res. Stopil sem čez rob in se obesil na vrv. In se počasi spustil v jamo. 50 metrov globoko. Kar adrenalinsko. Je šlo lepo, počasi in brez strahu, dokler se nisem nekje na sredini spuščanja spomnil in pogledal, kje je Suki (tokrat brez Sikija!). In ko sem ga zagledal globoko dol, majhnega kot figurica iz kinderjajčka, ni veliko manjkalo, pa bi narinil v hlače, čeprav še nimam plenic! A sem nekako srečno stopil na tla in pripravil fotoaparat za Klemijevo spuščanje. Ki je bilo seveda nekaj povsem drugačnega, ker njegov ata je ipak alpinist. Vsaj tako sem mislil, ko sem ga opazoval, kako izvaja horizontalen helikopter, prepričan, da mi hoče pokazati, kako se spuščajo profiči, dokler mi na tleh ves zasopihan ni povedal, da so mu moji pancarji porušili ravnotežje in se je komaj obdržal na štriku!
A pustimo nepomembne detajle. Bili smo na dnu ledene jame, s temperaturo blizu ledišča, čakal pa nas je še spust dodatnih 30 metrov v globino po ledu. V popolno temo. In potem vzpon z derezami in dvema cepinoma po skoraj navpični ledeni steni. Nič posebnega, če mi mulci ne bi dali »tastrupenih« cepinov, ki kar sami plezajo, pa šele potem povedo, da so mi dali ful stare in naj zato ne stokam in se ne čudim, zakaj imam vse prste potolčene in podhlajene, pa še nategnili so me in pokazali težjo in lažjo smer, sem izbral seveda lažjo, ki pa se je kasneje izkazala za težjo. Ko sva bila s Sukijem na dnu, sem mu predlagal tekmo do vrha, a ni bil za, čeprav je bil on že na vrhu, ko sem sam še vedno praskal meter nad tlemi … A pustimo tudi to in kako mulci plezajo (v bistvu so me v jamo zvlekli zato, da so se malo važili, kako obvladajo), bilo je čudovito, čeprav tudi naporno. A kaj bi to, saj smo možaki, ne?! No, vsaj jaz in Suki, zato sva, ko smo prišli ven, mimogrede zakurila ogenj in spekla klobasice in čevapčiče, s čebulo in paradižnikom se je jed božansko prilegla! Resnici na ljubo moram dodati še, da bi ogenj morda zakuril tudi Klemi, ki je iz Finske prinesel kresilo z jelenovim ročajem (!), a kaj, ko ga špara, saj je kresila z vsako iskro manj …