Izlet na Gorjance

S sestro sva leto dni narazen po letih in če iskreno pobrskam po spominu, se nisva prav najbolje razumela. Ves čas je bil na sporedu kreg in ravs, nikakor nikamor nisva odhajala skupaj. Imela sva različne prijatelje (verjetno sem pazil, da jih ne bi mešala?!) in različna interesna področja. Seveda sva dopuste preživljala skupaj, recimo morja, hribe in smučarijo, a to le toliko časa, dokler sva hodila s starši. Potem sva dobesedno stekla vsak na svojo stran …
Zdaj, ko se vrhunsko razumeva in skupaj družinsko preživljamo dopuste in proste dneve, me včasih ob teh spominih zapeče vest. In mi je žal, a verjetno ni šlo drugače. Ko gledam ravsanje mojih treh sinov za vsako malenkost, me to boli in jim ves čas dopovedujem, da prepiranje ni lepo niti koristno, še posebej med sorodniki in brati ne, a kaj, ko je to bitka z mlini na veter. Kogar koli vprašam, kako se je kot otrok razumel s svojim bratom ali sestro, skoraj vsak pogleda v tla in zamomlja nekaj o neznosnih odnosih. Ki so, ko dobiš svoje otroke, seveda že antična zgodovina. Verjetno tako pač mora biti … Zdaj sem že obupal, a kar nekaj časa sem iskal ljudi, ki so se s svojimi mlajšimi brati ali sestrami dobro razumeli tudi, ko so bili otroci. Nekaj časa sem mislil, da samo bratje in sestre ne gredo skupaj in sem spraševal prijateljice s sestrami o njihovi mladosti ali prijatelje z brati, pa je bilo povsod isto. Nihče ni kaj posebej rad razpredal o tem, razen če so bili v družbi skupaj, potem se je debata prav živahno razplamtela. In so kar tekmovali, kdo se bo spomnil večje neumnosti (nesramnosti), ki jo je napravil svojemu bratu, sestri … Potem sem iskal sorodnike z večjo razliko v letih, pa tudi tam kakšnega velikega uspeha ni bilo. Ravs in kavs, razen če je bila razlika v letih tako velika, da odnosov sploh ni bilo. Da je bil starejši že na študiju v Ljubljani, ko je mlajši šele dobro zakoračil v osnovno šolo in začel nabirati spomine. Ko gledam Maksa, ki je slabe štiri leta starejši od Gašperja in skoraj deset od Lenarta, se včasih ujezim, čeprav je do svojih bratcev pravzaprav dober. Še posebej do Lenarta, ki mu pomaga in zanj skrbi. Če ga seveda kaj ne piči, potem je pač vpitje, ki odmeva po naši ulici. Ne morete si misliti, kako močan glas ima to naše majhno bitjece. In kaj vse z njim doseže! Maks, ki morda na začetku še uživa v draženju, zelo kmalu popusti, pa če ima prav ali ne!
S sestro imava zdaj odlične odnose in ker živi v bloku, z družino velikokrat pride k nam ali pa se kam skupaj odpravimo. Na enodnevni izlet, recimo. Velikokrat tudi na Gorjance, hribovje, ki obkroža Novo mesto. Ker gre za nenaporen in ne predolg izlet, v katerem otroci uživajo, v planinskem domu pa strežejo zelo okusno hrano. In je nedelja lepša, kot bi bila, če bi jo zabili na kavču pred televizijo. V oktobru smo tako ulovili kar nekaj sončnih dni in raziskali kar nekaj hribov, včasih so se nam pridružili tudi Laliči. Otrok je bilo tako za skoraj manjši vrtec, a ker v gozdu načeloma otroško vpitje nikogar pretirano ne moti, nimamo težav. In ker so otroci polni energije in ves čas tekajo daleč pred nami, njihovo vpitje in kričanje ne moti niti nas, ki hodimo malo počasneje in uživamo naravi. Lepo jih je gledati, razvrščene po velikosti in spretnosti, kako letijo kot kokoši brez glave. Tu in tam kdo pade, a če staršev ni preblizu, se mimogrede kar sami pomenijo, da je prav in buška ne tako boleča. Všeč mi je tudi, da znajo splezati na drevo, recimo. Seveda prvi potegne Maks, ostali mu sledijo. No, roko na srce, Lenart in sestrin Blaž se raje previdno obešata na nižje veje, kjer ni tako nevarno. Poznata svoje meje, čeprav ne dvomim, da bosta kmalu poskusila. Spomnim se, da sem bil v Dubrovniku, ko me je poklicala Monika, da je Maks, ki jih je imel tedaj morda štiri, splezal na drevo. Kot mlada mačka. Gor je šlo, dol pač ne. Ona pa je stala spodaj in ga mirila. Jaz pa tisoč kilometrov proč ves živčen resno razmišljal, ali naj sedem v avto in odhitim na pomoč in ali bodo zdržali do mojega prihoda! Noro. V Romunijo sem dobil klic, da se je, še mlajši Gašper, zaklenil v kopalnico. Me je zaskrbelo, a ne toliko, da bi takoj sedel v avto in odšibal domov. Človek je bil pač v kopalnici, kar pomeni, da vodo je imel, toplo mu je bilo, brisač za mehko posteljo je bilo dovolj, vrata pa so tudi toliko dvignjena, da bi mu recimo lahko na tanko narezan pršut Monika lahko podajala pod njimi … Seveda se šalim, predlagal sem ji, naj gre po soseda in naj vrata razbijejo, da bomo že nova kupili, a bi bili presenečeni, kako so ženske, ki niti žarnice ne zamenjajo, če je moški v bližini, iznajdljive, ko možakov ni. Je vzela posebne klešče ter od zunaj obrnila ključ; kar nisem mogel verjeti, ko mi je povedala, saj drugače, ko kaj delam, mi orodja niti prinesti ne more, ker itak ne ve, kaj je kaj. Tako se mi je vsaj zdelo, od tedaj je seveda drugače in jo lahko uporabim kot zlato prinašalko, otroci se namreč še kar uspešno delajo Francoze … No, takšnih prigod je bilo še nekaj, ponavadi takrat, ko sem bil kje v tujini in sem se potem moral opravičevati Mobitelu za vlažen denar, saj sem jokal, ko sem jim plačeval račun …

img_0760
Kakor koli, izleti v naravo s kopico otrok so čudoviti, pa četudi kdaj na kakšno drevo splezajo, padejo in se potolčejo, če jih je več, bolečina hitreje mine … Ja, skoraj bi pozabil: vsi tečejo na lastni pogon, dokler se prvi ne spomni, da ne more več hoditi, ker ga bolijo noge in ko prvi pristane za očetovim vratom, nemudoma zavlada nenavadna epidemija nezmožnosti hoje pri vseh. Tokrat je bila to Luna in čeprav ji je Predrag nergajoč popustil, sem ga vseeno malce postrani gledal, ker je njegova najlažja, ostali smo bili bolj otovorjeni! Je pa res, da je potem plačal kosilo …