Slovenijo je pred kratkim čez noč zasnežilo. Kar niti ni bilo zelo čudno, saj smo prvi sneg dobili šele proti koncu novembra, ko je sneženje povsem normalen vremenski pojav. V teh zemljepisnih koncih, jasno, ne recimo v Afriki … Torej, vremenoslovci so napovedali izdatno sneženje, ki pa tokrat ni presenetilo cestarjev, temveč voznike, ki jim ni težko odšteti nekaj deset tisoč evrov za novega jeklenega konjička, zaradi katerega sosedovi obmolknejo, ne ostane pa jim za hrano in za zimske gume. In potem delajo zastoje in bentijo na cestarje, ker ceste niso samo splužili temveč tudi posušili s fenom. Recimo, a to je že druga zgodba. Hočem povedati, da sem se tokratne snežne napovedi razveselil kot že dolgo ne. A ne zaradi sebe. Saj imam rad sneg, to že, a imam vozniški izpit ter vozilo s snežnimi gumami in se lahko odpeljem kam v hribe, kjer je sneg že dolgo, razveselil sem se napovedi zaradi otrok. Ki snega kar niso mogli dočakati! Zvečer pred napovedanim sneženjem sem se odločil, da bi bilo morda dobro, če bi enkrat za spremembo najine tri otroke s soprogo že kar nemudoma pripravila na prihajajočo ujmo. Predvsem zaradi Maksa, ki je imel pred kratkim štirinajsti rojstni dan in sem ga, ko je bilo že krepko pod ničlo, opazil na poti iz šole, oblečenega samo v tenak pulover in suknjič iz džinsa. Verjetno je ravno zapihalo, ko sem peljal mimo njega, da sem zgrožen opazil njegov goli hrbet in bi me kmalu kap. Nič ni pomagalo, da so bili poleg njega tudi sošolci, oblečeni prav tako pomanjkljivo, kakor se je kasneje izgovarjal. Sem popolnoma znorel, a kaj, ko pri njegovih letih to kaj dosti ne pomaga, pa tudi nadvse dober izgovor je imel, ko sem mu očital pomanjkljivo oblečenost in kašelj in smrkav nos – da je kašljal in smrkal že prej …
No, napovedali so izdatno sneženje in s soprogo sva se odločila, da vsem trem najinim junakom že zvečer pripraviva vse za odhod v šolo in v vrtec naslednjega dne. Seveda se je takoj pokazala težava. Maksu sem naročil, naj mi pokaže svoje zimske čevlje in mi je človek pokazal teniske. Ki so bile sicer drage kakor kakšni visokogorski gojzarji, a v sneg po mojem mnenju kljub temu ne sodijo. Čevljev pa ni imel. Kritičen in očitajoč pogled si je zatorej prislužila moja soproga, ki pa je napad nemudoma odbila od sebe s pojasnilom, da je moj najstarejši očitno res moj, ker se ga na noben način ne more zvabiti v trgovino po nakupih (kar je seveda res) in da mu stopala rastejo kakor gobe po izdatnem dežju. Kar je tudi res, saj je številka njegovih stopal že tolikšna kakor moja, kar mi je ponudilo instantno rešitev. Prinesel sem mu svoje čevlje, na katere sem nadvse ponosen, saj imajo grob in trpežen podplat in še bolj trpežno usnje, ki sem ga celo premazal s posebnim voskom, ki ne prepušča vode. In sem bil prepričan, da bo prvi sneg v njih udobno prestal, nisem pa seveda računal na njegove sošolce. Ki so, ker na Dolenjskem ni snežilo, v šolo vsi prišli v dizajnerskih teniskah (in v njih bi, sem prepričan, prišli, četudi bi snežilo!), le moj sin je bil v mojih udobnih in toplih čevljih. Ki so, kar seveda priznam, morda celo malce iz mode, ker v mojih letih več dam na komotnost kakor na videz, Maks pa očitno ne. In ker so ga prijatelji iz zadnjega razreda osnovne šole očitno zafrkavali, je bil odhod v trgovino s čevlji naslednjega dne toliko lažji. Z Moniko sta domov prinesla čevlje, ki sicer niso po mojem okusu, a ker so bili edini, ob katerih ni zavijal z očmi do neba, sem se pač moral sprijazniti z izbiro. Zdaj samo pazim, da v šolo ne hodi v kopalkah, dasiravno še vedno (kljub napovedim) nismo imeli snega. Kar me seveda vrne k mojemu najmlajšemu sinu Lenartu, ki jih šteje dobre štiri. In ki že zna poslušati vremensko napoved in ki je vsak dan nestrpno kukal pod nebo, pričakujoč sneg. Ki ga ni in ni bilo, da je nekega lepega dne končno ogorčeno vzkliknil, da se na naši televiziji samo lažejo. In dasiravno se z njim popolnoma strinjam, se mi zdi, da je za tako globoke resnice in spoznanja še malo premlad, zato sem jih branil (vremenarje namreč), kakor sem vedel in znal in bil neskončno vesel, ko je končno pobelilo tudi naš vrt. Lenart se je nadvse razveselil, razveselil pa sem se zaradi njegovega veselja tudi jaz. Res je lepo, da nek tako naravni pojav vsaj pri majhnih otrocih še lahko vzbudi tako pristna čustva. In ker se je razveselil tudi Gašper, moj srednji sin, ki je snega pri svojih desetih že kar vajen, sem oba toplo oblekel in ju poslal ven. A je veselje trajalo le dobre pol ure, ker je bil sneg bolj moker in ker Gašper očitno pozna posebne kraje, kjer se lahko drsaš po riti in hrbtu, sta domov prišla povsem, ampak res povsem mokra, Lenart seveda v joku. Ker ga je nadvse zeblo, saj se prejšnjega snega ne spomni in tudi še ne ve, da mora na toplo, preden se mraz spremeni v bolečino … Ko sem mu kot skrben oče poskušal dopovedati, da mraz pač grize, se je njegov jok še povečal, zato je zadevo prevzela Monika in ga kmalu pomirila, do naslednjega dne pa je grizenje seveda pozabil in se je zgodba ponovila. In se bo ponavljala vse dotlej, dokler ga bo sneg tako navduševal. Upam, da še zelo dolgo in da tega vsakoletnega naravnega pojava ne bo nikoli povezoval s stroškom za nove zimske gume …