Ko blog preberejo tudi tisti, ki ga ne znajo brati …

Pred leti, ko mi je Matjaž Pikalo razlagal, da ga tožijo zaradi nečesa, kar je zapisal v leposlovni knjigi, sem le nejeverno zmajeval z glavo in potem še bolj nejeverno spremljal proces, pri Bredi Smolnikar sem se, kljub temu, da ne verujem, pogosto prekrižal, pri Vojnoviču pa sem se samo še smejal. Res. Kdo od normalnih bi šel in tožil pisatelja za besede, ki jih izreče v leposlovnem delu fiktiven junak?!

Ja, v Sloveniji je vse možno. Ne, moram se popraviti. Ja, v Sloveniji je res možno čisto čisto vse! Sam sem pisatelj že debelo število let in dasiravno moja prva knjiga Vojake ubijajo, mar ne? ni izšla v času Jugoslavije, kar je bilo nekako logično, saj sem v njej popisoval vojaka/dezerterja iz JLA, ki je tedaj pri nas še veljala za nekakšno kovačnico bratstva in enotnosti, drugih težav zaradi svojega pisanja nisem imel. Vsaj ne vidnih … No, pred PAR DNEVI pa sem začel pisati tale bogi bogceni blogec, v katerem opisujem svoje neumnosti, ki prav zares nikogar ne zanimajo, kar dobim obvestilo od ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, inšpektorata za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Priporočeno, s povratnico. Evo, saj mi je nerodno priznati, a sem najprej pomislil, da mi je kak daljni daljni sorodnik kakšno njivo zapustil ali travnik, pa je bilo vse kaj drugega.

Vabljen sem namreč na zaslišanje (tudi nekakšne sankcije so noter omenjene) v zvezi z vožnjo z vozili po gozdu zunaj gozdnih cest.

S tem seveda ni nič narobe, celo veseli me, da nekdo v tej državi budno bdi nad nepridipravi, ki povzročajo škodo po kmetijstvu, gozdovih in prehrani, a bolj me skrbi, ker so do tega mojega zločina prišli s pomočjo mojega bloga. Ki ga ustvarjam šele par bogih dni. In v katerem itak pišem na sebi lasten način (tak pač sem), torej pretiravam, dodajam, odvzemam in zamolčim, v zelo širokem smislu Licentie Poetike. Prijatelji itak pravijo, da lažem ko pes teče. A to je stvar gledišča, itak, jaz se branim, da mogoče le tu in tam kaj polepšam, da je bolj zanimivo ali duhovito. Kakor koli že, res me je udarila kriza zgodnjih poznosrednjih let, ker sem že gospod v zgodnjih poznosrednjih letih, res sem si nabavil hudo terensko vozilo s še hujšimi ruskimi ortokramparskimi gumami in res sem ga krstil za Ladkota, res se tu in tam tudi v hosto zapeljem in res sem o tem tudi napisal kratko zgodbico za ta brlog, ki ga pravkar berete, a to seveda še ne pomeni, da je vse, kar napišem, tudi res. Ker se včasih lažem, nič ne tajim. Včasih se pa tudi ne, tudi nič ne tajim. Sem pa nadvse vesel, da je vsaj eden od treh obiskovalcev mojega brloga opazil crime in progress in pozval kriminalca na zaslišanje … Se mu bom odzval, jasno!

P.S. V svojo obrambo in da bo resnici zadoščeno, pa le moram dodati, da se NIKOLI ne vozim izven cest!