LADKO

Ladko v akciji!

Zadnjič sem se z znanim slovenskim pisateljem peljal proti Ljubljani (v njegovem nadvse dragem avtomobilu, jasno) in človek je kar naenkrat zaklel, da mu gre ta kriza ful na k… Ker meni ne gre, saj na srečo nimam presežka denarja, da bi ga vlagal v razno razne finančne sklade (in to je, vsaj zaenkrat, edino veselje nas revežev!), sem mislil, da kaj veliko materiala za pogovor pač ne bo, dokler ni dodal, da je zadnjih nekaj kilometrov računal, koliko denarja se je v plehu peljalo mimo in da to že ne more biti kriza. In sva se potem vso pot naprej skupaj zabavala z računanjem. On je govoril znamke avtomobilov (ki jih jaz ne poznam sploh) in koliko koštajo (kar se meni sanja še manj!), jaz pa sem računal. Na mobitel, jasno, saj nisem kakšen fizikalec, dasiravno ne vlagam v finančne sklade. Moram reči, da sem bil nadvse začuden nad končno vsoto pleha na kilometer slovenske ceste, še bolj pa nad cenami posameznih vozil. OK, tole pišem že kakšen mesec kasneje, zato sem znamke vozil in njihove astronomske cene že pozabil, mi je pa v spominu ostala lada niva, ki je v nekem trenutku prismrdela nasproti. Ko sem ga vprašal, koliko prištejem za to terensko vozilo, je samo zamahnil z roko in odvrnil, da to sranje košta manj, kot sva midva dala za kosilo in že začel cediti sline nad mercedezovim terencem, ki mu je sledil poršev terenec in malo z njim avdijev terenec in nato … Saj ne, da bi moral braniti Ruse ali njihova vozila pred komer koli, a sva kasneje vseeno udarila debato tudi na to temo. Zakaj kupiti ogromnega, dragega terenca prestižne znamke, če z njim niti na travnik ne moreš, ker se ti ga zdi škoda, če pa ga že spraviš na teren, te v off-road zmogljivostih naščije že čisto navadna, usrana in skoraj zastonj lada niva. Prijatelj je na koncu priznal, da je za teren res boljše kupiti zastonj nivo, jaz pa sem se, domov prišedši, nemudoma usedel za računalnik in pobrskal med rabljenimi vozili. Ker, kdo pa si v življenju še ni zaželel terenskega vozila, vas vprašam? No, verjetno si ga kdo še ni, zato moram vprašati drugače: Kdo od PRAVIH možakov pa si v življenju še ni zaželel terenskega vozila? No, vidite. A rezultati niso bili najbolj optimistični za moj nadvse plitvi žep, čeprav sem gledal samo stare nive. Sanje sem nemudoma pokopal, le na dopoldanski kavici s Klemijem sem jih še za kratek hipec obudil v življenje, a je bil že ta kratek hipec dovolj, da so sanje spet obljubile realnost postati. Kajti, danes so dovoljene sanje, jutri pa je lada niva že lahko v vaši garaži! Klemi se je takoj spoznal v terminu pravi možak, ki si zaželi pravega pravcatega džipa in je izkoristil priložnost. Ponudil mi je partnerstvo. In čeprav v kompaniji še krava crkne, pravi pregovor, sva kar mimogrede udarila v roke in najela vsak svoj kredit, kriza gor ali dol! Ni bilo časa za razmišljanje, na internetu sva nemudoma izbrala svojo lepotico (ki je, mimogrede, le malo mlajša od mene in kar nekaj starejša od mojega mlajšega partnerja), v naslednjem hipu pa sva bila že na drugem koncu Slovenije, bogu za hrbtom. Da si ne bi premislila, ker če bi idejo prespala, od najinega džipa ne bi bilo nič, to vam zagotavljam. Prodajalcu je zagotovo ritka ploskala, ker takšnih kupcev zagotovo še v življenju ni imel! Je hotel odpreti pokrov motorja, pa sva mu to preprečila s prostodušnim priznanjem, da lahko tisti motor sicer pogledava, a kaj dosti nama to povedalo ne bo, da naj nama raje ceno spusti za 100 evrov in pove, kje se prešalta v štirikolesni pogon pa koj pljunemo v roke! In je mojster povedal, da ima lada niva stalen štirikolesen pogon (jupijej!), da tavelika ročka je za reduktor, kar še poveča prestavna razmerja in je štirikolesen pogon še bolj opasen (juhej in juhej!), da tamala ročka je pa »špera« in da to je pa le za najhujše primere, ko res ne moreš ven iz kakšne hude jebovine (trikrat hura!) in da z njo morava pa pazit, ker je res strupena pa to. Sva plačala, registrirala (tudi pri registraciji sva bila malo bolj vesoljska, ker ko me je uradnica vprašala, če potrebujem zeleno karto in nisem vedel, kaj je to, da je morala pojasniti, da je to za tujino, sem mirno rekel, da ne, ker bom samo po hostah divjal) in že sva letela proti Dolenjski.

Na tem mestu moram potiho priznati, da me je bilo pri vožnji domov v ladi nivi kar malo sram, sem se počutil kot kakšen red neck, pa tudi malo sem se že soproge in njene reakcije začel bati, a ker je bila Slovenija tedaj še pod snegom in ker sva se ravno peljala mimo Gorjancev, sem zaustavil, Klemi je prisedel in v temni noči sva že orala svež sneg proti vrhu. V najinem čisto pravem džipu!Po cesti ni bilo dovolj adrenalinsko, zato sva zavila v cel sneg, saj zakaj sva pa kupila džipa, vas vprašam!? In sva zaglavila, kaj bi pa drugega. A se nisva nič bala, le spogledala sva se in vključila tamalo, tastrupeno ročko! Ne morem verjeti, s kakšno pobožno ponižnostjo sem pritisnil na plin in kar nekako pričakoval, da naju bo kar samo prestavilo na cesto. Pa naju seveda ni. S povešenimi rilci sva s telefonom svetila ob ročicah in v tisti ruščini poskusila ugotoviti, ali imava vklopljene vse tiste špere in reduktorje in kaj jaz vem kaj še vse, a seveda nisva nič ugotovila. Sva se morala kar sama izkopati, brez lopate in v teniskah in nizkih čevljih! Dobra izkušnja za prvič, res! A naslednjo noč je Ladko že polno natovorjen letel proti širnim zasneženim gozdovom, tokrat z naučeno lekcijo – v prtljažniku smo imeli lopato! In tako cel teden vse noči, z različnimi sopotniki, popoldne smo pa šravfali. Saj kaj veliko nismo mogli narediti, ker smo bili s tistimi izvijači in orodjem videti kakor kakšni avtomobilski ginekologi, a dobro je pa le delo. Mi možaki, sami šravfamo džipa! Recimo števec za nivo goriva je kazal prazen rezervoar, čeprav je bil poln. In sva z interneta snela navodila, pogledala, kje se zadeva nahaja, jo poiskala in popravila. Kako? Malo sva pomigala žičke in se ni nič zgodilo, potem pa je Klemi dal levo žičko na desno in desno na levo in števček je začel delati. Kako ponosna sva bila, vam povem. Res. Dokler seveda nisva ugotovila, da je števček kazal poln rezervoar tudi po celodnevni vožnji! A kaj bi to. Namontirali smo še meglenke, tudi zadaj, da smo se ponoči lahko smučali in bilo je super. Kot na vodi, po zasneženih hostah, polna luna itd … Dokler se seveda žice niso vžgale, ker je dal Klemi pretanke, a to smo rešili kar tam, ko se je zadeva malo ohladila in razkadila. Namesto izolacije smo uporabili obliže iz prve pomoči. Priročno, človek se mora znajti! Tudi ko nam je pri oranju po brezpotjih odletela izpušna cev, smo jo kar tam nekako privezali, da smo se privlekli do mesta, žal mi je bilo le spečih ljudi, ki so verjetno mislili, da kakšen avion bolj nizko leti. Ko smo to popravili in spet odšli na nočno vožnjo globoko v kočevski rog, pa se je zgodilo, kar se je moralo zgoditi. Takšni strokovnjaki, kot smo, smo se seveda zakopali in sežgali sklopko. Kaj to pomeni? Ne vem, tako mi je povedal mehanik, kaj je sklopka, se mi niti sanja ne! No, k mehaniku je Ladkota po nekaj dneh samevanja nekje v gozdu odvlekel Krsto s traktorjem, prijatelji pa se nama s Klemijem v nočnih urah ne odzivajo več na telefon, dokler bova imela tistga džipa. ker nikoli ne vedo, ali jih bova klicala nekje iz še vragu za hrbtom, naj naju pridejo iskat …

OK, izjema je samo Pejo, naj ga ta lepa navada pomagati človeku v težavah še dolgo spremlja! Sicer pa, zdaj sva nabavila tudi prave original ruske orto hude kramparce in ni ga več terena, ki bi nama preprečil pot domov …