Sivc z Vrha pri Ljubnu

Napredek je hecna zadeva, nekaj stvari se izboljša, a se hkrati tudi poslabša. Paradoks? Niti ne. Vzemimo za primer eskimske pse, ki so jih nadomestile motorne sani. Z njimi prideš dlje in hitreje (če se seveda ne pokvarijo), a jih v kritični situaciji ne moreš pojesti. Saj ne, da bi kdo hotel jesti pse, a če ti gre za nohte … Ali, še boljši primer, voli in traktorji. Vol je analogni traktor, ki je pred pojavom motorizacije opravljal vsa pomembna kmečka opravila, danes pa pospešeno izginja. Skoraj se ga ne da več videti, razen v živalskem vrtu! Povozil ga je čas, žal …

Franc Staniša iz Vrha pri Ljubnu je dopolnil 60 let ravno na dan, ko me je, meškega možaka, firbec prignal na njegovo kmetijo, ki spada med tiste z najstarejšo tradicijo v vasi. O izginjajoči se živali sem se namreč hotel pozanimati pri človeku, ki o njej ve veliko. Franc je z voli začel delati že pri enajstih letih, ker je bil šesti otrok od sedmih in je bil njegov oče že v letih, zato časa za postopanje pravzaprav ni bilo. Pri 5 hektarjih obdelovalne površine in 11 hektarjih gozda ter seveda vinogradu dela ni manjkalo, pridnih rok nikoli ni bilo preveč. In če so bile roke pridne, tudi lakote v hiši ni bilo. Voli so bili pri njih doma kot delovna živina že od nekdaj in kakor je danes pri vsaki hiši nuja nekaj traktorjev in par živinčet, je bila včasih v hlevu obveza par volov za delo in krava za mleko in teleta. Koliko volov je bilo v hlevu, je bilo odvisno od velikosti posestva, ponavadi je zadoščal en rep, ki si ga občasno po potrebi (za težja dela, recimo oranje) združil s sosedovim. Voz in plug sta bila ista kot za konja in na moje vprašanje, zakaj bi kdo raje imel vola kakor konja, je bil Franc pragmatičen. Ko se konj »iztroši«, ne gre v dom za ostarele temveč na mrhovišče, vol pa v lonec in je tudi na koncu od njega korist.

_mg_1325 _mg_1329 img_1414


Vse to mi je mimogrede razložil kar med potjo do hleva, kjer naj bi bil predstavljen njegovemu Sivcu. Vstopila sva h kravi, biku, volu in teletu, da si zadevo pobliže ogledam, a me je zelo hitro odneslo ven. Pa ne zaradi vonja, da ne boste mislili, da sem kak mehkužec, ampak bik me je prav postrani pogledal. In čeprav je bil privezan, nisem hotel tvegati. Zato sem vstopil pri jaslih (zdaj živino hranijo od spredaj, da ne prihaja več do nesreč) in že na prvi pogled je bilo vse jasno. Bik je bil videti kakor kakšen prav zloben ulični pretepač, s široko glavo in močnim vratom ter kipečimi mišicami, vol pa je bil njegovo pravo nasprotje. Miren, prijazen, radoveden, z manjšo glavo in z ne tako očitnimi mišicami. Bik me je opozarjal, vol pa vabil. Kakšna razlika zaradi samo enega manjkajočega dela! Ko je moški teliček star med dvema in tremi meseci, se ga kastrira in iz njega zraste vol, ki se od svojega »obdarjenega« brata ne bi mogel bolj razlikovati po karakterju. Kot noč in dan. Bika sem se torej ognil, kolikor se je dalo in stopil k Sivcu in Francu, ta je kar bruhal podatke. Pokazal mi je volove zobe in povedal, kako po njih oceniš starost, kar je bilo včasih zelo pomembno, ko jih je še kot fant kupoval v Metliki ali Karlovcu, kajti za vzrejo ni bilo ne časa ne hrane. Da ga je čez Gorjance prignal domov, je potreboval okoli 10 ur. Vol je moral biti star okrog dve leti, da je že k pameti prišel in da je bil dovolj močan, kar je pomenilo, da je imel okoli 600 kg. Ko je bil star čez 6 let, je lahko dosegel težo do ene tone, a takrat so bili bolj ali manj zanimivi le še za mesarje. Vol lahko živi deset let, a ga kmetje nikoli niso obdržali toliko časa, največkrat so ga prodali naprej na sever že čez leto ali še prej. Kako težkega (in močnega in ješčega) vola si imel v hlevu, je narekovala velikost posestva in obseg dela. Premočan vol ni bil izkoriščen, jedel je pa veliko več. Kako močan je vol, Franc ni vedel natančno, bi pa znal praktično pokazati, ker na kmetiji so vse stvari zelo praktično zastavljene. Jermiček (jarem je za par volov) je bil ponavadi iz orehovega lesa, ker je lahek, mehak in ne poči prehitro, praktičen in enostaven, vse ostalo pa tudi, ker komplicirati ni bilo časa! Voz je bil tako oblikovan, da si natančno vedel, koliko naložiti drv ali sena ali česa drugega za posameznega vola, da ni bilo potrebno tehtati in se ni moglo zgoditi, da bi vola uničil. Ker je bilo to delovno živinče včasih ključnega pomena, so zanj lepo skrbeli. Ko so recimo poleti orali, so ga prej dobro nahranili, največkrat z deteljo, ki je bolj močna hrana, po dveh urah dela na soncu pa so ga vrnili v hlev, da se je ohladil, spet najedel in napil, šele potem ponovno na delo. Čustvene navezanosti na žival sicer ni bilo (no, roko na srce, saj na traktor se danes tudi čustveno ne navežeš!), a je bila pri hiši dlje, če je bila pridna. Ceneje ga je bilo kupiti »neuhojenega«, kar je pomenilo, da si ga moral sam naučiti za delo v brazdi ali pred vozom, za kar si potreboval do deset dni, si ga pa potem lažje prodal naprej, že šolanega in malo porejenega. Za komande je pa Franc moral že malo pomisliti, kar nekaj let že ni delal z njimi: na »ej« se vol ustavi, z »gijo« gre naprej, s »cabe« zavije desno, s »hajs« pa levo. Rikverc ima tudi, le komande posebne za vzvratno vožnjo ne …

Franc je v mladih letih včasih tudi do trikrat letno romal v Metliko po novo žival, kar je pomenilo dodaten denar pri hiši. Če je vol krepko delal, so ga morali tudi podkovati, da si ni poškodoval parkljev, kar pa je bilo težaško opravilo, ki je zahtevalo pet ljudi. Žival so obuli v posebni ploščici, za vsak parkelj posebej, za vsako nogo so potrebovali najmanj 15 minut, na prvih nogah so se podkve prej izrabile. Zakaj toliko ljudi, če vol ni zloben? Pri podkovanju sicer ni bil zloben, ubogal pa tudi ni!

Kakor koli. Zakaj danes volov ni več, je popolnoma jasno, nadomestili so jih traktorji. In z njimi en človek lahko naredi veliko veliko več. Ter hitreje. Za kar pri vsem skupaj pravzaprav sploh gre. Pravo vprašanje je, zakaj bi danes sploh kdo še hotel imeti vola. In odgovor je enostaven ­– največkrat zaradi mesa. A za meso so za rejce bolj zanimivi biki, ki se hitreje zredijo, vole pa imajo le še tisti, ki so nanje vezani čustveno, kakor koli se to že čudno sliši.

Sivc se mojega obiska ni kaj preveč razveselil, saj se najbolj udobno in varno počuti v hlevu in mu trava ter odprt prostor ne dišita najbolje. Verjetno je bil vesel, ko se je vrnil v svoj kotiček, a dolgo ne bo več v njem, ker bo kmalu dosegel želeno težo. Je pa krava poleg njega breja in ne dvomim, da bo Franc iz telička spet kdaj »naredil« to čudovito, ogromno in mirno žival …

img_1398 vol-5 vol-1 vol-3

Fotke je prispeval Robert Kruh, nekaj je tudi mojih, objavljeno pa je bilo v Nedeljskem dnevniku.