Ko zagrabi Suki

Ste morda kdaj gledali na Discoveryju kakšno poljudno znanstveno oddajo? Seveda ste, zagotovo tudi tisto, ko so merili, katera zver najbolj ugrizne. Ne vem več, katera zverina je zmagala, a če bi merili ugriz našega Sukija, bi se tista pošast za prvo mesto zagotovo obrisala pod nosem! Namreč, ob zgodnjepopoldanski pripombi ob kavici, da bi lahko spet kam šli malo pomatrat se, je skočil kot tiger. Nič ni pomagalo pojasnjevanje, da čas, ko bi lahko nekam šli, ni bil definiran in da bi lahko šli tudi enkrat naslednji teden, zagrabil je kot pitbul in ni spustil. Pa da ga jebeš! Siki se je zvijal, da je bolan in da gre počivat (kar mu je Suki še toplo polagal na srce, da naj stori, dokler seveda ni padla moja pripomba!), a Suki sploh ni hotel nič slišati več o tem. Moram priznati, da nisem kaj preveč užival v Sikijevem matranju in izvijanju, ker sem vedel, da bom potem prišel na vrsto tudi jaz, če on pade. In da je hudič šalo vzel, sem spoznal po tem, da ni pomagalo niti Sikijevo pojasnilo, da mora delati. Za tiste, ki Sukija in Sikija ne poznate, moram v pojasnilo povedati, da je Suki Sikijev nadrejeni in da ga tera ko ciganskega konja, ampak v tem primeru je imel zelo hitro opravičilo – boš delal jutri, ko bo deževalo, danes gremo pa kakšno ušpičit! Žvau se je matrala v pitbulovskem prijemu, da tega nisem mogel več gledati in sem odhitel na kosilo, toliko me je spustil. Z opozorilom, naj bom ves čas dosegljiv … Nisem še prve žlice v usta nesel, ko je že začelo zvoniti! In ker ne maram hladnega kosila in očitajočih otroških pogledov (otroke učim, da za mizo ne beremo, ne gledamo televizije, ne telefoniramo …), sem, ko je omenil še Robija, popustil. Pripravil sem opremo (čelade seveda nisem našel, ker si jo je za maškare sposodil Jurček Šventov in je še ni vrnil!) in čakal in čakal in čakal …, da je pojedel še Suki. Ki je končno poklical in povedal, da Robi ne gre. Smrtonosna past! Da bi šel sam z njim, ko bi bil zagotovo vedno preglasovan?! Sem poklical Robija in ga prepričal, da se nama pridruži, ker bova skupaj pitbula lažje obvladala in ga lažje preglasovala, toliko demokracije še dovoli. OK, sicer zvije surlo, a glasovanje vseeno prizna, surlo pa tudi v dnevu ali dveh odtegne …

Dobili smo se pri meni na kavi. Na vrtu. Sonce je sijalo, bilo je prijetno toplo. Robi je prišel par minut prej, a nisva še niti enga pricinila in začela uživati v kavi, ko je prihrumel Suki, zeksal!!!!! kavo v enem gutljaju in že vstal, da gremo. Sem zalavfal Ladkota, a sem ga moral ugasniti, ker je pozabil sprintati karto in načrt brezna. Je šel za mojo mašino in ga ni bilo pol ure, ker je moral še na par mailov mimogrede odgovoriti, potem ko smo se pa končno zbasali v opasno rusko terensko vozilo, so pa navodila začela deževati kakor plaz: na DNŠ h Klemiju po štrike, k Sikiju po GPS, na bencinsko po pijačo in čike … Groza.  Vmes je poklical Grdin, ki ima GPS na telefonu (in je pot na vas k Sikiju torej fala bogu odpadla), le štrike smo pobrali in parkirali ob Grdinovem avtu. In ga poskusili poklicati, naj pride dol, a je bil človek 20 minut zaseden. Ne bom niti omenjal pene okoli Sukijevih ust in mojega smeha, ko je Grdin končno poklical, naj ga pridemo iskat in odpeljemo do avta. Je pozabil, kje je parkiral. A pustimo to, končno smo se odpeljali v gorjanške hoste. Vmes je Grdin zakurblal svoj GPS in ugotovil, da ima že ful švoh baterijo, pa še za svinčnik je poprosil, Suki, katerega jeza se še ni pohladila, pa mu je dodal izvijač. In se je izkazal kot dovolj dober, saj je Grdin potreboval le palčko, da je pisal po touch screen telefonu. Pa takšnih pripetij je bilo do cilja še brezbroj, da so bila stekla od znotraj zaradi smeha ves čas zarošena …

Malo pred ciljem smo ugotovili še, da Grdin ne more vnesti zemljepisne širine in dolžine v svoj telefon, tako da smo potem po gozdu hodili in odčitavali trenutni položaj, dokler se nismo dovolj približali, da smo udorno brezno zagledali. Je bilo pa zanimivo opazovati Grdina, ki je ves čas buljil v majhen zaslonček in cikcakal gor in dol, momljal, da samo še par dolžinskih minut in se spotikal ob veje …

Kakor koli. Smo zmetali opremo na kup, ko je Robi ugotovil, da on ne gre, da bo kar gor počakal, da bomo itak kmalu gor. Jasno da bomo. Če seveda delaš račun brez Sukija … Dokler smo se lahko še slišali, sem mu predlagal, naj si zakuri ogenj (ker sem pač vedel, da če gremo malo pred nočjo noter, da po dnevu ne bomo ven prišli!), potem se pa itak nismo več videli. Smo malo brkljali in raziskovali že raziskano, pravzaprav nič posebnega, dokler seveda nisem hotel fotografirati. Fotoaparata zaradi prisotnosti dveh hudih fotografov svojega nisem imel, ko sem hotel prijeti Grdinovega, je bil pa ogenj v strehi. Če imam čiste roke (jasno, saj prej nisem pol ure brazdal po blatu zaradi strmine!), da ne bom nahrbtnika umazal (on ga je potem pa lahko na drek postavil!), da naj dam zaslonko na ne vem več koliko (pa bi mu kmalu objektiv odvijačil!), da naj izostrim in počakam na fleš itd itd … Sem se kar usedel na skalo in prepustil zadevo njemu, vmes je pa itak Robi začel zvižgati kot obseden. Sem takoj zasumil, kaj je narobe – Klemijev sindrom. Saj veste, sam v gozdu, noč, veter v krošnjah … Splezal sem malo višje, da sva vzpostavila vidni stik najinih čelnih svetilk in sem ga poskusil pomiriti, a ni šlo. Da je zakuril ogenj in vse, ampak da ful živali mimo hodi! Ni mi preostalo nič drugega (je pa res, da sem se dol že dolgočasil, ko se je Suki natikal po eni dodatni luknji, Grdin ga je pa fotkal!), kot da splezam spet gor. Robi me je bil ful vesel, pa tudi razpoloženje se mu je v hipu popravilo, ko sem jaz začel skrbeti za ogenj (in odganjanje medvedov, jelenjadi in ostale zalege v gozdu), on pa se je lahko posvetil eksperimentiranju s fotografiranjem. Je kupil novo bliskavico na daljinca in prav vesel sem bil, ko mi je vsakih pet sekund zabliskalo v faco …

Spet, kakor koli, je blo lepo, zanimivo, čas je hitro minil, tudi Suki in Grdin sta se privlekla gor relativno kmalu, tako da smo še ujeli kavo v LokalPatriotu. Če bi imeli še hrenovke, bi bilo še lepše, sem pa zato doma jedel. In ko sem sedel za računalnik, so me na mailu že čakale fotografije Roberta Kruha in Tomaža Grdina, ki nista imela časa jesti, saj so menda na njuna telefona Sukijevi sms-si kar deževali če bosta že poslala al kaj je to za en vrag?!