Ampak nič bat, ni tako resno kot z mojim križem, zaradi katerega sem videti, kakor da med nogami nosim polno plenico, le doktor Stibrič mora pogledati, kaj je z njegovo desno tačko … Sem zategnil ročno, ki potem prasica ni hotla odpustit! Klemi, ki zaradi solastništva nosi polovico vseh stroškov (več o tem, kako je do tega prišlo, tukaj), je sicer predlagal, da bi pod zadnje desno kolo močno privezala rolko ali kaj podobnega na koleščkih, a ne glede na zelo zelo mamljivo idejo, ki bi jo z res velikim veseljem videl zaživeti, me je misel na morebitno srečanje z vrlimi slovenskimi policisti prepričala, da sem ga od te drugače briljantne ideje odvrnil. Namreč, ne bi rad dobil kakšnega vabila še na pogovor na Ministrstvo za lov, ceste in divjad! No, mogoče to idejo kdaj realizirava samo za špas, ne vem …
P. S. Ko bo doktor Stibrič videl, čez koliko blata se bo moral prebiti, da bo prišel do kolesa, bo spet znorel in njega se bolj bojim kakor se slovenski traktoristi po koncu oranja na njivi domov vozedši bojijo slovenskih policistov …