Vonj po smodniku

Ko smo pred časom v LokalPatriotu modrovali, kaj bi lahko ušpičili, je nekdo predlagal, da bi šli streljat. S puškami, pištolami, čimerkoli … Da pozna človeka, ki pozna človeka … Torej sem se dobil s tem prijateljem od prijateljevega znanca in je bil takoj za. Nobenih težav. Plačali bomo strelivo, odšli v gozd (ali kamnolom) in bomo streljali po mili volji. Kolikor denarja, toliko muzike.
»OK, pošteno. Samo preverim, kdaj ima fotograf čas …«
»Kakšen fotograf?!«
»Baco, al pa Grdin al pa že kdo …«
»Dej ne me jebat, nas bojo vse zaprl! Fakof! Kakšen članek za cajtnge?! Pa kje ti živiš?! Ko te bojo vidl s kalašnikovim u rokah, bojo kmal potrkal najprej na tvoja, pol pa še na moja vrata!«
In pri tem je ostalo. Ilegalne zadeve me ne zanimajo (pravzaprav me zanimajo, ampak o njih ne pišem, hehe), sem se pa za zadevo že tako zagrel, da sem se odločil poiskati strelišče, kamor lahko pripelješ tudi fotografa in fotografije potem tudi objaviš. Kaj zelo veliko zadetkov ni bilo, pa še nobeden od njih me ni zadovoljil, ko sem jih poklical. Zato sem se oprijel taktike »kartu čitaj, seljaka pitaj« in malce poklical naokrog, znance in prijatelje. In seveda prišel do Boruta, ki je potapljač in član strelskega kluba. To, da je potapljač, sicer s streljanjem ni povezano, pomembno je le v toliko, da ga imam zato sploh v telefonu. No, Borut mi je dal telefonsko številko strelišča blizu Medvod in me najavil pri lastniku Bošku.  Streljati lahko pride kdorkoli, s pištolo ali brez, če pride s svojim orožjem, mora seveda s sabo prinesti tudi dovoljenje za uporabo.

V Medvode smo prišli ob dogovorjeni uri. Strelišče ima šest strelskih mest in morali smo počakati zgoraj, v klubskih prostorih, da so se izpraznila in četudi smo bili praktično nad strelci, se skoraj nič ni slišalo.  Potem so nas odpeljali v podzemlje. Kjer je dišalo po smodniku. Po žilah je zaplal adrenalin, še posebej, ko smo se začeli puliti za pištole, ki so bile (na srečo prazne!) nametane v neki neugledni škatli. Igor nam je razdelil naboje in sami smo jih morali vstaviti v nabojnik. Rokice so se nam tresle, še posebej Bjanki, naboji kar niso hoteli noter. Igor je ves čas nadzoroval in popravljal, ko smo pištole vsi napolnili, smo lahko začeli streljati. Stal sem za svojo preljubo soprogo in čakal, da jo fotografiram pri strelu. Ni imela stegnjenih rok in sem jo na to opozoril. Ker je imela na ušesih glušnike in ni dobro slišala, se je začela obračati, kar s pištolo. Kljub izrecnim navodilom, da mora biti cev obrnjena vedno proti tarči, stran od ljudi. A še preden se je obrnila, smo trije že tako vpili, da je zvok prišel do njenih ušes in je pištolo spet usmerila v pravo smer. Potem je začel vpiti Joco, ker si je Bjanka po vsakem strelu (kar s pištolo v rokah) popravljala glušnike, drugih večjih napak pa ni bilo. Če ne omenim Karlosa, ki je pri vsakem strelu zamižal na obe očesi, ampak s tem ni ogrožal nikogar, razen morda lastnega ega, ker se je mižanje seveda poznalo v nepreluknjani tarči.
Po prvih petih izstreljenih nabojih smo vsi odložili prazne pištole s cevjo od sebe (razen seveda Bjanke, ampak ne bodimo malenkostni!) in odšli do tarč. Da preverimo kolateralno škodo. In kar nisem mogel verjeti. Na 15 metrov smo prav vsi zadeli vseh pet v črno, najbolj pa se je izkazal Pedžo, ki jih je nastrelil v ravni vrsti. Verjetno gre za začetniško srečo, ker ljudje dolga leta trenirajo za tako dobre rezultate …
Aja, Bjanka me je naslednji dan vprašala, s kakšnimi pištolami smo streljali, če so bile prave! Je hotela povedati očetu, pa ni bila povsem prepričana …