Hitro menjanje pozicij …

To mi je “očitala” Urša po SMSju, ko sem ji javil, da sem v visokogorju. In v bistvu je imela prav – dan prej globoko pod zemljo, potem hitra prha (nahrbtnik je bil že pripravljen, le nekaj hrane sem zmetal not) in sva z Vesno že pičila proti Mojstrani. No, še malo naprej, a prav daleč ne, ker cesta v Krmo, od koder sva nameravala povzpeti se proti Kredarici, ni splužena. Kar pomeni dodatnih par uric hoje in ker sem bil od jamarjenja tako utrujen, sem vedel, da zjutraj zagotovo ne bom vstal za v hribe in sva odšla kar zvečer. Prespala v avtu, nekaj čez četrto zjutraj pa hajdi, sneg pod noge. Težko sem vstal, priznam, iz novomeških 26 stopinj v nekaj stopinj pod ničlo, sem že kar krepko v poletni “mode” sprogramiran … Sem sopihal in klel, čeprav je imel nahrbtnik za zimske razmere samo kakšnih 14 kilogramov, čeprav glede na mojo zaležanost očitno preveč. A se gorilniku in posodam nisem hotel odpovedati, pa skodelicam in kavi in mleku tudi ne, le kaj je žaga delala noter, nisem povsem prepričan pa še za nekaj drugih malenkosti, ki sem jih odkril pri daljšem postanku, tudi nisem vedel povsem natančnega pomena! A tako je to, če imaš nahrbtnik ves čas ready to go …

OK, nima smisla stokati, saj sem sam rinil v to in sem že gor dovolj cvilil, ker je šla Vesna po dolgem času na pot brez mačka in je šibala kot srna, da sem jo komaj dohajal, na srečo pa se čikpavzam vseeno ni odrekla in ni bilo prehudo. Vreme božansko, ko se je enkrat okrog osme pokazalo sonce, sneg lepo utrjen, da se ni preveč vdiral (evo, krplje sem pa v avtu pustil, to pa) in sva bila kar zadovoljna, da sva namesto na kavč pred televizijo, potico, jajca in šunko odšla v naravo. Vsi plazovi na poti proti Kredarici so bili že sproženi, a vseeno sva jih na ne preveliki oddaljenosti videla kar nekaj velikih, še več pa slišala. Užitek je opazovati ogromno gmoto snega, kako brezkompromisno šiba v dolino in pred sabo lomi in trga in rine vse, kar ji pride na pot. No, užitek je to opazovati iz varne oddaljenosti, jasno. Sva hodila in hodila, malce pod ciljem pa našla prijeten kraj, kjer sva udarila malčko, sam sem pa še za juhico sneg pristavil. In ko se je voda grela, sem iz nahrbtnika privlekel brezbroj vrečk z instant juhami in sva začela izbirati meni. Vesna si je za začetek privoščila špargljevo krem juho, jaz pa domačo s kruhovimi fritati, za drugo rundo pa Vesna gobovo jaz pa paradižnikovo. To, da je tej instant packariji (ki pa sicer dobro pogreje in da moč!) rok trajanja potekel že decembra 2007, naju ni preveč motilo, malce nerodno mi je bilo pa vseeno. Priznam. Potem sem pristavil še kavico, ki je dišala kot že dolgo ne, da se nama je pridružila še naključna pohodnica, po nekaj pomaličnih čikih pa sva se odločila, da na Kredarico ne greva. Da je bilo dovolj in še več bo, ko se bova spuščala v dolino, pa letos sva že bila gor in še bova … OK, priznam, vsak izgovor je dober, pa če ga pes na repu prinese, če se človeku ne ljubi, a je pravzaprav vseeno. Ne glede na to, da zastavljenega cilja nisva dosegla, nisva bila slabe volje, vsaj pred televizorjem nisva čmurila, kakor to počne veliko ljudi …

Ja, dol je kar šlo, z nekaj postanki seveda, čeprav se nama je od parkirišča v Krmi, kjer normalno parkiraš, ko greš na zimski vzpon, pa do tam, kjer je bilo vozilo dejansko parkirano, vleklo kot kurja čreva. Po nekaj kilometrih vožnje, ko sva se v prvi domačijski gostilni ustavila na joti, ajdovih krapih in radlerju, pa o snegu ni bilo več niti sledu, sonce pa je peklo, da se nama niti vstati ni dalo. Le kavč je manjkal in bi bil dan brezhiben!