Ko smo zadnjič prišli iz jame, sem opral opremo, jo posušil, včeraj pa še preizkusil. No, preizkusil jo je Gašper, a se je izkazalo, da zavora ne deluje. Neštetokrat sem preveril, ali sem vrv pravilno vpel, pa nič. Ni držalo pa basta. In sem poklical znanega strokovnjaka za vse na svetu, dasiravno sem vedel, da me bo jebal v glavo še najmanj en mesec zaradi tega. Klemija torej. Najprej sem ga povabil na kavo, pa ni imel časa, ko pa sem mu omenil težavo z zavoro, se je že čez tri minute prikazal na vratih. Jasno, že z vrat je vpil, da nimam blage veze in da naj zadevo prepustim strokovnjakom. Oziroma strokovnjaku. Oziroma njemu. In je vpel vrv v zavoro, se obesil na štrik in telebnil na rit. Jasno. Prav užival sem v blagem telečjem pogledu, ki je najprej hušknil čez njegov obraz, še bolj pa par sekund kasneje, ko je blagi telečje presenečen pogled (da se kaj takšnega lahko zgodi njemu?!?!? NJEMU?!?!?) zamenjala majcena sled sramu. In je preveril še on petnajstkrat, kako je vpel vrv v zavoro, potem pa se je vdal. Kar je skoraj neverjetno, a je resnično. Res. Evo, tako je neresnično, da moram zapisati še enkrat – Klemi ni znal vpeti vrvi v zavoro, kar lahko pomeni le eno na tem svetu. Ja, uganili ste, zavora je pokvarjena. Kar je še bolj neverjetno, ker jamarske zadeve so stestirane do nezavesti in še čez, saj je od vseh zadev odvisno človeško življenje. Ne more se zavora odločiti, da ne bo več delala, ti si pa nad stometrskim breznom!
Danes pa me je poklical Frenk, če grem z njim v Veliko vratnico. Jasno da sem bil takoj v Ladkotu, pri Mirni peči sem zavil proti Jordankalu in že sem bil v Rdečem Kalu. Frenka sem takoj našel, ker sva bila dogovorjena v edini vaški gostilni. Pil je pivo, sam sem naročil kapučino. In sem dobil turško kavo brez mleka, kar je dovolj dober približek. Sva spila in odbrzela proti breznu. Mračilo se je že, kar nas jamarje ne moti, saj imamo svetilke. Frenk se je spuščal prvi v okoli 70 metrov globoko brezno, jaz za njim. In me je nekje na začetku spusta spreletelo, da je moja zavora pokvarjena. Frenk jo je pregledal in sprobal in ni bilo z njo nič narobe, zato sem jo pač uporabil, če bi bila fuč, bi uporabil rezervno. A nekje vmes, ko mi je čisto lepo šlo, me je psiha povsem uničila. Bingljal sem tam na vrvi in buljil v zavoro, spod čelade mi je znoj dobesedno tekel po obrazu in kapljal na roke in v globino. Skoraj pol ure sem potreboval, da sem se spustil do dna, strah je bil ves čas prisoten. Šele ko sem se odpel s štrika, sem se malo pomiril, da sem lahko začel uživati v res lepi, močno zasigani jami, v zadnjo luknjo pa se nisem spravil. Pravzaprav sploh nisem verjel, da je možno čez tisto ožino sploh priti, a mi je Frenk zagotovil, da je na lastne oči videl Tomaža Bukovca plaziti se tam skozi, kar je seveda pojasnilo vse. Tomaž je le en, jaz bi se tam zataknil, da me z bagerjem ne bi izkopali in sem se raje podal na tlako navzgor. Je šlo lažje in hitreje, ko je zavora za spuščanje varno visela na boku …
Na vrhu, ko sem čakal Frenka, pa se je strah spet pojavil. Od povsod sem namreč slišal sumljive šume, ki bi lahko nakazovali, da je medved v bližini! Ura je bila že skoraj polnoč, jaz pa sem čakal Frenka in preklinjal Klemija. Od njega sem se nalezel tega strahu!
Fotoaparat sem pozabil doma, zato sta fotki narejeni s telefonom, ki je bil na koncu že tako blaten, da sta uspeli le dve. Žal.