Hecna jama

Klemi je težil, da ponoči ne bo več hodil okoli (ker so medvedi iz brlogov prišli!) in sva enkrat za spremembo udarila popoldanski izlet. Predlagal sem Veliko vratnico, pa je rekel, da v jame, kjer je že bil, ne bo non-stop rinil in prek weba izbral dve potencialni drugi. In sem takoj vedel, da se bo stvar zavlekla pozno v noč. Zakaj? Ker sva najprej Ladkota ene pol ure filala z vsemi pripomočki in opremo (še prej je pa jasno zamudil pa še kavo sva morala spiti pri meni), potem sva se morala pa še v Kočevski rog odpeljat. In je bilo še vedno čisto ok, kar se časa tiče, a sva seveda jamo iskala kot blesava. Nikoli je ni tam, kjer je zarisana! Ampak res! In sva cepetljala po hosti, gor in dol in dol in gor (vmes sem za nekaj časa nehal jamo iskati, ker sem slastne gozdne jagode našel, a tega nisem povedal Klemiju), pa spet gor in dol, dokler se Klemi ni začel smejati in me je poklical k avtu. Sem takoj vedel, da je jamo našel, a se mi je vse skupaj zdelo malce čudno, ker je stal na cesti. “Vidiš znak Pihalnik?” Sem ga videl, a kazal je na desno stran ceste, kjer je bila skoraj prepadna strmina, poleg tega je bila na zemljevidu narisana na levi strani. In ker nisem vedel, kje bi luknja bila, je s prstom zmagoslavno pokazal na kanalizacijski pokrov. Vhod v skoraj sto metrov globoko jamo je bil na cesti! Na asfaltirani cesti! Saj ne moreš verjet. Sva takoj dvignila pokrov in se smejala in smejala, potem pa sem ladkota porinil v rikverc na cesto pred vhod in vključil vse štiri žmigavce. Da bi šla not. Štrik pa kar na odbijač navezala. A sem seveda delal račun brez krčmarja Klemija, ki je takoj videl milijon pijanih voznikov, ki bi se zaletavali v avtomobil, potem je celo videl pol milijona psihičev, ki bi ustavili in vrv prerezali, tako da od spusta v Pihalnik ni bilo nič. A ker je bilo še relativno zgodaj popoldne, sem pač udaril po rezervnem predlogu, po jami Ahnenloch. Hecno ime, še posebej, ker leži pri Podstenicah, sredi Kočevskega gozda, a je menda lepa jama, močno zasigana, globoka in dolga. Vrvi sva imela dovolj, železja tudi, a sem kar vedel, da zadeve ne bova našla. Sva z Ladkotom in GPSom tavala po gozdu, pa nič. Mislim, ceste so … No, sploh niso ceste, narejene so za buldožerje. In ko sva končno obupala, da se bova z avtom pripeljala in sem predlagal, da zadevo poiščeva peš, dokler je vsaj še malo svetlobe, se je Klemi uprl z vsemi štirimi. Ker da v Podstenicah pa največ medvedov na kvadratni meter ozemlja v Sloveniji hodi in sva se odpeljala domov …