Porod v Cinkovem križu

Na obletnico izkrcanja v Normandiji sva se tudi s Klemnom soočila s težko preteklostjo, le da sva se odločila ne čakati in se šele na visoko starost vrniti na kraj mladostne travme (ok, jaz sem to še komaj ujel, visoka starost je žal že skoraj tu!). Cinkov križ, še nekaj let nazaj eno najglobljih brezen na  Dolenjskem, smo obiskali, še preden smo postali člani jamarskega kluba in danes te naše arogance pravzaprav skoraj ne morem razumeti. Še dobro, da se nikomur ni nič zgodilo in še dobro, da se ni kdo spomnil namesto v več ko 100m globoko brezno spustiti se recimo tega, da bi šli pilotirat helikopter …

Poleg Klemna, Sukija in mene se je ekspedicije udeležil še Jernej iz Šentjerneja, ki ima skoraj dve leti jamarske kilometrine več, a je kasneje priznal, da mu je bilo pri spuščanju vseeno tesno pri srcu. V takšno brezno se pač ne spuščaš vsak dan! No, nam trem se je žvižgalo, veselo smo bingljali na vrvi in preklinjali tesne pasove, ki so rezali v boke, ko smo čakali, da je Jernej zavrtaval nova pritrdišča, čas pa smo si krajšali vsak po svoje. Jaz recimo sem pljuval na Sukija, ki je bil pod mano, a ga nisem uspel zadeti, ker je bil prenizko, kako se je zabaval Klemi, pa ne vem, ker je bil previsoko. Aja, vem, pel je in moram povedati, da je bil to eden tesnobnejših trenutkov v breznu. On gor ruli, ti pa ne veš, ali mu je slabo ali kaj …

Klemnov filmček, ki čudovito pokaže, kako malo se je potrebno zatakniti pa že frčijo grde besede in seksualne grožnje na vse strani! 🙂

Do prvega dna na malce več ko 100 m smo prišli relativno hitro in brez kakršnih koli težav. Malce sem se razgledal po nezanimivi dvorani in bil kar malce razočaran. Kako so me ob prvem obisku prevevali čudoviti občutki, poln sem bil adrenalina in strahu, tokrat ni bilo nič od tega. Le pričakovanje nadaljnega spusta, zaradi česar smo se v Cink križ sploh spustili. Namreč, brezno se nadaljuje še več ko 80 m, edina težava je bila ožina, ki jo moraš premagati. Ob prvem obisku smo mislili, da je prehod zasut, tokrat smo vedeli, da ni. Da je le ozek! Jernej se je prvi podal naprej, po velikih težavah nam je izginil spred oči. Sledil mu je Suki, ki se je po kakšnih dveh metrih zataknil in se po blagem paničnem napadku odločil, da bo imel za tisti dan dovolj. Komaj sem čakal, da zleze ven, da poskusim še sam in pokažem, kako stvarem strežemo pravi jamarji. Zrinil sem se v ožino, ki pa pravzaprav še ni bila prava ožina, ta me je čakala tam, kjer se je zataknil Suki. Bilo je ozko, da si se pomikal dobesedno po centimetrih in ves čas iskal pravi položaj telesa, da se nisi zataknil. Roke so bile, kot so pač bile, kaj dosti popravljati nisi mogel, premikal si se lahko le kot črv. Dokler med ritnicami nisem začutil kamna, ki bi moral biti na boku, če bi hotel priti naprej, kajti če je med ritnicami, pomeni, da te pritisne ob nasprotno skalo in se zagozdiš. Kar se mi je seveda zgodilo. Panike ni bilo, ker sta bila zunaj prijatelja (no, Suki in Klemi), pa tudi vrv sem pustil, da sta mi pomagala ven z vlečenjem. Kako bi se sam izvlekel, se mi niti sanja ne, ker se mi je zavora na prsih zagozdila v skale, z nogami nisem imel popolnoma nobenega oprijema, pa le eno roko prosto, da se potegnem ven, če bi imel dovolj moči. Ni šlo, naj sem si še tako želel, hkrati pa se je pojavilo zavedanje, da če že pridem dol, bom moral tudi gor. Kar je nedvomno mnogo mnogo težje. In pred koncem ožine je čakala še ena neprijetna ožina, e bolj grozna od te, v katero sem se itak že zataknil. In sem odnehal, na kar je Klemi komaj čakal, v sekundi je bil v rovu. Njemu je seveda nekako uspelo priti čez neprijetno ožino, jo je vzel nad ritjo, kakor je potrebno, potem pa se je globoko zamislil. Kar videl sem, kako mu delajo koleščki v glavi, da se mu je iz ušes kadilo. Prišel je čez težavo in bi se lahko spustil naprej in bi naju s Sukijem lahko na ta račun jebal vsaj pol leta, a hkrati se je zavedal, da je dol iti 20% težave in da ga 80% čaka pri poti navzgor. In ko se mu je iz ušes končno zeleno pokadilo, sem vedel, da bo odnehal. Sicer se je poskusil potem nekaj možatiti zaradi tistih petih centimetrov, ki jih je globlje pregrizel kot midva, a se seveda nisva dala in je odnehal. Nato smo iz ožine poklicali Jerneja, ki je potrpežljivo čakal kakšnih 10m nižje od nas skoraj uro in pol (že to pove, kako ozko je bilo, če smo trije poskušali 3 m preplaziti toliko časa!), da je začel mukotrpni vzpon. Mu je kar šlo, a skozi zadnjo ožino sva ga s Sukijem vlekla na vso moč, pa ni šlo, ker se mu je zataknila vreča z vrvjo. In smo se matrali in trudili in poskušali, dokler ga nismo potegnili iz ožine in na koncu sem imel ves izmučen občutek, da sem sodeloval pri kakšnem kravjem porodu, ko tele iz krave vlečejo s pomočjo vrvi. Le da so pri teletu bolj obzirni kakor smo bili mi pri Jerneju, a se kaj dosti ni pritoževal …

Ostalo nam je le še plezanje ven, kar za nas izkušene jamarje ni več nobena težava, sam sem šel zadnji in razopremljal smer.  Malce je bilo nerodno, ker sem za sabo vlekel 115 m vrvi, ki sem jo moral sproti pospravljati v torbo, a je bil trud poplačan na vrhu, ker je Suki ravno skuhal kavo, ki sem jo z užitkom vrgel v rito, Dodal je še juho, s katero sem potem lažje počakal na klobase z žara, s kumaricami in papriko, potem pa smo le še pospravili in odpeketali domov.

Lepo, dokaj naporno, a hkrati kljub vsemu malce grenak priokus – Cinkov križ nam najglobljih lukenj ni dovolil pogledati, kar pomeni, da bomo kmalu spet dol, morda z macolo in majzlom. Suki sicer sanja o kompresorju, a sanjati pač ni prepovedano …